Čez trideset let: Razlika med redakcijama

začeli nekateri pošepetavati, češ, dolgo ne bode trave

tlačil. In večinoma ga je vsak pomiloval.

Prato je imel še mlado, jako lepo ženico. Bila

je sicer nekoliko majhnega stasa, a živahna in poskočna

rože in njena polt je bila prožna in žametasta,

Nosila se je vedno napol gosposko, in vse na njej

je bilo čedno ter se je lepo prilegalo njenim okroglim,

polnim udom. Tudi ona je bila zgovorna in pri

so ljudje pomilovali tudi njo, ko so videli, kako ji

soprog hira od dne do dne. Otrok nista imela.

Umevno je, da je bilo ljudstvo zelo razočarano,

ko se je nekega dne razneslo po vasi, da je ta

drugih, ki imajo za zajutrek kreg in prepir, za kosilo

kletvino, a za večerjo batine!

Vaški fantje so raznesli, kako so neki večer

že pozno slišali pri Pratu ropot in skakanje, kakor

duri, a potem je vse utihnilo. Gotovo je bil eden

njiju zbežal v drugo sobo ter se zaklenil.

Ljudje so si drugo jutro šepetali na ušesa

marsikaj, a kdor je imel količkaj opraviti v prodajalnici,

je hitel tja, da bi videl kake sledove snočnega

nastopa. A vsakdo se je vrnil ter si moral

bilo vse kakor po navadi. Mož in žena sta govorila

med seboj prijazno, skoro presrčno, ter se

pogledovala, kakor bi ne bilo med njima nikdar žal

besedice!

V tej zadregi so se zatekli k Pratovi dekli ter

jo izpraševali. Ali ta je trdila, da ne sliši in ne vidi

svojo. Tako sta v vasi nastala hipoma dva tabora,

eden, ki je verjel ter se rogal Pratu in njegovi ženi,

a drugi, ki ju je pomiloval, posebno tudi zato, ker

Pred nekoliko meseci pa je Prato legel v posteljo,

iz katere ni več vstal. V štirinajstih dneh

štiri zidove. Žena njegova je jokala ter se ni dala

potolažiti. Vedno je bila rdeča okoli oči ter si jih

Predpustom pa so napravili fantje v njeni

krčmi ples. Harmonika je cvilila po taktu, fantje so

ga žareče pogledala ter izpraznila kupico navadno

do dna.

Ko je bilo tisti večer dospelo veselje do

vrhunca, so se zglasili v krčmi tudi nekateri fantje

nič ne pleše. Njeno lice je bilo žareče od obilega

plesa, a njen topli dih ga je žgal v obraz.

Jakob potlačil svoj denar v žep, prijel vdovo okoli

pasu ter se zavrtel ž njo po sobi. In plesal je, da

možganih in skoro ni vedel, kje mu stoji glava.

Tam iz nasprotnega konca mize pa so še vedno

Bilo je že proti jutru. Petelini so se oglašali

po svislih in vrhove golega drevja je zibal oster

z glavo, kakor bi se s tem stresljajem mogel otresti

tudi Pavline in vseh lepih spominov njene ljubezni.

Zdaj pa je stopal zamišljen proti domu in ni se mu

ljubilo poslušati robatih šal svojih tovarišev, ki so

šele bodočnost. Ko je došel domov, se je zaril v

seno, kar je storil menda ob tako nenavadnem času

Jakob je bil vdovi obljubil, da v kratkem

zopet pride k njej v gostilno. Toda takoj drugi dan

si je dejal: »Ne, nikdar več ne pojdem tja!« Neki

večer se je odpravil, da obišče Pavlino. Že nekoliko

dni ni bil pri njej in dejal si je, da ne ravna prav,

se je že premeknila navzdol proti mlinu, se je hipoma

ustavila, obrnil se je in — krenil na desno

Odslej je bil Jakob skoro vsak dan pri Pratovki.

