Za možem: Razlika med redakcijama

saj ni slutil, kake brazde so ostajale za njim ...

saj ni čutilv kako so ranljiva ženska srca ...

Pred Skendrovo hišo sta imeli mati in hčerka

čeber perila in sta mencali, ko pride mimo Marko.

Mati ga prva zagleda in sune hčerko šepetajoč:

»Ali ga vidiš?«

Lenčika se ozre, zardi, pa se obesi na čeber,

popravljajoč si zmršene lase, z gibajoč ruto po prsih,

ogledujoč bele rokave ...

In ko se približa, mu pomigne Skendrovka:

»Marko, stopi sem, ako se ti ne mudi!« ...

»Pa me bode videl tako! Kaj si bode mislil!«

šepetne Lenčika, a vendar skrivaj pogleda na cesto,

in v očeh ji je lesketalo hrepenenje.

Nekdaj so si bili Škendrovi in Komanovi v

rodu, pa so šli še dandanes drug do drugega; ostali

so si bili domači skozi rodove.

Zato stopi Marko z otrokom na tlak pred hišo

in vpraša: »Kaj mi boste povedali, teta?«

»Boš ti kaj povedal ... Kako pa sedaj?«

Dobra je bila ... Ž njo so zakopali tudi moje veselje

... Hudo mi je ...«

Obriše si solzo, ki mu je zalesketala v očeh.

»E, kaj hočeš! ... Pretrpel si dosti ž njo ...

Dolgo je bolehala.«

»Ne rečem! ... Trpel sem in trpela je tudi

ona, pa ljubila sva se in tako bi še rad trpel ...«

»E, pozabiš jo, mlad si še in drugo dobiš ...«

je nečem pozabiti ...«

»Sedaj še ne, ko te njen spomin spremlja kakor

senca, ker je ne moreš; pa senca izgine! ...

A Marko postavi predse hčerko in reče: »Ali

jo vidite? ... Ali ni ona? ... Pa naj jo pozabim!

»Res, kakor ona.«

»Kaj ne? ... In vidite, kako bi mogel trpeti,

da bi jo pretepala mačeha? ... Kako? ... To mi

povejte! ... Veste, jaz ljubim otroke ...«

»Prav imaš, saj si oče! Bo že kako! ...«

Lenčika ga je ves čas pogledovala od strani

in vlekla na uho njegove besede. Ko je slišala moža

od njega, ki je bil za ženo čista, nesebična ljubezen

...

»Bo že kako, tudi jaz pravim ... Vdal sem

se volji božji ... Naj pa gospodinji On, ki mi je

vzel ženo!«

»Le njemu se izroči!«

»Pa nas pridite ob priliki obiskat!«

»Pa tudi ti se nas ne ogiblji ...«

a ni šel sam, ni šla ž njim samo hčerka, pridružilo

se je njima tudi srce Škendrove Lenčike ...

»Ali si ga slišala?« ogovori mati Lenčiko, ko

odide Marko.

»Rad jo je imel.«

»Kdo bi si bil mislil! ... Ženiti se bode pa

moral ... Pa vsaka ga ne bode dobila! ... Ali si

videla, kako ima rad otroke? Otrokom se bode

morala pridobrikati, drugače ga nobena ne dobi. O,

Da bi vsaj ti takega dobila! ...«

Lenčika pa še bolj zardi in se še bolj nagne

v čeber, a duša njena je hrepenela: »O, ko bi vsaj

tega dobila! ...«

In ko je tako hrepenela, so vstajali v njeni

duši načrti in v ušesih njenih so zvenele materine

besede: »Otročje srce je ključ do srca očetovega

...«

In kmalu je razumela globoki pomen besedi;

hvaležno je pogledala mater in duša je zavriskala:

»Za njim! ... Za njim! ...«

Pot do fare pelje mimo korita za vasjo.

Ko se Lenčika spomni tega, ji zaigra po vsem

životu.

»Za njim! Za njim! ...«

»Mati, jaz grem prat!« reče Lenčika, ko naloži

škaf mokrega perila.

»Ali ne pojdeš popoldne?«

»E, enkrat mi je oprati ... A, sedaj se mi

zdi, da ni pri koritu nobene druge; lehko bodem

hitreje oprala, ker me nihče ne bode mudil.«

»Pa pojdi!«

Lenčika smukne v hišo, se pogleda v zrcalu,

si poravna z glavnikom zmršene lase in premeni

pod streho, odpre skrinjo in vzame nekaj v papir

zavitega.

Odvije in veliko rdečebarvano medeno srce ji

ostane v roki.

»O, ravno tako je še!« se ji izvije iz prsi.

»O, da sem bila vsaj to kupila na semnju! Jaz ga

ne bom snela, dati ga pravzaprav nimam komu, naj

ga ima pa njegov otrok.«

Ej, Lenčika je bila dobro premislila, kako se

pobere ključ do Markovega srca!

Medeno srce zavije nazaj, potisne v žep in

gredoč še enkrat stopi pred zrcalo, ki je pa kar

nič ni karalo. Mati ji pomaga zadeti škaf na glavo,

in Lenčika gre.

Srečna je bila, zakaj vso pot ji je pravil neki

glas: »O, saj druge poti ni nazaj, gotovo pride mimo

korita in ti ga bodeš videla ...«

A ko zavije po vasi, privpije za njo dekla

Marta: »Čakaj, greva skupaj do vode! ...«

»Kam pa ti?«

»Pa po korenje!« —

Marti ni bilo obstanka na Rojnikovem dvorišču.

Marko je nesel s seboj njeno srce, in ona je

morala za njim ...

Pa kako? ... Ali more? ...

Posvetilo se ji je.

Rojnikova njiva leži prav ob poti do fare in

na njivi raste pesa in korenje ... ob tej njivi se

vrne on.

In to je dobro!

»Za Markom! ...«

Zasmeje se skrivaj in zasadi vile na kup, pa

gre k vodnjaku, da si omije noge, ker so bile tako

marogaste.

Tovarišice se ji čudijo in Rojnica se obregne:

»He, gospodična, kaj pa Vi? — Ali Vam

smrdi?«

Ženske se zasmejejo, a Marta odgovori nedolžno:

»Grem po korenje na njivo.«

»Kaj? ... O, seveda! ... Lejte, lejte, kako si

prebira delo! Ali jo vidite? ... Le brž primi vile!«

»Jaz grem po korenje ...«

»Da bi te! ... Ali ga nimaš za danes dovolj

doma? ... Jutri pojdeš ponj!«

»Jutri bode dež ...«

Ženske se ji posmehujejo, a Marta se ni dala

premotiti in je opirala roke in noge in poslušala

oni tajni glas, ki se mu ni mogla, ni hotela

vpirati.

»Za Markom! ...«

»Vidite jo? ... Taka je ... Prav taka! ...

Pa jo še časih hvalite in zagovarjate ... Sedaj

skoraj Božič, pa naj gre potem pulit korenje! ...

Čak! ...«

Rojnica je rohnela, ženske so se ji smejale,

Marta se je pa pod streho počesala, preoblekla

v procko, pa je šla po korenje na veliko jezo gospodinje

...

»Vidite jo, kako se je nafrkala? ... Vidite

zlikani ošpetelj in nedeljski predpasnik? ... Ha! ...

To nekaj pomeni! ...«

»Kaj pa to?« se čudijo ženske in gledajo za

njo ugibajoč.

A Marta je šla za njim ...

Za eno procko se kmalu napuli korenja, naj

je zemlja še tako suha. Zato se je Marta obotavljala.