Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4.173:
in mati ...
== XVII. ==▼
▲XVII.
Kastelkina okna so nastežaj odprta; v izbo
diha zrak prvih toplih dni. Beli zastori se
Vrstica 4.186:
pomlad, in vsaka stvar ji rada vriska naproti, ko
se po dolgih mrazovih nasmehne izza gora.
Edino bitje na vsej Kastelčevini, ki ne sliši
radosti, ne vidi plesa žarkov po nežnem brstju
Vrstica 4.195 ⟶ 4.196:
nikogar ne ošteva, z živo dušo ne govori, jedi
se ni doteknila. Pismo, ki je prišlo včeraj, je
danes proti svoji navadi odprla in prebrala; zdaj
se veter poigrava ž njim, zrinil ga je tik do
nasprotnega vogala mize. Kaj premišlja stara?
Zina je bila dopoldne v trgu; po kosilu je tudi
ni bilo h Kastelki. »Da bi vsaj prišla in jo razvedrila!«
Toda vdova se ne spomni Zine; kar praznota
je v nji. Sivo je v možganih, sivo pred očmi,
Vrstica 4.208 ⟶ 4.209:
zob, in kaplje krvi na njih pričujejo, da ji ni
dobro v tem pokoju.
Čez dolgo se zdrami; blodna luč se ukreše
v njenem pogledu, usta pa utrpnejo v obupni,
Vrstica 4.215 ⟶ 4.217:
ni pogodu; solnce ji vriska preveselo v obraz,
naravnost iznad Konjske rebri, in poslopja se
preveč bahavo šopirijo v njegovem sijaju.<br/>
»Ali naj zažgem vse to in skočim v ogenj,
ko bo najviše
vdova z mrzlo brezupnostjo.
Okrene se v hišo in hodi iz kota v kot, iz
sobe v sobo; nikjer ji ni obstanka. Pred fantovsko
kamro postoji, pomisli ter izvleče ključ; leto dni
je ni odklepala, prah leži prst na debelo po tleh
Vrstica 4.232 ⟶ 4.234:
položila zavoj na pisalno mizo, se oglase na
pragu koraki. Moški je, Galjot; brez trkanja stopi
skozi odprta vrata.<br/>
»Dober dan Bog daj, soseda!«
Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo
pogleda prišelca, ne da bi odzdravila. Toda Galjotu
se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so
rdeče in čudno vprašujoče.
»Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen
s i .
»Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči.
»Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo
človeka po glavi, kakor bi se zgodile njemu samemu ...
Pogum in upanje sta edina tolažba, ki nam
ostane.« To rekši premolkne, kakor bi se ugriznil
v jezik. »Pravijo, da bo Janez kmalu prost,« po-
vzame čez nekaj časa. »Takšna komisija hod
zdaj po njihovih taborih, ki preiskuje in vse izpušča.
Sam
Kastelka molči; nič se ne zdi, da bi jo veselilo.
Galjot jo gleda postrani, kašlja, menca in
spet primakne:<br/>
»Tak Janez bo izpuščen .
ne piše?«<br/>
»Pred štirinajstimi dnevi je prebrala Zina
njegovo zadnje pismo,« mrmra stara, strmeč preko
njega v zid. »Sedi, kaj boš stal!«
Galjot seda raztreseno in obširno; stol mu
nikakor noče stati prav. Nato vzdihne:<br/>
»Tudi nam ne piše ... Da bi le ne bilo
hudega; skrbi me tvoj gad!«<br/>
Vdova ne zine.<br/>
»Slišal sem, da je bil vražji boj te dni ..
