Gadje gnezdo: Razlika med redakcijama

Gada pokimata.<br/>

Ni mogoče; zmotili so se! Kdo vzame Kastelki

smešno, zakaj je divjala. Nu, kajpak, šala je huda,

toda Kastelka ve, kaj treba storiti, sakrament!

Še mislila ni na to. Doma se nemški jezik ne

oglaša, odkar je bil poslednji valpet tam. Svoje

ušesu. Za gada gre; dejala bi na primer:<br/>

»Bitte schön, mein Sohn ...«

je tista ko zmerom: če so ljudje od

svinca, bodo vsaj krogle človeške. Le nekaj leži

mlade in njihovo gnezdo.

 

 

Le mati ga ne spremlja. Doma sedi na prazni

ne sliši je, ko tiho joče v njeno krilo. Kastelka

ne je, ne pije, ne spi, ona moli svojo strašno

Kalno pogleda kvišku. Vsa vas je zbrana

okoli. Nobeno oko ni suho, nobeno srce hladno.

je spraviti revo odtod.<br/>

»Mana,« se sklone k nji, »vstani, mrači se;

 

== XV. ==

Soča teče krvava že delj ko leto dni. Kadar je

mirno vreme, odmeva čez hribe grom topov.

— zleti kakor bomba na sredo dvorišča;

za njim se vidi izprožena žandarjeva noga v

»Schon zeigen, den Lumpen!« rohni razjarjeni

glas gospoda komandanta, dočim se starček pobere

 

Nejevoljno vzdigne Kastelka glavo in mrzlo

se trese glas, potrt se zdi, njegove oči so

rdeče in čudno vprašujoče.

 

== XVIII. ==

Polnoč je. Kastelka sedi za pečjo in šteje

udarce z zvonika; vse je pripravljeno za

V veži je tema in vse tiho. S pomirjenim srcem

stisne milo in zanko v dlan ter vleče vrvico

nato si obriše roke in privezuje zanko, čudeč

se skrivnostni lehkoti, ki jo skoraj vzdiguje od

Temni se; na Sevškem hribu ugaša zadnji

rdeči odsvit. Indigasti zvon noči se spušča niže

blede kovine, in veliko morje samote se zgrinja

nad vsemi rečmi.<br/>