Čez trideset let: Razlika med redakcijama

najmanjšem šumu, ki ga je provzročil odpadel list,

je videl njo, samo njo, ki je sedaj že počivala v

kadar je nenadoma zaškrtnila stopinja za njegovim

hrbtom in srce mu je utripalo, ko je mrak polegal

In tedaj je začel razmišljati, ali bi ne pustil

svoje sedanje zaročenke, ali bi ne bilo bolje, ko bi

ostal samec.

Hrustovka je videla, kaj se godi v Jakobovi

duši. Smilil se ji je, a zraven se ji je naselila v

hišo taka ničvredna ženska, kakor so opisovali

ljudje Pratovko.

In neki dan, ko se ji je videl Jakob najbolj

ga je izkušala vnovič pregovoriti.

Ali to je bil ogenj v streho. Jakobov značaj

je bil tak, da se ni dal nikomur pogovarjati. Ako

besede iz ust materinih, že je vstal, nemirno prekoračil

vežo ter izginil iz hiše.

In tisti dan je zopet prvikrat stopal v Zagradec,

Ni se brigal za besedičenje ljudi, ni se brigal

za ves svet, a tri tedne potem je bila v Zagradcu

Jakob se je nastanil s svojo ženo na Bukvici.

V Zagradcu je oddal gostilnico in prodajalnico pod

kakršen je začel biti, odkar se je bil

spoznal s Pratovko, je postal zopet nekdanji resni

Trideset let je minilo od tistikrat. Moj Bog, že

trideset ur je mnogo, ako človek težko česa čaka;

cela večnost je že trideset dni, a kaj šele trideset

minilo, kako kratka se nam vidijo, prav kakor bi

nas od prvih dni te dolge dobe ločila ena sama,

Zunaj je bila zopet zima. Sneg je zopet pobelil

griče in brda in, ker je pihala ostra burja, je zmrzovalo

se v toplih sobah prebirale knjige, pripovedovale pripovedke

o zakletih devicah in viteških gradovih, o

roparjih, o palčkih in velikanih. In pokazala se je

zraven marsikatera moška in pametna, a tudi šaljiva

Na Sveti dan popoldne je sedela v trgu v gostilni

»Pri trti« večja družba gospodov. Mala soba

v ozadju je bila natlačeno polna, in družba je bila

Že proti večeru pa je v to družbo prišel tudi

dr. Lemut. On je še vedno dohtaril v trgu, in ljudstvo

obrazu še svež in mladosten. Videlo se je,

da v njem prebiva še čil, neobrabljen duh.

»Hej, doktor, le brž semkaj!« je zakljical nekdo.

»Komaj smo čakali, da se oglasiš. Kako je bilo snoči?«

»Ljubi moj, preveč vprašanj naenkrat! Počakaj

vendar, da sedem in si poplaknem grlo,« je odgovoril

doktor počasi, ko je slačil debelo svojo suknjo

ter jo obešal na kljuko.

Nato je sedel za mizo na stol, ki mu ga je

takoj nekdo pripravil. Pogladil sije z desnico kratko

brado, pogledal najprej po zbrani družbi, a takoj

nato proti stropu ter se potem odkašljal.

»Torej?« se oglasi zopet prvi glas.

»Torej? — No, čujte torej!« odgovori doktor.

»Kar sem na svetu, a temu je že dolgo, dolgo, nad

po groznem slučaju, ki je strdil kri v mojih

žilah. Toda, poslušajte!«

Doktor je izpil pol čase vina ter se nekoliko

zamislil. Skoro nato pa je nadaljeval: »Vsi, kolikor vas

nocoj tukaj sedi, vsi prav gotovo poznate Hrustovo

hišo v Bukvici. Najpremožnejša je v vsej okolici

tudi še dandanes, kakor je bila v prejšnjem času.

Snoči je bilo ravno trideset let, ko sem moral ponoči

iz srede svoje družine v velikem snegu na pot

proti Bukvici. Stari Hrust, oče sedanjega gospodarja,

poškodeb še tisto noč umrl. Ko sem bil oni večer

dospel v Hrustovo hišo, je bil bolnik še popolnoma

obrazu. Tedaj sem ga pa jaz potegnil k tlom ter

mu dejal: »Dobro si zapomni to uro!«

Pozneje, ko je bil Jakob sam gospodar, niti

mislil ni več na ta dogodek. Vse prošnje materine,

se je prav tako, kakor se govori: »Ako je vrgel

krajcar v zrak, je pobral petak!«

Z ženo sta se razumela izvrstno. Prav to se je

videlo ljudem najčudneje. Vedeli so, kako se ona

take žene. Ko je zatisnila oči, je bila trdno prepričana,

da bi njen sin ne mogel dobiti boljše žene.

