Za možem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Za možem ... | poglavje= | avtor= Podgoričan | opombe= Slika iz našega kraja. | obdelano=4 | spisano= 1900 | vir= Knezova...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| naslov= Za možem ...
| poglavje=
| avtor= PodgoričanFran Jaklič
| opombe= Slika iz našega kraja. Spisal Podgoričan.
| obdelano=4
| spisano= 1900
Vrstica 11:
}}
 
<small> <p align=right> »In sedem žen bo tisti čas<br>
enega moža zgrabilo, rekoč: Svoj<br>
kruh bomojedle in v svoja oblačila<br>
se bomo oblačile, le po tvojem<br>
imenu naj se imenujemo, odvzemi<br>
nam sramoto!« <br>
Izaifa, /f., i. </p></small>
IVomanov Marko je šel po vasi. Napol praznično
oblečen je peljal za roko petletno hčerko, ki je komaj
Vrstica 24:
na vrtu.
In takoj nato zavpije čez ograjo: »He — hej,
Marko! Kako ti je všeč v novem stanu? Bo? . . .
»Ej, bilo bi . . . Toda? . .
In Marko postavi predse hčerko rekoč: »To! ...
To! . . . Ko bi tega ne bilo! . .
»Ej, pa si moral prej vedeti!« se zasmeje
Zaman.
Vrstica 47:
potem mož; a vdovec je bil komaj osem dni in v
tem času ni utegnil z vsakomer govoriti, a z vdovcem
se vendar tako lehko govori . . .
Na Rojnikovem dvorišču so ženske izkidavale,
ko se zasliši Zamanovo vpitje.
Vrstica 56:
rute, pa pove skrivnostno: »Komanov Marko je
na vasi . . «
»Ta?. . . Ta vdovec?. . . Ali res?« se čudijo
ženske, in prsti jim uhajajo v glavo, da si popravijo
lase in rute; vse si ogledujejo predpasnike.
Vrstica 73:
zato se je skrivala zadaj, da je ne vidi, kakršna je
— vdovec Marko.
»Kam pa, Marko? . . . ga vpraša Rojnica. »Danes
pohajkuješ, ko imamo vsi dovolj dela ? . . . Varuj
se, da česa ne zveš!«
Marko se ustavi.
»Briga me, kaj poreko! . . . K fari grem do
župnika plačat opravilo za rajno.«
— 49 —
Vrstica 84:
»Hihihi,« zahihljajo druge ženske; samo Marta
je molče, toda hrepeneče gledala vanj.
»Kaj pa misliš, Rojnica? . . Kaj?. . .<c
»I — kaj? — Prost si zopet!«
»Jaz? . . . Glej jo! . . . Dva sta pa še doma . .
»I, kdo bi se menil za tak drobiž? . . . Dobiš
jo, ako bodeš le želel . .
»Ne bodo se trgale zame, jaz pa tudi vanje
ne bodem silil, saj imam otroke . .
»Pa gospodinje ne . .
»E, bo že kako . . . Sicer pa še prve nisem
odpravil. Nekaj bodem še štel za njo . . . Dobra
je bila . .
Otožen odide z otrokom . . .
Ženske se pa pomaknejo za njim z dvorišča,
da vidijo vdovca.
Vrstica 101:
zaničljivo in reče: »Ta je ne bo dobil. Le glejte ga,
kako krivenca, pa tri otroke ima in pod nosom
ščetine . . . Jaz bi jo rada poznala tisto, ki se bo
smukala za njim . .
Marta in dninarice, ki niso bile omožene, pa
niso videle nič grdega na Marku. Malo je res krivil
noge, pa to ga ni kazilo, a brke pod nosom
so se mu podale; otroke pa ljubi vsaka priletna
devica . . .
»Ta jo dobi, kadar hoče,« ugovarja Liza . . .
»Gotovo! In ta tudi ne bode ostal brez nje,«
pritrjuje postarna dninarica Čuka.
Vrstica 116:
tudi ti — Rojnica! Sedaj seveda ne, ko
imaš moža; ko bi ga pa ne imela... he — hej!...«
»Jaz, tega krivenceža? . . . Jaz? . . . O, za pet
ran!« se zatogoti Rojnica. »Kaj pa misliš o meni?«
»Da bi ga vzela tudi takega, ki bi o berglah
Vrstica 127:
Rojnica zardi v obraz od sramote, pa se zažene
proti čuki kričeč: »Kaj pa veš o meni, ti, ti, ki sama
ne veš, kaj si . . . ti, ti, ki si ostala sama . . . ti,
ki si grda, da te nobeden pogledal ni . .
»Grda gori ali doli, pa ponujala se nisem okoli.
In tudi prežala nisem za nobenim, veš Rojnica, nič
se ne togoti — kakor si ti. Ali več ne veš? . .
»Jaz sem prežala?« zavrisne Rojnica. »Ali ste
slišale? . • . Cak! . . . Lej, pa te bodem . .
Rojnica zamahne z vilami proti Čuki in v očeh
ji je bleščal ogenj sramote in togote.
»Jej! — Jej! . . . O, strah! . . . Čuka! . . .
Rojnica! . . . O, Bog nas varuj!« vrišče druge ženske
in ena pahne nazaj Cuko, druge se pa lotijo besneče
Rojnice.
»Beži! . . . Ali si pri pameti?«
»Jaz ti pokažem! . . . Tvoj jezik!« sika Rojnica.
»Le daj me! . . . Pa je vendar res!« odgovarja
čuka trdovratno.
Pa bi se bile udarile, da jih ni osramotil
Vrstica 149:
pa je videl, kako so se usule ženske z Rojnikovega
dvorišča za njim. Pa se mu je dobro zdelo, Zamanu,
da se je smejal in modroval: »Ej, te ženske! . . .
Glejte, glejte! . . . Kakor čebele za medom.«
In videl je vse in slišal vse . . .
Ko je bila nevarnost, je šel z vrta in se grohotaje
bližal: »Hahaha . . . Ali bi ga vse rade? . . .
Rojnica enega nima dovolj . . . In čuki se tudi
cede sline . . . Seveda! . . . Hahaha . . . Možje smo
vendar nekaj! . .
Kakor bi bil polil ženske z vodo. Togota je
izginila in sram jih je bilo vpričo Zamana. Pa so
bile brž enih misli.
»Kdo se meni za nje? . . . Kdo neki mara za
katerega?«
»Ve!... Saj se boste še pobile zanje... Hahaha...«
— 51 —
»Zaradi dedcev! . . . I — kaj pak! . . . Kaj
hlastaš! . .
Na vasi so se zbirali ljudje. Zato so se Rojnikove
ženske pomikale na dvorišče.
Zaman je pa vpil, da ga je vse slišalo: »O, saj
so pravili". Prišel bode čas, ko se ženske stepo za
stol, ki je na njem sedel moški! . . . Hahaha!«
»Hahaha!« se zagrohotajo gledavci.
»In tisti čas je tukaj!« vpije Zaman s povzdignjenim
glasom.
»Hahaha!«
»Na! . . . Ali ste videle?« izpregovori Liza.
»Ali si sedaj sita?« omeni Roj niča čuki.
»Ali si ti?« jo zavrne ta . . .
Martino srce je pa nesel s seboj vdovec
Marko. In ona je šla v duhu za njim in ga gledala,
gledala . . .
Zdel se ji je najlepši, najboljši mož.
Zato je vpila njena duša:
»Marko . . . Marko . . . Marko! . .
Vleklo jo je za njim.
II.
In Marko je šel dalje po vasi otožen, miren;
saj ni slutil, kake brazde so ostajale za njim . . .
saj ni čutilv kako so ranljiva ženska srca . . .
Pred Skendrovo hišo sta imeli mati in hčerka
čeber perila in sta mencali, ko pride mimo Marko.
Vrstica 195:
Lenčika se ozre, zardi, pa se obesi na čeber,
popravljajoč si zmršene lase, z gibajoč ruto po prsih,
ogledujoč bele rokave . . .
In ko se približa, mu pomigne Skendrovka:
»Marko, stopi sem, ako se ti ne mudi!« . . .
»Pa me bode videl tako! Kaj si bode mislil!«
šepetne Lenčika, a vendar skrivaj pogleda na cesto,
Vrstica 207:
Zato stopi Marko z otrokom na tlak pred hišo
in vpraša: »Kaj mi boste povedali, teta ?«
»Boš ti kaj povedal . . . Kako pa sedaj ?«
»Ej, da bi ne bilo tako! . . . Saj veste, teta! . . .
