Abuna Soliman: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 272:
===Sklep.===
<poem>
Vrstica 333 ⟶ 332:
==Zadnji čas v domovji.==
===Na ledinah.===
<poem>
Vrstica 359 ⟶ 356:
Blagi mi spomin budite!
</poem>
===V gozdu.===
<poem>
Vrstica 388 ⟶ 384:
===Solncu.===
<poem>
Vrstica 414 ⟶ 409:
===Luni.===
<poem>
Vrstica 441 ⟶ 435:
===Zvezdam.===
<poem>
Vrstica 472 ⟶ 465:
===Pri potoku.===
<poem>
Vrstica 500 ⟶ 492:
Večne spomladi.
</poem>
===Zvonovom.===
<poem>
Vrstica 529 ⟶ 520:
===Sam sebi.===
<poem>
Vrstica 555 ⟶ 545:
===Otožnost.===
<poem>
Nikdar, nikdar, predragi dom,
Na zemlji vidil te ne bom?
Kako vse drago pozabiti,
Vse dni in leta
Sladák tu materni je glas,
Vrstica 586 ⟶ 575:
===Serčnost.===
<poem>
Vrstica 624 ⟶ 612:
Odloga ni, pogumno serce bije!
</poem>
===Slovó.===
<poem>
Vrstica 663 ⟶ 650:
===Abuna gre.===
<poem>
Vrstica 725 ⟶ 711:
===Materna molitev.===
<poem>
Vrstica 760 ⟶ 745:
In zvezd nebeških brez števila,
V izhodu ni še zlate zarje,
In beli dan napočit
Napravi se pobožna mati,
Vrstica 817 ⟶ 802:
Naj enkrat vidim še ga tukaj,
Potem umreti hočem rada:
Živi pa dolgo naj '''Abuna,'''
Razširja Božjo, tvojo slavo,
Da bojo ljudstva te častile,
Vrstica 843 ⟶ 828:
===Vožnja po morji.===
<poem>
Vrstica 902 ⟶ 886:
Zidovje večnega mesta!
</poem>
===Na grobu sv. Petra in Pavla.===
<poem>
Vrstica 956 ⟶ 939:
In radost ga obhaja, da sveti se obraz.
Povejte, kje izvira mi zmagovita moč,
Ki duhu razjasnuje oblakov tamnih noč!
</poem>
===Skušnja.===
<poem>
Vrstica 1.009 ⟶ 991:
Njegove milosti je dar!« —
</poem>
===Tihe lire pred Najsvetejšim.===
<poem>
Vrstica 1.032 ⟶ 1.013:
====1.====
<poem>
Zveličar moj! kako je čudno,
Da v večnem mestu Te častim.
Pokoja išče serce trudno,
Pomahaj, da ne oslabim.
Saj veš, da svetna ni lepota
Vabila mojega sercá,
Ker Tvoja slava in milota
Mi več kot celi svet veljá.
Gospod! Tvoj glas, stopinje Tvoje,
Uhó posluša, zre okó;
Tvoj dih budi življenje moje,
Odpira sercu se nebo!
</poem>
====2.====
<poem>
O jasno jutro spomladansko,
Ko pervič sem pri Tebi bil,
Zagledal zarjo unostransko,
Nebeško mano pervič pil!
Minule leta so in dnovi,
Al radosti še konca ni;
Prihajajo mi časi novi,
Ljubezni vir duh hladi.
Če postojim pri Betlehemu,
Obseva me prečudni žar;
Če prašam pri Jeruzalemu,
Sijonski biva tam Vladar. —
</poem>
====3.====
<poem>
O blagor mu, kdor gleda čuda,
Ki kaže večna jih skrivnost;
Ni znana mu nesreča huda,
Terpljenja meč mu je sladkost.
Vihar buči, serce miruje,
Naj slavniši kraljestvo je,
Ker Bog neskončni v njem kraljuje,
Mogočno nad moči je vse!
Če kdaj skušaje ga se skrije,
Neznana ni do Njega pot;
Zaupno le gorkeje bije,
Po Tebi hrepeni, Gospod!
</poem>
====4.====
<poem>
Pri Tebi biserji so skriti,
Očém vidljiv ni rajski bliš;
Ljubezni pa jih siloviti
Bogato noč in dan deliš.
Ko vidno plamen njih bi švignil,
Pogasnil solčni žar bi koj;
Ko bi med zvezde jasne mignil,
Ostane v tetini broj.
Odgrinja nam jih škrivno slutje,
In vere moč jasni okó;
Iz tamnih jam mogočno čutje
Serce povzeliga gor v nebó.
</poem>
====5.====
<poem>
Nebeški kori Te častijo,
Ko večne pesmi se glase;
Človeške serca Ti gorijo,
Po Tebi vroče hrepené.
