Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4.593:
srebrnih zvezd!
== XVIII. ==▼
▲XVIII.
▲|3olnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje
▲" udarce z zvonika; vse je pripravljeno za
nepovratno pot. Zanka iz perilne vrvi leži s
koščkom mila na njenem
papir. Ako je ona kriva, mora žrtev njenega
življenja rešiti otroka; in če je nedolžna, vsaj konca
Vrstica 4.604 ⟶ 4.603:
jelša, ki gleda ob svojem znožju poslednjo
zeleno vejo na tleh.
Preveč je bilo tega; nebo in zemlja nista
mogla streti njene sile drugače, pa sta jo z nesrečo
Vrstica 4.614:
kamorkoli stopi gospa, jih ima za petami. Nazaj
grede s polja je zalotila Katro, da ji sledi; zdaj
smuče Polona po veži, obstaja pred vrati in prisluškuje ...
Vse to premišlja hladno in trezno; v svojih
zadnjih trenotkih hoče biti spet Kastelka in dobro
Vrstica 4.630 ⟶ 4.629:
koliko dobrih sanj in prečutih noči! Zbogom
dolina, zbogom domači svet; Kastelka s Kastelčevega
te pozdravlja v svoji zadnji
ti, draga deca na mejah, ki je tolikanj skrbela
zate, da ne utoneš v tujem morju: tudi nazadnje
Vrstica 4.637 ⟶ 4.636:
pričakovane, v hrepenenju obverovane, v usodni
borbi obnovljene!
Stara se obrne k mizi, privije luč, pomisli
ter jo upihne; mesečina je zanjo dovolj svetla.
Vrstica 4.642:
hiti, mati, predno zamahne s koso! Srce se ji
krči ob misli, da si ne upa k njemu po slovo,
ko ga tako dolgo ni videla in ga ne bo nikoli
več; vsaj ozrla bi se nanj, skozi ključavnico bi
pogledala, v duhu bi pokleknila k njegovi postelji ...
ni že njena skrb nevarna bledi lučki življenja,
ki se bori z ledeno sapo smrti? Šele spomin
ljubezni, ki je legla sama v dar, se bo smel
enkrat smehljati v njegovo ubogo lice, sijati mu
v dneh ozdravljenja .
Takrat se ji ustavi oko na temni senci stenske
ure. Kastelka položi prst na čelo in pokima; z
Vrstica 4.664:
se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od
tal. Že si podstavlja stol, ko šepne tuj glas pri
vratih:<br/>
»Kastelka!«
Toda vdovi se zdi, da je skočil veter po
brajdi.<br/>
»Zaklenila bi,« mrmra sama pri sebi, »da
vrag koga ne prinese o nepravem času.«<br/>
»Kastelka!« ponovi glas od vrat.<br/>
Ona še zmerom ne sliši; rahlo sname zanko
z vratu in drsa zaklepat.<br/>
»Kastelka!« ji dahne takrat naravnost v obraz.<br/>
Gospa se splaši ter pogleda.<br/>
Popoten človek stoji pri durih; ta hip je
moral priti, roko drži še na kljuki. Mesečina se
svetlo upira vanj ter ga riše v črnem plašču
do peta, z brado
s širokim, ohlapnim klobukom, izpod katerega jo
gleda dvoje dobrih, žalostnih oči. Zrak okoli
Vrstica 4.685 ⟶ 4.686:
v žepu. Gleda jo, eno roko na kljuki, drugo
na palici, pa ne reče ničesar.
