Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

pride ...«

 

odcvele, njive so posejane, črešnje stoje na

bregeh kakor beli oblaki, v hribu se razpreza

nji; tako se zve na Kastelčevem, kaj počenja in

kako se mu godi.

Izkazalo se je, da je bila rana težja, nego je

prvič sporočil; ko je Zinka na Sveti dan odpirala

dekle ga ne omenja, in vdova je vesela, da

molči o njem.

Brezskrbnejša postaja, odkar meni, da je pozabila

sinova. Komaj ju še vidi z duhom; njiju

megleni postavi bledite na daljnjem obzorju ter

se raztapljate v brezizrazen dim, ki hlapi na vse

gobavcu, ki se ne upa dotekniti ničesar razen

lastnih gnojnih ran.

In kakor bi se hotela prepričati, da nima več

svoje duše na svetu, živi samo še gruntu, misli

gruda ne veseli in se zgibljejo njene ustnice

v brezupnem: čemu?

Ali ti dvomi jo motijo malokdaj in minejo

naglo: težko je letos gledati polja in misliti še

skrivnostne shrambe ter se nakitila z lišpom, ki

ga ni nosila tisoč let. V rjavi prsti, v resnih črtah

v trepetanju čistega zraka in bleščanju oblačkov

visoko v njegovi globini je toliko hrepenenja,

blagor življenja? Na milijone jih je zapisanih

smrti; naj se nagledajo zemlje božje, naj se zaljubijo

Opojno je dihati zdaj; človek hodi kakor v

neprestani pijanosti. Vsa živa in mrtva okolica je

ljudi, da umirajo v taki pomladi? Nikoli, nikoli

ni bilo tako dobro živeti na svetu!

v mislih. »Medtem bo vojna končana, in

starka leže sanjat pod zeleno rušo, umakne se

ali pekel; nekoliko je zaslužila oboje. In

drugič pa — kdo ve, ali je sploh še kaj razen

te zapeljive zemlje. Umreš in padeš v temo, kjer

sebe ne vidiš, v tihoto, kjer svojega glasu ne

slišiš, v pokoj, kjer zase ne veš.«

Vdovi se toži po takem miru; toda njeno

»Ali ne bi bilo lepše, da se vzdrami svet iz

krvavih sanj in se združimo vsi, kar nas je ostalo

v tem zemeljskem raju? Poznam ženo, ki bi imela

takrat spet dvoje sinov.«

Toda kdo pravi, da potem ne bo več napoti

in več je dobrega nego slabega vmes; toda vse

priča, da se je zato prodala nekomu, ki sedi zdaj

»Zemljo ali gade!« je šepetal izprva; zdaj je

In tako bo; kakorkoli obrača, najboljše je

da. Ne, ne, ona nima otrok; ta grunt ima, nič

drugega, prav nič. Njemu postreže, nato se zlekne

posla, preden zatisne oči!

Danes na primer se vrača s Sevškega hriba;

na vse zgodaj je krenila gori, da vidi, ali so posekali

tiste smreke. Meseci minejo, preden se les

lastne oči; dokler ni vse urejeno, sam Bog ne

daj. Še umreti ne utegne!

In kdo bi mogel premišljati štiri poslednje

»To bo žita,« računa gospa, »samo če vrag

store na vojni, kadar pridejo do take zrele, zlate

njive: ali je mogoče, da planejo vanjo in jo pomandrajo?

zravnali tla in bi rastel kruh na rdeče pognojeni

ga jedli.«

Zagleda se v duhu, kako seje pšenico na

Joževi gomili: visoko, visoko raste, od krvi je

klasja lušči zrnje, iz zrnja melje moko, iz moke

peče kruh, bel kakor hostija, in ko ga uživa, čuti

»Moj Joža!« Čaka jo doma; komaj dobro

jutro mu je voščila v naglici.

Skoraj srečna stopi v hišo, dišeč po rosni

travi. Smehljaje gledajo dekle gospo: take je ne

pomnijo, kar je bil Mrkunov pri nji.

124

XIV.