Čez trideset let: Razlika med redakcijama

glas se je čul, kakor bi se drgnili dve suhi

vejici neprestano in neizmerno hitro druga ob

Jakob se je zravnal kvišku, da bi si pretegnil

nekoliko utrujene ude. Zamahnil je z rokami okoli

zelenobojne steklenice s kratkimi vratovi. A Jakoba

ni zanimala niti lepa pletenica, niti niso njegovih

njegov tičal neprestano na nenavadno lepem obrazu

dekličinem.

Deklica je morala imeti kakih osemnajst let.

Njen obraz je bil rdečeličen in okrogel, a njena

drobne roke je držala na sključenih kolenih, a bile

so videti rjave in utrujene od dela.

Listje na jablani je zašumelo v lahni popoldanski

sapici ter svetlikajoč se strepetavalo, in

senca njegova je plesala po dekličini obleki ter

migljala, kakor bi bila živa.

Jakob pa je stal že precej dolgo nepremično

in niti mislil ni, da bi se zopet poprijel dela. V

ta je bila, kako bi deklico ogovoril. Moj Bog, kolikrat

je že kaj takega storil, ne da bi morda šele razmišljal,

nikdar ni bil v zadregi za prvo besedo. A

danes je bilo to vse drugače! Nič pravega mu ni

bal, da bi njegove besede ne razžalile deklice, ki

jo je zdaj videl prvič.

Tedaj mu je pa prišel na pomoč gol, nenavaden

slučaj.

Po poti doli od vasi se je pridrvil velik pes,

za katerim se je rožljaje vlekla veriga. Jakob je

ter izkušala vstati. Ali noge so se ji zašibile in neka

težka, nevidna roka jo je tiščala k tlom.

V tem trenutku je bil blizu njiju že tudi pes.

Kakor bi ga bil kdo nenadoma udaril po glavi, je

ostre svoje zobe. Tedaj se je pa tudi že premeknil

ter iztegnil vrat predse.

Deklica si je zastrla obraz z rokami ter v

strahu pričakovala, kaj bode.

Tedaj je pa Jakob izpregovoril samo besedo:

»Sultan!«

Pes je kakor iznenaden privzdignil glavo ter

zganil z ušesi. Takoj na to je začel migati s košatim

že držala verigo. Sultan se je razveselil ter skočil

kvišku, z glavo sileč Jakobu skoro do prsi.

»Tako, zdaj je dobro in vsaka nevarnost pri

kraju«, je dejal Jakob obrnivši se k deklici. »Kako

je bilo to dobro, da sem bil v bližini!«

Privezal je psa k deblu ter pristopil k deklici.

Ta se je v tem času otresla strahu ter hvaležno

vedela, kdaj in kako jima je preteklo toliko časa.

Ali naposled se je bilo treba vendar ločiti.

Deklica je vstala, Jakob ji je pomagal zadeti pletenico

na glavo ter šel ž njo še do konca vinograda,

ko je stopala po poti navzdol. V ovinku ji je podal

svojo žuljavo desnico ter rekel: »O priliki pa že

večeru!«

»No, pa pridi!« mu je odgovorila ona ter se

nasmehnila, da je bilo videti dve vrsti drobnih

belih zob.

Ko sta se že razstala in bila nekoliko korakov

drug od drugega, sta se hkrati obrnila, da bi pogledala

drug za drugim. Jakob se je zasmejal ter

gledal za njo, dokler je bilo še videti njeno krilo,

Jakob je zopet dospel počasi v vinograd. Prijel

je za delo, da bi še dokončal preostanek v prvi

vrsti. Ali komaj je odščipnil nekoliko predolgih poganjkov,

že se mu ni ljubilo več. Nikakor mu ni

napolnile z neko težko tvarino, ki nikakor ni hotela

krožiti po njih. Glava pa mu je bila polna dozdaj

 

»Lej, lej,« si je dejal, »Pavlina ji je ime. Takih

treba, da se prav lepo glasi: Pavlinica, Pavlinka in

tudi Pavla! In tam doli stanuje v mlinu pri Repiču

je ponavljal to, kar je mislil prvikrat. Pred

dušnimi očmi pa mu je stala vedno in še vedno

Sultan je bil vtem zaždel pod jablano, s

prvima nogama, iztegnjenima predse. Na njiju je bil

položil debelo, rjavonoso glavo ter semtertja zaspano

odprl rdeče oči.