Dobra je bila . . . Ž njo so zakopali tudi moje veselje
. . . Hudo mi je . .
Obriše si solzo, ki mu je zalesketala v očeh.
»E, kaj hočeš! . . . Pretrpel si dosti ž njo . . .
Dolgo je bolehala.«
»Ne rečem! . . . Trpel sem in trpela je tudi
ona, pa ljubila sva se in tako bi še rad trpel . .
»E, pozabiš jo, mlad si še in drugo dobiš . .
»Drugo?. . . Da bi pozabil pokojno V. . . Jaz
je nečem pozabiti . .
»Sedaj še ne, ko te njen spomin spremlja kakor
senca, ker je ne moreš; pa senca izgine! . . .
A Marko postavi predse hčerko in reče: »Ali
jo vidite?. . . Ali ni ona?. . . Pa naj jo pozabim!
Kako? ... Kako? ... Ah, teta, kako sem jo ljubil! .. «
»Res, kakor ona.«
»Kaj ne? . . . In vidite, kako bi mogel trpeti,
da bi jo pretepala mačeha? . . . Kako? . . . To mi
povejte! . . . Veste, jaz ljubim otroke . .
»Prav imaš, saj si oče! Bo že kako! . .
Lenčika ga je ves čas pogledovala od strani
in vlekla na uho njegove besede. Ko je slišala moža
Vrstica 236:
vstajalo je neutešljivo hrepenenje, biti ljubljena
od njega, ki je bil za ženo čista, nesebična ljubezen
. . .
»Bo že kako, tudi jaz pravim . . . Vdal sem
se volji božji . . . Naj pa gospodinji On, ki mi je
vzel ženo!«
»Le njemu se izroči!«
»Pa nas pridite ob priliki obiskat!«
»Pa tudi ti se nas ne ogiblji . .
In šel je dalje po vasi, do fare, do župnika.. .
a ni šel sam, ni šla ž njim samo hčerka, pridružilo
se je njima tudi srce Škendrove Lenčike . . .
— 53 —
»Ali si ga slišala?« ogovori mati Lenčiko, ko
odide Marko.
»Rad jo je imel.«
»Kdo bi si bil mislil! . . . Ženiti se bode pa
moral . . . Pa vsaka ga ne bode dobila! . . . Ali si
videla, kako ima rad otroke? Otrokom se bode
morala pridobrikati, drugače ga nobena ne dobi. O,
je pač res: otročje sroe je kijuč do srca očetovega! . . .
Da bi vsaj ti takega dobila! . .
Lenčika pa še bolj zardi in se še bolj nagne
v čeber, a duša njena je hrepenela: »O, ko bi vsaj
tega dobila! . .
In ko je tako hrepenela, so vstajali v njeni
duši načrti in v ušesih njenih so zvenele materine
besede: »Otročje srce je ključ do srca očetovega
. .
In kmalu je razumela globoki pomen besedi;
hvaležno je pogledala mater in duša je zavriskala:
»Za njim! . . . Za njim! . .
Pot do fare pelje mimo korita za vasjo.
Ko se Lenčika spomni tega, ji zaigra po vsem
životu.
»Za njim! Za njim! . .
»Mati, jaz grem prat!« reče Lenčika, ko naloži
škaf mokrega perila.
»Ali ne pojdeš popoldne?«
»E, enkrat mi je oprati . . . A, sedaj se mi
zdi, da ni pri koritu nobene druge; lehko bodem
hitreje oprala, ker me nihče ne bode mudil.«
Vrstica 297:
Srečna je bila, zakaj vso pot ji je pravil neki
glas: »O, saj druge poti ni nazaj, gotovo pride mimo
korita in ti ga bodeš videla . .
A ko zavije po vasi, privpije za njo dekla
Marta: »Čakaj, greva skupaj do vode! . .
»Kam pa ti?«
»Pa po korenje!« —
Marti ni bilo obstanka na Rojnikovem dvorišču.
Marko je nesel s seboj njeno srce, in ona je
morala za njim . . .
Pa kako?. . . Ali more? . . .
Posvetilo se ji je.
Rojnikova njiva leži prav ob poti do fare in
na njivi raste pesa in korenje . . . ob tej njivi se
vrne on.
In to je dobro!
»Za Markom! . .
Zasmeje se skrivaj in zasadi vile na kup, pa
gre k vodnjaku, da si omije noge, ker so bile tako
Vrstica 320:
Ženske se zasmejejo, a Marta odgovori nedolžno:
»Grem po korenje na njivo.«
»Kaj?. . . O, seveda! . . . Lejte, lejte, kako si
prebira delo! Ali jo vidite? . . . Le brž primi vile!«
»Jaz grem po korenje . .
»Da bi te! . . . Ali ga nimaš za danes dovolj
doma? . . . Jutri pojdeš ponj!«
»Jutri bode dež . .
Ženske se ji posmehujejo, a Marta se ni dala
premotiti in je opirala roke in noge in poslušala
Vrstica 331:
oni tajni glas, ki se mu ni mogla, ni hotela
vpirati.
»Za Markom! . .
»Vidite jo? . . . Taka je . . . Prav taka! . . .
Pa jo še časih hvalite in zagovarjate . . . Sedaj
pa vidite, kako sluša! . . . O, človek bi se snel od
jeze . . . Kar preteknila bi jo, če bi se ne bala
sodbe . . . Tako pa . . . O, sam Bog nam daj
skoraj Božič, pa naj gre potem pulit korenje! . . .
Čak! . .
Rojnica je rohnela, ženske so se ji smejale,
Marta se je pa pod streho počesala, preoblekla
ošpetelj in opasala bel, s čipkami obrobljen predpasnik
. . . Gredoč je snela nov svitek in ga vrgla
v procko, pa je šla po korenje na veliko jezo gospodinje
. . .
»Vidite jo, kako se je nafrkala? . . . Vidite
zlikani ošpetelj in nedeljski predpasnik? . . . Ha! . . .
To nekaj pomeni! . .
»Kaj pa to?« se čudijo ženske in gledajo za
njo ugibajoč.
A Marta je šla za njim . . .
III.
Za eno procko se kmalu napuli korenja, naj
Vrstica 356:
Ko je izpulila koren, se je zravnala in se ozirala
željno k fari. In pri tem ni mislila na korenje, mislila
je nase in nanj . . .
»Vdovec je, in jaz sem sama, stara komaj trideset
let, pa se mi jih ne pozna toliko. Skoraj bi
mislila, da sem stara dvajset let, ko bi ne bila že
dolgo na svetu, pa on seveda tega ne ve . . . In on
je le malo starejši od mene in krepak je še . . .
Res ima otroke, pa kaj to! . . . Strahovala bi jih . . .
O, bi jim že pokazala, da bi mi ne zrastli čez
glavo . . . Pa bi se zložno živelo . . . Seveda bi
morala delati, pa saj trpim tudi sedaj celo za druge,
a potem bi pa — zase. In to bi bilo dobro . . . Ej,
pa kako bi bilo prijetno, ko bi ne bila več sama. ..
Kako mora biti dekliču hudo, če ostane, ko si vedno
— 56
misli: lej, nihče ni maral zate . . . Ne, jaz ga moram
dobiti! In tega dobim, tega Marka! Vse mu
povem, kako bodem gospodinjila, . . . kako bodem
strahovala njene otroke — le zakaj niso pomrli, —
kako sem gospodarna; pa mi bode moral verjeti, ko
Vrstica 378:
ga imam v hranilnici in nekaj še pri tej Rojnici, —
o, saj ne bodem pri njej do Božiča, — pa ni vrag,
da bi me Marko ne vzel . . . Kje pa dobi tako ?. . .
Lej, že gre! . . .
Hitreje se pripogiba in puli korenje; ko se pa
natančneje ozre, vidi, da nekdo drug prihaja.
»Pa ga le še ni! . . . Lej, kako sem se bila
prestrašila. Vem, da mi je šla vsa kri v glavo. O,
pa kako sem čudna, zato mi sili kri v glavo, ker
Vrstica 391:
nisem mogla biti taka, jaz sem Čakala rajša pravega.
In ta se mi zdi pravi, kakor nalašč zame. O, Bog
je že prav naredil, da mu je umrla, . . . meni je bil
namenjen, to vidim; samo ko bi teh otrok ne imel,
ali pa ko bi samo pri teh bilo, pa kdo ve? . . .