»Tak kaj te je prineslo?« se ujezi gospa. »Ne
veš, da je čas spati za poštene ljudi? Saj mora
biti zaklenjeno zunaj .
prišel iztezat prstov po tujem blagu, kaj?«<br/>
»Nocoj ti
nasmehom. »Daj mi sesti, Kastelka; truden sem.«<br/>
»Sedi,« mu reče vdova in se zavzame, kako
krotak je njen glas; s tem gostom ne zna trdo
govoriti. »Kaj bi rad?«
Mož sede za peč, kjer je ona sedela.<br/>
truden sem, ali vendar me je gnalo k tebi, da
se pomeniva.«<br/>
»Mari ne vidiš, da sem trudna tudi jaz in
se mi mudi na pot?« reče vdova žalostno, toda
prisede.<br/>
»Vidim; pa to še utegneš,« de tujec mirno ter
položi svojo roko na njeno. Besede kapljajo Kastelki
v srce kakor hladilna rosa; komaj je rekel,
se ji zazdi v resnici, da se nikamor ne
»Vidim in vem, Kastelka; zato sem jo mahnil
tebi.«<br/>
»Zato si prišel? Ti veš?« ostrmi gospa in
dih ji zastane.<br/>
»Kaj ne bi? Tamle imaš namazano vrv
stol podstavljen, da se obesiš.« Mož kaže s
prstom na zanko; njegove oči so skrivnostne
kakor dva bajarja v luninem svitu.
Kastelka plosne z dlanmi in ne ve česa
reči.<br/>
»Tvoj sin leži zgoraj na smrt bolan; v jetništvu
so ga izmučili. In ti se hočeš obesiti, da
ne bi umrl kakor prva dva. Ti misliš, da ginejo
zaradi tebe in tvoje ljubezni.«<br/>
Vdova se zdrzne ter dvigne roke pred obraz.<br/>▼
▲Vdova se zdrzne ter dvigne roke pred obraz.
»Za pet ran božjih! Odkod imaš vse, kar
veš? Pa ne da bi bil onga, ti, čuj!«<br/>
In jadrno stori križ nad njim.<br/>
»S križem me ne spodiš,« se nasmehne popotni
mož.
»Tak kako moreš znati?«<br/>
»Ker sem ti sam vdehnil to misel, da bi te
izkušal.«<br/>
»Ti sam — vdehnil? .
In nisi hudič, ne bojiš se križa? Kdo si?«<br/>
visokega rodu pa revnih ljudi; in oče, so zapisali,
je bil tesar, čeprav ljudje ne verjamejo. Še
jaz ne vem, s kom bi potegnil ... So, ki pravijo,
da sem božji sin; drugi so me podteknili rimskemu
stotniku. Ali je to vseeno. Karkoli se
zgodi v materinem krilu, je sveto in blagoslovljeno,
kaj ne, gospa?«<br/>
»Je, tujec
»Pravzaprav,« nadaljuje mož, »se mi zdi, da
sem mnogo starejši ..
mati, prva ljubezen moje rojstvo.«<br/>
»Kdo si?« dreveni Kastelka. »Kdo si, neznanec?
Kdo si?«<br/>
▲»Dobrota sem... Že skoraj dvatisoč let
mi pravijo Jezus.«
Stara odskoči.<br/>
Dolgo je temu, kar sta hodila Jezus in sveti
Peter po zemlji.«
Ali tujec vzdigne in razprostre dlani: dve
znamenji se žarita na njih kot rdeče vino v
Vrstica 4.763 ⟶ 4.766:
zelenem rožmarinu. »Položi prste vanje, kakor
Tomaž nejevernik!« povzame neznani mož.
Toda Kastelka veruje! Z grozo in radostjo,
strahom in upanjem zdrkne s klopi ter mu objame
kolena
»Nisem vredna, o Gospod, da sediš pod
mojo streho; le besedo reci, in zdrava bo moja
Vrstica 4.771 ⟶ 4.775:
maši, niti k izpovedi, niti ne k obhajilu; tvojega
služabnika nisem poslušala, zapovedi nisem
ubogala ...«<br/>
»Tiho bodi, mati,« reče Gospod, »in vstani.
Moj služabnik je dober človek, in vse, ampak
Vrstica 4.782 ⟶ 4.785:
svojih skrbeh, kadar sem počival v tvojem srcu ...
Zapisano imam vse: tisto zaradi Polone — in
kar si zdajala za male otroke —«<br/>
»Tudi tisto, Gospod?« se razveseli Kastelka.
