Čez trideset let: Razlika med redakcijama

je pogledal, kaj delajo ali jim sam odkazal kako

opravilo, sicer jih pa puščal, da so se trudili kolikor

šlo še vse nekam redno in prav, se je bilo zahvaliti

stari Hrustovki, ki je pazila s svojim bistrim očesom,

že začeli skrbeti vsaka zase; saj sta vedeli, da ne

bodeta s svojima dotama vedno pri hiši.

Razen tega je pa bilo od smrtnega dne Hrastovega

nekam napeto. Jakob se ni nobenemu upal prav

pogledati v oči ter se je ogibal sester in matere,

kolikor je mogel. Prve dni sicer ni zahajal nikamor.

in se vrnil šele proti jutru. Od tega dne je

redno odhajal vsak večer po večerji, včasih še prej,

bil skoro vedno čemeren in govoril je malo.

Domači so dobro vedeli, kam Jakob zahaja.

Toda nihče se mu ni upal o tem namigniti. Dobro

so poznali njegovo trmo in da bi bila vsaka beseda

Nešteti njeni zdihljaji so sleherni dan puhteli proti

nebu in mnogo maš se je bralo za »dober namen«.

Toda vse je bilo zastonj. Ni še preteklo dolgo, ko

so ljudje prinesli Hrustovki novico, da se bode

Jakob skoro poročil. Pratovka da se že hvali s

tem okoli.

Tedaj je pa Hrustovka sklenila, da mora govoriti

s sinom, naj velja, kar hoče.

In res, neko noč, ko je bila že davno odbila

polnoči, in je Jakob ravnokar bil prišel domov, so

duri ter dejala poluglasno: »Jakob, ne ustraši se,

jaz sem!«

Nato je odprla sobo ter stopila v sinovo sobo.

Jakob je že ležal v postelji znak na hrbtu.

silila kvišku v glavo, da je bila videti zabrekla in

zabuhla.

Hrustovka je stopila k mizi, položila nanjo

svečo ter se potem ozrla po sinu. Ta se ni zganil.

Kakor prej je zrl v strop, kakor bi ne bilo nikogar

pri njem.

Ona pa je pristopila k postelji, prijela odejo

ter jo privila kvišku in pogladila. Nato se je nagnila

njegovem obrazu, in roka se je iztegnila, da bi ga

prekrižala.

A tedaj je on izpregovoril osorno: »Kaj hočete

tukaj ob tem času?«

»S taboj moram govoriti, sin moj!« je dejala

rahlo starka ter sedla na stol zraven postelje. »Glej,

dolgo že odlašam, morebiti predolgo, da ne govorim

s tabo, kakor bi bila moja dolžnost.«

»Še danes bi bili to lehko opustili,« je zagodrnjal

Jakob.

»Ne, zadnji čas je, Jakob! Glej, kako smo bili

v naši hiši srečni še pred nedavnim časom! Kako

je bilo to, da sva imela s tvojim pokojnim

očetom sina, ki nama je bil v čast in veselje. In ta

ni več; a verjemi mi, da naju zdaj vidi, da gleda

na naju in da te bo z onega sveta blagoslovila

zadnjo željo. Jakob, sin moj, poslušaj besede svoje

matere, ki te je rodila, ki te je vzgojila v skrbeh

in strahu za tvoje telesno zdravje, poslušaj jo v tem

hipu, ko skrbi tudi za tvoje duševno zdravje, ko te

hoče rešiti pretečega pogina! Poslušaj me, — izpolni

zadnjo željo očetovo!«

Jakob je dozdaj še vedno mirno ležal. Niti

žilica se ni ganila na njegovem obrazu. Tedaj je

pravijo, da boleha, zelo boleha. Pravijo, da boleha

zavoljo tebe!«

Te besede so čudno vplivale na Jakoba. Poteze

na njegovem obrazu so se ublažile in njegovo oko

se je hipoma zasolzilo.

»Da je bolna, pravite?« je dejal nekam sočutno.

»Da, bolna, zelo bolna, in samo na tebi je, da

jo ozdraviš!«

Starka je začela upati. Vidno se je razveselila.

Toda v tem hipu je bil že Jakobov obraz trd

na nekdanje dni, nehotoma, šiloma, a že je

odplul in zapustil še hujšo, še strašnejšo temo.

»Kaj mi mari!« je dejal zopet osorno. »Jaz

moram gledati, kje in kako meni bolje kaže, zato

me ne izkušajte več pregovarjati! Kar sem si namenil,

to bom storil!«

Mati si je zakrila obraz ter zaplakala. Spustila

se je pred posteljo na kolena ter ihtela.

in ta obraz mu je govoril: »Ne vdaj se, nikar se

ne vdaj!«

In ta obraz je tudi zmagal. Materine solze

niso imele nasproti njemu nikake moči. Pred njim

se je razpršil v prah spomin na očeta, izginil zadnji

Čez mesec dni so v župni cerkvi oklicali Jakoba

in Pratovko prvikrat. Isti popoldan je stopal

griča proti Repičevemu mlinu in odtod zopet gori

v Bukvico. Ta pot je bila veliko daljša.

Jakob je privzdignil klobuk, da bi si ohladil

vroče čelo. A tedaj mu je šinila v glavo misel, da

dasi je nekolikrat zmajal z glavo, češ, da jo krene

po gornji poti, vendar mu je noga nehoté stopila

Bil je lep pomladni večer. Skoro sleherni grm

v jarku je imel svojega slavca, ki je sladko-otožno

preplašenimi, izbuljenimi očmi. A nekdo je izpregovoril:

»Le dobro si jo oglej!«

In Jakob je pogledal na nosilnico in prebledel.

Tam je ležala — Pavlina, ki si je bila sama končala

življenje v valovih.

Kakor bi ga kdo podil, je planil kvišku v breg

Nekaj dni po tem dogodku je Jakob hodil

semtertja kakor brez glave. Ni se mu ljubilo niti