Ker Ti si luč in Ti življenje,
Edina v stiskah nam pomoč;
Bandero Tvoje pa vstajenje,
Ni grozovitna groba noč.
Mogočen si, polajšaj dnove
Težavne, kaži pravo pot;
Razversti slabe mi osnove,
Ker Ti moj Bog si in Gospod!
</poem>
<poem>
Tako vsaki dan Abuna
Moli, ko prisije zor,
Ko priplava svitla luna
Na nebeški zlati dvor.
Moli dalje in gorkeje,
Pesem nima besedi,
Da zapela bi mileje
Glas, ki v sercu le doni.
In pod solncem ni strunarja,
Da bi vredno, prav zapel:
Kaj Gospod mu odgovarja,
Kaj je sercu razodel! —
</poem>
===Novi mašnik.===
<poem>
Od zemlje rajski kori čuli
Sercá, junaškega so glas;
Vunanji boji so minuli,
Nastopil je pokojni čas.
Pojejo rimski mi zvonovi,
Iz Kranjske jim odmeva jek;
Opravlja cerkev v dobi novi
Tvoj sveti dar, Melkisedek!
Glej! čverste mlad junak postave
Pobožno stopi pred altar,
Bel venec sveti se znad glave,
Obdaja ga nebeški žar.
Med mili godbin don zapoje:
»Naj večna bo, Gospod! Ti čast,
Da osrečuješ ljudstva svoje,
Neskončno dal si nam oblast!« —
Med strune rajske poezije
Doni iz pers nedolžnih glas,
Ko solnčni svit ljubó posije,
Nebeško sveti se obraz.
In deleč mati se spominja
Današnji dan nekdanjih dni,
Pred tronom Božjim pa se strinja,
Kar sin, kar mati govori. —
Ni kerubinom služba dana,
Imá na zemlji človek njo.
Daritev sveta je končana,
In mašnik govori v nebo:
»Na slavo večnega Gospoda
Bom daroval vse žive dni,
Naj od izhoda do zahoda
Imé Njegovo se časti!«
</poem>
===Slovo od Rima.===
<poem>
Spolnilo se je dolgo hrepenenje,
Na pot odpravlja mladi se junak;
»Za vero, za Bogá dam kri, življenje!«
Pogum njegov, čigav mu je enak?
Premagani so boji in težave,
Minule srečno dolge so priprave.
Vsi sklepi večno so Bogu odkriti,
In kar o rojstvu rajski kor je pel, —
Ko dolgo Rim ni mogel določiti, Spet čudno je Mogočni razodel:
Abuna pojde v kraje »Aló, aló, močneje serce bije,
Prijatli novi! zročam vas Bogu;
V deželah, kjer brez sence solnce sije,
Razgrinjati zavetje čem Ki v težkih dneh gojilo si me zvesto!
Migljajo zvezde, sije tiha luna,
V ponočnem svitu Tibera šumi.
Slovó je vzel še zadnjikrat Abuna,
Iz mesta naglo hitri voz derčí.
Ozrè se zadnjič na svetišče krasno,
Blišči se večna luč v obnebje jasno.
In urno gre naprej po cesti novi,
Rimljanske zemlje ni pod vozom več.
Pokojno morski pljuskalo valovi,
In barka jadra proti jugu preč.
Krog lune zvezda se pri zvezdi vtrinja,
In morsko dno se čudno z nebom strinja. Napolitanskemu se bliža produ,
V naravi novo čudo se Na kviško tlim in platnen se Vezuv odpira tam zaklade svoje, Osramotiti če nebeške broje. Kaj ne, doni ti zopet večna struna,
V junaško čudno sega ti sercé
Pogled le-tá, predragi moj Abuna!
Al lepše tvoje čutja plamené,
Iznova mu pošiljaš glas pozdrava:
</poem>
===Abunov samogovor na morji.===
<poem>
Ko zarija naznanja beli dan. Popotnik ta Na verhu je Abuna Soliman.
V spominu razne misli se budijo,
Rimljanski, gerški svet je pred očmi; Med glasni šum Abuna govori: Kak čas spremembe tvoje so velike:
Razpadla starih je Rimljanov moč,
Pozebel davno gerške cvet omike,
Minulosti se ne razasne noč.
Minul je rod, minuli terdi boji,
Ki v poznih letih pesem jih slavi.
Od vzhoda so priderli divji roji,
Trohljene pa se zgradile moči.
Pa da nezmožnost moči siloviti,
Če pahne jo, se nagloma podá,
Postavi znani tej se ni čuditi;
Al čudapolna je prikazen ta,
Da slaba reč si naglo opomore,
Če skrivna moč jo vnovič prerodi:
Razpadle tam poznaš cesarske dvore,
Kjer Petrov vekomaj prestol slovi.
