Za možem: Razlika med redakcijama

željno k fari. In pri tem ni mislila na korenje, mislila

je nase in nanj ...

»Vdovec je, in jaz sem sama, stara komaj trideset

let, pa se mi jih ne pozna toliko. Skoraj bi

pa kako bi bilo prijetno, ko bi ne bila več sama. ..

Kako mora biti dekliču hudo, če ostane, ko si vedno

misli: lej, nihče ni maral zate ... Ne, jaz ga moram

dobiti! In tega dobim, tega Marka! Vse mu

da bi me Marko ne vzel ... Kje pa dobi tako? ...

Lej, že gre! ...

Hitreje se pripogiba in puli korenje; ko se pa

natančneje ozre, vidi, da nekdo drug prihaja.

»Pa ga le še ni! ... Lej, kako sem se bila

prestrašila. Vem, da mi je šla vsa kri v glavo. O,

namenjen, to vidim; samo ko bi teh otrok ne imel,

ali pa ko bi samo pri teh bilo, pa kdo ve? ...

Zdelo se ji je, da vidi nekaj črnega na poti

od fare. Zasloni oči z roko, ker se ji je bleščalo, in

vsem životu, vročina pritisne in kri se burneje pretaka

po vseh žilah.

»On je!« dahne predse »Moj Marko! ...«

Sedaj pa naloži procko s korenjem do ločna,

da je viselo na vse strani, potem si ogleda še

enkrat gole noge in si uredi obleko, da bi ne bila

kaka guba premalo ...

Ko se Marko približa, izkuša Marta zadeti

procko na glavo, toda — oj! — vse moči je izgubila;

ni šlo in ni šlo, naj se je še tako vpirala. Zato

se je proseče ozirala na pot proti Marku ...

In on je videl Marto in procko in vedel, da je

treba pomoči.

»Ti, neumnica, kaj pa nalagaš toliko, da ne moreš

zmagati!« jo posvari Marko.

Pa on je bil dobrega srca. Stopi s poti med

korenje in gre pomagat Marti.

»Odložiti bi bila morala, ko bi tebe ne

»Zakaj pa nakladaš toliko, saj nisi samo za

danes na svetu!«

Združene moči dvignejo procko od tal.

»Ti si pa res močna.«

Pogleda ga hvaležno in gre ž njim na pot.

Težko je bilo iti molče, težko govoriti o onem,

kar je imela na srcu.

»Sedaj si opravil za njo, kaj ne?«

Marko prikima.

»Pa te je dosti veljala sedaj ob bolezni, kaj ne?

Predolga je bila ...«

»E, kaj to! ... To nobenega nič ne boli, pa tudi

ne skrbi.«

Marta je čutila, da ni zadela prave strune, pa

je bila v zadregi, a on je molče peljal ob roki

otroka.

»E, nisi užil dosti veselja ž njo, sedaj bodeš

pa še trpel z njenimi otroki ...«

»Saj so tudi moji, se bode že potrpelo ...«

Marta se vgrizne v ustnice.

»Pa otroci se morajo tudi strahovati ...«

»O, po potrebi ...«

»Pa se bodeš ženil, potreboval bodeš gospodinje

...«

»Tako je! ... Pa izberi tako, da bo kaj vredna!

Zdrava mora biti, delavna in močna, gospodarna, pa

tudi potem ne bode varčevala. O, saj jih

poznaš ...«

»Glej, glej, kako skrbiš ...«

»Veš, da! Dolgo te že poznam, pa bi rada, da bi

se ti dobro godilo ...«

In tako so prišli mimo korita, kjer je Skendrova

Lenčika devala ravno posodo s perilom na

glavo.

»Ti si pa močna,« se nasmeje Marko. »In hitro

si oprala ...«

»O, jaz bi ga bila več,« omeni Marta.

»Jaz pa bi bila tudi dvakrat toliko korenja

prinesla kakor ti,« jo zavrne Lenčika in zardi od

sramote.

Bala se je, da bi Marko uganil, da je čakala

njega.

Marti se togotno zablisnejo oči.