Odbili so naše po strašnem klanju in s težkimi
izgubami. Ubogi fantje!«<br/>
»In?« zategne stara porogljivo.<br/>
»Bog ve,« pobira sosed, stokaje na svojem
stolu. »Mogoče je Tone ranjen, ker nič ne piše ...«<br/>
»In?«<br/>
»Drži se, Mana, pripravi se .
sem slišal.«<br/>
»Samo slišal?« Kastelka govori zamolklo in
mrtvo kakor iz jame.<br/>
»To se pravi
»Stoj; ne trapi se, prijatelj. Sama ti povem,
kar imaš na jeziku: moj drugi gad je ubit. Zahvaljen
bodi za dobri namen!«
Galjot jo široko pogleda, prebledi ter nekaj
zastoka.<br/>
»
pisanje, ki leži na mizi.
Sosedu se treso roke; solze mu drhte v očeh
in v glasu:<br/>
»Od polka!
tovariš piše, ker ga je on že zdavnaj prosil ...
Da naj te pripravimo, ako je še časa ... In da
je zmerom mislil nate in te pozdravlja še z onega
sveta ... Granata ga je ubila na mestu; ni se
mučil; pokopali so ga Lahi.«<br/>
»Vse vem; tu notri stoji,
pismo. »Odprla sem ga, ker je prišlo takšno tudi
po Joževi smrti; vedela sem, še preden sem brala,
že snoči, vso noč .
»Uboga Mana!« Galjot ji položi roko na
ramo. »Zaupaj in prosi Boga, da ti vsaj zadnjega
srcu!«<br/>▼
▲ohrani.. . Tolaži! te ne bom; kaj so besede materinemu
▲srcu!«
»Ni treba!« se otrese Kastelka. Ustnice ji
drgečejo, v prsih se vidno nekaj napenja in
raste, pa ne more na dan.<br/>
»Umrl je za nas vse,« povzame sosed.<br/>
»Za nas!« krikne vdova besno. »Tudi oni
tam, na drugi strani, pravijo
mi in kdo oni? Zaradi tega
vas' bodo svet iztrebili! ... Za nas! Predvsem
zame, kaj? Za mater, hahaha!«
Posinela je od strašnega, krčevitega smeha.<br/>
»To je drugi, ki ga imam na vesti: rodila
in ubila! ... O Bog, o Bog, ali slišiš matere,
kako te kolnejo
stiska pesti proti nebu, da pokajo členki; vse
more, jokati ne more več. »Zdaj pride tretji na
vrsto .
dovolj!« plane zdajci. »Znorim, razbijem si
glavo, do tal požgem, kar sem napravila, in
konec!«<br/>
»Mana, kaj misliš?« se splaši Galjot. »Kaj
hočeš storiti, za Kriščevo voljo?«<br/>
»Kaj hočem storiti?« rjove Kastelka, stoječ
sredi sobe in kopaje z nohti po nedrih. »Kaj
hočem storiti — haha! Hahaha! V cerkev pojdem,
molila bom: zahvaljen Gospod, da si vse tako
modro ustvaril ... Rodila in ubila — zahvaljen
bodi, o Gospod!«<br/>
»Ne, Mana, meni verjemi: fant je nesel to
misel s seboj; da si ga slišala, kako je govoril
pri nas ... Za nas, je dejal, za nas gre zdaj; na
Soči rad prelijem kri! Ta misel se ga je držala,
nesel jo je s seboj —«<br/>
»Od misli nihče ne pogine,« mu krikne vdova
v besedo. »Nihče! In tudi največji junak je vesel,
da sme živeti ... Jaz sem se bala zanj, to je
tisto; podila sem ga, ker sem se bala! Pusti me,
pusti, naj me duši, le naj — in konec! Oh, oh!«
se zgrabi za grlo.
Nato se mahoma sklone h Galjotu.<br/>
»Povej, človek,« ga vpraša s hripavim glasom,
»povej po pravici: kateri hudič je izumil te svete
reči, ki se koljejo zanje? In kje je Bog, da ne
ubije tistega, ki prvi ukaže: naprej!«<br/>
Sosed obupno mahne z rokami.<br/>
»Oh ti, Galjot!« se grohoče stara, »ti lehko
tolažiš, oče dveh punic, ki sedita doma ... Ali
jaz sem imela tri sine! Kje so moji gadje, te
vprašam, kje?«<br/>
▲»Dveh? .. . Nu da.« Galjot se grize v spodnjo
ustnico. »Saj izgubim obe zaradi tvojih sinov,
uboga Mana! Se pravi, če je tako zapisano ..