»Z vsemi, ki so zatirani. Ali ne veš, da so
me razpeli na križ, ker sem govoril zoper krivične
oblastnike? .
še s ceste sem videl skozi steno, kako si
mazala vrv. Da nisem stopil hitreje, bi zdajle
visela .
»Moj zadnji,« pokima stara turobno. »Najmlajši
gad; tisti, ki je bil najbolj strupen.«<br/>
»In ti hočeš umreti, da on živi?« jo bara
Jezus.<br/>
»Hočem, ker ni drugače.«<br/>
»Zveličanje svoje duše zavržeš, da gad
ostane?«<br/>
»Zveličanje svoje duše zavržem. Pehni me,
Gospod, na dno pekla, na vekomaj me prekolni,
le njega ozdravi, ki mojih grehov ni kriv! Dovolj
je umrlo pravičnih, Gospod; zdaj je čas, da
pošlješ smrt nad razbojnike.«<br/>
»Jaz ne pošiljam smrti,« de on resnobno.
»Tak dušo zavržeš, Kastelka? Od mene se obrneš,
premisli dobro?«<br/>
»Sina rešim, to mislim. Ne le, da se obrnem
od tebe, Gospod, še borila se bom s teboj!«
Vrstica 4.812 ⟶ 4.814:
in moj sin bo živel; ne izpustim te, dokler ga
ne ozdraviš!«
In seže, da bi zgrabila Jezusa, bori se ž njim
ter mu zastavlja pot; toda
se izpremeni Gospod v rožni grm z dolgimi,
ostrimi trni. Kastelka grabi, trni jo bodejo v roke
in prsi; drži ga, oni se zadirajo daleč v meso;
vsa je pokrita z ranami, pa ne odneha, in kri,
ki curlja iž njenih ran, se iskri kakor srage njegovih.<br/>
»Ne izpustim te, Gospod! Kje si bil, ko sta
izdihnila Joža in Tone?«<br/>
»Odnehaj, Kastelka, saj ne uidem.«<br/>
»Kje si bil, Gospod?«<br/>
»Zraven sem bil.«<br/>
▲»In si pustil!... O Dobrota, o Jezusi« Slep
▲srd jo popade. An pravijo, da si poln ljubezni...«
▲5Roke mi daj, Kastelka.« Gospod se dotakne
vdovinih ran, in tisti hip so zaceljene. »Nič se
prosto voljo. Kdor leze tja, kjer svinec leti, je
poslali; kadar se človek vdaja zlemu, nimam
moči do njega.
»Morem,« se smehlja gospod Jezus. »Nič ni
lažjega od tega.
»Moreš, Gospod?« zavrisne mati.<br/>
»Samo vere je treba, Kastelka. Položi svojo
vero v moje roke.«<br/>
»Verujem! Verujem! Verujem!« ponavlja gospa
goreče.<br/>
»V veri je odrešenje .
vedi: tvoja ljubezen je predrzno zaupala vase.
Naj bo še tako velika, letečega svinca ne ustavi;
Vrstica 4.850 ⟶ 4.852:
drugo sovražila. Dobra ljubezen ne meče sence,
Kastelka; svoje varuje, mrzi nikogar ne. V tvoji
▲je biio obilo suhega zlata, pa tudi mnogo nesnage;
zato se je skalila v uri nesreče in zdvomila
nad seboj. Vse tvoje črne misli, o mati,
zrasle v grenkobi srca .
