Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

 

»Nu?« zategne vdova nehote. »Ves izgubljen

»Se mi pozna?« osupne sosed in pomolči.

»Eh, so reči nasvetu, so vesti, Mana, ki udarijo

pobrati kamen zoper bližnjega ...«

 

Kastelko in Zinko na novi klopici, katero je

Prohor nalašč postavil zanj, da se udobneje

Razložila je otrokoma strašni boj svoje duše ter

ponovila vse, kar je tujec govoril.

»Sanjali ste,« razsodi Janez po dolgem molčanju.

»Vsak ve, da so sanje najbolj žive, kadar

je duh izmučen od žalosti in skrbi; tudi meni

»Mogoče,« kima vdova, pa nič kaj ne verjame.

»Naj bodo sanje ali resnica, povedala sem

»Spet slutnja!« vzklikne dekle karaje. »Včasih

»Saj to sem zdaj postala! In marsikaj me

je modrilo vmes; ne, slutnje niso zmerom

da udari mojo uro. In čemu je ne bi ? Mali grunt

je oskrbljen; želela sem, da bi bila tudi na velikem

še pri žetvi, ali zdaj kaže, da bosta slavila

spočiti od mene. Trudna sem, spanec me sili,

tisti globoki, dolgi, ko zraste človeku trava iz

»Ne le znamenja, časov učakate,« pravi sin,

stiskaje starki roko. »Pred durmi stoje, čez vse

pomladi: bliža se dan, ko sama raztrga oblake

in stopi med nas.«

In res se menda raduje vse naokoli nečesa

posebnega. Dočim je Konjska reber odeta v

in kipi onkraj polja Sevški hrib v praznični

zlati luči; še v temnih piramidah smrek na obzorju

počivajo, zamišljena v veliko skrivnost, ki se

zdajzdaj razreši; drobnim cerkvam, ki čepe na

nimajo več zvonov in ne morejo pozdraviti aleluje,

ki se bliža. Kastelčevina gine oddaleč, se

dvigajo kupčki in višji grebeni svetleje višnjeve

barve, in še odonkraj njih se zdi, kakor bi vpile

daljave: tudi me smo tu, smo z vami, Kastelka,

gad in dolina!

»Kdo je pravil, da hrani godec novo

Bajta, kjer prebiva pijanček z materjo-starko,

čepi tik pod rebrijo; na sadovnjaku za njo se

»Novo izkuša,« prisluhne Kastelka. »Nič kaj

mu ne gre izpod prstov. Čujta!«

Res ubira godec nevajen napev; tipke se

puntajo, melodija sili v poskočnico in vendar

duh; prav dobro se čuti, s kakšno silo nateza

mehove.

»Naprej zastava!« vzklikne Zina. »Kaj ga

»Glej očeta in doktorja, kako dirjata gori!«

Izza ovinka gozdne steze sta se prikazala

Galjot in zdravnik; očividno se jima mudi, kot

bi nesla veliko novico. Živahno se razgovarjata

in mahata z rokami; doktor vihti palico, Galjot

»Kaj vesta veselega?« jima zakliče vdova

Janez dekletu. »Govorite, oče, govorite!«

Doktor je zinil, toda Galjot hiti oznanjati

»Mir ni sklenjen in menda še dolgo ne bo.

Toda naši poslanci na Dunaju so povedali pred

biti na svoji zemlji sami gospodarji ter stojimo

za svojo prostost od zdaj zanaprej do konca,

En vzklik iz treh grl je pozdravil visoko

novico: to je bil glas, ki ga stoletja niso slišala!

Sosed bi rad povedal več, pa ne ve vsega

natanko. Toda zdravnik razvija časopis ter govori

veselja; on je gredoč navdušil Cena, da gode

častitljivo bojno pesem.

Kastelka ga komaj posluša. Ženske ne gledajo

politike na globoko in široko, tem bolj pa

in vidi v duhu svetlejšo zarjo, razlito na poldrugi

milijon svobodnih ljudi, svojih na svojem

plan, ilirska zvezda mu sveti nad glavo, trobojnice

Zina sloni ob njeni rami, vsa bleda od sreče;

»Raduj se, preljubi — dan, ki sva verovala

»Če bi kdo vedel,« govori kakor samemu

sebi, »če bi kdo vedel, kolikokrat sem mislil na

sem nosil v sebi to misel: odkrito in pred vsemi

moramo povedati, kdo smo in kaj je naša neomajna

volja. Izbrati cilj ter iti za njim, ne oziraje

se na desno, ne na levo; pokazati svojo

tvega vsega za vse, je sodrga, ne narod; domovina,

ki jo hkrati ljubimo in prodajamo, ni domovina.

