Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

strašno težo v globine njenega srca.

 

Janez nejeverno odpira oči. Laški krik zaliva

skozi špranje lesenih sten, baračni smrad

pritiska na pljuča. Prsi bole, možgani plavajo

kakor v redkem blatu, v živcih in mišicah se

nekaj ruši, pa se vendar ne more podreti do tal.

Ostalih devetnajst mož njegove sobe — vsa

baraka je razdeljena v štiri po dvajset ljudi —

pisana družba z vojaškimi menažkami v rokah

okrog vedra, v katerem so prinesli črnih pomij:

večina, kakor v baraki in v taboru sploh: težakov,

delavcev, trgovcev, uradnikov, učiteljev, sodnikov,

zdravnikov in odvetnikov; tudi slavni zločinci so

vmes, in eden je baje lastnik javne hiše.

Vpitje prihaja čimdalje hujše, signori razgrajajo

s slastjo in umetniškim užitkom, v blagodejni

Izrael protestira, latinstvo brani svoje predpravice;

pan Twardowski, v jutranji zamaknjenosti nad

star unijatski pop iz vzhodnje Galicije,

dreveni z menažko pred strniščastimi ustnicami,

zavija oči ter ponavlja svoj osupli: »Tak šo?

Tak šo?« Ni ga, ki bi razgnal peklenski semenj;

umivalnice; grdo pogleda oratorje, nato skoči

mednje ter jih opsuje po materi. Signori ga ne

gnoj mržnje, sumničenj in škodoželjnosti, ki se

cedi iz lastnih razmesarjenih prs.

Bolni gad se je oblekel ter stopil na dvorišče.

Prebivavci črne vasi ne poznajo miru; nekaj

s svojo navzočnostjo sleherni kotiček lastne človekove

duše.

Prvi teden aprila je minil, in zemlja se je

odtajala komaj na vrhu. Kraj leži nekaj v stran

to zemljo robstva, kjer stoji toliko jetniških

vasi in gine toliko človeških bitij, oskrunjenih v

jetnik mrje od koprnenja po domačih hribih,

in vendar ne pozna vetra, ki veje od njih.

Kamor seže oko, povsod sami griči, pusti

kakor preobjedeni vampi, valjajoči se v lenem

reže nikjer te zelenorjave pustinje. Kakršna zemlja,

takšni ljudje: sito se majejo mimo, kakor bi

slišijo v nedeljo zvečer iz vasi, so podobne

Tabor se zdi jetniku danes žalostnejši nego

okna se gledajo iz katranastih sten liki skaljene

oči mrličev. Kroginkrog tabora je plot od visokih

štirikotnika se izprehaja noč in dan straža z nabito

puško; izlet v svobodo stane glavo.

Tako je zaprtih štiristo ljudi obojega spola

in vseh starosti. So matere, ki imajo otroke s

ponižanja. Štiristo ljudi jetnikov od začetka vojne:

to bo kmalu tisoč let pokopanega življenja. Čudež

rastla zelena travica, poganjala živa brst. Izprva

je bilo v taboru nekaj grmičja, pa so ga Lahi

jetniki na svojem begu drug pred drugim in pred

seboj. Zdaj je zemlja gola kakor lobanja gnilega

trupla, s katere so črvi znesli kožo in lase; nekdaj

rumena, je zdaj vsa temnosivkasta, počrnela od

ki požira stopala do gležnjev ter se obeša na

podplate v kepah, težkih kakor usoda.

Ostra sapa je sprejela Janeza na pragu. Po

teh krtinah se vlačugajo vsi vetrovi sveta; mrzli

prsi zdravje, moč in skoraj vse želje in misli.

Zgolj ponos in mučeniška vera še stojita v njem,

z nestrohnljivimi kitami; toda meso življenja je

odpadlo. Gad čuti, da mu stoji nekdo za pleči

končano; ležal bo v domači zemlji, in zmagoslavje

pravice mu bo zvonilo k pogrebu.

Mraz in lakota ga ne bi bila zmogla, da ni

tega strašnega podnebja, dežele brez gozdov in

pešanje telesnih sil, vpadla lica in nazadnje postelja

v jetniški bolnici, s katere ni več vstajenja

zgrabilo pozneje od njega; pogledi vseh se mu

čudijo, da on živi. Čez leto dni bo umiral ves

Divji veter ga zanaša po lesenem hodniku

pred barako; vsak hip se mora loviti, da ne pade.

svet gnusobe! Rajši nikoli več: gad je sporočil,

da ni dovoljeno priti k njemu.

Poveljnik taborišča je orožniški stražmešter.

Tik za malo barako, v kateri stoluje, raste divji

kostanj; pod njim obdaja nekaj bezgovih stebel

prazen prostorček s surovo zbito klopjo. Tja se

je napotil Janez, ker upa, da v takem vetru nihče

ne sedi na prostem. Ni se varal: klopica je

prazna; tesneje se zavije v svoj ogoljeni plašč,

zauživaje besedo za besedo, kakor bi hotel posrebati

mehkih dekličinih rok.

