Za možem: Razlika med redakcijama

tiho sam pri sebi in ugibal, kje in kako bi se ženil,

da bi se prav oženil.

Ko je tako časih sedel sam pred hišo, je

videl v duhu pred seboj dolg izprevod znanih dekličev

Jerice in nobene druge. V takem trenutku se je

spomnil, kdaj se mu je Lenčika tako prikupila.

Spomnil se je, kako je prišel z Marto do korita,

kjer se je njima pridružila in dala njegovi hčerki

večkrat se je spomnil tega, tembolj je bil prepričan,

da ga nekaj vleče k njej.

»Ko bi to vzel,« je menil večkrat sam pri sebi

in mislil na tisto ,srce', na Lenčiko in na ženitev.

bil za enkrat zadovoljen in je hitel domov, povedat

ženi, da bode Marko skoraj ženin.

Marko je sedel sam z otroki, govoril ž njimi

in mislil na Lenčiko, pa premišljal, ali bi jo snubil,

Vzemi jo! ...«

In takrat, mrakovi so padali, prišumi okoli

ogla tašča. Marko osupne. Tašča se je držala napeto

ostro, kakor bi mu hotela predreti v skrajnji kotiček

njegove duše.

»Vi tukaj? ... Pa tako kesno?« vpraša plah

in začuden.

»Ali ti ni prav?«

»I, prav! ... Kaj sem Vas kdaj podil od hiše

kali? Noč bo, pa se mi čudno zdi, ker šele sedaj

prihajate.«

»Saj bi ne prišla! ... Pa če človek take reči

zve, mora iti.«

»Kaj pa je? ... Kaj ni prav? ...«

»Pa pojdiva v hišo, da se pomeniva, ker ni,

da bi se zunaj take reči menila!«

»Kakšne?«

Marko vstane in nese dete v hišo, drugo pograbi

tašča.

Gredoč premišlja Marko, kaj bi bilo, pa se ni

mogel domisliti ničesar.

»Tak' tako!« začne tašča. »Lepe reči sem zvedela

o tebi ... Ha! ... Komaj si pokopal rajno,

imaš že ljubice ... Tak' tako ljubezen imaš da

rajne, do otrok in do nas? ...«

»Kakšne ljubice imam?« skipi Marko.

Da greš ti tako narejati ...«

»Kakšno?«

»O, uboga naša Jerica! Vsa je bila zaverovana v te.

Samo nate je mislila, pa ji greš tako narediti, da revica

kar blazni in gotovo bode zbolela, tako ji je hudo.«

»Zakaj? ... Kaj sem jaz kaj kriv?«

»Kdo pak! ... Ti, ti, pa nihče drugi. — Veš,

da je vedno mislila nate, in vsi smo bili zadovoljni,

da se vzameta, kar bi bilo edino prav ... Pa to

narediš!«

»Kaj sem pa vendar naredil Jerici? ... Še

pogledam je ne!«

»Kje je pa tisti prstan? Ha? ... Ali ga nisi

dal tisti mlezi, tisti Škendrovi Lenčiki, da se sedaj

postavlja ž njim? ...«

»Prstan?« se začudi Marko. »Prstan? ... Da

bi bil jaz Lenčiki prstan dal? ...«

»Nič ne taji! ... Dal si ga ... Dekle je samo

videlo. Zato ji gre ob pamet ... O, moja dobra

hčerka! ... O, uboga Jerica! ...«

»Jaz nisem dal nobenega prstana, tudi Škendrovi

Lenčiki ne!« jo zavrne Marko.

dobro pozna ... Saj ga je že nosila, sedaj ga je

videla pa na Lenčikini roki. O, ne boš utajil ne! ...

S to mlezo se pečaš! ...«

Marko se zasmeje.

»Sedaj se pa še posmehuj! ... To imam za

dobroto, da smo s teboj v žlahto stopili ...«

»Jaz se Vam ne posmehujem, ampak neumno

se mi zdi, da Vam prstan po glavi roji.«

»I, roji! ... Saj mora rojiti! ... Jaz sem

mislila, da bodeš dal prstan naši Jerici, pa ga daš

tisti Škendrovi, ki nihče ne mara za njo ... Veš,

sram te bodi!«

»Ali poznate tudi Vi tisti prstan?«

»Kaj bi ga ne, saj mi ga je rajna dostikrat

pokazala. V temi ga poznam!«

»Prav. - Sedaj pa poglejte!«

To rekši odpre skrinjo, vzame škatlico in jo

odpre, pa pokaže prstan.

»Ali ga vidite? ... Ali je pravi? ...

Stari se pobesi nos in osramočena prizna:

»Ravno tisti je ... O, da se je tako premotila! ...

»Kaj pa komu ta prstan mari?«

»I, mari! ... Ako bi jaz koga rada imela, bi

Pa ravno takega! ... O, da se je naša Jerina tako

premotila in jo tako premikastila, tako opraskala ...

»Katero?«

»To Škendrovo Lenčiko.«

»Zakaj?«

»Zaradi tebe in tega prstana.«

»Zaradi mene?«

»Zaradi tebe! ... Ti si tega kriv!«

»Jaz? Kako vendar? ... Za božjo voljo!«

»Zakaj pa nisi Jerici precej prstana dal? ...

Pa bi tega ne bilo.«

»Jaz naj bi Jerici prstan dal?«

»Takole! ... Vidite?«

Pa potegne s prstom pod nosom.

»Jerico poznam in ji nikoli ne dam prstana.

Pa tudi izbirali mi ne bosta vedve nobene, da vesta! ...«

»Pa jo boš vzel!«

»Pa si jo bom sam izbral!«

»Jerico bodeš vzel!«

»Ko bi je ne poznal! ... Pa jo poznam!«

»Kaj ni pridna in čedna?«

»Le imejte jo!«

»Tak' je ne bodeš vzel?«

»Nikoli!«

»Ha! ... Bomo videli! ... Ako Jerice nečeš,

pa nobene, nobene, da veš!«

»Hahaha! ... Tisto pa, kakor bo!«

Tašča ga jezno pogleda in gre.

»Zaradi mene je bila Lenčika tepena, zaradi

dejal potem Marko in še bolj mislil na njo.

bila potolažena, ker je mislila, da Marko za njo še

ni izgubljen, pač pa jo je zelo skrbelo, kje je dobila

Lenčika tisti prstan, ki je tako podoben onemu.

»Le kdo ga ji je dal?«

Toda nihče ni vedel, ampak mislil si je vsak:

»Nihče drug kakor ta Marko.«

Komanov Marko se je bil naveličal vdovstva.

Brez gospodinje ni mogel biti več in otrokom je