Prihajal je v hišo od zadaj in prav tako odhajal,

tja doli k mlinu, a kmalu je opustil tudi to in živel

je odslej samo Pratovki.

z glavami. Že dolgo niso imeli Pratovke več tako

marsikaj, kar se je balo belega dneva. Tudi pri

Hrustovih so razen starega vedeli vsi, kje je Jakob

glas je prav tako, kakor prijazni opomini njegovih

sester, ostal glas vpijočega v puščavi!

Tudi oni večer, ko se je zglasil Repič pri

Hrustu, je bil izginil Jakob v Zagradec.

napol zatisnjeni svetilki ter se domenila, da se

vzameta, naj velja, kar hoče.

Drugo jutro je vstal Hrust na vse zgodaj,

čemerno je stopil pred hišo ter povzdignil oko

se je oglašal zvon in po zraku je krožil roj drobnih,

črnih mešic.

Hrust je stopil v hlev, pogledal po živini, a

ko se je vrnil od tam, je zagledal Jakoba, ki je bil

ravnokar stopil na dvorišče. Oče je pogledal sina

od vrha do tal, potem pa dejal rezko in kratko:

»Ali si dobro spal?«

»Dobro, oče!«

Stari se je ustavil pred sinom, mu pogledal v

oko ter dejal, bistro ga opazujoč: »Tile črni kolobarji

da nisi nič, ali pa da prav malo spal! Kje si ponočeval?

«

Jakobu je šinila kri v lica in povesil je svoje

oči. Še nikdar ni stari dozdaj tako govoril z njim.

Izprva ni vedel, kaj bi odgovoril, tako je bil osupel.

zbudila neka trma in je odprl usta ter se glasno

»Kaj Vam to mari, naj spim, kjer hočem.

Dosti sem star, da vem, kaj delam,« je dejal

skoro na to.

Staremu sov se napele žile na obrazu in skrčila

se mu je pest. Že je hotel sina udariti, a o pravem

času se je premislil.

»Dobro, recimo, da mi to nič ni mari,« je

rekel s hripavim glasom. »Ali nekaj drugega mi

je mari! Stopi z manoj v hišo, tam se domeniva!«

Stopil je naprej, a Jakob je nehoté šel za njim.

Ko sta dospela v sobo, zapre oče vrata ter pravi:

»Snoči je bil Repič pri meni! Kaj sta imela s Pavlino?«

 

vzamem! Zakaj pa je bila tako neumna!« je odgovoril

Jakob ter se obrnil, da bi odšel.

Hrust je stopil za njim. Njegova roka je padla

težko na sinovo ramo in njegov glas je bil trd

kakor železo ko je dejal: »Čakaj!«

»Glej, hiša Hrustova je bila dozdaj poštena.

Vse, kar si je pridobila, si je pridobila v potu

obraza in s krvavimi žulji. Najmanjša stvarca se

nas ni po krivici prijela. Pokonci lehko nosimo

kradel! Ali nočeš te časti in tega poštenja povrniti,

vsaj kolikor je mogoče povrniti?! Ali hočeš, da

bode zdaj, zdaj po tolikočasnem obstanku naša

hiša umazana, da bode umazano naše in tvoje ime?

Jakob je skomizgnil z ramami pa dejal: »Žal

mi je, oče, ali jaz ne morem!«

Ne da bi čakal daljnje očetove pridige, se je

obrnil ter odšel. Ves dan se je ogibal očeta, a ivečer

Odslej se je pri Hrustu vse izpremenilo. Sin

se je ogibal očeta, a kadar sta skupaj trčila, vselej

komaj ušel. Hrustovka in sestre so jokale, a sosedje

so se zgledavali. In hiša Hrustova je prišla že zdaj,

Dnevi so potekali. Za jesenjo je nastopila zima,

a zima je prinesla božični večer in z njim tudi prinesla

z bridko zavestjo, da njegov sin ni na pravi poti,

da so njegovo hišo napolnili dnevi žalosti in nesreče

Po Hrustovi smrti je začel gospodariti v hiši

Jakob. Ker je bil Hrust umrl brez testamenta, je bil