Dolgo ne bode mogel biti brez gospodinje. . . .«
Zdelo se ji je, da vidi nekaj črnega na poti
od fare. Zasloni oči z roko, ker se ji je bleščalo, in
Vrstica 401:
vsem životu, vročina pritisne in kri se burneje pretaka
po vseh žilah.
»On je!« dahne predse »Moj Marko! . .
Sedaj pa naloži procko s korenjem do ločna,
da je viselo na vse strani, potem si ogleda še
enkrat gole noge in si uredi obleko, da bi ne bila
kaka guba premalo . . .
Ko se Marko približa, izkuša Marta zadeti
procko na glavo, toda — oj! — vse moči je izgubila;
ni šlo in ni šlo, naj se je še tako vpirala. Zato
se je proseče ozirala na pot proti Marku . . .
— 57 —
In on je videl Marto in procko in vedel, da je
Vrstica 429:
Marko prikima.
»Pa te je dosti veljala sedaj ob bolezni, kaj ne ?
Predolga je bila . .
»E, kaj to! ... To nobenega nič ne boli, pa tudi
ne skrbi.«
Vrstica 436:
otroka.
»E, nisi užil dosti veselja ž njo, sedaj bodeš
pa še trpel z njenimi otroki . .
»Saj so tudi moji, se bode že potrpelo . .
Marta se vgrizne v ustnice.
»Pa otroci se morajo tudi strahovati . .
»O, po potrebi . .
»Pa se bodeš ženil, potreboval bodeš gospodinje
. .
»Kakor bode treba, sam svoj gospodar sem .. .«
»Tako je! . . . Pa izberi tako, da bo kaj vredna!
Zdrava mora biti, delavna in močna, gospodarna, pa
tudi imeti mora kaj . . . Katera si prej ni nič prihranila,
tudi potem ne bode varčevala. O, saj jih
poznaš . .
»Glej, glej, kako skrbiš . .
»Veš, da! Dolgo te že poznam, pa bi rada, da bi
se ti dobro godilo . .
— 58 —
In tako so prišli mimo korita, kjer je Skendrova
Vrstica 457:
glavo.
»Ti si pa močna,« se nasmeje Marko. »In hitro
si oprala . .
»O, jaz bi ga bila več,« omeni Marta.
»Jaz pa bi bila tudi dvakrat toliko korenja
Vrstica 471:
Hčerka prikima.
Gredoč vzame Lenčika tisti zavitek iz žepa in
ga stisne Markovi hčerki: »Na . . . Pa spravi, bodeš
doma pogledala!«
Toda otrok je vselej radoveden. Precej izkuša
Vrstica 479:
in ga razvije.
V roki mu je ostalo rdečeopisano medeno srce.
»O, o, o . . . Micika . . . lej . . . lej! . .
»Lejte! Lejte! . . .« vzklikne Marta pomenljivo
in z jeznimi očmi ošine Lenčiko, ki je povešala oči
in rdela . . .
Ah, Marta je bila od togote kar rjava, in zaničljiv
smeh se ji je prikazal na obrazu, da je kar
pihala . . .
»Pa še zrcalce ima,« omeni Marko . . . Na,
Micika! Vidiš, kako te imajo teta radi . . . Le
spravi, bodeš doma pokazala!«
Dekletce ima v roki srce in gredoč ogleduje
Vrstica 514:
In ko so videli delavci vdovca Marka sredi
žensk, so se suvali s komolci, si pomežikovali in
namigovali . . .
»Viš! . . . Viš! . . . Viš! . .
»Hahaha . . .« se zasmeje Zaman. »Da vidite!
Ali nisem pravil? . . . Ta jo kmalu dobi! . . . He
— hej, Marko! Tič si! . . . Komaj si pokopal eno,
imaš že dve!«
»He, kako je moški sladak! . . . Kaj ne,
punce ?«
In voz je odšel.
Vrstica 533:
stopinje. Gorelo ji je na licih, gorelo pod nogami
in jo peklo v srcu.
»Kaj bežiš . . . ali te je pogruntal?« vpije za njo
Marta s škodoželjnim smehom in*se ne umakne od
njegove strani.
Vrstica 548:
kaj je z njim namerjala.«
»Kaj pa misliš —?« se začudi Marko.
»Ej, tihe vode . .
Marta zavije na Rojnikovo dvoriščo, Marko pa
gre svojo pot.
In spotoma je mislil na Marto in Lenčiko in
obe primerjal kakor kupec blago.
»E, ta Marta je oblastna . . . Kako ti govori!.. .
A Lenčika ima rada otroke. To sem videl! . .
In hipoma mu je vstalo vprašanje: »Katero bi
ti vzel?«
Zasmejal se je pri tem spominu in spomnil
Zamana.
»Hahaha . .
IV.
Rojnikove ženskev so bile po dvorišču že vse
Vrstica 571:
ljubi; kadar pa ugleda ravno hlače na vasi, je ne
udrži nihče; tako mrje za moškimi. Ako le more,
prasne za njim, pa naj bode ta ali oni . .
»Dekleta, meni se nekaj sveti,« vpije čuka. »Gotovo
je šla za tem vdovcem.«
»A . . . a . . . a . .
»Jaz tudi to trdim, deklici!« povzame Rojnica.
»Pa je tudi res, le glejte: polno vežo ima korenja,
Vrstica 580:
pa, gre ponj samo zato, ker drži mimo pot do fare,
kamor je šel Marko... Pa recite, če ni res tako! .. .
Pa kako se je zlikala! . . . Ali je treba biti tako
nafrkana, kadar napravlja za prašiče'?. . . Ha? . . .
Zakaj je pa drugekrati taka kakor kak zmazek, da
se človeku gabi? . . . To mi povejte! . .
»Ima ga! . .
»Uh! . .
Nato se vrne Marta. Odpasala si je bila predpasnik
in preoblekla ošpetelj, pa je bila zopet navadna
Vrstica 591:
»Sedaj šele si prišla z njive?« bevskne Rojnica.
Koliko si ga pa prinesla?«
»I, koliko! . . . Eno procko sem ga narvala,
a je nisem mogla naložiti . . . Komanov Marko mi
e moral pomagati . .
»Nikar vsega ne povej!« jo uščene Čuka.
»Ali jo vidite? . . . Ali vam nisem pravila?. . .
amo ako se hlače prikažejo, pa udri za njimi . . .!
, bodeš kmalu lehko za njim blekinila, da bode
le Božič . .
Marta zardi in se razsrdi: »Kaj mi pa hočete?...
a kom sem jaz šla? . .
»Kaj rasteš? . . . Saj si sama povedala!« j,o
zavrne Čuka.
»Jaz ?«
»Ti! . . . Za Komanom si šla . .
»Vidite jo? . . . Taka je . . . Najprej sama vse
pove, potem pa taji, ko jo obide sram.«
»Jaz za Komanom?. . . O, sv. Devica! . . . To
ima pošten človek potem . .
»Kaj se delaš tako nevedno?. . . Kar povej! . . .
Marko je tvoj!« ji nagaja Čuka.
»Marko?. . . Moj?. . . O, strah! . . . Sedaj
pa vidim, da ničesar ne veste . . . Moj ni, ampak
ena druga iz naše vasi ga lovi,« pripoveduje Marta.
»Katera?« se začudijo ženske in ugibljejo . . .
»O, saj sem vedela, da je nobena ne ugane . ..
O, ta svetohlinka zna skrivati . . . Škendrova Lenčika
tišči za vdovcem . .
»I, jej! . . . Ta mleza? . .
— 62 —
»Ravno ta!« . . .
»Sedaj se pa še na katero zanesi! . . . Pa zaupajoče
moreš! Kako pa ti veš? . .
Marta se škodoželjno nasmehne in se pobaha:
»Sama sem videla . . .« —
»Ti? . . . Kje pa?. . . Kako je bilo? . . .
»O, da vam povem . .
Ženske stopijo krog Marte in se naslonijo na
motike.
»Vidite, ta mleza vam zna . . . V družbi pred
vsakim moškim gleda hinavsko v tla, skrivaj jih pa
prestreza. O, nikoli ne bodem pozabila, kaj sem vse
videla . . . Vidite, jaz sem na njivi korenje pulila.
Ravno sem bila procko natlačila, ko pride ta Marko
mimo. Videl je, da ne morem zadeti vsega na glavo,
mi je pa pomagal . . . Potem sva pa šla skupaj . . .