Mana, misli na Janeza; njega še imaš.«<br/>
»Pusti! Da pogubim tudi njega? Dovolj tega!
Verjameš zdaj, kar sem povedala tebi, Zini in
vsakomur? .
prekleto, kar podim, je prekleto — tak kaj
kam?« ponavlja stara s suhim, še vedno brezsolznim
siganjem.
Sosed se prime za glavo, kakor bi se bal,
da mu poči. Za nekaj časa povzame:<br/>
»Ljuba Mana, poslušaj me pametno, ako
moreš: zato sem prišel. Najtežje si vedela sama
Vrstica 4.370 ⟶ 4.375:
hotel reči,« popravi naglo, videč, da je stara izbuljila
oči ter omahnila za mizo. »Veselo novico,
takorekoč .
Kastelkin obraz se zjasni in stemni zaporedoma;
še širje ga gleda zdaj, počasi nese roko na prsi.<br/>
»Janez je tukaj ..
Vdovina glava pade na trdo mizo .
ne enkrat — ona pada, bije s čelom po
da hiša bobni.<br/>
»Moj Bog! Moj Bog!« To ni renčanje besne
volkulje, ki klesti z zobmi nad ubitim mladičem;
tožba izmučene matere je, ki jo davi strah za
poslednjo brst njenega krila ... In zdajci sklene
roke proti njemu:<br/>
»Imej ga pri sebi, Galjot — imej ga pri
sebi! Ne domov, ne k meni — ti sam mu povej,
da ne morem, ne smem!«<br/>
»Saj je pri meni ... Pri nas leži; streže mu
Zina. Sirota je sama bolj uboga od njega!«
Kastelkine oči so dva prepada groze.<br/>
»Leži? ...«
»Leži. Bolan je . zadnje moči. Hudo je ž njim; na kolodvoru se
mu je udrla kri ... Uboga Zina, ki je bila ravno
pri vlaku, ga je pripeljala komaj živega; vsak
hip mora priti zdravnik ..
domov, in tebe kliče; ne pojdeš k njemu?«<br/>
»Ne!«<br/>
»To veš, da skrbimo zanj kakor za svojega.
In vendar ...«<br/>
»Stori, kar hočeš! Domov ne, in jaz ne
pridem; ne smem, ne morem — nočem, ali slišiš?«
Galjot vstaja.<br/>
»Kar je v človeških močeh, se zgodi.«<br/>
»Pusti me, sosed, pojdi, pojdi; mari ne vidiš,
kako mi je?« hrope vdova lomeč roke.
In Galjot odhaja s povešeno glavo mimo
objokanih dekel, ki so tačas začule črnega ptiča:
gavran nesreče se izpreletava med orehi in jagnedi
ter kraka mrtvaško pesem .
Borovci na Konjski rebri gore kakor sveče
nad krsto. Kastelka sloni s sencem na mizi, ter
bode z očmi nepremično v gosteči se mrak; sivi
lasje ji leže razmršeni po hrastovi
se korak, in ga ne sliši; človek je tu, in ga ne
vidi; šele, ko jo strese za rame, se zbudi. Zina
jo gleda; njen obraz je bel kakor črešnjev cvet.
»Kaj hočeš, dekle? Oh, nihče nima usmiljenja
z mano!«<br/>
»Mati, Janez bo umrl ...« govori sirota,
komaj gibaje z ustnicami; njen glas je tišji od
tišine same. »Doktor maje z glavo in pravi, da
je preslab. Najhujšega se je bati.«<br/>
»O Bog! Čemu hodiš? Mari ne vem, da
mora umreti?«<br/>
»Janez hoče umreti doma .
mi je dejal, da hočem ležati v naši sobi; ako me
ne pusti domov in ne pride k meni, jo bom klel
v svoji smrtni uri!«<br/>
▲»Naj me kolne; dokler živi, je upanje . ..
