Obsojenci: Razlika med redakcijama

makar bi se razgovarjal s krivim Timijanom, kakor

se mi je pretekli petek prikazal v ogledalu. Njegove

Saj zdaj je vendar že preveč vsega hudega: pol

ure pred koncem! Solze ... Moj Bog, navadni

ljudje imajo take neokusnosti za vsakdanje, za

brezpomembnejše slučaje. Jaz bom stisnil pest,

če se mi posreči; ali če se ne? To je pribito in

potem je ta, da ne bi storil prenagljeno in po

neumnem, kar moram storiti.

Moram? Kako bi moral? V tem trenotku

se mi vidi: vseeno je! Kaj zato, če zdrči plaz do

obup, patetske geste bolesti in žalost, ki

ji je pretesno v eni sami duši. Nič tega!

Vsaj ustnice bi si razgrizel: to se vendar

sme zahtevati od vsakogar, samo da je količkaj

brez besed, pa se je poleglo, in zdaj molči. Samo

velika puščoba se je razprostrla: vse ravno, sam

pesek brez zelenečih oaz, in dolgočasen, enakomeren

veter, težak od vročine, gluh in nem. To

Danes sem bil pri Malvi. Hodnik do njenih

vrat se obrača v ostrem kotu; čisto v drugem

je zelo smešna in otročja, sem napravil vse po

starem, vse kakor nekdanje dni.

Na desni strani ogromnih steklenih vrat —

takšna so bila gotovo že pred sto leti — je starinski

se poznamo. Starega ni bilo doma; on je vedno

za kupčijo, ali pa sedi v gostilni ter pije in modruje.

V salonu je bilo danes še bolj resnobno in

svečano kakor sicer. Neznosen je tak občutek;

si stopil v cerkev. Skoraj bi zazehal in bi se pokrižal:

takšni so vsi ti saloni trgovcev in obrtnikov.

Na veliki steni visi nadvojvoda Ivan; vanj

se zagledam vsakikrat, če moram čakati na ljudi.

V sosednji sobi so se začuli ženski koraki,

drobni, lahni in begajoči. Poznam jih, moje misli

so kar namah dodale toinono; zagledale so Malvo,

neopravljeno, kako hiti in zapenja, tu gumb, tam

buciko, kako popravlja z ozkimi rokami in kako

nazadnje še z enim pogledom vprašuje ogledalo,

namene, ki so me bili privedli. Napeta zavest bližajoče

se odločitve je brnela v duši kakor struna

menoj; zares se ne spominjam, kdaj je odprla vrata.

Štirinajst dni me ni bilo. Iskala me je dekla

in potem ona sama; jaz sem hodil kdovekod.

me je oklenila; s smehom, s solzami, s poljubi in

z vsem, česar ne sme manjkati v enakih slučajih.

Dišala je po drugem parfumu. Pred štirinajstimi

dnevi je imela še prejšnjega, z groznim

eksotičnim imenom, za vse enega, za obleko, za

polt, za lase in za lični prah. Malva je snažna in

če je šopek zvezan po kmetski.

Moje misli so tistikrat obstale. Kakor se mi

dogaja neredkoma, — bržčas znamenje napredujoče

v krtačo ali v ključanico. Tako je ostal, kakor

miren plašč, in ni mogel nikamor.

Takrat — čez minute — je Malva nenadoma

odstopila; samo njene roke so mi obležale

je Malva, z rdečimi ustnicami, plavolasa kakor

zgodnji dan.

Ona vprašuje tako čudno, mehko, čisto tiho,

— in vendar ji skorajda moraš povedati, kar

kakor da bi čutil v temnordeči barvi foteljev,

namiznika in zastorov veliko nesramnost.

je važnejše, zakaj prihajam, nego zakaj nisem

Malvin pogled je bil neveren in ves osupel.

Prebledela je bila; tako je stala pred menoj, roke

sklenjene na krilu.

Moj nasmeh je bil tako grd, da mi je žal še

zdaj, ko se ga spominjam. Malva pa je bila naenkrat

vsa v solzah. Zakrila si je obraz; nato je spustila

ji mogel ubraniti, je ležala na kolenih, z glavo v

mojem naročju, in je ihtela kakor preplašeno dete.

da si ves tuj? Ali je še kaj na svetu, da bi se

ti smililo? Meni je težko, — hudo, — že dolgo

vprašala: saj niti ne vem, kako naj vprašam!

Nekaj je prišlo med naju; to čutiš tudi ti. Ali veš,

Začel sem tolažiti, pa nisem prišel do besede.

besede vesele ... S samo srečo si me omamil,

nov svet si mi obljubil in novo življenje ... Govoril

med vsemi, kakor modro pismo si se razodeval

— o, kar naenkrat sem se zavedela, da pojdem

trenotku je postal njen glas ogorčen in maščevalen

da nisi boljši od drugih, da si vsem enak, da v

tvojem srcu ni modrosti, ki je na tvojem jeziku ...

zaradi tistih besed in ne zaradi bleska, ki si ga

nasipal, — toda kaj je vse to in odkod je prišlo

si: igrala si, kakor da bi jih nosila v sebi,

robcem pred usti, vsa objokana, in mi je pogledala

Ker je bilo vseeno! Ker sem čutila, da ne bo

konca, dokler živim ... Zdi se mi, da za tistimi

bi te, če bi mi prav povedal, da me zaničuješ;

bij me, razžali me — lahkoda te poljubim zato!

