Obsojenci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 5.330:
stvari, — vse to zelo presenetljivo in nepodobno
tistemu, česar sem pričakoval. Kako smešen je
človek, kadar se zaklinja kratkoinmalo:
bi trpel! Takšnega zla ne bi mogel prenašati!
Dejstvo pride, resnica se razkorači pred nami,
prijemljiva in nedvomna, — o, kar mahoma se ji
prilagodita duša in telo; vse struge življenskih sil
se zaokrenejo po njeni volji.
Oziram se nazaj po teh zapiskih; res, čudim
se dvomom, ki sem jih moral premagati na poti
Vrstica 5.346 ⟶ 5.347:
zdaj vem, kakšen sem, in če položim roko na
hrbet, čuti vseh petero prstov, kar imam tamkaj
nad običajno mero normalnih ljudi. Zavest, da
sem grbec, me je prešinila do najskrajnejših koncev
Vrstica 5.360:
mislih zasledujem čimdalje bolj vspešno tisti glas,
ki je odmerjen grbi v parlamentu našega uma.
vem zakaj, in ne oviram več prirojene zlobnosti,
ki je vcepljena na moji naravi. Vsi grbci so hudobni! Jedek sem bil, rad sem rekel sarkastno
besedo; dandanašnji je prikipela bridkost moje
duše do cinizma. Spominjam se, da mi bližnjih
skoraj nikdar ni ozarjala posebna ljubezen; danes
vem, da jih ni ''m o g l a'' od početka dni, in
se ne brzdam več, in jih sovražim in mrzim
po vrsti.
Svoje dni sem si ponavljal veliko očitanje:
da ni pravičnosti v mojem srcu. Izmed množice
ljudi, ki mi je bila zoprna v svoji redni in složni
celoti, so se tuintam pojavljali obrazi, svoji in v čemerkoli
različni od
vsakomur izmed njih. No, trajne prisrčnosti in odkritega
prijateljstva pač ni moglo biti med grbcem
in med zdravimi, med srditim in med mirnimi,
čeprav se včasih nisem malo zavzemal nad nestalnostjo
Vrstica 5.390:
čutim jasno, da bi bila moja ljubezen laž, marveč
sovražim, ker vem, da moram sovražiti.
Kako čudno — jaz seveda se ne čudim! —
se je izpremenila moja ljubezen do Malve! Res,
Vrstica 5.408 ⟶ 5.409:
iz doma, k meni ne more nihče. Odpovedal sem
strankam stanovanja, odpustil sem vso služinčad
razen starega posla; on dobiva plačo za dva, pa
ve, da ga spodim tisti dan, ko pusti prvega človeka
Vrstica 5.421:
potem me naenkrat nekaj zagrabi, in strašno,
strašno mi postane življenje.
So trenotki, ko se mora človek prepirati s
seboj. Jeziti se mora nase, pljuvati si v obraz,
čutiti se smešnega in krohotati se lastnemu ponižanju.
Za te trenotke imam svoje misli na Malvo.
Tudi njo sovražim; očarala me je nekoč,
dasi je enaka stoterim drugim, vsakdanja in bržčas
Vrstica 5.435 ⟶ 5.437:
faut. Ne, če natanko pogledamo ljudi, je vendar
vse tisto navidezno dobro — sama prokleta dostojnost
in opičja odvisnost od priporočljivih šablon ... Spominjam se njene postave: preveč se
je redila zadnji čas; da sem jo poročil, imel bi
na vratu pitano ženišče, — torej strah, ki sem se
ga vselej najbolj bal. In njeno lice: — da, pod
očmi ima čudno črto, in tudi pod usti je nekaj
podobnega; zdi se mi, da takšne črte pomenijo
neumnost.
Ali si naj priznam, da sem nekoč veroval
v tisto prezabavno dobroto, ki so je polna zaljubljena
Vrstica 5.460 ⟶ 5.461:
ga zase, iz gole sebičnosti, da bi se v časih samoljubja
zgledoval nad lastno globokostjo in veličino.
Pa takšno pismo — Malvi? Ljubezen je
grda pohotnost duše; kadar nas zagrabi, razlijemo
Vrstica 5.470 ⟶ 5.472:
kamor jo nasloni. Toda ljudje imajo kratke misli
in ne vedo, kaj je tajnost dna.
.
usipljejo; vse nabrežje se baha, ker je zlato od
njihovega listja. In solnce greje tako usmiljeno v
teh gorkih jesenskih dneh, kakor da bi se kesalo,
ker bo moralo izročiti zemljo in njena bitja mrazovom.
Marsikaj bi dal, če bi mi kdo povedal, kaj
se vse zgodi, še preden pade prvi sneg. Kajti
Vrstica 5.487 ⟶ 5.490:
novo naziranje, oglajeno in izbrušeno, svetlo in
gotovo, kakor nalašč za parade, ki jih delam pred
samim seboj. Ali
nikdar ne navadim doslednosti; moja naziranja se
ne rode in se ne menjajo zato, da bi mi kazala
Vrstica 5.495 ⟶ 5.498:
Moji naravi je bržčas treba kakršnekoli
nepravilnosti, posebno v tem, kar je dobro in
potrebno, manj pa v slabih rečeh: grehi
sami, da se jih človek ne odvadi.
Vraga, najrajši bi se kesal, ker sem razdrl
svoje razmerje z Malvo. Navzlic vsemu bi se bil
rad oženil, z njo in z nobeno drugo; da si pa
zdaj očitam, to seveda še davno ni ljubezen.
Morda bi se seznanil s kakšno vrsto sreče, ki je
Vrstica 5.511 ⟶ 5.514:
jaz, ki sem grbec po telesu, z vsemi tistimi, ki so
grbasti po duši! In kar je poglavitno, Malva bi
mi bila talnik za vse;
drhtljajem vetra, da me ne razžali. Če bi me ljubila,
bi jo ljubil, če bi videl, da ji je hudo, bi jo
Vrstica 5.520 ⟶ 5.523:
menoj, in za tiste, ki so zdaj, za tiste, ki bodo, —
za mir in brezskrbnost vsega sveta.
Pravijo, da gorje ne izpušča, kadar enkrat
zagrabi. To potrjujem, ker sem izkusil; eno zlo
Vrstica 5.530 ⟶ 5.534:
sploh ni več zmožen okušati sreče, ker se
ji je odtujil in ne spozna nekdanje redke znanke
po dolgi ločitvi .
Sreča! ... To mora biti luč, ki jo sijejo
naše oči na katerokoli izmed brezštevilnih navadnosti
Vrstica 5.538 ⟶ 5.542:
lastne duše, in jaz, ki je ne znam več sanjati, je
ne bom več živel.
==VIII.==
. . . Kakor da letos ni bilo zime. Prišla je,▼
škripala je z zobmi in je opravila svoje mrtvaško
delo, toda zunaj nekje, daleč od dogodkov, ki
|