Čez trideset let: Razlika med redakcijama

«

 

 

V njo sta stopila najprej s Hrustovko Škrjanec in

Malik, soseda Hrastova, ki sta spodaj čakala doktorja,

v tla.

 

pest in grdo je pogledal Jakoba. Toda v tem trenutku

je zdihnil bolnik poluglasno: »Slabo mi je!«

Tedaj je pa hipoma začutil, da se ga je oklenila

trda roka. Kakor otroku so se mu upognila

bil potisnil k tlom, rekoč: »Tako! — Ali dobro si

zapomni to uro!« —

No, Jakoba vse to živahno življenje okoli in

okoli ni brigalo prav nič. Imel je opraviti preveč

ki se je danes sešel prvikrat z njo. In te misli so

bile tako žive in tako določne, da so jih njegova

»Lej, lej,« si je dejal, »Pavlina ji je ime. Takih

imen je pač ma'lo v naših krajih. Toda priznati jo

in šele teden dni je tam doli. Kako je že pravila?

Doma je z Gorenjskega, a oče in mati, ki je bila

sestra Repičeva, sta ji nedavno umrla in ji nista

zapustila drugega, kakor pridne roke in obilico lepih

jo videl slučajno tudi jaz in upam, upam, da jo

bodem odslej videl še večkrat! Kako je že rekla?

»No, pa pridi!« Saj bodem tudi prišel, na to se lehko

zanašaš!«

Jakob je govoril še dolgo in še več, a večinoma

je ponavljal to, kar je mislil prvikrat. Pred

prav, ako bi bila ona kdaj njegova žena. In ko ji

je tako govoril, je bil njegov glas tako mehak in

in polt na njegovih rokah, s katerimi je stiskal

njene, se ji ni videla več tako žuljava in hrapava

kakor prej; hipoma je bila voljna in prožna kakor

gosposka.

In tako sta stala žev nekoliko časa, ne da bi

mislila na razstanek. Šele ko so se začuli od

mlina sem glasovi, je ona hitro pograbila vodo

ter odšla.

»Jutri se zopet vidiva,« je dejal Jakob, stisnil ji

še zadnjič roko ter odšel po rebri navzgor.

pesek pod nogo podlasice, ki je smuknila čez pot:

vselej ji je srce začelo hitreje biti in noga se ji je

zaman, — njega ni bilo in ni hotelo biti! Sčasom

ji je izginilo vsako upanje, da bi se še kdaj sešla.

celo pisati, a vedno se je v njej zbudil hkrati tudi

prirojeni ponos in ukrenila ni ničesar. In živela je

Jeseni pa, ko so se jablane šibile pod zlatorumenim

svojim sadom; ko so vozovi škripali pod

Jakob ni hotel plesati. Sedel je za mizo, opazoval

ples ter pil še z nekaterimi drugi. Zraven pa

kje da je zdaj, kaj dela, ali misli kaj nanj in še

mnogo drugega, po čemer se vprašujejo zaljubljeni

oči, vselej so se srečale z njenimi in njen pogled

ni bil navaden in vsakdanji, pač pa gorak, žgoč.

moral tudi takoj zopet povzdigniti. Nekako čudno

mu je postajalo pri srcu, neki strah se ga je polotil.

Ko je hotel poklicati natakarico, tedaj je pa zagledal

one vdovine oči tako blizu sebe, da se je

hipu ga vprašala s sladkim svojim glasom, čemu

nič ne pleše. Njeno lice je bilo žareče od obilega

plesa, a njen topli dih ga je žgal v obraz.

Jakob potlačil svoj denar v žep, prijel vdovo okoli

pasu ter se zavrtel ž njo po sobi. In plesal je, da

je strastno stiskala njegove roke, in njena glava je

skoro slonela na njegovih prsih.

Ko je Jakob po prvem plesu sedel zopet na

svojem prostoru, je zvrnil naglo kozarec vina vase

rekel s hripavim glasom. »Ali nekaj drugega mi

je mari! Stopi z manoj v hišo, tam se domeniva!«

Ko sta dospela v sobo, zapre oče vrata ter pravi:

»Snoči je bil Repič pri meni! Kaj sta imela s Pavlino?«

Jakob molči.

»Kaj sta imela s Pavlino, te vprašam vnovič!«

zavpije Hrust.

»Ako je bil Repič tukaj, tedaj Vam je gotovo

tudi povedal, kaj sva imela,« odgovori Jakob jezno.

»In kaj misliš zdaj storiti, ko se je to zgodilo?«

»Nič!«

»Nič? Prav nič?«

»Prav nič!«

Takoj danes pojdeš tja doli v mlin in takoj danes

bodeš — snubil Pavlino! Edino ta pot je prava in

poštena, edino po njej se da še popraviti vsaj nekoliko

tega, kar si zakrivil! — Si slišal?«

»Jaz ne pojdem nikamor in je tudi nikdar ne

vzamem! Zakaj pa je bila tako neumna!« je odgovoril

težko na sinovo ramo in njegov glas je bil trd

kakor železo ko je dejal: »Čakaj!«

»Glej, hiša Hrustova je bila dozdaj poštena.

Vse, kar si je pridobila, si je pridobila v potu

Jakob takoj po kosilu proti Zagradcu, kjer se je

ustavil nekako do večera. Ko se je vračal proti

vodila po rebri navzgor v Bukvico, a spodnja okoli

griča proti Repičevemu mlinu in odtod zopet gori

obilo. Neka čudna moč ga je gnala tja okoli in

dasi je nekolikrat zmajal z glavo, češ, da jo krene

r>.a spodnjo, in šel je dalje proti mlinu.

Bil je lep pomladni večer. Skoro sleherni grm

na Jakoba, kakor vpliva na živce sladko-opojna

pijača.

In tedaj se muje zopet natihoma prikradla v

spomin — Pavlina. Čudno! Vedel je, da je več ne

vleklo, vleklo z vso neodoljivo silo, da bi jo nocoj

še videl, samo še enkrat videl v svojem življenju!

videti!

Ko je zavil okoli griča, odkoder se že vidi

Repičev mlin, je zaslišal hipoma blizu sebe glasove.

svoji sredi na nosilnicah, ki so jih bili napravili iz

jelšjih vej.

In prišli so do Jakoba.

Tedaj so se pa vsi ozrli vanj ter ga gledali s

preplašenimi, izbuljenimi očmi. A nekdo je izpregovoril:

rada. Celo hlapci in dekle, ki sicer tako radi vse

ovohajo in razkrijejo, tu niso mogli najti ničesar, kar

vsega ter začeli spoštovati Jakoba in njegovo ženo.

Dokler je bila Hrustovka še živa, ni se

imela ničesar pritožiti. Mlada je ni gledala od strani,