Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

rebri.

 

postelji. Zaropotalo je, padlo, počilo — kdo

ve? Pa ne da bi bili tatovi v hiši? Zdaj ima

sodrga več poguma, ko je malo moških doma;

Toda tema je v sobi, le komaj se rišeta štirikotnika

oken; zunaj tih, droban, strupeno enoličen

dež. Vdova seže tipaje po užigalice, da posveti.

zdi kot po navadi.

»Budalo,« se ozmerja sama. »Kaj skačeš,

Toda reči je lehko, storiti težje. Najprej se

spomni Toneta, ki je pisal danes, da odhaja zdaj

ničesar! Kajpak, tretji je Joža na vrsti, ali njega

se oklati z obema rokama:

ne zatisnem oči zaradi te ljube gadje zalege?

Odkar je vojna in Janez zaprt, ne poznam več

Kastelke ni doma, pa mir besedi!«

To rekši se obrne v steno, zatakne ušesa in

šteje: ena, dve tri, štiri, do petinosemdeset. Zaspala

je.

Glasno reže njeno dihanje tišino; zdajpazdaj

zasmrči, kar se drugače redko dogaja. Roke nimajo

mogočne prsi štrle nage v mrak. Toda vdova

hoče spati in spi do jutra.

Bleda, sivkasta zarja gleda skozi okno. Kastelka

si mane oči; udje so kakor od svinca,

Jera ni; ta bi stopila noter in stresla gospo za

ramena, saj je že osmo leto pri hiši.

»V uho me piši, kdor si!« de vdova srdito

in se odene čez glavo. »Ni hudič, da se ne bi

naveličal.«

Toda zgodnji prišlec je trdovraten; on hoče

h Kastelki, ne da se odgnati.

»Trk, trk, trk!« ponavlja čimdalje glasneje,

da ropoče kljuka in rožlja ključ v ključavnici.

»Ali bo mir, krščenduš!« zarohni gospa, vsa

pripravljena, da skoči ven ter osebno vrže nadlego

po stopnicah.

Sedaj zasliši Jožev glas, tako čuden in daljnji,

kakor bi stal tisoč milj od nje:

»Zakaj me ne spustite k sebi, mati? Ali me

ne poznate več? Joža sem, vaš Joža, najstarejši

Tako žalostno govori, kakor bi mu bili zobe

izruvali in izžgali strup.

»Jezus!« vzklikne Kastelka; da bi zaklela, se

niti ne spomni. »Ti, Joža? Počakaj, precej ti

odklenem!«

»Ni treba, mati; nič ne vstajajte, saj pridem

Že je v sobi, ne da bi bil vrata odprl; vstopil

je kar skozi celo.

Tako bled in reven je v svoji blatni vojaški

suknji, da se mati pozabi začuditi. Počasi, kakor

bi komaj prestavljal noge, je prišel k njeni postelji

ter zdrknil na kolena.

»Joža!« Kastelka iztegne roke. »Joža, kaj je s

teboj? Odkod prihajaš? Mari si bolan, moj Joža?«

»Oddaleč, mati; vi ne veste, kako dolga je

pot. Bolan sem.«

»Kaj ti je, otrok? Govori!« siga vdova. Strah

jo prijemlje od hipa do hipa, leze iz uda v ud:

sin je bel ko sredica, in kaplje krvi ni v njegovem

obrazu, in mraz mu diše od lic.

Joža tišči roko na čelo:

Od nežnega imena se stari še težje stisne

srce; in hkrati jo je groza, sama se vprašuje

zakaj.

In stoka ter kaže s prstom na sredo čela.

»Zato,« mrmra Joža. »Samo zato.«

In kot je prišel skozi celo, si seže v glavo

ter vzame iž nje krvavordečo rožo; s tihim smehljajem

jo položi materi na srce.

»Jezus!« zarjove vdova z nečloveškim glasom.

»Tak vsaj povej, ali si živ, ali mrtev!«

Sin se bridko nasmehne, pokima in nič ne

pove, kako. Izginil je kakor upihnjen.

Svetlo solnčno jutro sije v sobo, vrabci čivkajo

v žlebu, Jera ropoče v kuhinji. Tista zarja

ko si oddahne, polegne vase tujo vonjavo, kakor

rokami razmeče posteljo; rože ni. Kastelka je

sanjala.

»To ima zdaj človek od vsega,« rentači, ko

gad! Prav nič ga ne boli glava, zdrav je kakor

riba v vodi; njegova krogla še ni ulita in tudi

ne bo. Mogoče pride zvečer pisanje.«

Pisanje pride, ali vdovi ne odleže. Danzadnem

lete v hišo Joževe karte, prešerni, lehkomiselni

da si vse tišči ušesa. Toda moreča slika

jo drži kakor past; čim obupneje se izvija, temu

bolj jo davi, tem ostreje dehti roža z bledega

čela. Kastelka ne spi, ne je, ne pije, ne odgovarja

se ji meša v glavi; le pomisliti noče, odkod in

zakaj.

Z bojišča dolgo ni poročil o strašni burji,

ki divja pri Levovu. Generali molče, toda ljudstva

vedo, da se koljeta dva na življenje in smrt. In

zdajci — glas kakor blisk po deželi:

Tedaj se Kastelka osrči:

»Nemara je ujet,« razsodi sama pri sebi.

»Rekla sem, da ostane živ.«

In leže izmučena sredi belega dne ter spi

do drugega večera.

XI.

I-Jo krčmah cvete vojskovodstvo. Kaj zdaj? se