Sestri Jakobovi sta se dobro omožili, in nista

se imeli pritožiti, zakaj Jakob jima je izplačal delež

Malo je hiš, kjer bi se tako godilo, kakor se

je pri Hrustovih.

Ali navzlic temu je bilo časih Jakobu tesno

pri srcu. V nočeh, ko ni mogel spati, se mu je časih

Pavlinina. In tedaj je bil prepričan, da ga v tem

življenju gotovo zadene kaj nenavadnega, kaj groznega

In res ga je zadelo to!«

Doktor je zopet izpil pol kozarca vina ter se

nekoliko oddehnil. Vsi so ga verno poslušali ter

pričakovali, kaj jim bode še povedal

torej čez trideset let, prav na isti večer, sem moral

zopet na Bukvico. Ves dan mi je nekaj pravilo, da

nocoj pobil s kolom, ali kali. In pravijo, da je bil ta

nekdo — njegov sin France!« mi odgovori mož.

Mraz me je stresel pri teh besedah. A naglo sem

se odpravil ter odšel proti Bukvici. Počasi sem

sem k njemu, ga preiskal, obvezal, a takoj sem vedel,

da je tukaj vsa pomoč zastonj.

To je tudi bolnik takoj uganil. S slabim glasom

je izpregovoril: »Dobro vem, da ne bodem dolgo, in

pomoči, kakor zaradi tega, da Vam razodenem

svoje srce.«

Ko sem svetoval, naj neha govoriti, ker se

preveč muči, je odkimal z glavo ter rekel: »Prosim,

na svetu niso nič proti biču, ki ga spletajo staršem

lastni otroci. Tak bič je spletel meni tudi moj sin.«

Govorjenje mu je delo težko, in moral se je

dolgo oddihati, preden je mogel nadaljevati.

Potem je pa govoril: »Moj sin France je imel

znanje z neko deklino iz vasi. Ta deklina ni nič

kaj dela. Ker mu jaz na vse prigovarjanje nisem

dovolil nadaljevati te zveze, je prišlo med nama do

burnih nastopov. A nocoj sva prišla zopet k temu

predmetu. Ker sem mu enkrat za vselej prepovedal,

da ne sme misliti več nanjo, gaje premagala jeza toliko,

da je zgrabil poleno ter me udaril po tilniku.«

Bolnik se je moral zopet oddehniti in je nekoliko

časa zaprl oči. Omedlel je ter se šele čez dolgo zavedel.

»Toda ne mislite, da sem ga preklel; ne, naredi

naj, kar hoče, — kakor je kazen zadela mene,

spoznal svojo pregreho, ki sem jo storil nad svojim

očetom,« je nadaljeval nesrečnež s slabim glasom.

prenašam potrpežljivo in upam, da mi Bog ž

njo izbriše greh, ki je tako dolgo gorel na moji vesti«.

Doktor je umolknil ter gledal zopet po družbi.

Na obrazih večine gospodov je bila videti neka

o doktorjevih besedah, da se mnogokaj maščuje

že na tem svetu.

»Ostal sem še dolgo časa pri Hrustu,« je nadaljeval

doktor, »a proti jutru je omedlel ter se nič

da bi mu zatisnil oči, onega, ki je pretrgal s

kruto roko nit njegovega življenja, onega ni bilo zraven.

Okoli šeste ure danes zjutraj se je Jakob zbudil iz

omledevice, pogledal po okoli stoječih ter dejal

to je začel smrtni boj. Vsem, ki so bili okoli njega,

Doktor je umolknil.

A umolknili so iz večine vsi drugi gosti, ki

so poslušali njegovo povest. Edini mladič, ki je bil

vidne črne brčice pod nosom ter se porogljivo nasmihal.

Nato se je nagnil k svojemu sosedu ter dejal poluglasno:

»Vraga, vidi se, da se doktor stara!«