Tam pri koritu pa naju prestreže Skendrova Lenčika,
ta pobožna dekle . . . Tam je čakala Romanovega
Marka . . . Seveda je prala ondi, pa jaz sem jo izpregledala,
zakaj je prala ravno takrat . . . Samo
zaradi njega! . . . Veste, no! . . . V žep je segla,
pa dala nekaj v papir zavitega otroku — Marko
razvije, pa ostane v roki — — veliko . . . medeno
— srce, z zrcalcem na sredi in branjem okoli . . .
O, seveda se je sramovala mene, da je kar oči
pogreznila. Ali ste slišale, da se tako srce
kupuje otrokom?. . . O, jaz nisem tako neumna,
da bi to verjela . . . Srce je bilo namenjeno
Marku! . .
»Marku!« prikimajo ženske . . .
»Saj ga ni pustil otroku snesti, da bode prebral
doma. E, on že ve, ni tako neumen . . . Boste
videle, kaj bode . . . Za njim bode tiščala . . . In
da more ženska taka biti . . . Rajna je še gorka,
pa ta Lenčika že sili vanj . . .
»Sramota!«
»Da le more taka biti . . . Jaz bi tega ne
verjela, ko bi mi kdo pravil, pa sem videla sama!
O, pa še nekdo je videl . .
»Zakaj si se bila pa ti vendar tako naličkala?«
jo zmoti Čuka.
»I — jej! . . . Zato si kaj mislite? . . . Zato? . . .
Pa naj si človek dobro ime ohrani, ako more! . .
»Tako je, kakor sem rekla!« pravi Rojnica. »Pa
_^enda ne mara za njo . . . Gotovo se mu je
Škendrova usela na srce . .
»Jaz že ne bodem več pri vas,« zatuli Marta,
pa zravna motiko in začne kopati. »To imam nameček
za delo . . . O, ne bodem več pri vas, ne!« . . .
»Ker misliš, da ga bodeš dobila! . .
Nato Marta ne odgovori, ampak samo zdihuje.
Lotile so se sedaj zelja tudi druge, a hkrati so
obirale Marka in Lenčiko . . .
Škendrova Lenčika je pa bila otožna. Skrbelo
'o je, kaj misli o njej Marko . . .
»Da bi te Marte ne bilo poleg, bi bila že kaj
rekla otroku. Ah, pa ta mora biti za vsakim prva . ..
Da je le ni sram . .
Molče je delala tisti dan in mislila samo nanj.
Marko ji je bil vedno pred očmi in ji je ugajal bolj
in bolj . . .
»O, ko bi ga vsaj dobila . . . Preskrbljena bi
bila. Vsak ga hvali . . . In če ima otroke, kaj
zato? . . • Rada bi jih imela, da bi me tudi on potem
rad imel . . . Mati imajo prav . • . Nihče ne more
svojih otrok zavreči . . . Pa tudi jaz njegovih ne
bodem, ako me vzame . . . Njegova punčka se me
ni nič bala . . . Kako je ogledovala tisto srce . .
Na Marto je bila pa vendar jezna. Da bi si
malo olajšala srce, jo zatoži zvečer materi.
Vrstica 695:
mati.
»Za njim bodo šle?« vpraša Lenčika prestrašena.
»O, šle, šle . . Pa še kako! . . . Pa samo ena
bode dobila pravi ključ . .
»O, da bi ga vsaj jaz!« si misli Lenčika in
premišlja, kako bi ga dobila.
Vrstica 714:
»Vdvovec bode naš Marko,« so se menili njeni
starši. »Zeniti se bode moral zaradi otrok, zaradi
gospodinjstva . . . Škoda! . . . škoda! . . . Kaj ji je
treba umreti, Marko je dober, uboštva ni, razumela
sta se in hudega ji ni bilo. Ej, škoda, škoda! . .
Takrat se pa stari posveti.
»Veš kaj, stari, mu bodemo pa še eno hčer dali.«
»Da te treni! . . . Saj res, stara!«
»Jerica bi bila preskrbljena . .
»Na to nisem mislil . . . Kaj bode rekel Marko,
ko mu jo ponudimo? . .
»Veš, ali mu je ni treba ponujati. Sam naj jo
snubi!«
Vrstica 728:
»Nastaviti se mu mora, da se ujame.«
»Ti si navihana!«
»Ej, človek si mora znati pomagati . . . Veš,
Jerica naj hodi h Komanovim delat. Naj pokaže,
kako zna gospodinjiti, pa se bode Marku priljubila
in ni šent, da bi se ne naredilo . .
»O, ženske, ve znate!... Meni bi bilo prav. «
Kmalu potem je poznala ves načrt tudi Jerica.
»Pojdi, pa bodi priljudna, pridna in postrež-
Ijiva, tako, da te bode Marko pogrešal, ako mu ona
umre . . . Veš, mož ne visi na vsaki kljuki! . . .
Tako ji je naročila mati.
In Jerica je razumela in je šla h Komanovim.
Vrstica 754:
svetlih gumbov in našivov, pa se je smejal ob nedeljah
in zmajeval z glavo.
Časih je dejal ženi: »Ti nisi bila taka . . .
Glej, kako se nese, kako se ozira nazaj po sebi, da
vidi, kako se gubi in pada krilo, kako ji ugaja šumenje
trdih kril . . . Kaj neki bo?. . .
»Bog ve . . . Izvrgla se je . . . Saj prej ni
bila taka . .
Marko je potreboval njene pomoči, zato je
potrpel. Bolnica je zatožila sestro materi, ko jo je
Vrstica 771:
Ej, kako je zatrepetala. Med bombažem je zagledala
nekaj blestečih uhanov in tak obroček. Hitro si ga
primeri . . . Kakor bi bil za njo narejen, tako
prav ji je bil. Kako se je to svetilo! . . . Koljkokrat
si je želela svetlega prstana! In sedaj ? . . . Zelja je
vstajala, pohlep je rastel, izkušnjava je zmagovala.
Namesto v škatlico, stisne prstan v pest in ga spusti
v globoki žep . . .
Pa ni bila kar nič vznemirjena zaradi tega,
ampak potolažila se je: »E, saj bode tako sčasoma
Vrstica 790:
mogla prst s prstanom položiti na najbolj očitno
mesto. Vrstnice so to videle in se nevoščljivo suvale:
»Lej! . . . Lej! . . . Ta ima pa fanta! . . «
Jerici je bilo to všeč, da se je kar muzala in
izraz njenega obraza je dejal: »Ve pa nič! . . . Ve
pa nič! . .
Dekletom je bilo hudo, kakor bi jim bil kdo
korenček strgal.
»Katerega pa imaš —? . . . Kdo ti je dal
prstan? . .
»Kaj pa komu mari ? . .
Ej, pa vendar ni dolgo bahala s prstanom in
zbujala radovednost in nevoščljivost.
Vrstica 807:
Začudi se, ker ga je žena navadno skrbno hranila,
pa jo vpraša: »Kje imaš pa prstan?«
»Jaz nikjer . . . Spravljen mora biti . . . Ej,
ne bodem ga več nosila, akoravno bi ga rada . .
»Ha! . . . Prstana ni! . .
»Poišči, morda se je kam zatrkljal! . . . Jaz
ga nisem nikamor dejala in vem, da je bil v
škatlici.«
»Ha! . . . Kje j e ? . . . Kje?. . .
Marko je izmetal vse iz skrinje in preteknil
vse špranje in kota . . . Pa ni bilo prstana.
Naslonil se je in premišljal, kje bi bil prstan.
Sam ga ni del nikamor, ona ga ni nosila, uiti ne
Vrstica 822:
»Pa je vendar čudno, kje bi bil?« se čudi ona.
Cez nekaj časavse pa spomni Marko:
»Že vem! . . . Že vem! . . . Ha, da se že prej
nisem domislil! Jera ga nosi.«
— 67 —
»Menda ne.«
»Boš videla . . . Že onidan sem slišal, da nosi
Jerica prstan. Na vasi so se pogovarjali in ugibali,
katerega fanta ima. Jaz sem se pa potegoval za
Vrstica 832:
na njeni roki. Pa ga mora že nositi, ker drugače
bi ne govorili.«
»Uh, kakšna je! . .
»Ta prstan sem dal jaz tebi in ona ga ne bode
nosila nikdar. Le naj se obriše! . .