Kje rajskega Olimpa so višave,
Kjer nekdaj bival je z maliki Cen,
Zapodil dim le svit resnice prave,
Le rešil broj se praznili je imén.
Prišla je moč besede silovite,
Na nebu se prikazal zmage križ;
Neskončnosti so pota vsipi odkrite,
Ko jih obsije večne luči bliš.
Sicer je sveto mater težko stalo,
Da tak povzdignila je tužni svet; Kervi potoke drage je veljalo, Iz kterih vekoviti klije cvet.
Al zemlja se je rajsko prerodila,
Zaraščal pred jo je osat in utah. Celó barbarska moč se V milino se spremenil Prešinila resnica tamno znanstvo,
Poblažila je umu svitlo pot;
Osnove čudne gleda le kerščanstvo,
Ker prosto jadra duh njegov povsod.
Pozna začetek večni in stvarjenje,
Ker kaos ne zapira mu oči;
Le ono vé, kaj smert je, kaj življenje,
Kaj čas, kaj doba vekovitosti.
Pošiljaj vedno dalje žarke svoje,
Moj Bog, neskončne milosti Gospod!
Povzdigni meč, premagaj terde Da visokosti se Spoznam, da Ti si sklenil me poslati, Mogočnost Tvoja razodevlje mir; Naj suče čas se proti dobi zlati,
'''Da ovce vse bo pasel en Pastir!'''
</poem>
===Na Liballu.===
<poem>
Pozdravljam tvoje, Libanon, višave,
Z dogodki dni minulih posvečene;
V zavetje mirno so sprejele mene,
Vesel sem mičnih pesem, sape zdrave.
Zapustil raj sem tihe očetnjave,
Od deleč serce hrepeneče žene
Pogledat svit me zarije rumene,
Ki prosto v tvoje zliva se dobrave.
Želim nekdanje skušati glasove,
Ki vpričo svetih mest v sedanje dnove
Iz davnih vekov jasno mi donijo. In glas naznanja sercu spričevanje,
Da naglo minejo prijetne sanje;
Le blage dela vekomaj živijo!
</poem>
<poem>
Zasip pokriva čuda babilonske,
Asirjan, Med se več ne povzdiguje,
Z Darijem Cir se davno ne vojskuje,
Ni sreče, slave viditi sidonske.
Pokojno spijo trume mirmidonske,
Egipt, Kartago, Gerk, Rimljan miruje,
Mogočni Aleksander ne kraljuje,
In preč lepota hčere je sijonske.
Bil priča si osode razne, čudne,
Počivajo zdaj roke bojev trudne,
Solzi se cedra tvoja in cipresa.
Ob morji znožje pa se ti ne gane,
Tak nezmagljivo vekomaj ostane,
Kar v premodrosti sklepajo nebesa.
</poem>
<poem>
Odpre pogledu čudna se planjava,
Ko prosto šviga čez goré, doline;
Otožnost pa in groza me prešine,
Ker preč, Jeruzalem, je tvoja slava.
Dežel sveta, Božja očetnjava,
Prekrasni biser večne zgodovine,
O kje so časi, dnovi! — Tužne tmine
Kalijo jasnost tvoj mi, dobrava!
Nebeška milost nate se opira,
Od tod narodom zemlje vse izvira,
Radosti rajske milo sladko petje. Končala pa si slavno srečo svojo,
Premišljam žalosten osodo tvojo, In solza vtrinja se na velo cvetje. </poem>
<poem>
Slovo dal Abraham je očetnjavi,
Da Bog mu tu naznanja čuda svoje;
Odpre rudeče morje se na dvoje,
Ko v Kanaan se Izrael odpravi.
Preroki govore o tvoji slavi,
Kraljevi pevec milo strunam poje;
Le tebi se na nebu solnce vstavi! Ko zemlji dan rešenja se nazori,
Pojó v obzorji tvojem rajski kori,
Razlega mir se, slava in hosana.
Iz daljnih krajev Modrim zvezda sije,
Ko ti zagledaš jo, še le se skrije,
Vsi zemlji ni enaka sreča dana.
</poem>
<poem>
Ti čula si besede ljubeznjive,
Katere je Zveličar naš govoril.
Prečudni dan se tebi je zazoril,
Da mertve vidila si zopet žive.
Al kam pripeljejo te pota krive,
Oh kaj je nehvaležni rod tvoj storil,
Da Sina je človekovega umoril,
O madež skrumbe nikdar neizbrisljive!
Pa vendar ni še konca sreče tvoje,
Pokaže še, ti veličastvo svoje,
Ko zmagovito tamni grob odkrije.
Dopolnil pa je zemeljske težave,
Približal se je konec tvoje slave,
Za bel oblak Gospod očem se skrije.
