Za možem: Razlika med redakcijama

Škendrova Lenčika po vasi. Z eno roko je

skrivala oči, z drugo pa vlekla ruto za seboj.

»Glejte! Glejte! ... Kaj pa to?« so se izpraševali

možje, ki so vasovali na klopeh ob hišah.

»I, kaj pa je? ... O, za pet ran!« so vriščale

sosede in se radovedne zgrinjale pri Škendrovih.

Vsaka bi bila rada pomagala, pa Lenčika je

odklanjala sleherno podporo.

»Zaprite vrata!« veli prestrašeni materi.

Mati zaloputne ženskam vrata pred nosom.

»Kam rinete? ... Nič vas ne potrebujemo!«

»Glejte! ... Glejte! ... Ha! ... To pa vendar

nekaj pomeni!« so se zgledovale ženske in se umikale

z dolgimi nosovi. »Skriti hočejo ... Pa se

pokaže! ... O, gotovo se pokaže, kaj je bilo.«

Postajale so v gručah, pozvedovale in ugibale,

kaj je. In možje istotako. Niso radovedni tako,

kakor so ženske, pa vendar morajo vse vedeti.

»Otrok moj! ... Kaj ti je?« vpraša Škendrovka

vsa prestrašena.

»O, mati! ... mati! ... dahne Lenčika in potok

solz ji lije po licih ...

»Otrok! ... Govori! ... Kaj ti je Lenčika?«

»O, nič! nič!«

»Pa vsa krvava! ... Vsa zmršena! ... Vsa

opraskana! ... Jej! ... In vsa objokana! ... Povej,

kdo te je? ... Povej, da mu izpraskam oči!«

vika mati.

»Jerica me je! ... Jerica! ... Ta, ki bi rada

Komanovega Marka.«

»Ta? ... Tebe? ... Pa zakaj?«

Škendrovki se je nekaj posvetilo, pa vpraša

hčerko: »Ali bi ga tudi ti rada?«

»O, rada ... rada!«

Mati se nasmehne.

»Pa sta se! ... Pa tako grdo! ...«

»Ona me je!«

»Ti pa nje nič?«

»Nič!«

»O, jo bodem pa jaz! ... O prvi priliki, ko jo

dobim! ... O, jaz ji razbrazdim obraz, da bode

vedela, kdaj se je mojega otroka doteknila!« se je

hudovala Škendrovka.

»O, mati, nikar! ... Kaj si bo mislil Marko! ...

Kaj bi dejal! ...«

»Kaj meni mar!«

»Pa je meni! ... Jaz ga imam rada ...«

»Ti? ...«

obrazom na klop, kamor potegne tudi mater.

Premagana sicer, je vendar s polnim upanjem pripovedovala

materi, kako hrepeni za Markom, kako

rada bi bila njegova ...

»O dober bi bil, dober, ta Marko!«

Medtem je bila oživela vsa vas. Bojne priče

so se bile vrnile in šlo je od ust do ust, in mlado

in staro se je zgrinjalo na vasi, da prereseta in

presodi ta dogodek.

»Takega pa še ne, kar vas stoji! ... O, da

jih ni sram! ... Zaradi vdovca se stepo!« prirahtata

Rojnica in Marta na vas ... »Ali že veste?«

»I, kaj bi ne! ... Saj smo videle!«

Govorilo in smejalo se je vse vprek.

»Katera je bila hujša?«

»O, ta Jerina! ... Naenkrat ji je bila v laseh

in očeh, pa ji je kar kožo potegnila z nosa!«

»Pa zakaj? ...«

»Zaradi nekega prstana ... Pravijo, da je Komanov

Marko dal Lenčiki prstan .«

»Pa bi ga Jerina rada? ...«

»I, kajpak! ... Odtodi jeza.«

»Ona mu je pa srce dala!« se oglasi Marta.

»Saj bi mu ga tudi ti, ko bi ga maral.«

»Hahaha!«

»Vse gredo za njim!«

»Kdo se zmeni zanj?«

»O, še se bodo teple zanj, še! ...«

»Pa še kako se bodo! ... O, da jih ni sram!«

»Ali se vam to čudno zdi?« se oglasi Zaman.

solncem, dekleta pa za možem!«

»I — kajpak! ... Tako je! ...«

»O, jaz sem še druge reči videl ... Marko je

dve hkrati prepeljaval!«

»Čeljust!« se oglasi Marta.

»Ali jo vidite? ... Ta, ta Marta tišči ža njim

in pa tista, ki jih je dobila. Varuj se, da tudi tebekdo

ne preobrazi!«

»Jav! ... Jav! ... Pa naj si ohrani človek

dobro ime! Le čakaj!« zapreti Marta in zbeži domov

osramočena.

Tudi druge ženske se umaknejo, zakaj nobena

ni hotela stati za tarčo Zamanu.

enake ... Glejte jih! ... O, jaz sem vedel!«

Martino srce je bilo zopet polno upanja, pa je

modrovala: »I, menda vendar ni tako neumen, da

sramotita. Saj menda ni še na glavo pal! ... Kaj.

si neki misli Marko o meni? ...«

Tudi Jerica je domov prijokala.

Videla je tisti prstan na Lenčikini roki. Inravno

tak prstan je nekdaj sama natikala. In sedaj! ...

je še več, o, dal ji je svoje srce, Marko ji je dal.

sebe, in za njim je hrepenela sama.

»O, Marko, o, Marko!«

Zato bi bila Lenčiko najrajša raztrgala, ugonobila,

da bi ji ne bila na poti. Prstan ji je pulila

iz roke, toda hotela ji je izpuliti Marka.

»Marko! ... Marko! ...«

je začela Jerica premišljati in takrat se ji je

da si ni priborila Marka, kakor si ni prstana. Pri

tem spoznanju jo je zabolelo srce, prsi soji postale

pretesne vsled srčne bolečine.

»Marko! ... O, moj ljubi Marko!« zaječi, in

solze se ji udero po licih.

Vi vedeli! ...«

Mati je bila vsa prestrašena in vpraša osupla:

»Jezes! ... Jerica! ... Kaj pa ti je? ...«

»O, ko bi Vi vedeli!«

»Kaj? ... Kaj? ... Povej vendar! ...

Jerica še enkrat milo zaječi, potem pa pove s

trgajočim glasom: »Naš Marko je dal Škendrovi

Lenčiki prstan! ...«

»I, kakšen prstan?« vpraša mati in se čudi.

»I, tistega, saj veste! ... Pa rad jo ima! ...«

»Beži! ... Beži! ...

»Boste videli! ... Pa vzel jo bode! ...«

»Ne bodi! ... Ne bodi! ...«

»No, boste videli ... Jaz bodem pa še tako! ...

Zakaj je pa Lenčiki dal prstan in ne meni?«

Sedaj je pa začelo iti tudi materi po glavi.

»Kaj pa, če bi bilo res?« si misli stara in pozveduje

o vsem ...

In čimbolj je Jerica pripovedovala, tembolj je

bila stara prepričana, da je res tako, in v njenem

otroke ima! Misli, da bode druga ženska potrpela ž

njimi tako, kakor domača? ... Ne boš, Marko! ...«

Materine besede so bile hladilni balzam na

Jeričine srčne rane. Solze so se posušile. Srce je

bilo zopet polno upanja in je vriskalo: »O, Marko

bode moj! ... Lenčika, šk! šk!«

Mati izpregovori s starim nekaj besed, pa se

odpravi.

Komanov Marko je doma pestoval ... Drugi

možje so ob nedeljah šli v gostilno ali so pa vasovali,