»Uh, kakšna sestra je to!«
Marko je bil še poln nejevolje, ko pride Jerica
Vrstica 843:
»Uh, sram te bodi! Prstan ti bode dal?« se
oglasi sestra.
»Saj si ga sama vzela . . . Le brž nazaj ž
njim! . . . Ne boš delala med deklici zdražbe s
prstanom . .
»Ali je to vama kaj mar?«
»Nič! . . . Kaj pa je tebi prstan mar? — He! . . .
Le brž ga prinesi!«
Pa je šla na izbo v skrinjico in je jezna pritresla
prstan v roki. Vrže ga na mizo in zasmehljivo
reče: »Kateri ga boš pa dal?«
»Vun jo vrzi! . . . Domov jo spodi!« zastoka
bolnica žalostna in jezna. »Ta bi še kmalu zdražbe
naredila.«
»Kaj pa, če grem? — Saj imam kam . . .
Misliš, da ga boš ti še dolgo nosila? . .
In Jerica se je vrnila k materi brez prstana.
Kaj pak, povedala je, zakaj je prišla.
»Boš pa potlej prstan nosila, ko nje ne bo . . .
Kaj misliš, da ti ga ne bode dal? — Komu pak? . . .
Mu bodemo že povedali, kaj se spodobi in kaj bi
bilo prav.«
Vrstica 874:
si pa krase žuljave, močne prste s širokimi zlatimi
obročki z rdečimi kamenčki. Pa že vedo, zakaj.
Kadar je tako, bodi ljubezen očita . . .
Škendrova Lenčika ni imela ljubega, pa tudi
ne prstana. Ej, pa bi bila rada nosila prstan, in tudi
za ljubim je hrepenela, za — vdovcem Markom.
Tako daleč pa vendar še ni bila ljubezen, da bi se
kazala na prstanu . . .
Takrat pa pride v vas Židek. Nosil je na jermenu
prek ramen skrinjico. Hodil je po hišah,
Vrstica 886:
»Kupite, ljudje božji, kupite uhane, prstane,
brožke! Kupite za svoje drage! Vse je samo čisto
zlato! . . . Ha, vidite kako se to blešči?. . . Dam
zastonj, samo kupite, kupite, da smo prijatelji! . .
In ljudje so si mencali oči, tipali mošnjičke,
primerjali prstane, zbirali uhane in brožke. Ej, zlatninar
ne pride skozi vas vsak dan! Židek je s priliznjenim
smehom spravljal denar . . .
Pri Skendrovih je bila Lenčika sama doma,
ko pride v hišo Žid s skrinjico.
»Kupite! — Kupite! . .
Pa odpre skrinjico in jo postavi pred Lenčiko,
da se ji je kar bleščalo.
Vrstica 901:
To priliko pa porabi Židek in prime okroglo
njeno bradico in jo ušČene v lice.
»Hej, rožica! . . . Izberi! . . . Ako nimaš denarja,
dam ti zastonj, samo . .
Lenčika zardi in ga tleskne po umazani roki,
ter pahne skrinjico, da se je vse premešalo . . .
»Ti, Žid! . .
»Nič ! . . Nič! . . . Ako nečeš,« se smeje
Žid, »ti pa ničesar ne dam . . . Viž li prstane? . .
— 69 —
Židek vklada premešano blago in Lenčika od
daleč gleda one svetle stvari . . . Pa ji vstaja poželjenje
za prstanom. Približa se zopet in si izbere
prstan z rdečim kamenčkom. Primeri si ga, iztegne
prste, pa jih zopet skrči in gleda prstan in ga gleda...
Hej, kako ji je bil všeč, kako se ji je podal! . . .
»Koliko je ta prstan?«
»Ako hočeš, nič! . .
»Od tebe ga nečem, umazanec!«
»Tako pa, za te samo dve kronici, Bog me
Vrstica 924:
Lenčika je bila v zadregi. Imela ni toliko, a
ker bi bila prstan vendar rada imela, je bil Židek
velikodušen, ga ji je dal za toliko, kolikor je imela . . .
Lenčika je bila vesela, da je dobila prstan tako
poceni, Žid je bil zadovoljen, ker ga je tako drago
Vrstica 930:
Skendrova Lenčika je nosila poslej ob nedeljah,
ali kadar je šla malo bolje oblečena z domi
— prstan . . .
Ker je bil prstan nov in se je še bleščal, je
zbodel marsikoga v oči, in dekleta so si kmalu šepetala:
»Viž jo! . . . Viž jo! . . . Ima ga! . . . Ni
tako sveta ne, kakor se dela . .
Pa so od nevoščljivosti kar pihale.
Rojnikova dekla Marta je bila prstan kmalu
Vrstica 942:
»Viž, zopet te je ena prehitela,« ji je dejal neki
glas, in kri je vrela po njej. »Tako, prstan ji je
dal! . . . O, to je tisto ,srcel naredilo! . . . Le zakaj
ga tudi jaz nisem kupila. Ej, kako bi se maščevala
na to Lenčiko . .
Neke nedelje so srečale Marta in tovarišice
Lenčiko za vasjo. Marti se zablisnejo oči togotno,
Vrstica 953:
»Kje si bila V«
Martine oči obvise na prstanu. Zarezi se zlobno
in se začudi: »Lej!. . . Lej!... Pa imaš že prstan ?. ..
Kdo ti ga je pa dal?«
Lenčika zardi in izkuša skriti roko.
»Beži! . . . Beži! . . . Kdo bi mi dal prstan?«
Pa Marta ugrabi njeno roko in kaže prstan
tovarišicam: »Vidite ga?. . . A—ha, ti ga je dal?...
O, saj sem vedela!«
»Sama sem ga kupila . .
»Nikar ne taji! . . . Vsa fara že ve . . . Komanov
Marko ti ga je dal!«
»Jej!« zavrisne Lenčika.
Vrstica 969:
Nikamor ni mogla pogledati, niti odgovoriti ni znala,
kaj. Iztrga se in zbeži domov.
»Vidite jo! . . . Vidite jo! . . . Ima ga!« se
grohotajo za njo dekleta.
»Pa ga ne bode dobila!« se grozi Marta.
VII.
»Cak!« . . .
Tako se je grozila Rojnikova dekla Marta
Škendrovi Lenčiki in je povsod pripovedovala, kako
Vrstica 983:
»I, kako?« se začudi Jerica.
»I, tako, da se imata.«
»Ta dva? . . . Beži, beži! . .
»I — tako, res ne veste? . . . O, saj se mi je
precej zdelo!«
»Saj tudi nič ni!«
»I, seveda ne! . . . Pa je! . . . Pa se imata! . . .
Pa jaz vem! . . . Zakaj pa nosi prstan?«
»Kdo?«
— 71 —
»Ta Lenčika! . . . In Marko ga ji je dal«
»Naš Marko?. . . Ne bodi, ne bodi tako poredna,
pa me nikar ne draži!«
»No, saj pravim!, .. Tega nihče ne verjame! . . .
Naposled bodem pa jaz na laži . . . Pa ga nosi, in
Marko ga ji je dal,« poudarja Marta jezno, ker ji ni
verjela.
Vrstica 1.008:
»Pa ga je on dal?«
»I, kdo pak? — Saj sem ji tudi povedala, ker
jaz več vem kakor drugi ljudje . . . O, ta dva se
imata! Pa še kako! . .
»Kaj pa veš ? . .
Marte ni bilo treba prositi.
Jerica je kmalu vse vedela, zakaj Marta ji je
Vrstica 1.016:
je še izmislila.
»Torej zato ni privoščil prstana meni, da ga
je dal njej . . . O, jaz vama zmešam!« si misli Jerica,
in jeza jo je oblivala.
»Pa so vaši zadovoljni, dajo vzame?« izprašuje
Marta na dalje.
»Naši?. . . O, da le zvedo, mu bodo že pokazali!
«
»Kaj mu morejo? — Nič!«
»O, bodeš videla! — Tako?... Prstan ji je dal!...«
»Dal . . . dal! . .
»Pa ga bode tudi nazaj dala . . . Njegov prstan
bodem jaz nosila.«
»Ti?. .
»Jaz! . . . Saj so naši rekli, da mora vzeti
mene, pa me tudi bo, zakaj sem mu pa delala ?«
»Tebe bode vzel?. . . A, zato!« se začudi Marta,
in obraz se ji podaljša.
— 72 —
»Zato! Zato! . . . Viž, tako je, in prstan bode
moj . .