Nič ne verjemi, Zina; drži ga, ti ga rešiš! Zaupaj,
dokler ni mene zraven.«
Toda Zina maje z glavo.<br/>
»Če bi ga videli, mati! Še jaz ne upam več
— oh, niti jaz ne .
Jera mi je povedala, da je pravkar pospravila
sobo; in jaz sem rekla, naj ga prineso .
Prišli so — čujte, v veži — po stopnicah gredo
— že so gori! Stregla mu bom sama, nikogar ni
treba k njemu .
iz hiše, če moreš!«
Kastelka je planila kvišku, stoji kakor steber;
utrip dveh src meri dolgo minuto molčanja. Zina
se ne gane; strmo gleda gospo in skleplje roke
na krilu.<br/>
»Ti si hotela!« izdavi vdova. »Kadar umre,
boš kriva z menoj!
»Kadar bo Janez mrtev —« povzame dekle
zamolklo in mahoma utihne; oči govore za usta.
Šele zdaj ji pogleda Kastelka pazno v obraz,
ki je ves popisan s strogimi črkami tragedije.
To je konec. Še malo ur, dan ali dva, in dom
bo brez dediča; teman vrtinec golta poslednji up
Kastelčevine .
zapisano poginu; ubogo dekle nosi pečat obsodbe
na čelu! Groza bo kraljevala pod orehi, groza
pod jagnedi — ona pa, nesrečna mati, bo stala
kakor zla čarovnica sredi ugonobljene sreče ter
poslušala soseda, kako si ruje lase in terja:<br/>
»Dvoje hčera mi je vzela ljubezen do tvojih
otrok! Vrni mi hčeri, prekleta!«
In zdajci se bridko zasmeje ter položi dekletu
roko na ramo:<br/>
»Le idi k njemu, Zina; zdaj je vseeno. Zidovi
se rušijo, strop se podira .
te! Idi k njemu, Zina. Tvoje roke so mehkejše, in
manj nesreče se jih drži ... Ne, jaz ne; sama pojdi!«
Tema je. Vdova užge sveči na pisalni mizi;
nato odgrne papir, ki ga je prinesla popoldne,
ter začne razpostavljati spominke po drugem sinu.
Ravno za Benjamina je še prostora
je rekla dekletu; in vendar ji ni vseeno. Bolj ko
se brani, bolj mora misliti nanj; kakorkoli zatiska
oči, venomer vidi fantovsko sobo, v nji belo
posteljo, v postelji gada, ki umira.<br/>
»Joža in Tone
slikam, »kaj mi svetujeta, ljuba pokojnika? Vidva,
ki vesta zdaj vse in poznata najgloblje skrivnosti
— kaj pravita svoji materi, ubogi Kastelki?«
Toda mrtva molčita. Še ta jo zapuščata, še
ta ne vidita njene muke! Stara upihne sveči: pa
Vrstica 4.487 ⟶ 4.499:
sinov, jih tudi na onem svetu ne potrebuje. Bliža
se veliko zlo, ura sodbe drevi naproti kakor
oblak, ki ga
nadnjo; že je tu, že jo drži, odnaša jo bogve
kam — še malo, in vse bo končano ..
je, vseeno. Da bi le brž bilo, kar misli biti!
In vendar ji ni vseeno. Sedemkrat vstane
izza mize ter leze po stopnicah; šestkrat se vrne,
Vrstica 4.496 ⟶ 4.509:
bolniške lučke riše ozko črto na pragu. Ura v
sobi tika, in kolikorkrat tikne, je gadovo življenje
za sekundo krajše ..
sliši ničesar; mahoma pa ji razpara srce njegov
revni, slabotni glas, ki ječi:<br/>
»Zinka! Zinka! Jaz nočem umreti!«
O Bog, o Bog! Stara kleči v sadovnjaku in
tišči glavo v hladno zemljo. Kako je zbežala?
