Wikivir

Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2.556:
do drugega večera.
 
== XI. ==
 
I-Jo krčmah cvete vojskovodstvo. Kaj zdaj? se
Po krčmah cvete vojskovodstvo. Kaj zdaj? se
vprašujejo vsi. Ta prerokuje mir; ženske
mu kimajo, Galjotova Jela vriska natihem. Drugi
pravi, da Prus maršira na pomoč. In tretji, da so
besede odveč: sam Bog ve, kaj se izkuha.
 
Druga za drugo kapljajo novice o veliki
bitki. Močvirje se dela od same krvi; ujetih je
Vrstica 2.567 ⟶ 2.569:
izgubljeno, da se ni oslavil regiment, kjer služi
mladina iz naše vasi s Kastelkinim Jožo. To se
pravi, da marsikaterega ni več . . .
 
V nedeljo po maši sedi Galjot pri Kastelki.
Soseda je spočita, pomirjena še ni; pogled ji
Vrstica 2.573 ⟶ 2.576:
Galjot opaža s skrbjo, da so njene oči
krvave in črno obrobljene.
 
»To ni dobro, Mana. Preveč si razjedaš
srce ... In tudi lepo ni: vsaj meni bi potožila.
Meniš, da mi bo Iehkolehko pri duši, ako bi tebi —
česar Bog ne daj ?«
 
99
Vdova ga meri topleje; žalost hčera je tudi
njemu razgrebla obraz.
 
»Saj ne mislim nanje!« pravi zamolklo, kakor
bi jo bilo sram.
 
»Tega mi ne pravi!« mahne sosed z roko.
»Skrivati znaš dobro, vem; in da ne utegneš,
Vrstica 2.588 ⟶ 2.594:
je srce pri njih, da sama ne veš. Vsi zvonovi
pojo, katera je najboljša mati pod solncem.«
 
»Nu, slaba vsaj nisem bila. Kar sem storila
je zanje storjeno,« de ona resnobno. »Joža in
Jela imata s čim gospodariti.«
 
»Jela je sirota; še zdaj žaluje kakor pr
»Jela je sirota; še zdaj žaluje kakor prvi
dan. Nič več je ne morem gledati v tisto objokano
lice; pa tudi ona — kakor me ne bi poznala.«
 
«
»Vročo kri ima tvoja večja,« pove Kastelka
njegovo skrito misel. »Kadar se vrne Joža, ne
čakamo več; sama izprevidim, zadnja ura bije.
Boga zahvali, da je gad poštene reje.«
 
»Tvoje, Mana, lehko se postaviš. Zaupani J
»Tvoje, Mana, lehko se postaviš. Zaupam
mu kakor tebi.«
 
»Ne varaš se; tudi on si zaupa. Toda mladost
je norost in ljubezen je pijanost. Ko pride,
100
sedem v zapeček; Jela, mislim, se me pač neha
bati. <«
 
Droban smehljaj je razjasnil vdovi obraz ter
se odbil na sosedovem licu.
 
»Jela . . .« Galjotu se zdajci utrga beseda.
»Jela ...« Galjotu se zdajci utrga beseda.
 
»Jela!« je kriknil nekdo na dvorišču, kakor
da ga je slišal in ponavlja za njim. Toda glas
je groze poln, kot bi zavpil: gori!
 
»Galjotova Jela?« vrešče babščeta v prestrašenem
zboru. »Krišč nebeški!«
 
»Zdajle so jo potegnili iz vode . . . Toliko
»Zdajle so jo potegnili iz vode ... Toliko
da je še živa!«
 
»In nazaj, praviš, nazaj je hotela skočiti?«
 
»Trije jo komaj drže: kriči, kolne, lase si
puli.«
 
»Jezus in mati božja!« Galjot beži brez klobuka;
zobje mu šklepečejo gredoč.
 
Kastelka sedi in se komaj pregiblje. Tisti
tam doli pripoveduje še več: nekdo je prišel h
Galjotovim . . .
 
»Kdo?« vpije Polona, »kdo je prišel?«
 
»Mrkunov Peter, iz Galicije!«
 
»Iz Galicije? Mari se ti sanja?«
 
»Avša budalasta! Prav iz Galicije; umikal
.se je.«
 
101
In je v krčmi nekaj povedal; Jela je šla mimo
vrat, slišala in stekla naravnost v jez. Če bi ne
bil hodil mlinar tam blizu . . .
 
»Pa kaj je povedal? . . . Jezus! Kaj praviš?«
»Pa kaj je povedal? ... Jezus! Kaj praviš?«
Zdaj se menijo tiho, čimdalje tise. In kolikor
 
tise govore, tolike bolj si vdova zatiska ušesa,
Zdaj se menijo tiho, čimdalje tiše. In kolikor
tiše govore, tolike bolj si vdova zatiska ušesa.
Toda bučeč glas se dviga, vstaja odnekod, prihaja
bliže in tuli grozo brez imena. Vdova rije
z glavo v mizo, grebe s prsti v sence, stoka in
preklinja, da ne bi slišala.
 
