Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

 

 

Kastelkina soba je kljub toploti pusta, kakor

da so pravkar odnesli mrliča in pospravili oder.

kota poganja temna goščava mraku; zdi se, da

vidiš rast njegovih vej in jih slišiš šumeti.

Kastelka sloni pri svoji pisalni mizi, ki so

jo izpremenili ti meseci v oltar genljivega malikovanja.

srnjakov, našopana mokosevka, orglice, na katere

je deček igral. Z bojišča so poslali materi njegovo

listnico in uro; zdaj tika na novem črnem stojalcu,

navita vsak dan o prvem jutranjem svitu,

in bo tikala, dokler Kastelka živi.

Pred temi relikvijami obuja edino človeško

ljubezen, ki je ni pregnala iz svojega srca. Mrtvega

vsa nežna imena zdaj ve, brez skoposti deli njegovi

senci poljube; o, kako mehko sloni Joža

cele ure in dni sta sama, in kadar jo kličejo

stran, šepeče njegovi sliki:

»Potrpi, Joža, otrok moj zlati, da skočim

pogledat za posli: Katra je lonec razbila, Jernač

ve pomagati, če stara odnese pete. Samo trenotek,

in spet bom pri tebi, moj gad!«

Kdor bi jo videl takrat, bi komaj spoznal

kamenito Kastelko.

In kdor bi jo videl, ko se obrne od mrtvega

k živim ljudem, bi komaj verjel, da so ta otrpla

usta zmožna mehke besede in je v teh brezdušnih

očeh prostora za nežno luč.

Pred vrati stoji Zina, otresa čevlje in trka.

Stara molči, ona ne kliče nikogar več. In Zina

vstopi sama kakor vedno.

Svež duh po mrazu napolni zrak, ko se izmota

iz tolste volnene rute. Izpremenila se je

hruška v jesenskem solncu; višja je in polnejša,

obraz cvete v ljubki bledosti, višnjeve očke gledajo,

kakor bi vedele vse skrivnosti.

»Dober večer, mati,« pozdravi Zina. Zadnji

čas kliče Kastelko za mater, ker jo beseda spominja

nanj.

»Bog daj,« odgovarja gospa in ne vzdigne

»Važne novice imam za vas,« hiti dekle,

»Zame ni več novic na tem svetu. Ako je

zate potreba, govori; če ne, rajša molči.«

Plašna bol trepeče Zinki na ustnicah: takšno

sporočilo ima, da je ves dan jokala nad njim.

»Glej tam,« pravi stara, »pismo leži na mizi.

Če hočeš, odpri in beri, pa zase.«

List je Tončev, iz Zagreba; dekle se ne

more krotiti:

»Čigav Tone!« vzroji Kastelka; in vendar

povzame: »Kam je ranjen? V glavo?«

rana se celi, čeprav je slab.«

»Nu da, ta je šel brez poljuba!«

z zadovoljstvom čuti, da je srce ostalo mirno. Ali

vendar se zgane v kotičku še drugo veselje; in

zdajci pograbita staro jeza in strah.

»Kaj me briga! Jaz nimam sinov. Naj umre

ali okreva, živi ali pogine — meni nič mar.«

»Moj Bog!« se ustraši Zina. »Tone piše, da

da se ga nič ne spomnite, ali ste nemara bolni?

Tak najde vrata zaprta, ko pride?«

»Dom je njihov po očetu, hiša in zemlja, vse,

kar je. Vrata v svojo sobo pa menda še pozna.«

»Mati! In Janez — kadar pride Janez, mari

tudi on ne najde matere?«

Zina skleplje roke.

»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj!«

»Iz same ljubezni ste ju zavrgli, mati, o, saj

vem! Kakšni črni strahovi so vas zmotili? Vsaj

dobro besedo mu privoščite, pismo iz materinih

»Matere nima,« trdi Kastelka. »Ubijavka ni

mati.«

»Rotim vas!« Zina se spravlja na kolena. »V

vsakem pismu piše: zakaj? Kako naj mu raztolmačim?

»Če hočeš, da ga izgubiš, mi ga vsiljuj,«

ponavlja gospa. »Meni je vseeno: vrzi mi ga v

bi ga hotela ubiti, vzamem nož, ne ljubezni.

Zame ga ni, ti pa kakor hočeš. Le pripelji ga.«

»Saj ne more priti!« ihti dekle. »To sem

In so ga vendar —«

»Zaprli?« potegne vdova ravnodušno.

jetnike; in kogar sodniki oproste, pride tja in

ostane ujet do konca vojne, češ, pravica je dokazana,

sum pa ostane.«

Toliko da Kastelka ne zakolne; v prvem

hipu je čisto pozabila, da Janez ni več njen sin.