Govorila je na ves glas, tako, da sem se

z neprijetnim čustvom vprašal, ali se ne sliši v

se je umaknil novim solzam, in Malvino

telo je zopet vzdrgetalo od silnega joka.

Zasmilila se mi je; pričel sem jo pogovarjati, in

pomalem so postale moje besede tista zgovorna,

uho, ker mi je prijala vonjava bogatih las, poljubljal

sem jo na roke in na tilnik in vsepovsod,

— od časa do časa pa sem pogledal v ogledalo

na steni ter sem vsakikrat začutil željo, da bi si

pljunil v hinavski obraz.

dejal vmes, navsemlepem, ko je nekoliko ponehal

Malvin obup.

da te ne bi sovražila: ti, ki so bile tvoje sentimentalne

besede laž in ki lažeš zdaj, ko si z

in se me je ovila z rokami, skorajda že potolažena.

Vzel sem rutico in sem ji obrisal lice.

Zdi se mi, da ženska potrebuje pretiranosti

za pretiranostjo. Namesto da bi postala mirna in

vsa lepa; vlažni blesk oči ji je pristojal, da nikoli

tako.

Ali poleg nevažnih zmislov razgovora se je

pletla v meni čudna vrsta zaključkov. Ko je sedela

tuja in daljna; videl sem brezdno, tisoč milj

globoko, ki se je odpiralo med nama. Začutil

sem zoprno, a tem nedvojljivejšo gotovost, da ne

bi nikdar govorila ob tej današnji uri, in tako,

ako se zaloti v neumnosti petošolca. Obenem pa

sem moral gledati v Malvi žensko, kakršne so

možu; posodo iste smešne in samo telesne strasti,

ki je vsak dan iznova dovolj predrzna, da si ponareja

stud jo je oblil, od las, ki so se ogrevali v solnčnem

pramnu, pa do čeveljčka na nogi.

Malva je govorila. V gibki igri so se premikale

ustnice, pobliskavala se je vrsta zob, svetlih

kakor porcelan, drobčkanih in drug drugemu

na tisto, ne omenjati, ne ponavljati, za Boga ne!

Tisto je tako grdo in bridko; človek mora plakati

nemara v mojem pogledu, četudi v jarmu zavesti in

volje, da bodi še danes vse odločeno in končano.

Toda med sklepom in med izvršitvijo je stal

ogaben strah, ki je vse venomer odrival.

dni. Da bi takole sijale tvoje oči od sreče ... Po

vrtu bi te vodil, lepo in radostno, v dolgi, beli,

z rdečimi, tuintam ... Ali ne? — In ves vrt bi

bi bil v rožah, vse same rože, težke in temnordeče,

bi si hišico, čisto za naju, samo zate in zame;

Res, videl sem že tak vrt pred seboj. Ali

nanagloma mi je prišlo na um, kako je pobotano

v vabljivi snagi prihranjeno telo moja last, ki ga

prejmem nekega dne z voščili in z blagoslovom,

ki sedi poleg tebe, in ki nimaš do nje niti male

trohice višjih pravic, je kdovezakaj pripravljena

ali pa reči: Ne žaluj, prijatelj; v kraje pojdeva,

kjer ni zlih ljudi, zakaj, jaz nočem, da bi se rogali

nama je na veke nemogoče! Ti da me ljubiš? Ne

laži; jaz te nisem nosil v duši z lažjo ... Kako

bi me mogla ljubiti, ko pa vidiš in veš, kaj sem,

Malva me je izpustila, razklenile so se ji oči,

ustnice so se napol odprle.

Seveda, moj pogled, ki je ta čas prodiral v

globino njene duše! Prijel sem jo za roke, tik nad

komolcem:

ne sme trpeti smešnosti na sebi. Ne ugonobi

se, Malva; ne povej ljudem, da me ljubiš! Mene,

Njeni pogledi so se bili tačas zakopali v

moje, kakor s pestmi in z nohti; nikdar še nisem

je pričela ponavljati z ječečim, bolestnim, skorajda

otroškim glasom:

samo, ker pravzaprav ne verujem v Krista, in sem

rahlo in neslišno položil prstan na mizo.

že med vrati.

Malva, še vedno na kolenih, se je držala z

obema rokama za naslanjač; do mene se je videlo,

kako ji drgeče život in kako usta ne morejo izreči

po zraku:

Obraz se ji je spačil v krčevitem, cvilečem

ihtenju. Jaz ženskih ne gledam rad, kadar so

takšne. Ali tudi moj smehljaj je bil oduren. Komedija!

bodo zaključeni vsi računi; z višave pljune izdani

še enkrat in zadnjikrat na to dolino solz,

kranjska in posvečena z dolgimi tradicijami naše

zgodovine.

Odsihdob mi je vseeno; kamen se je odvalil,

skorajda bi šel mirno spat. Sklenil sem bil, da

končam z Malvo trezno, razumno in kar najbolj

neliterarno; zato me jezi le to, da so me zapeljala

vkoreninjena čustva in stare navade. Premalo proze

je bilo v mojem slovesu, preveč gest in lepih besed;

nemara odpustim, in le neznatna hiba v veliki verigi

dogodkov.

Odtistihdob se je pričelo zame novo življenje,

s svojim posebnim utripom ur, s posebnimi