Kod je dirjala? Ona ne ve, ne ve — in tam gori
za komaj razsvetljenim oknom umira njen zadnji
otrok in noče umreti ...
Pri fari bije devet. Ne bo je konca, te strašne
noči. Ura bo tekla za uro, in ena med njimi bo
ura smrti. Katera? Kdaj bo prepozno? Prepozno
— o Bog! Kaj more storiti zanj? S čim ga odkupi?
Ni ga odgovora, ni je rešitve!
Koleselj se zapraši na dvorišče, kot bi ga
satan gonil; to je Galjot z zdravili. Čemu zdravila,
ko gada ne davi bolezen, Kastelka ve, da ne!
Misel ji zablisne v glavi; že ji sledi, beži
po vasi, pada, vstaja, teče brez sape, stoji pred
župniščem ... Okno v gornji sobi je svetlo,
župnik ne spi. Pokliče ga, naj pride in ogrne
štolo: uboga grešnica se izpove Bogu vsegamogočnemu
svoje krivde .
se poniža, s pepelom si posuje glavo, in vse
stori, karkoli ji poreko; po golih kolenih pojde
na Golgato, samo da reši otroka!
Toda roka ji omahne s kljuke hišnih vrat:
ali utegne čakati na milosti božje? In če je Bog
ne usliši? Če je ne sliši — če ga sploh ni? Ona
bo čakala usmiljenja, zaupala v čudež, in gad
umre medtem! Kje je
izgine v noči.
Mesec jo zvabi na polje; vsaka stezica leži
jasno pred očmi, druga drsi v drugo kakor mlečni
potočki. Na desno in levo se razgrinja zemlja v
svojem snu, ljubosumna zver, ki se je polakomila
▲njene sreče; tiho leži, v brazdah in debreh je
rahlo dihanje kakor v kolkih dremajoče žene, ki
sanja ljubimcu naproti:<br/>
»Pridi, skrivnostni moj ljubi, odeni me s
svojimi krili, razžgi me v objemu, s sokom ljubezni
me upijani! Glej, kako sem se nališpala,
da bom lepa zate: v vroči krvi sem si okopala
grudi, ledja sem si umila z materinskimi solzami ...«
O, zdaj kolne vdova to zemljo! Brezumno
tepta po nji, pljuje in psuje in krili z rokami,
kot bi trosila zrnje prekletstva na sleherno ped:<br/>
»Gorje mi za vsako misel, ki sem ti jo dala,
za vsako kapljo znoja, ki je padla nate z mojega
čela! Preklet, preklet bodi dan, ki me je priklenil
nate in me izročil tvoji oblasti! Mari bi bila vzela
prosila od hiše do hiše kruha za svoje uboge
črviče, za svoje dobre tri gade; ne bila bi bogata
in spoštovana, moja volja ne bi segala v
sedem
— tako pa si mi jih vzela ti, krvoločnejša od
tigre, nehvaležnejša od vlačuge .
se maščuješ za mojo dobroto in skrb? Oh, da
ovene zadnja bilka na tebi! Da ti usahnejo
namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!«▼
▲kave nedri tri milje globoko in rode sivo kamenje
▲namesto rumenega žita — na vekomaj, na vekomaj!
Ali sredi svojih kletev umolkne namah in
pritisne roko na srce. Hudobna zemlja se je
usmilila Kastelke; izpušča jo iz zakletja, odvezuje
jo skrivne zaveze, z mrmranjem neštetih tihih
glasov preklicuje svoj
zemlje; čim delj ga posluša, tem laglje ji bije srce
— in zdajci si vsa oddahne ter se udari po čelu:
rešilna misel je porojena .
Miruj, ubogo srce, in ve, stare oči, plakajte
od veselja: ne bo vam treba gledati gadove smrti.
Liži plamen upanja v čudež, vzpni se visoko do
srebrnih zvezd!
173
XVIII.
| |||