Obsojenci: Razlika med redakcijama

na oknih so druge, in tudi zrak, ki se preliva

skozi odprta vrata in okna, se mi zdi kakor

med oknoma, rezljana in vložena vrag vedi

s čim; tudi ona je nova, Malva sama jo je izbrala

in jo je hotela imeti, dasi je bila meni predraga.

Zopet teka služinčad po hodnikih; na dvorišču

Stari Jošt prihaja in odhaja s sporočili in z naročili,

in Malvin oče je bil danes pravkar petič tu.

Kadar pridem k Malvi, jo najdem veselo in

nestrpno. Shujšala je, sirota, ali to ne škodi: postala

je vitkejša in od obilnih solz se mi zdi, da

in sama ne ve, kam bi se dala. Najmanjše malenkosti

Kanarček je zdaj zapuščen; cvetlice pri

oknu bi ji bile ovenele, da se nisem jaz spomnil

to njeno otroško veselje, takrat planem jaz pokoncu

in se ne morem dovolj naglo posloviti.

Studi se mi, ona, njen oče, — jutri bo zopet

kakor da je ta ceremonija zame najsrečnejši trenotek

življenja. Če bi mogel z enim mahom presekati

jutrom se prebujam z istim sklepom — in vendar

ne storim.

Več nego je vredno, sem že razmišljal: ali

navadni ljudje res nikdar ne čutijo nepopisne podlosti,

in zapreta duri s ključem. Pa tudi če bi jih pozabila

zakleniti, veselila se ne bi, ako bi prišel

jima častitala pred vrati. Toda kadar se pogodiš

— ne, dokler te bo veselilo, — temveč za vse

božanstva plodovitosti pa so imela svoje

praznike in slavja, ki jih je slavil ves človeški rod?

Mislim sicer, da so vsi ti pomisleki le moji,

strahovi moje osamljene in pokvarjene duše, in

enega: razen mene. Ali zame je ni; in če pogledam

v svoje srce, vem, da je ne bo nikoli.

Jutri je poroka. In jutri bodo sedeli okrog

moje mize vsi po vrsti: sorodniki, prijatelji in

nalita z zarjo, do polovice z mislimi, ki bi se jih

o vsaki drugi priliki branila. V sredi med vsemi

se bom razkazoval jaz, Rikard Malloprou, in vrag

naj me vzame, ako ne počim od ponosa! Kako

ne bi: saj bom čutil poglede, ki bodo merili njo

ur pri vsej svoji enostavnosti in navzlic

temu, da ne vznemirja človeka, če ni prva v njegovem

in vendar ne bom smel pljuniti, kjerkoli se bo

dvigal prazničen obraz izza mize. Nasprotno!

Ura si prepeva: tiktak, tik-tak, tik, neumno,

redno in dolgočasno, kakor da ima človeško dušo

Kajti, da je podedovano, to vem: življenje enega

je prekratko, premalo je bilo še mojih dni, da bi

vanjo očetje, dedi in pradedi pradedov. In da bi

zdaj živelo, da bi se plodilo, kar je pokvarjeno

in ne more dati dobrega iz sebe ... Čemu?

Mislim si takole:

Ko gostje odidejo, takrat storim. Ugasle

bodo luči, nikogar ne bo več med Malvo in med

tekla mesečina v širokih trakovih po spalnici, dišeči

od svežega perila.

Včasih sem rad komedijantil. Kramljal ji bom,

ljubeznivo, nežno, z glasom, nekoliko drhtečim in

strasti prekinjali besede ... O čemerkoli: nemara

o popotovanju, ki odideva nanj pojutrišnjim navsezgodaj.

Nato si izmislim vzrok, da jo pustim samo.

Razumela me bo, mislila si bo, da ji hočem dati

vonjav, tipajoča na desno in na levo: tu se vije

deviška sramežljivost, tam se odpirajo rdeči popki

Dolgo, zelo dolgo se od samih sanj ne bo

vprašala, kje ostajam jaz. Šele čez uro, morda

ker jo zanemarjam. Kaj da neki počenjam? Potem

se oglasi klicanje njenih želja; tiho, bolj, vedno

se mu je pripetilo zlo? In ko ne more več prenašati

negotovosti, vstane; napravlja se, nocoj

morebiti prvikrat z zavestjo, kaj je tista polt, ki

Tako se je napotila po sobah, s strahom in

z obotavljanjem, korak za korakom postajajoča in

luči ne pada skozi špranjo nad njimi. Potrka,

Molk se ji roga s svojim nemim zasmehom. In zdaj

— v tem trenotku — jo morda strese prvi strah.

duši. Neznosno ji je v temi; kakor led ji lije mraz

po hrbtu, pozabljena je sla in hrepenenje, v tisoč

Krčevito je legla roka na kljuko; odprla je

in se ni zavedla, dokler se ni razgrnila v pogledu

moja soba, z ameriško pisalno mizo na sredi. Po

mizi leže raztreseni papirji; kakor srebro se sve-

tijo v mesečini. Na bronastem stojalu svetilke in

na pozlačenem črnilniku plava skrivnosten odsev.

Trenotek dvoma; najprej se je morda prestrašila,

potem si za hip oddahne.

Ali — kaj je tam? Oko je obstalo na oknu:

čudna silueta se riše pred križem. V strmenju se

od daljnega nebesa. Vidi se desno čelo, del obraza,

brada kakor Kristova ... Ali je on?

Molk ... Zdaj čuti Malva, kako se je včasi

Malva prihaja bliže in bliže, z omahujočimi

koraki, in kliče, vse venomer kliče, da živi v tej

strašni tišini vsaj njen bolestni, preplašeni glas.

Kaj pomeni to? Stojim, stojim — in se gibljem

Konec utegne biti takšen: Malva se bo zgrudila

sedemkrat na kolena, preden dospe do moje

kar sem ji pripravil! S krikom, kakršen se

ji ni izvil nikoli prej in se ji ne bo pozneje, omahne

obednici.

Ali se bo zgodilo? Vedi Bog! Poizkusil

bom, da vidim, če izpridenci v resnici nimajo poguma.

se je izvršilo. Roman brez sklepa je nepopolnost,

kakor človek z grbo; samo da ima ta preveč in

Ravnanje pokojnega gospoda Rikarda Malloproua

sili izdajatelja pričujočih zapiskov, da pripominja