Za možem: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 778:
žalitve, pa so sedaj v zelniku osipajoč zelje složno
trle Marto.
 
Rojnica je imela polna usta graje o njej tako,
da so se druge kar čudile, da jo ima pri hiši tako
žensko.
 
»Ali ste videle danes? Dela, kar se ji ravno
ljubi; kadar pa ugleda ravno hlače na vasi, je ne
udrži nihče; tako mrje za moškimi. Ako le more,
prasne za njim, pa naj bode ta ali oni ...«
 
»Dekleta, meni se nekaj sveti,« vpije čuka. »Gotovo
je šla za tem vdovcem.«
 
»A ... a ... a ...«
 
»Jaz tudi to trdim, deklici!« povzame Rojnica.
»Pa je tudi res, le glejte: polno vežo ima korenja,
— 6 1 -
pa, gre ponj samo zato, ker drži mimo pot do fare,
kamor je šel Marko ... Pa recite, če ni res tako! .. .
Pa kako se je zlikala! ... Ali je treba biti tako
nafrkana, kadar napravlja za prašiče'? ... Ha? ...
Zakaj je pa drugekrati taka kakor kak zmazek, da
se človeku gabi? ... To mi povejte! ...«
 
»Ima ga! ...«
 
»Uh! ...«
 
Nato se vrne Marta. Odpasala si je bila predpasnik
in preoblekla ošpetelj, pa je bila zopet navadna
zamazana Marta.
 
»Sedaj šele si prišla z njive?« bevskne Rojnica.
Koliko si ga pa prinesla?«
 
»I, koliko! ... Eno procko sem ga narvala,
a je nisem mogla naložiti ... Komanov Marko mi
eje moral pomagati ...«
 
»Nikar vsega ne povej!« jo uščene Čuka.
 
»Ali jo vidite? ... Ali vam nisem pravila? ...
amoSamo ako se hlače prikažejo, pa udri za njimi ...!
O, bodeš kmalu lehko za njim blekinila, da bode
le Božič ...«
 
Marta zardi in se razsrdi: »Kaj mi pa hočete? ...
aza kom sem jaz šla? ...«
 
»Kaj rasteš? ... Saj si sama povedala!« j,ojo
zavrne Čuka.
 
»Jaz?«
 
»Ti! ... Za Komanom si šla ...«
 
»Vidite jo? ... Taka je ... Najprej sama vse
pove, potem pa taji, ko jo obide sram.«
 
»Jaz za Komanom? ... O, sv. Devica! ... To
ima pošten človek potem ...«
 
»Kaj se delaš tako nevedno? ... Kar povej! ...
Marko je tvoj!« ji nagaja Čuka.
 
»Marko? ... Moj? ... O, strah! ... Sedaj
pa vidim, da ničesar ne veste ... Moj ni, ampak
ena druga iz naše vasi ga lovi,« pripoveduje Marta.
 
»Katera?« se začudijo ženske in ugibljejo ...
 
»O, saj sem vedela, da je nobena ne ugane . ..
O, ta svetohlinka zna skrivati ... Škendrova Lenčika
tišči za vdovcem ...«
 
»I, jej! ... Ta mleza? ...«
 
— 62 —
»Ravno ta!« ...
 
»Sedaj se pa še na katero zanesi! ... Pa zaupajoče
moreš! Kako pa ti veš? ...«
 
Marta se škodoželjno nasmehne in se pobaha:
 
»Sama sem videla ...« —
 
»Ti? ... Kje pa? ... Kako je bilo? ...
 
»O, da vam povem ...«
 
Ženske stopijo krog Marte in se naslonijo na
motike.
 
»Vidite, ta mleza vam zna ... V družbi pred
vsakim moškim gleda hinavsko v tla, skrivaj jih pa
Vrstica 862 ⟶ 891:
da bi to verjela ... Srce je bilo namenjeno
Marku! ...«
 
»Marku!« prikimajo ženske ...
 
»Saj ga ni pustil otroku snesti, da bode prebral
doma. E, on že ve, ni tako neumen ... Boste
Vrstica 868 ⟶ 899:
da more ženska taka biti ... Rajna je še gorka,
pa ta Lenčika že sili vanj ...
 
»Sramota!«
 
»Da le more taka biti ... Jaz bi tega ne
verjela, ko bi mi kdo pravil, pa sem videla sama!
O, pa še nekdo je videl ...«
 
»Zakaj si se bila pa ti vendar tako naličkala?«
jo zmoti Čuka.
 
»I — jej! ... Zato si kaj mislite? ... Zato? ...
Pa naj si človek dobro ime ohrani, ako more! ...«
 
»Tako je, kakor sem rekla!« pravi Rojnica. »Pa
_^endamenda ne mara za njo ... Gotovo se mu je
Škendrova usela na srce ...«
 
»Jaz že ne bodem več pri vas,« zatuli Marta,
pa zravna motiko in začne kopati. »To imam nameček
za delo ... O, ne bodem več pri vas, ne!« ...
 
»Ker misliš, da ga bodeš dobila! ...«
 
Nato Marta ne odgovori, ampak samo zdihuje.
Lotile so se sedaj zelja tudi druge, a hkrati so
obirale Marka in Lenčiko ...
 
Škendrova Lenčika je pa bila otožna. Skrbelo
'ojo je, kaj misli o njej Marko ...
 
»Da bi te Marte ne bilo poleg, bi bila že kaj
rekla otroku. Ah, pa ta mora biti za vsakim prva . ..
Da je le ni sram ...«
 
Molče je delala tisti dan in mislila samo nanjnánj.
Marko ji je bil vedno pred očmi in ji je ugajal bolj
in bolj ...
 
»O, ko bi ga vsaj dobila ... Preskrbljena bi
bila. Vsak ga hvali ... In če ima otroke, kaj
zato? . .. Rada bi jih imela, da bi me tudi on potem
rad imel ... Mati imajo prav ... Nihče ne more
svojih otrok zavreči ... Pa tudi jaz njegovih ne
bodem, ako me vzame ... Njegova punčka se me
ni nič bala ... Kako je ogledovala tisto srce ...«
 
Na Marto je bila pa vendar jezna. Da bi si
malo olajšala srce, jo zatoži zvečer materi.
 
»Vi ne veste, Rojnikova Marta že smuka za
Romanovim Markom.«
 
»O, saj pojdejo tudi druge za njim,« se zasmeje
mati.
 
»Za njim bodo šle?« vpraša Lenčika prestrašena.
 
»O, šle, šle . .. Pa še kako! ... Pa samo ena
bode dobila pravi ključ ...«
 
»O, da bi ga vsaj jaz!« si misli Lenčika in
premišlja, kako bi ga dobila.
 
— 04 —
== V. ==
Markova žena je dolgo hirala. Vse rože, pa
tudi padar in konjederka ji niso mogli pomagati na