Solnce je že bilo zašlo, ko ga je Jakob odvezal

Tam doli v jarku se dan za dnevom in noč

za nočjo vrte visoka, širokolopatasta mlinska kolesa.

visokim grmovjem. Ko je bil že dospel do majhne

planjavice nad mlinom, se je prikazal izza gore

mesec ter razlil svojo svetlobo po vsej okolici. In

v tej svetlobi se je zablestel prav blizu beli mlin,

pojavila so se temna, vrteča kolesa ter zasvetlikala

se je srebrna voda.

Jakob je stopil oprezno še nekoliko korakov

dalje. Stal je kmalu v ozadju poslopja. A v tem

škafa, ki ga je nosila na strani, a na glavi ni imela

ničesar.

»Ali si ti, Pavlinka?« je dejal Jakob tiho. »Nič

se ne ustraši, jaz sem, Jakob!«

Pristopil je bliže nje ter ji podal roko.

»Toda greš gotovo po vode; ali smem s tabo?«

je vprašal dalje.

Deklica, ki se je bila prej res ustrašila, se je

kmalu pomirila in rekla: »Zakaj ne, saj je blizu!«

bilo prvikrat, da je nekaj storil zaradi nje. Ko sta

bila pri studencu, je vzel Jakob Pavlini škaf iz rok,

ona zadeti na glavo, jo je prijel za roke ter ji začel

govoriti to in ono, največkrat pa ji je ponavljal, da

noč. Ko je dospel domov, ni mogel spati, ampak

je stopil med fante na vas. In zapeli so ono:

Tak je bil začetek ljubezni Jakobove in Pavlinine.

Odslej je bil Jakob ob vsaki priliki pri mlinu.

v Bukvico k Hrustu ter napeljal in zasukal govorico

na to stvar. In zvedel je, da bi Hrust ne imel nič

Od prvega sestanka pri studencu je poteklo

skoro leto dni. Tedaj se je pa Repiču zazdelo, da

vidno podaljšala. Okoli oči pa so nastali veliki, črni

kolobarji.

»Kaj je neki to?« je dejal Repič nekega večera

svoji ženi. »Punca je bolna in treba bode koga

nekoliko časa prihaja k nam bolj poredkoma in

zadnji teden ga menda celo ni bilo; toda to menda

se pripravim, da bi jo vprašal, vselej me

zapusti beseda. Prav kakor neka nevidna moč mi

brani izpregovoriti!«

»Bog ve, kaj bode iz tega?« odgovori Repička

ter zdihne.

Nekoliko časa nastane tihota. Repička si da

opraviti pri postelji, odgrinjajoč odejo. A njene oči

Bolje je, da je ne vprašaš, sicer bi jo spravil v

zadrego. In pa ... saj to ni nič hudega, se reče ... nič

Žena ni utegnila vsega izpregovoriti, Repič je

takoj uganil, kako stoje stvari. Hlastno je vstal,

pogledal ženo, ki je sedela na stolu poleg postelje

ter rekel z nizkim, votlim glasom: »Pojdiva spat,

Dan je potekal za dnevom, prvi podoben drugemu,

v vednem delu in neprestani skrbi. Pavlina

zlati svoj obraz izza njih, tedaj je stopicala

s težko glavo in tresočimi koleni iz svoje sobice po

vsakdanjih svojih opravilih. In vsako delo je opravljala

tako, da se je videlo, da njena duša ni pri

Jeseni pa, ko so se jablane šibile pod zlatorumenim

svojim sadom; ko so vozovi škripali pod

oglasil pri Repičevih v mlinu otroški jok. In tekla

je zibelka, ki so jo zibali zaporedoma: Pavlina,

Repič in mati Repička, kakor je imel kdo čas. V

zibelki pa se je zvijal mali Mihec, kije navadno prekričal

Repiču se je tudi čudno videlo, da ni Jakoba

več na izpregled. časih, ko je bil dobre volje, je