vezala: snemi jo in vrzi jo v peč, zakaj
ti povem, da nisi nikomur napoti!«<br/>
»O, bodi zahvaljen za to besedo, Gospod!«
ihti Kastelka in mu poljublja noge. »
ozdravljena moja duša ...«<br/>
»Ni zdrava, dokler kali seme zla,« prigovarja
on z mehkim glasom. »Odpovej se sovraštvu;
takšna je moja cena.«<br/>
»Premisli, Gospod, kaj so počeli z menoj!«<br/>
»Vse vem; ali kdor ne želi obupavati, ne
sme sovražiti.«<br/>
»Ni mi do lastne sreče! Vrzi mene v pekel,
le gada mi reši!«<br/>
»Potrpi, vse pride na vrsto. Odpusti sovražnikom,
kakor sem jaz odpustil svojim. Glej,
Petschnig je umrl na mojem srcu; jaz sam sem
zatisnil njegove oči.«<br/>
»Gospod!« se zgrozi Kastelka. »Tak ž njimi
držiš?«<br/>
»Vidiš, tega ne razumeš. Vsi pravični so
moji, kdorkoli stoji zoper krivico, mi služi kakor
Vrstica 4.882 ⟶ 4.883:
meni; prišel sem ter mu odpustil, kakor nekdaj
Iškarijotu.«
Toda žena se je splašila.<br/>
»Nemara si zoper našo pravico, Gospod?
Potem ne glej name, ne glej na sina; potem
Vrstica 4.888 ⟶ 4.890:
čeprav zoper tebe. V nepravo hišo si stopil,
Gospod, če nisi za našo pravico!«
Oči se ji bliskajo, toda Jezus jo gleda
smehljaje.<br/>
»Stara pravda je pravda zatiranih, in jaz
sem jo prvi podpisal ter bom do zadnjega ž
njo; stara pravda je dobra pravda, zato ne
sovraži v njenem imenu. Bojuj se, toda ne kolni;
mrzi krivico, ki jo delajo
»Tak njemu si odpustil!« ponavlja gospa in
skoraj nič več ne upa.<br/>
»Tudi ti odpustiš,« veli Gospod, in komaj
je rekel, že čuti vdova, da gasne črni plamen v
njenem srcu. »Glej, kaj ti prinašam, in ti se
braniš?«<br/>
»Sovraštvo me peče, Gospod, in tvoje besede
so sladka rosa. Tak za našo reč mi
Pa z nami, praviš, da si?«<br/>
»Za pravico se stati ne boj; jaz sam sem z
vami, do konca. Odpusti jim zdaj, saj ne vedo,
kaj delajo.«
Kastelka je že odpustila; gora ji pada s srca
in lehko se ji dela pri duši kakor pred davnimi,
davnimi leti. On pa jo nežno pritegne k sebi ter
položi njeno sivo glavo na svoje prsi.<br/>
»Blagoslovljena bodi,« šepeče nad njo. »Vsa
moja si zdaj, Kastelka; prišel sem nocoj, da
Vrstica 4.921 ⟶ 4.924:
vendar ljubila svoj mali grunt radi velikega, peščico
zemlje radi mnogih duš: vse to je zapisano
v mojem srcu .
da je tvoja ljubezen prekleta, in si jo ves čas
davila, tajila? Da, jokaj, uboga Kastelka! Ne veš,
Vrstica 4.927 ⟶ 4.930:
si jo, tajila pred njimi in pred seboj, in čim bolj
si jo morila, tem lepša je bila. Ali je moči ljubiti
sveteje od tebe, ki hočeš rada v smrt in pogubljenje?
Zanjo si pletla zanko, in vendar moreš
ubiti le sebe: ljubezen bi te preživela, kakor sem
jaz preživel telo razpetega Nazarenca ... Ne boj
se, Kastelka, tvoja velika ljubezen ga bo rešila.
»Mojega sina! Moje ubogo, izmučeno
kriči gospa. »O Gospod, kar svet stoji, nisi storil
neizmernejše dobrote; še ti, ki poznaš vse skrivnosti,
ne veš, kaj si vzel od mene!«
Jezus se milo smehlja, kakor bi bil srečnejši
od matere same.<br/>
»Pojdi k svojemu gadu, Kastelka; tvoj gad
ne umre, ne boj se.«<br/>
Ali gospa mu leži pri nogah, umiva jih
solzami, briše jih s sivimi lasmi. Njegove sladke
roke pa jo vzdigujejo, in glas njegov ji veli:<br/>
»Ne kleči, mati;
Kastelka gleda, kamor ji kaže, in vidi Janeza
v postelji; bled je in beden, a mirno spi. Rahel
smehljaj mu blodi po ustnicah ter odseva na
Zinkinem licu, prva bleda zarja nade in sreče ..