Ta beseda pomeni vse, ali pa ne pomeni

sodiščem sveta, zdaj smo zares! O, zahvaljeni vsi,

»Topot bo zmaga naša,« pritrjuje Galjot in

»In tvoj bolnik bo še hitreje zdrav,« se

muza doktor, »kaj, ti politik v krilu? Glej ga,

kako se mu bliskajo oči, sužnjiku babilonskemu!

»Sam pekel nas ne premore,« mrmra gospa

kakor v snu, in besede nočnega gosta se dramijo

zvestobo tej ljubi zemlji. Mi smo jo zaslanjali

pred zimskimi viharji, vi mladi boste gledali

Zinka, da zaslovi Kastelčevina po našem svetu;

stare Kastelke ...«

Vsi se spogledujejo. Vdova govori čedalje

»To je moje znamenje,« povzame z usihajočim

glasom. »Kadar umrem, ne žaluj za mano,

V tem se je oprijela sinovega komolca in

padla nanj, kakor bi mu hotela nasloniti glavo

na ramo; noben vzdih, noben drhtljaj ne priča o

»Mati! vzkrikne fant prepadel ter zdrkne

pred njo na kolena. »Ljuba mama, kaj vam je?«

Toda stara omahne po klopi, ne da bi se

lovila. Galjot plane k nji, doktor priskoči z

»Naglo v hišo!« veli zdravnik. »Pusti jo,

fant, bolnik je odveč pri tem poslu. Zina, ž njim

ostani.« Oprezno jo primeta in neseta v sobo.

Dekle zajoče z drobnim, tesnobnim glasom.

Janez se komaj zaveda; ves svet se vrti okrog

vikne z grozo in tava k vhodu, držeč se zidu.

Med vrati ga zdajci mine slabost, bučanje utihne;

le nekaj ponavlja v težkem taktu: »Mati umira,

»Srce,« pravi doktor, vstajaje od postelje.

Toda Kastelcev ni treba učiti moštva.

Mati leži, gleda sina z odkritimi zrenicami

in ga ne vidi: žena s koso je opravila delo,

preden sta jo prinesla noter. Gad ni zamudil

ničesar.

Zinkin jok pretrga smrtno molčanje; Galjot

stoji zadaj in čudno stoka. Veter je planil močneje

v reber; zdi se, kakor bi sedel na dimniku

ptič z ogromnimi krili ter prhutal, da odleti s

Janez kleči pri Kastelki; on ve, da je mrtva,

toda jokati ne more. Dva vroča stebra tiščita iz

prs v oči, neizmerna žalost se krči v srcu —

ihtenje ne najde poti na dan. Narobe! Nekaj

ter izpodriva slabost od hipa do hipa; čim polnejši

je te svečane sile, tem bolj občuti, da mati

»Ne da mi žalovati, ki je svoj živ dan sovražila

solze. Ona hoče spomina v tem, da varujem

tvoje ljube, ki se polašča gadje krvi; ima me,

ne izpusti me nikoli več, drži me, kot je držala

S to mislijo vstane, poboža mrtvo glavo,

zapečati onemela usta z rahlim poljubom in

nežno položi prste na ugasle oči. Ko se obrne,

je v njegovem pogledu trdi lesket gospodarja.

Galjot je hitel z doktorjem v vas naznanit

žalostno vest in poklicat ljudi, da sprejme hiša

mrliča. Vdovin obraz se je izpremenil tako

malo, da človek ne ve, ali je bil že v življenju

spočiti možgani so ji zastali v široki viziji svetlobe,

poslednja misel je otrpnila v radostnem

smehljaju; tako je podobna utrujeni ženi, ki spi

in sanja, da je nedelja.

Dolgo sedita nemo drug zraven drugega in

strmita v njen razorani profil. Zina sloni na Janezovih

kaže. Tako tiho se je storilo, da zveni tikanje

rožaste ure kakor skrivnostni govor živega bitja.

Večerni pajek je zapredel sobo; ko je materina

glava le še skrivnostna lisa v mraku, se

»Stopiva na prag, da vidiva; zdaj morajo

kmalu priti.«

Zunaj jo stisne k sebi, kakor bi hotel

reči nekaj milega in otožnega, pa mu manjka

besed.

Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji

rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže

in niže, zvezde v njem se biešče ko žeblji od

blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja

moška senca pred hišo v rebri. »Samo tebe

»In njo, in njo!« odgovarja senca device.

umreti; v najmanjšem zrncu prsti, v sleherni

travni bilki, v vseh dobrih in močnih mislih in

delih je tvoja mati pri naju!«

Spodaj plaka mrtvaški zvon. Veter češe

hribom temena, kakor bi zemlja orglala na svoje

»Sladko počivaj, borivka!« moli mladi gospodar.

»Zvesto ob srcu tvoje grude bo gorela