Toda premaga se.

»Da, sum!« pravi še hladneje ko prej. »Dandanes

lehko sumiš, kogar hočeš, magari iz gole

hudobije.«

»Iz česa drugega? Janez je nedolžen!«

Judež več kakor zvrhan paradiž svetnikov. Nu,

kaj je njim do resnice in pravice! In kaj brigi

mene vse to?«

»Kaj vas briga, mati?« Zinka stiska peščice

na prsi; v očeh ji plameni ogorčenje.

»Ah, pusti!« mahne vdova z roko. »Rajša

poglej drugo pismo — tisto, da. Odvetnik piše,

nemara prav o tem.«

»In ga niste sami odprli?«

leži tam; kaj ga nisi videla včeraj?«

Zina bere, kima in vzdihne.

»Zina!« povzame gospa. »Kako veš vse to?«

»Oče poizveduje, odkar se vi ne zmenite

zanj. Nekoga mora vendar imeti na svetu!«

Ta hip bi se mala sprla s Kastelko; toda

stara se ogne vade.

»Reci Galjotu, naj stori zanj, kar hoče, samo

ne v mojem imenu, ne meni na ljubo.«

»Mati, mati, kje imate srce! Tam, glejte, v

»Če mu kdo kaj posodi, si vzame ob času

iž njegovega deleža; pol grunta je Janezovega,

lehko pobereš in pošlješ — jaz se ne dotaknem

ničesar.«

»Bog vam pomagaj, mati Kastelka! Toliko

»Zato,« se zdajci obrne vdova k nji, »zato

si dobra z mano, ker misliš, da ga imam rada?

kamen na cesti — še manj: kamen mi je napoti,

zate mi je vseeno, če si ali če te ni.«

Mala pa stopi tesno h Kastelki ter položi

svojo mehko dlan na koščeno gospejino ramo:

»Bodi vam hvala za te besede,« ji pravi z

vročim šepetom, »bodite zahvaljeni, mati! Trde

so, ali meni pričajo, da se bojite zame, ker me

imate radi; in tega mi je treba, tega želim ves

misli, da večkrat sama trepečem zanj! In zato

ne odneham, dokler ne bom vašemu srcu draga,

kakor vam je sin ljub in drag, čeprav ste ga

zatajili; ako me spodite, pokleknem pred vašim

pragom ter bom klečala in prosila, da hrastova

zapustim; njegovo življenje je moja luč. Ako je

res, kar pravite, da rodi vaša ljubezen pogubo,

potem hočem biti deležna te strašne ljubezni:

Zina ostane ž njim v življenju in smrti.«

Še preden se stara osvesti, jo drži z obema

rokama okrog vratu in ji poljublja sive lase,

zgubančeno čelo, drčasti lici, nabrekle oči in

ležnive ustnice, ki skrivajo ubog človeški drget.

»Pusti!« vikne vdova nazadnje. »Sebe pogubljaš

Tega se prestraši Zina, in mati se izvije

njenim rokam.

pobrala te avšaste marnje? Bodi vesela svoje

mladosti in hvali Boga, da živiš!«

Dekle pa, kakor v pečat na svojo daritev,

se skloni prav do zemlje ter poljubi rob njenega

krila.

Molče sedite še pozno v mrak, gospa v naslanjaču,

Zina zraven na pručici. Dve veliki solzi

ne vidi.

Strašne reči je slišala, kako ravnajo z jetniki:

nad temi zgodbami bi kamen zajokal, ne le materinsko

srce. Toda Zinka ne črhne in grize ustnice;

upati hoče, dvomiti še v zadnji uri ne.

»Vera-Upanje-Ljubezen!« ponavlja sama pri

sebi, neslišno gibaje ustnice. Ona je rekla Janezu

In vest jo skoraj peče za hipe, kadar jo premaga

mrtvaški zrak te hiše, da upogne svojo lepo mlado

Kastelkinimi strahovi.

Ali hkrati je zadovoljna s seboj:

»Jela je ležala mesec dni za vročico in bledla;

zdaj pa se smeje in suče med pivci ter meša

moškim glave! Kako je v njenem srcu, Bog

nalašč; življenje se punta v nji zoper smrt. Jaz

V Kastelkini sobi je črna tema kakor v zadnji

postelji njenega sina. Zina je tiho odšla; stara

volkulja sloni sama in bulji v noč, ki ji zaliva

srce s svojim mrzlim šepetom:

118

XIII.