»Stran od mene, hudič!.. . Saj ne blaznim,
»Stran od mene, hudič! ... Saj ne blaznim,
krščenduš . . . O, prekleta moja glava! Blede se
krščenduš ... O, prekleta moja glava! Blede se
mi . . . Kaj je to, tristo satanov? Ali so vsi znoreli,
mi ... Kaj je to, tristo satanov? Ali so vsi znoreli,
ali je konec sveta?«
 
Babe na dvorišču so zagnale jok, Micon
debelo, Katra milo, Polona le vpije:
 
»Aaa! Joj, Bog pomagaj . . . Aaa!«
»Aaa! Joj, Bog pomagaj ... Aaa!«
 
»Saj tamle prihaja Mrkunov; sam gre gori!«
vikne dedec, ki je prinesel vest.
 
Peter je tukaj; vse utihne okoli njega.
 
»Kje so gospa, ljudje krščanski?«
 
Menda mu kažejo na okno. Toda okno se
odpre, in sama bela smrt se skloni doli; ni smrsmrt,
Kastelka je.
 
»Gori pojdi,« mu reče z glasom, kakor bi
102
grob izpregovoril. »Vi drugi ostanite, kjer ste;
da se mi nihče ne prikaže!«
 
Peter stoji pred gospo, gospa sedi v naslanjaču;
trdo bi ga rada merila, toda ne more. Njene
oči so kalne in zbegane, komaj da je še pamet
vpogleduv pogledu; in ko izpregovori, drhte ustna in glas.
 
»Nu, Peter, počemu stojiš kakor lipov bog
in molčiš? Zini besedo, povej, kaj prinašaš!«
 
Peter stoji v pomečkani suknji in suče kapo
v rokah; ne upa se ji ozreti v lice.
 
»Si bil ves čas pri Joži, kaj?« Gospa ve, da
je služil sinu. »In zdaj si ga pustil samega? To
ni lepo.«
 
»Vroče je bilo,« menca Peter. »Umikal sem
se . . .«
 
»To vidim, to vidim,« kima gospa hudobno.
»In Joža je tam?«
 
»Je tam.« Peter se trese, bledi in zardeva po
vrsti. »Saj zato sem prišel.«
 
»Kako se ima?« ga ustavi ona, da ne bi
govoril. »Je zdrav, kaj ne? Pozdrave pošilja?
Lepo, lepo. Tonač ni šel v Galicijo, na Srbsko
so ga poslali.«
 
»Ni zdrav!« se osrči Mrkunov. »Ne da se
reči, da bi bil.«
 
103
»Nu da, napori, seveda, napori! Spanje pod
milim nebom, saj vemo . . .«
 
»Napori ne ravno —« povzame Petrač.
 
»Prehladil se je, hočeš reči! Da, da, prehlajenje;
kašljal je vsako jesen, čeprav je krepak
kakor gora. In v bitki je bil, v tej veliki, ko ste
bežali?«
 
»Se pravi, ni bil . . .«
»Se pravi, ni bil ...«
 
»Bog bodi zahvaljen!« si oddahne Kastelka
natihem. »In jaz norim od golih hudičevih sanj ...
Nu, sedi tamle in kaj povejUpovej!« ga vabi na glas.
 
Peter sede ter ji odločno pogleda v oči
Peter sede ter ji odločno pogleda v oči:
enkrat mora na dan, naj bo potem, kar hoče.
 
»V tej bitki ni bil, zakaj on, bi rekel . .
»V tej bitki ni bil, zakaj on, bi rekel ...
Eh, gospa, kar lepo naravnost vam povem — se
pravi . . . I nu, prav nocoj bo štirnajst dni od
onega večera. Mi tu, Rusi tam, tik pred nosom,
veste? In vse mirno; bolho bi slišal lesti. Živ
krst si ni mislil . . . Nihče ne strelja, ne naš ne
njihov; vaš mladi gospod sedesedé in tuhtajo nekanekaj
— gotovo so bili v mislih pri vas, sem dejal
potem, kakor bi — nu da! Naenkrat pa jijih
dolgčas obide; vstanejo, vzdignejo glavo in glegledajo
dajo tja na Rusa skozi svoj rešpetlin. ,Gospo<'Gospod
lajtnant,' jim pravim, ,'za pet ran božjih, nikarite!'
104
Oni pa so bili hudi, kar s sabljo so me nagnali,
glavo so mi hoteli odsekati, zakaj pravico imajo,
tam zunaj. Kaj sem hotel, siromak? Pustim jih
in gledam; oni Rusa, jaz njih. Tedaj pa Rus posveti
z raketo, ker je bilo pretema in človek ni
Vrstica 2.717 ⟶ 2.762:
svinec leti, kakor bi muhe rojile — oni pa stoje,
gledajo in se nastavljajo. Nu, kmalu je streljanje
minilo; Rus miruje, mi se ne ganemo. ,'Bog bodi
zahvaljen in mamka božja s svetih Višarij,' pravim
pri sebi, .'zadnji čas je bil!' In stopim h gospodu,
češ, zdaj vas nič več ne pustim, če gre tudi
glava na kose! Toda oni se ne zmenijo zame . . .
,'Gospod lajtnant,' pravim, ,'gospod lajtnant, slišite?'
Oni ne slišijo, molče, ne ganejo se . . .«
 
Perrač obtiči; kalno gleda gospo in čudno
Petrač obtiči; kalno gleda gospo in čudno
požira.
 