Ubogo Zinkino pisemce! Na štiri majhne

strani je morala spraviti vse, kar mu ima povedati,

ji drugače vrnili pismo z opazko: »pišite kratki

in stvarno!« Saj tudi ne gre, da bi jo razgaljala

vrstic vso njeno skrb in bol; kako genljivo ga

izprašuje, ali je v resnici zdrav in se ne hvali

najvišje, najnesebičnejše ljubezni.« Opominja ga,

naj vztraja v veri: »Glej, ljubi, kadar premišljam

svoje upanje, se mi zdi, da se mora gorje ukloniti

njegovi moči; in v tem upanju ne morem

pravice, zaupaj v svojo vrnitev, ne dvomi o trenotku

veselja, ki ga čutim včasih tako blizu, da

mu pravi še nekaj; tisto pa je cenzor

debelo pokril s kitajskim črnilom.

»Trenotek veselja!« mrmra jetnik. »Sveti mi,

lučka, dokler ne pride.«

Koprneča mehkoba mu je narasla v prsih,

kakor da je zdajci začutil ob sebi dišavo njenih

z drznim fantovskim vriskom. Kljub vsemu, kljub

vsemu!

»Živeti, ostati na tem svetu, ki mu vsi zločini

ljudi ne morejo vzeti dobrote!« vzklikne

sam v sebi ter plane kvišku liki pripognjena jelka.

»Ah, kako bo še lepo!«

Takrat pa se zdrzne in nastavi uho proti

že se odpro vrata, in star možiček —

gotovo je prišel k vsegamogočnemu s kako pritožbo

— zleti kakor bomba na sredo dvorišča;

»Schon zeigen, den Lumpen!« rohni razjarjeni

glas gospoda komandanta, dočim se starček pobere

pritožuje se mi, svojat!«

V kolibi zazvoni telefon. Mož pravice izgine,

vrata lopnejo za njim; dolgo časa je vse tiho.

rine tja, da si olajša srce. Janez stoji nepremično

in škrta z zobmi.

Tedaj pa se vrata drugič odpro; mogočnik

Njegov obriti plavolasi obraz z ogabno mlečno

kožo je ves predrugačen, jastreb se je izpremenil

v goloba. Z očetovskim smehljajem nadaljuje:

»Pojutrišnjem se pripelje komisija z nalogo, da

po ukazu njegovega Veličanstva preišče vse

vse dame in gospodje, ki imajo čisto

vest, se potemtakem lehko pripravijo na odhod.

Izvolite razglasiti veselo novico po barakah.«

»Prej lumpje, zdaj gospoda, maledetto!«

zakriči srditež iz množice. »V petih minutah se

se naučiš!«

Ali gospod komandant ne sliši; njegova

zastavica se je obrnila po vetru. Še priklonil se

obče navdušenje, in ko ne dočaka ničesar, izgine

v kolibo, da niti ne veš, kako ga je zmanjkalo.

Janez gleda, posluša in komaj razume; čudi

se, da ni ne vriska, ne smeha, ne poskakovanja.

Le mrmranje se je razneslo po vsem taborišču;

tam zgoraj nekje je viknil osamljen paglavec

kaj je: tako zelo so se nesrečneži odvadili pro-

stosti, tako popolnoma je umrla zanje, da jih je

skoraj strah njene bližine. So tudi ljudje, katerim

zadnjo kapljo moči; prvi napor za košček kruha

jim mora podreti. Njim pomeni svoboda lakotno

vsa ta leta ob nedeljah z Dunaja, kar

tako, da se gospodje izprepeljejo z avtomobilom

upanje se tu izpreminja v muko; »vesela vest«

prinaša jetnikom dva dni brezupnega koprnenja

napoči dan, ko bo vest resnična; zakaj ne bi bil

Globok nemir se mu dviga v srcu; napol

je bol, napol veselje, in vse druge misli ugašajo

pred to skrbjo brez imena.

Dva dni potem je Janez prost in ž njim

večina jetnikov. Vrata ostroga so se odprla;

velika, strašna svoboda izkoreninjenih je zaklicala

s ceste svoj rod. Gad izprva ni mogel verjeti;

široko je gledal, bled kakor zid, ter majal z glavo.

vojna in vsa zgodovina človeštva ter bi ves svet

ne pomenil drugega kakor njegovo prostost.

Na svojo bolezen ni pomislil; ko pa je

natlačil potno košaro, v kateri mu je poslala

kolena se mu treso od prvega poizkusa. Toda

Janez se tiho nasmehne, vzame ključek in odklene:

dovolj!

In gad odhaja s tem, kar ima na sebi; le

palico nosi v desnici, v levici pa v ruto zavezan

vogal jetniškega kruha, s peskom soljenega, s

trskami in kamenjem zamešenega, da vidita Zinka

157

XVII.