Obsojenci: Razlika med redakcijama

škripala je z zobmi in je opravila svoje mrtvaško

delo, toda zunaj nekje, daleč od dogodkov, ki

reči: razpočila se je skrivnostna pajčevina, razdrla

se je bolezen, in zdaj je res sam svetel dan, tako

cveto na vrtovih češnje in ali je resnično že

spet pomlad.

Vse to je bilo tako smešno in čudno, čudno.

Historija se je raztogotila in je hotela biti za vsako

in nadvse normalnim smehom; prvikrat v svojem

življenju menda okušam naslado človeka, ki se

Zgodilo se je takole:

H koncu oktobra me je mahoma zopet pograbil

obup. Na cesto si nisem upal, ljudi nisem

nedolžen. Psa Cezarja sem pretepal do krvi; nekega

dne je zarenčal, zdivjal je in me je vgriznil

njem, sredi obednice, dokler nisem zapazil, da je

ves krvav in mrtev.

To je bilo na vernih duš dopoldne. Vlažna

megla je ležala preko cest in streh ter se je svetlikala,

mnogo premišljal, sem vstal in sem se napravil,

v nepopisno začudenje svojega sluge.

Zunaj je bil pošten krščanski mraz, kakršen

ne bi spoznali. Nato sem se napotil, s povešeno

glavo in z dolgimi, skorajda bežečimi koraki, ob

tistih tesnih in zapuščenih ulicah, kjer le redkoredko

zagledaš obraz.

Tudi tista hiša je bila malodane zapuščena.

se me je, pozdravil me je z baronom in

mi je odprl na stežaj; široki ciganski zobje so

se mu zablisnili.

Od vrat pa tja nekam do umazanega dvorišča

se je vlekel hodnik, slabo razsvetljen in pogrnjen

ženski, položil ji je roko okrog vratu in jo je

hotel poljubiti na debela, mastna usta.

glasom. Namrgodila je lice v gube, ki naj

bi bile šaljivo stroge, pa so se zdele neumne

do ostudnosti, in ga je dregnila v rebra. Fant

je obstal, kakor da se je zavedel; zmajal je z

glavo, izpljunil je, opotekel se skozi vrata in

izginil.

Nato se je obrnila tista ženska k meni.

Uprla je pesti v bok, raztegnila je obraz v zapeljiv

smehljaj in se je pričela zibati na desno in

pri sebi.

Ženska se je še vedno zibala in je prihajala

bliže in bliže proti meni; ko so se me dotaknile

njene ogromne prsi, je razprostrla roke:

Molčal sem; nad usti se mi je bila zarezala

zaničljiva črta, ki je postajala vse venomer daljša

in sem srdito odmahnil z roko, videč, da se me

hoče prijeti.

Morda bi bil odšel, če se ne bi bila tisti

hip odprla stranska vrata na desni; vodila so v

nekak salon, bržčas poln dima in slabih parfumov.

petami; ženska nevelike postave je bila skočila

na hodnik, drobna, s težkimi svetlorjavimi

kajti v prvem trenotku se nisem domislil, da

utegne biti druga.

S povešeno glavo, pogled na tleh, kakor

iz zasede, sem ji s trdim prijemom stisnil suhljato

top, živalski usmev, vse lice je bilo drugačno,

oči so bile motne in čudno zelenkaste, niti ena

Nazadnje me je obšla želja, da bi jo zadavil;

lepo jasna in v mislih brez obotavljanja izražena

vprašal, zakaj se ona smeje in popeva, zakaj ni

sram tudi nje.

s hudobno jezo.

izkrivila obraz.

potrebe in z željo, da jo razžalim do solz in do

vse, ki so ti podobne? Od vsakogar jemljete pet

prepirljivim glasom in njene oči so se škodoželjno

»Vsakemu lumpu ste na razpolago! Vojakom,

delavcem, gospodom s cilindri, ljudem, ki po leto

si jih že imela? — Stotisoč, kaj? — Ali ti

ni žal, nečistnica: druge izbirajo po lepoti in po

prijaznosti, ti pa si se zdajle ukvarjala s človekom,

ki je prišel grbast in ti je navrh še povedal, da

Ženska je od začudenja požrla psovko, ki je

čakala pripravljena na jeziku.

oči.

V meni se je dvignilo kakor vroča pena.

Mislil sem, da se mi posmehuje.

me je po hrbtu in je s tremi ostrimi, neobrezanimi

nohti na vso moč uščipnila v tisto mojo grbo.

Takrat se nisem mogel več krotiti; z enim

samim sunkom sem jo vrgel na posteljo in sem

ji stisnil vrat. Z levico sem jo davil za grlo, z

po prsih in po trebuhu. Ženska se je zvijala kakor

žival, ki poginja; posrečilo se ji je, da mi je s

kremplji dosegla do lica. Tako sva se metala nekoliko

hipov po umazanih odejah; ona je bila že

vsa rdeča in zabuhla, meni pa se je zdelo, kakor

da se s slehernim udarcem maščujem nad brezštevilnimi

vrat, da bi jo z obema; takrat je zatulila z ostudnim,

grgrajočim glasom.

Naenkrat je bila soba polna. Ženske, cigan,

redar — vse je kričalo okrog mene. Redar in

in psovale ter mi pljuvale v obraz. Odnekod so

mi padali udarci po glavi; čutil sem, kako mi

Na policiji so me zapisali, obvezali in izpustili.

Tretji dan po tem dogodku me je posetil

bil čas za popotovanje. Končalo se je v nekem

nemškem sanatoriju.

Prepričali so me, da nimam grbe, marveč

da sem popolnoma zdrav in normalen človek,

kupil za verne duše, in da sem žrtvoval Malvo

ničevim, namišljenim strahovom.

Prvega maja ... Kaj bi dal, da sem izmed

naših znanih in zaslužnih ali makar izmed mladih

in nadarjenih literatov! Izpozabil bi se, če ne v

odah in v himnah, pa vsaj v gazelici ali v sonetu,

in bi opeval vesno, ki je zopet ovenčala svet.