»Nu, nu!« priganja ona.
 
»In se ne ganejo. Mene kar nekaj popade.
,Ce'Če bi vsaj izpregovorili,' si pravim, ,'vsaj zadrli
bi se nad menoj!' In stopim še bliže, pocukam
jih za rokav. In takrat — takrat ...«
 
Peter se zdajci udari z obema pestema po glavi,
z obrazom po kolenih, in zatuli v svojo mastno kapo.
 
105
»Takrat?« krikne vdova ter plane pokoncu.
»Kaj takrat? Govori, baba, ne cmeri se! Takrat?«
ga trese za rame.
 
»Takrat. ..« Peter vzdigne zaripli obraz in
»Takrat ...« Peter vzdigne zaripli obraz in
se davi z besedo: »Ta — ta . . .« Ne gre mu iz
se davi z besedo: »Ta — ta ...« Ne gre mu iz
ust; zdajci strese glavo in pokaže s palcem na
čelo.
 
»Jezus!« zatuli Kastelka. »Ranjen, praviš,
ranjen?«
 
Peter kima, da ne, in tuli še huje.
 
»Mrtev?« hrope gospa. »Mrtev? Moj Joža
mrtev?«
 
In Peter pokima. . . Vstane, še vedno kimaje,
In Peter pokima ... Vstane, še vedno kimaje,
ter plane iz sobe.
 
Hiša se trese od njenega glasu, tako groznega,
da padajo krsčenicekrščenice na kolena in drsajo
v kot, ne vedoč, kam bi se skrile. Kastelka leži
z životom čez mizo, grize trdi les, bruha pene
Vrstica 2.756 ⟶ 2.811:
krvavele skale in šume in globine zemlje ter klele
Boga s svojim blaznim bučanjem.
 
In zdajci zavlada po vasi vrišč in jok; otroci
beže v kamre, ženske se križajo na hišnem pragu,
dedci zijajo izpred hlevov in skednjev ter čutijo,
106
da se jim treso kolena: v divjem teku nese Kastelka
svoje tuljenje med hišami, steklenooka furija
Vrstica 2.771 ⟶ 2.826:
in njivah; čez drn in strn jo ubira, lučaje štrene
izpuljenih las kakor seme prekletstva.
 
Nazadnje izgine v ajdi. Valja se vznak ter
grize bilje in prst kakor stekla volkulja. Dolgo
Vrstica 2.779 ⟶ 2.835:
trde roke po životu, kjer drgeče usehla maternica
in kliče svoj mrtvi plod.
 
Večerne sence rasto, Konjska reber je odeta
v škrlatno glorijo; češčenamarija drhti od hriba
do hriba. Vdovin glas se je utrnil v tihem ihtenju.
 
Kalno pogleda kvišku. Vsa vas je zbrana
okoli. Nobeno oko ni suho, nobeno srce hladno.
Galjotova Zina kleči zraven nje ter ji odeva raz-
107
galjene prsi z ruto. Oče razganja množico: treba
je spraviti revo odtod.
 
»Mana,« se sklone k nji, »vstani, mrači se;
tako ne moreš ostati.«
 
Ali Kastelka sede sama od sebe.
 
»Ljudje božji,« pravi z izjokanim glasom,
»čujte, kaj vam povem! Enega otroka so mi ubili:
v čelo ga je zadelo, prav kamor sem ga poljubila
v slovo .. . Joža je mrtev, dva še imam;
Tonč je na Srbskem, Janez zaprt. Dobra fanta
sta, sami veste; vsa dolina boljših ne premore.
Vrstica 2.800 ⟶ 2.860:
mati kolne svojo lastno kri, da je njen blagoslov
ne zadavi!«
 
To rekši, vstane, zategne ruto okrog ramen
ter krene domov, glavo pokoncu, oko mrko in
ponosno, kakor bi hotela pokazati, da pozna tudi
zoper najhujše gorje le eno: boj in upor.
 
»Vse je v božjih rokah!« je zamrmrala stara
ženica za njenim hrbtom, križaje se z vozlatimi
prsti.
 
Vdova se ne ozre; le njen smeh se začuje,
tako mrzel in divji, da zebe sosede v kosti.
 
108
 
XII.
^veti dan je. V peči pokajo bukova drva, toda
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Gadje_gnezdo«