»Tvoj?« se zarezi Marta škodoželjno.
»Moj!«
»Saj ti ga ne bode dala nazaj!«
»Ga ji bom pa vzela!«
»Ti?. . . Hehehe! . .
»Jaz! . . . Bodeš videla . . . Ko jo dobim, pa
jo razčesnem, da me bode pomnila.«
»Hehehe . . . Pa se udarita . . . za moža!«
To rekši gre Marta svojo pot in modruje: »Lej,
lej, pa ga dobi, ako moreš! . . . Dve silita vanj! 6,
ko bi bil Marko pameten! Od teh nobene, prav nobene,
saj je nas drugih dosti, ki smo gorše in pametnejše.
Ej, kako se ti ta Jerina nese, kakor bi
nosila Marka že v žepu! . . . O, ko bi jaz mogla
Marku oči odpreti! . .
Jerica je pa odslej imela druge, večje skrbi.
»Moj prstan! . . . Moj prstan! . . . In ta mleza
ga nosi! . . . Uh! . . . Razčesnem jo, ko jo dobim,
pa ga ji vzamem! . .
S tem strašnim naklepom v srcu je Jerica
odslej ostrezala Škendrovo Lenčiko. Pa ji kar ni
Vrstica 1.065:
dostikrat tudi tekmovavke, ki druga drugo izpodjedajo,
pa se domenijo ondi z lepo ali grdo o svojih
vzornikih, kar časih koristi . . .
Torej tam pod hribom, ki na njem kraljuje
sv. Anton, se snideta neke nedelje Jerica in Lenčika,
Lenčika se je vračala s tovarišičami od sv. Antona,
Jerica pa je spela s tovarišičami k njemu na
hrib . . .
»Vendar enkrat!« vzdihne Jerica hvaležno, ko
vidi prihajati Lenčiko.
Strese se, ko se nekaj zabliska na Lenčikini roki.
— 73 —
»Uj! . . . Cak! . . . Sedaj boste nekaj videle!«
reče tovarišicam.
»Kje ste bile?« se zažene osorno Jerica in
stopi pred Lenčiko.
»Zgoraj! . . . Kam pa ve?«
»Pa gori!«
»Kaj imaš pa tukaj le?. . . He?. . . Pokaži!«
Jerica spretno ujame Lenčikino roko in brž
pogleda prstan.
Vrstica 1.089:
Lenčika zardi.
»Kaj te skrbi?«
»Njegov je! . . . Precej sem ž njim!«
Začne ji lomiti roko, da bi snela prstan.
»Ne vem, če blazniš kali? Pusti me!« se brani
Lenčika.
»Daj sem prstan, hinavka! — Prstan je moj!...«
»Ti blazniš! . . . Primite jo! . .
»Lenčika! . . . Jerica! . . . O, da vaju ni
sram! . .
»Sram naj jo bo, sram! — Vdovca lovi!«
»Lažnivka! . .
»Ta prstan je moje rajne sestre! . . . Komanov
Marko ti ga je dal . . . Prstan je moj! . . . Daj
ga sem!«
»Kaj meni Marko mari! — Prstan je moj!«
»Ha! . . . Tvoj! . . . Ti bom že dala! . . .
Sram te bodi, sram! . . . Za vdovcem, za našim
Markom drskaš in ga loviš! . . . Daj sem prstan!«
»Ali mi ga je on dal?«
»Kaj misliš, da ga ne poznam? On ti ga je
dal! . . . Hinavka!«
Vlečeta se za roke in sikata druga v drugo.
Lenčika stiska pest, da ji ne more Jerica iztegniti
Vrstica 1.121:
Lenčiki ruto z glave, z drugo pa ošine po obrazu,
da se ji kar kri pokaže na nosu.
»Na! Na! . . . Tu imaš! . . . To! Pa še to! . . .
Pa še eno!«
Ruto ji je zagnala po tleh in jo obdelavala z
Vrstica 1.129:
Tovarišice so komaj ukrotile besnečo Jerico.
»Beži, Lenčika! Beži!«
»Jaz ji pokažem! . . . Jaz! . . . O, bode že videla!
. . . Moj prstan!« je sikala Jerica . . .
Lenčika pobere ruto in jo ubere domov glasno
se ihteča.
»Jej! . . . Jej! . . . Jej! . .
»Ha! . . . Jaz ti pokažem! . . . Jaz! . . . Boš ti
prestrezala moške?. . . Ha! . . . Meniš, ako imaš
prstan, da imaš tudi že njega? . . . Ha! . . . Marka
še nimaš, pa ga tudi ne dobiš!«
Tako je kričala Jerica in zrla kakor zmagujoč
petelin za Lenčiko ter jo pobrala potem po drugi
poti domov; Jezila se je še, postajala in pretila za
Lenčiko: »Cak! . . . čak! . .
Tovarišice so se umeknile po ovinkih v vas,
potem, ko so jih ločile.
Hehetale so se v pest in na glas, pa vzklikale
hudomušno: »Ali ste videle? . . . Te! . . . Te! . . .
O, ljubi prstanček! . . . O ljubi vdovček! . .
Tisti dan je imel potem mir sv. Anton.
VIII.
Vrstica 1.152:
Škendrova Lenčika po vasi. Z eno roko je
skrivala oči, z drugo pa vlekla ruto za seboj.
»Glejte! Glejte! . . . Kaj pa to?« so se izpraševali
možje, ki so vasovali na klopeh ob hišah.
»I, kaj pa je? . . . O, za pet ran!« so vriščale
sosede in se radovedne zgrinjale pri Škendrovih.
— 75 —
Vrstica 1.161:
»Zaprite vrata!« veli prestrašeni materi.
Mati zaloputne ženskam vrata pred nosom.
»Kam rinete? . . . Nič vas ne potrebujemo!«
»Glejte! . . . Glejte! . . . Ha! . . . To pa vendar
nekaj pomeni!« so se zgledovale ženske in se umikale
z dolgimi nosovi. »Skriti hočejo . . . Pa se
pokaže! . . . O, gotovo se pokaže, kaj je bilo.«
Postajale so v gručah, pozvedovale in ugibale,
kaj je. In možje istotako. Niso radovedni tako,
Vrstica 1.171:
»Otrok moj!... Kaj ti je?« vpraša Škendrovka
vsa prestrašena.
»O, mati! . . . mati! . . . dahne Lenčika in potok
solz ji lije po licih . . .
»Otrok! . . . Govori! . . . Kaj ti je Lenčika?«
»O, nič! nič!«
»Pa vsa krvava! . . . Vsa zmršena! . . . Vsa
opraskana! . . . Jej! . . . In vsa objokana! . . . Povej,
kdo te je? . . . Povej, da mu izpraskam oči!«
vika mati.
»Jerica me je! . . . Jerica! . . . Ta, ki bi rada
Komanovega Marka.«
»Ta? . . . Tebe? . . . Pa zakaj?«
»Zaradi Marka!... šepetne Lenčika in zakrije oči.
Škendrovki se je nekaj posvetilo, pa vpraša
hčerko: »Ali bi ga tudi ti rada?«
»O, rada . . . rada!«
Mati se nasmehne.
»Pa sta se! . . . Pa tako grdo! . .
»Ona me je!«
»Ti pa nje nič ?«
»Nič!«
»O, jo bodem pa jaz! . . . O prvi priliki, ko jo
dobim! . . . O, jaz ji razbrazdim obraz, da bode
vedela, kdaj se je mojega otroka doteknila!« se je
hudovala Škendrovka.
»O, mati, nikar! . . . Kaj si bo mislil Marko! . . .
Kaj bi dejal! . .
»Kaj meni mar!«
— 76 —
»Pa je meni! . . . Jaz ga imam rada . .
»Ti? . .
Lenčika se umije in obriše, pa sede z opraakanim
obrazom na klop, kamor potegne tudi mater.
Premagana sicer, je vendar s polnim upanjem pripovedovala
materi, kako hrepeni za Markom, kako
rada bi bila njegova . . .
Skendrovka je kimala in pritrjevala.
»O dober bi bil, dober, ta Marko!«
Vrstica 1.212:
in staro se je zgrinjalo na vasi, da prereseta in
presodi ta dogodek.
»Takega pa še ne, kar vas stoji! . . . O, da
jih ni sram! . . . Zaradi vdovca se stepo!« prirahtata
Rojnica in Marta na vas . . . »Ali že veste?«
»I, kaj bi ne! . . . Saj smo videle!«
Govorilo in smejalo se je vse vprek.