»In še to ti povem,« povzame Gospod, tiho
in
krenil k tebi, sem pogledal v bukve življenja ter
videl zapisano, da boš kmalu sanjala v mojem
naročju. Trudna si, ljuba moja, in konec tvoje
poti se bliža. Rabi čas, Kastelka, raduj se za vsa
svoja mrkla leta, in bodi dobra, kolikor te žene
srce; rabi čas, zakaj skoro se vidiva .
Ta hip izgine njegovo obličje, izgine postava,
plašč in klobuk; le rešnja znamenja še gore, pet
Vrstica 4.969 ⟶ 4.974:
leti k bolniku, ne čuteč stopnic pod nogami, ne
vedoč, kdaj prime za kljuko in vstopi.
Do pičice je vse podobno, kakor je kazal
gost; še gube odeje so take. Zinka sedi pri
Vrstica 4.974 ⟶ 4.980:
zamišljeni smehljaj v solnčno glorijo sreče. Janezovi
lici sta votli, oči vdrte, v ustnicah skoraj
ni krvi; toda zdi se, da ne umira.<br/>
»Gad se izliže!« zapoje v starki.<br/>
Rahlo se mu približa, poklekne k postelji ter
otrpne, šepetaje:<br/>
»Moja velika ljubezen ga bo rešila ...«
Na tihih solzah plava zadnja senca
duše. Vse je pozabljeno; v neizmernem blaženstvu,
da sme tiščati obraz v odejo, ki krije gadove
Vrstica 4.987 ⟶ 4.993:
začuti Kastelka rahel dotik na laseh, vrže obličje
kvišku in vidi Janeza, ki se ji nežno smehlja ter
jo boža po glavi, in sliši sinov radostni vzdih:<br/>
»Mama — mama!«
Toda ne da mu govoriti.<br/>
»Molči, zlati, počivaj; če si količkaj moj, ne
govori! Bolan si, nesrečni gad, hudo si bolan;
ali tvoje zdravje bo prva briga v hiši. Tiho, mali,
da brž okrevaš; tiho, Benjamin, tiho .
bova govorila noč in dan, o vsem, o vsem, za
vsa ta leta, za vse življenje nazaj!«
Vsako besedo poudarja poljub na njegovo
koščeno roko; kratka trenotja so naučila Kastelko
vsega, kar ume najnežnejša mati na svetu.
Janez uboga in ne govori. Le njegove oči
pripovedujejo stari dolgo povest o trpljenju
Pravice-Resnice, ki ni mogla umreti na tujem in
noče umreti doma.
»Živeti, živeti!
mati, imej usmiljenje; glej, premlad sem še, in
svet je tako krasan, in moj delež še ni storjen
na tej ljubljeni zemlji
v presrečnem zanosu. »Gospod sam mi je obljubil
tvoje zdravje.«
Zinka je ihtela z materjo vred; proti jutru
je zadremala, trudna od solz in bedenja. Domov
Vrstica 5.016 ⟶ 5.026:
težavo jo spravi stara v svojo sobo, da se revišče
spočije.
Tega ni pričakovala Galjotova mala, da jo
Kastelka kdaj položi v svojo lastno posteljo ter
jo prekriža, odene in poljubi na čelo!
Janez je spustil trepalnice; njegove prsi se
dvigajo in padajo v mirnem sopenju. Zunaj se
bliska jutro čez Sevški hrib; solnčni žrebci
visoko, visoko in stresajo zlate grive nad gadjim
gnezdom.
Vdova pa gleda z enim očesom spečo mladost,
z drugim lepoto, ki se razgrinja pred oknom, in
prosi dobro zemljo odpuščanja. Kako naj bo
zemlja kriva njenih nesreč, ko je mati nji in njenemu
rodu ter raste iž nje človek kakor žitni
klas
Gospoda
190
XIX.
| |||