»Težko hodiš Micika!« ogovori Lenčika Markovo

hčerko. »Kaj ne, Micika je?«

»Da, njeno ime nosi,« potrdi Marko in vpraša

otroka: »Poznaš teto?«

Hčerka prikima.

Gredoč vzame Lenčika tisti zavitek iz žepa in

ga stisne Markovi hčerki: »Na ... Pa spravi, bodeš

doma pogledala!«

Toda otrok je vselej radoveden. Precej izkuša

»Poglejte!«

»Kaj si ji pa dala?« reče Marko, vzame zavitek

in ga razvije.

V roki mu je ostalo rdečeopisano medeno srce.

»O, o, o ... Micika ... lej ... lej! ...«

»Lejte! Lejte! ...« vzklikne Marta pomenljivo

in z jeznimi očmi ošine Lenčiko, ki je povešala oči

in rdela ...

Ah, Marta je bila od togote kar rjava, in zaničljiv

smeh se ji je prikazal na obrazu, da je kar

pihala ...

Micika! Vidiš, kako te imajo teta radi ... Le

spravi, bodeš doma pokazala!«

Dekletce ima v roki srce in gredoč ogleduje

Lenčiko, in ko ji ta ponudi roko, seje oprime otrok

ljubeznivo.

»Vedve bi bili kmalu prijateljici,« se nasmehne

Marko radovoljno. »Ali imaš rada teto?«

Otrok prikima.

Martav in korači srdita.

Šli so vštric po poti. Marko po sredi z otrokom.

Ob levem kraju Marta s procko, na desnem pa otrok

in Lenčika s škafom.

Marta je koračila z nevoščljivo togoto v srcu,

Lenčika z nejevoljo.

»Kaj se je prismolila?« sta mislili druga o

drugi.

Za vasjo privozi naproti z volmi kmet Zaman.

Na vozu pa so sedeli delavci in se šalili.

na desni, druga na levi, ko so bibali voli z vozom

mimo.

In ko so videli delavci vdovca Marka sredi

žensk, so se suvali s komolci, si pomežikovali in

namigovali ...

»Viš! ... Viš! ... Viš! ...«

»Hahaha ...« se zasmeje Zaman. »Da vidite!

Ali nisem pravil? ... Ta jo kmalu dobi! ... He

— hej, Marko! Tič si! ... Komaj si pokopal eno,

imaš že dve!«

»He, kako je moški sladak! ... Kaj ne,

punce?«

In voz je odšel.

Tudi Marko se je smejal in pogledal Marto na

levi in Lenčiko na desni. Lenčika je bila rdeča od

sramote in Marta od togote. Marko si je pa mislil:

»To menda pa res nekaj pomeni!«

Pa se je še bolj smejal.

»Pa pojdimo, no, ker smo že skupaj!«

»Čeljust!« zavpije Marta za vozom.

Lenčika pogleda Marka in nato hitro pobira

stopinje. Gorelo ji je na licih, gorelo pod nogami

in jo peklo v srcu.

»Kaj bežiš ... ali te je pogruntal?« vpije za njo

njegove strani.

Lenčika je bežala pred njima, a ona sta šla

za njo, in Marta si je mislila:

»Ni vrag, sedaj se bode vsaj name spomnil ta

Marko!«

»Bog plati, Lenčika!« vpije Marko za njo, ko

zavije domov.

Pa se vendar hvaležno ozre in odgovori:

»Nima za kaj!«

»Za eno srce!« se posmehne Marta. »Bog ve,

kaj je z njim namerjala.«

»Kaj pa misliš —?« se začudi Marko.

»Ej, tihe vode ...«

Marta zavije na Rojnikovo dvoriščo, Marko pa

gre svojo pot.

In spotoma je mislil na Marto in Lenčiko in

obe primerjal kakor kupec blago.

A Lenčika ima rada otroke. To sem videl! ...«

In hipoma mu je vstalo vprašanje: »Katero bi

ti vzel?«

Zasmejal se je pri tem spominu in spomnil

Zamana.

»Hahaha ...«

Rojnikove ženskev so bile po dvorišču že vse

pobrskale. Rojnica in Čuka sta si bili odpustili vse