»Tako so se! . .
»O, pa še kako! . .
»Katera je bila hujša?«
»O, ta Jerina! . . . Naenkrat ji je bila v laseh
in očeh, pa ji je kar kožo potegnila z nosa!«
»Pa zakaj ? . .
»Zaradi nekega prstana . . . Pravijo, da je Komanov
Marko dal Lenčiki prstan .«
»Pa bi ga Jerina rada? . .
»I, kajpak! . . . Odtodi jeza.«
»Ona mu je pa srce dala!« se oglasi Marta.
»Saj bi mu ga tudi ti, ko bi ga maral.«
Vrstica 1.232:
»Vse gredo za njim!«
»Kdo se zmeni zanj?«
»O, še se bodo teple zanj, še! . .
»Pa še kako se bodo! . . . O, da jih ni sram!«
»Ali se vam to čudno zdi?« se oglasi Zaman.
i»To je že od nekdaj tako . . . Rože se obračajo za
solncem, dekleta pa za možem!«
»I — kajpak! . . . Tako je! . .
»O, jaz sem še druge reči videl . . . Marko je
dve hkrati prepeljaval!«
— 77 —
»Čeljust!« se oglasi Marta.
»Ali jo vidite? . . . Ta, ta Marta tišči ža njim
in pa tista, ki jih je dobila. Varuj se, da tudi tebekdo
ne preobrazi!«
»Jav! . . . Jav! . . . Pa naj si ohrani človek
dobro ime! Le čakaj!« zapreti Marta in zbeži domov
osramočena.
Vrstica 1.251:
ni hotela stati za tarčo Zamanu.
»Hahaha!« se je grohotal za njimi Zaman. »Vseso
enake . . . Glejte jih! . . . O, jaz sem vedel!«
Martino srce je bilo zopet polno upanja, pa je
modrovala: »I, menda vendar ni tako neumen, da
bi vzel teh katero, ki se očito pretepata zanj in ga
sramotita. Saj menda ni še na glavo pal! . . . Kaj.
si neki misli Marko o meni?. .
IX.
Tudi Jerica je domov prijokala.
Videla je tisti prstan na Lenčikini roki. Inravno
tak prstan je nekdaj sama natikala. In sedaj!...
Ona ga nosi! . . . Ah, ko bi ji bil samo prstan dal,
naj bi ji ga dal, naj bi ji dal še enega, toda dal ji
je še več, o, dal ji je svoje srce, Marko ji je dal.
Vrstica 1.269:
da bi ji ne bila na poti. Prstan ji je pulila
iz roke, toda hotela ji je izpuliti Marka.
»Marko! . . . Marko! . .
Seveda ji je od togote kopitljalo srce. Ko jepa
šla sama domov in ji je izginila izpred oči LenČika,
Vrstica 1.277:
tem spoznanju jo je zabolelo srce, prsi soji postale
pretesne vsled srčne bolečine.
»Marko! . . . O, moj ljubi Marko!« zaječi, in
solze se ji udero po licih.
In ko prijoka domov, zaječi: »O, mati, mati, kobi
Vi vedeli! . .
— 78 —
Mati je bila vsa prestrašena in vpraša osupla:
»Jezes! . . . Jerica! . . . Kaj pa ti je? . .
»O, ko bi Vi vedeli!«
»Kaj? . . . Kaj? . . . Povej vendar! . . .
Jerica še enkrat milo zaječi, potem pa pove s
trgajočim glasom: »Naš Marko je dal Škendrovi
Lenčiki prstan! . .
»I, kakšen prstan?« vpraša mati in se čudi.
»I, tistega, saj veste! . . . Pa rad jo ima! . .
»Beži! . . . Beži! . . .
»Boste videli! . . . Pa vzel jo bode! . .
»Ne bodi! . . . Ne bodi! . .
»No, boste videli . . . Jaz bodem pa še tako! . . .
Zakaj je pa Lenčiki dal prstan in ne meni?«
Sedaj je pa začelo iti tudi materi po glavi.
»Kaj pa, če bi bilo res?« si misli stara in pozveduje
o vsem . . .
In čimbolj je Jerica pripovedovala, tembolj je
bila stara prepričana, da je res tako, in v njenem
srcu je vstajala togota, in oblastnost se je pasla.
Ko Jerica pove, kar je vedela, se razkorači
stara: »Ha! . . . Jaz mu pokažem, jaz! . . . Tako?
Prstane že razdaja! . . . Za ljubicami iztiče! . . .
Tja grem, pa mu povem, kar mu gre! . . . O, bode
že zvedel, kaj se spodobi . . . Za ženo je vendar
sestra prva! . . . I, seveda! Sedaj, ko smo ga mi
izkopali iz nesnage, bode pa nam hrbet obračal . . .
Sedaj lehko!... Hvaležnost, hvaležnost! ... Te ni!...
Dobro mu hočemo, pa neče in neče! . . . Kaj ni bila
rajna dobra? Še preveč! . . . Objedel se je! . . . Pa
jaz mu pokažem! . . . Jerica, le obriši se! . . . Tvoj
bode, ali pa nobene! . . . Mi imamo tudi še nekaj
besede! . . . Ne bode delal ne, po svoji glavi! . . . Pa
otroke ima! Misli, da bode druga ženska potrpela ž
njimi tako, kakor domača?. . . Ne boš, Marko! . .
Materine besede so bile hladilni balzam na
Jeričine srčne rane. Solze so se posušile. Srce je
bilo zopet polno upanja in je vriskalo: »O, Marko
bode moj! . . . Lenčika, šk! šk!«
Mati izpregovori s starim nekaj besed, pa se
odpravi.
— 79 —
X.
Komanov Marko je doma pestoval . . . Drugi
možje so ob nedeljah šli v gostilno ali so pa vasovali,
a vdovec Marko je moral pestovati, ker ni
imel kdo drugi. Najemati pestunje ob nedeljah ni
mogel, niti hotel, da se je kaj prihranilo . . .
In takrat pri otrocih je mislil vselej na ženo.
In v takih primerih je tudi premišljeval o gospodarstvu
Vrstica 1.360:
brez gospodinje ne more biti. Obračal je Markove
misli na to in ono žensko ter jo hvalil, daje dobra,
da ima denar . . .
Pa čimbolj je sosed Markove misli navajal
drugam, tembolj so silile h Skendrovi Lenčiki, k oni
Vrstica 1.372:
Marko je sedel sam z otroki, govoril ž njimi
in mislil na Lenčiko, pa premišljal, ali bi jo snubil,
ali ne. In srce mu je dejalo: »Snubi jo ! . . .
Vzemi jo! . .
In takrat, mrakovi so padali, prišumi okoli
ogla tašča. Marko osupne. Tašča se je držala napeto
Vrstica 1.379:
ostro, kakor bi mu hotela predreti v skrajnji kotiček
njegove duše.
»Vi tukaj?. . . Pa tako kesno?« vpraša plah
in začuden.
»Ali ti ni prav?«
»I, prav! . . . Kaj sem Vas kdaj podil od hiše
kali? Noč bo, pa se mi čudno zdi, ker šele sedaj
prihajate.«
»Saj bi ne prišla! . . . Pa če človek take reči
zve, mora iti.«
»Kaj pa je? . . . Kaj ni prav? . .
»Pa pojdiva v hišo, da se pomeniva, ker ni,
da bi se zunaj take reči menila!«
Vrstica 1.396:
mogel domisliti ničesar.
»Tak' tako!« začne tašča. »Lepe reči sem zvedela
o tebi . . . Ha! . . . Komaj si pokopal rajno,
imaš že ljubice . . . Tak' tako ljubezen imaš da
rajne, do otrok in do nas? . .
»Kakšne ljubice imam?« skipi Marko.
»Kar molči! . . . Vse vem . . . Vse je očito . . *
Da greš ti tako narejati . .
»Kakšno ?«
»O, uboga naša Jerica! Vsa je bila zaverovana v te.
Vrstica 1.407:
kar blazni in gotovo bode zbolela, tako ji je hudo.«
— 81
»Zakaj? . . . Kaj sem jaz kaj kriv?«
»Kdo pak! . . . Ti, ti, pa nihče drugi. — Veš,
da je vedno mislila nate, in vsi smo bili zadovoljni,
da se vzameta, kar bi bilo edino prav . . . Pa to
narediš!«
»Kaj sem pa vendar naredil Jerici? . . . Še
pogledam je ne!«
»Kje je pa tisti prstan? Ha?. . . Ali ga nisi
dal tisti mlezi, tisti Škendrovi Lenčiki, da se sedaj
postavlja ž njim? . .
»Prstan?« se začudi Marko. »Prstan? . . . Da
bi bil jaz Lenčiki prstan dal? . .
»Nič ne taji! . . . Dal si ga . . . Dekle je samo
videlo. Zato ji gre ob pamet . . . O, moja dobra
hčerka! . . . O, uboga Jerica! . .
»Jaz nisem dal nobenega prstana, tudi Škendrovi
Lenčiki ne!« jo zavrne Marko.
»Kaj bodeš tajil! .. . Saj ga dekle, naša Jerička
dobro pozna . . . Saj ga je že nosila, sedaj ga je
videla pa na Lenčikini roki. O, ne boš utajil ne!...
S to mlezo se pečaš! . .
Marko se zasmeje.
»Sedaj se pa še posmehuj! . . . To imam za
dobroto, da smo s teboj v žlahto stopili . .
»Jaz se Vam ne posmehujem, ampak neumno
se mi zdi, da Vam prstan po glavi roji.«
»I, roji! . . . Saj mora rojiti! . . . Jaz sem
mislila, da bodeš dal prstan naši Jerici, pa ga daš
tisti Škendrovi, ki nihče ne mara za njo . . . Veš,
sram te bodi!«
»Ali poznate tudi Vi tisti prstan?«
Vrstica 1.443:
To rekši odpre skrinjo, vzame škatlico in jo
odpre, pa pokaže prstan.
»Ali ga vidite? . . . Ali je pravi? . . .
Stari se pobesi nos in osramočena prizna:
»Ravno tisti je . . . O, da se je tako premotila! . . .
»Kaj pa komu ta prstan mari?«
6
— 82 —
»I, mari! . . . Ako bi jaz koga rada imela, bi
se tudi brigala zanj . . . Pa kdo ji je prstan dal?. .
Pa ravno takega! . . . O, da se je naša Jerina tako
premotila in jo tako premikastila, tako opraskala . . .
»Katero ?«
»To Skendrovo Lenčiko.«
Vrstica 1.458:
»Zaradi tebe in tega prstana.«
»Zaradi mene?«
»Zaradi tebe! . . . Ti si tega kriv!«
»Jaz? Kako vendar? . . . Za božjo voljo!«
»Zakaj pa nisi Jerici precej prstana dal ? . . .
Pa bi tega ne bilo.«
»Jaz naj bi Jerici prstan dal?«
»1, kako pak!«
»Takole! . . . Vidite?«
Pa potegne s prstom pod nosom.
»Jerico poznam in ji nikoli ne dam prstana.
Vrstica 1.471:
»Pa si jo bom sam izbral!«
»Jerico bodeš vzel!«
»Ko bi je ne poznal! . . . Pa jo poznam!«
»Kaj ni pridna in čedna?«
»Le imejte jo!«
»Tak' je ne bodeš vzel?«
»Nikoli!«
»Ha! . . . Bomo videli! . . . Ako Jerice nečeš,
pa nobene, nobene, da veš!«
»Hahaha! . . . Tisto pa, kakor bo!«
Tašča ga jezno pogleda in gre.
»Zaradi mene je bila Lenčika tepena, zaradi
Vrstica 1.496:
bilo treba matere. Smejal se je, ko ga je hčerka
izpraševala: »Ali bodo teta še takega srčka dali?«
»O, še, še! . . . Le pridna bodi!«
Pa se mu je dobro zdelo, da tudi otrok ni
pozabil Lenčike.
»Lej! . . . Lej! . . . Kako ti otrok pozna!« je
dejal sam pri sebi in še bolj mislil na njo.
Naposled ni imel nobenih dvomov več. Zavrgel
Vrstica 1.508:
jo je vprašal Marko.
Lenčika zardi.
»Pa po nedolžnem . . . Zaradi prstana, ki ti
ga nisem bil dal . . . Na, ako hočeš, dam ti ga
sedaj! . .
Lenčika ga pogleda hrepeneče, a on ji ponudi
prstan.
Vrstica 1.516:
ga ogleduje.
»Ali ga že imaš?«
»O, kajpada! . . . Pa ravno takega!«
»Torej potem mene ne maraš? . . . I, kdo ti
ga je pa dal?«
»Od juda sem ga kupila sama.«
»A, zatorej je Jerica planila po tebi, hahaha...
Ali si še huda na njo? . .
»Nič več ... Je vsaj vedela, da te imam rada ...«
»Ali me imaš? . . . Pojdeš li z menoj? . .
Lenčika pogleda mater.
»Ako je zate,« meni mati.
Vrstica 1.543:
»O, rada, rada!«
»Pa mene tudi?«
»I, kajpak, tudi! . .
»Pa bo pomanjkanje in trpljenje.«
»E, kaj tisto! . . . Da bodem le tebe imela . .
Lenčika je bila nevesta.
V nedeljo so potem oba vrgli raz lečo ljudem
Vrstica 1.554:
»I, kaj pa hoče?«
»Mora se, da bode imel vsaj mir pred ženskami.
Kako so pa šle za njim . .
»Ta Lenčika?«
»O, druge še bolj! . . . Jaz sem videl . . .
Rojnikova dekla se je kar metala za njim in ta
Jerica, sestra rajne, se je pa tepla zanj.«
»Kaj praviš! . .
Takrat je pozvonilo.
Rojnikovi Marti je udarila vsa kri v glavo in
Vrstica 1.567:
Ko je šla s tovarišicami domov, začne: »Pa ga
je dobila.«
»Ga je . .
»Vdovca, . . . hihihi . . . pa koliko je trpela
zanj . . . Ve ne veste . .
»Vemo . . . Tepena je bila . .
»Pa še kako . . . In kako je drsala za njim.
Jaz sem videla . . . ,Srčke' mu je kupovala, da ga
je ujela. Pa še misli: Bog ve, koga je dobila . .
— 85 —
»Vdovca . .
»Pa troje otrok . . . hihihi . . . Zibala bode
lehko precej.
»Hehehe! . .
»Jaz bi ga že ne marala, naj bi se mi še tako
ponujal.«
»Vdovca ?... Saj se nam še fantov ne manjka ...«
»O, vdovca pa že ne! . . . Rajša sem sama
do konca . .
»Hehehe! . .
Jeričina mati je pa razlagala prijateljicam in
znankam o Marku.
»Nič ne rečem, je že . . . Pa Bog ve, kako
dobro se rajni ni godilo, zato ga Jerica ni hotela...
O, saj se ji je ponujal . . . Jaz je pa nisem hotela
siliti, se bode že še možila . . . Veste, naša Jerička
je izbirčna; vsak ni za njo . . ."«
»Pa vendar pravijo, da se je enkrat tepla za
Marka.«
»O, kako je svet zloben! Za neki prstan se je,
ker je mislila, da je od rajne, ki bi ga bila rada
imela za spomin, ker jo je tako rada imela . .
»Tak' tako!«
»Tako! . . . Tako! . . . Svet pa narobe obrne.«
Jerica je pa sama drobila domov; za tovarišijo
kar ni marala.
»Tak' prstan ji je bil pa vendar dal! . . . Pa
je tajil! . . . O, ko bi bila jaz vedela! . . . Še bi jo
bila, še . .
Tako je modrovala po poti.
Ko sta šla Marko in Lenčika od poroke, je
gledala Marta nevoščljivo izza vogala in mislila:
»Kdaj bodem pa jaz tako?. . . Da bi bila to vedela!
. . . Veliko ,srce' s štirimi papirčki bi mu bila
kupila . . . O, sedaj bodem že vedela . .
Prestregel ju je tudi Zaman.
»Ali ti nisem pravil, Marko'?. . . Pa danes
gresta sama! Vesta, kje smo se bili srečali? . . .
Druga je pa ostala.«
— 86 —
»I, kajpak! . . . Obeh ne morem vzeti . .
»Prav si izbral . . . Na srečo! . .
Ko sta bila Lenčika in Marko sama, se ga je
oklenila okrog vrata in ga stiskala: »Moj Marko! . . .
Moj Marko! . . . Moj ljubi mož!«
Marko se je smejal in jo poljubljal.
»Moja Lenčika! . .