</poem>
<poem>
Prerokovanje pa se je spolnilo:
Ne vé enake groze zgodovina,
Kot skusili. judejska domovina
In vidilo jo njé otrok število.
Potomstvo se v ves svet je razkropilo,
Pokriva sveto mesto razvalina.
Prekletstvo Božje večnega spomina,
Mejnike je na grobljo zasadilo.
Le Golgata stoji in bode stala,
In vekov vsih narodom spričevala,
Da tukaj je dosegel svet Naj deleč njeno se drevo steguje,
Iz vej njegovih sveta
Naj krog in krog se rajski
</poem>
<poem>
Ki kdaj po dolih, gorah so donele,
Da množice slušaje so stermele; Kot rajske strune sladko Valovi galilejski mi šumijo,
Ob Jordanu so tice mi zapele,
In serce mlado ini ljubo ogrele,
Kot žarki, ki nad Taborom gorijo.
In mili don me doleti z višave:
Radujte se po zemlji vsi narodi! Tvoj glas doni, Gospod! besede Tvoje,
Spominjaj vedno se obljube svoje,
In klical bodem s Tabo: Mir vam bodi! —
</poem>
<poem>
Moža na Oljski gori vidim stati,
Ki je obhodil kraje posvečene.
Tak znamenite ni reči nobene,
Da želel bi na zemlji jo poznati.
Izvirajo na nebu žarki zlati,
Nad njimi svest si je dežele ene,
In hrepenenje vroče tje ga žene, Od tod s Teboj, Gospod! In čisti duh v višino rajsko vzplava,
Dolina solzna, kliče, bodi zdrava! —
Tako legenda sveta sporočuje.
Vse serca jaz pred hotel omečiti,
Potem bi jel ponižno Te prositi:
Sercé je trudno, sladko naj miruje!
</poem>
<poem>
Nebeška angelja sta naznanila,
Da vidil svet bo celo Tvojo slavo,
Ko zbere se na levo in na pravo,
Ko pride čudni vélki dan pačila.
Narodov zbrane bojo vsili števila
V dolini Jožefovi čez širjavo;
Povabiš jih.v nebeško očetnjavo,
Kak bo izvoljenim beseda mila.
»Pripravljena sijonska je dežela,
Le balite vé zveste mi kerdela!«
Pripelje vsak pastir Ti ovce svoje.
Kak strte moje bi se radovalo,
Ak trumo bi obilno pripeljalo
In reči moglo: Té, Gospod! so moje. —
</poem>
<poem>
Razlega don se svete harmonije,
Slovo velja prijetnemu Gaziru,
Kjer vžival radost sem v tihotnem miru,
V zavetji dragem ljubljene samije.
Živejše kakor pred mi serce bije,
Nevarnemu se izročujem tiru;
Ne bom se več hladil pri bistrem viru,
Ki Libanonu svitlo roso lije.
Ostani zdrava cedra in cipresa,
Vabila več nc bodeš mi očesa,
In senca tvoja me ne bo hladila.
V obzorje više solne se pomiče,
Odbila ura je in glas me kliče,
Gospod! naj bo mi roka Tvoja mila.
</poem>
==II.==
<center><small><poem>
Ko več ne bo kraljeva Triglava,
Ko zgine zlasti z zvezdami obok;
Slovela še, Abuna, tvoja slava
V osrečenji zamorskih bo otrok.
</poem></small></center>
===Nebeška prikazen.===
<poem>
Pomagajte svete mi nebesa,
Moč izvoljene dajajte verste,
Pomagajte serafinski kori,
Navdihuj me vsih kraljic Kraljica,
Da bo vredno pela struna moja.
Vi kristjanje pa me poslušajte,
Pel početje slavnih bom junakov,
Ki v kraljestvu Božjem so na zemlji
Zmagoviti bili terde boje;
Bil med njimi Soliman Abuna. —
______________________
Rekel je Zveličar dvanajsterim:
»Idite predragi po vsem svetit,
Ljudstva vse učite in narode;
Kdor sercé odpre besedi sveti,
Njega kerstite v imenu Božjem.
Iz nebes poslal je Oče mene,
Tako tudi jaz vas, dragi! pošljem,
Izročim vam moč, oblast nebeško,
Varstvo moje večno valu ostane.
Peter! tebi dani nebeške ključe,
Vsi ste bratje, vendar ti si glava,
Naj ljubezen vas, edinost vodi.
Terdno stalo bo kraljestvo moje,
Žuga naj, buči vihar peklenski:
Sever, jug, zapad, izhod bo v krilu
Vekovite, nezmagljive slave.« —
Vzela je minulost dolge leta,
Zginile kraljestva so po zemlji,
Kot sreberna rosa zjutraj zgine.
Padlo je bogastvo z veličastvom,
Kot večerna zarja, v noči mine;
Zginili mogočni so prestoli,
Kot oblak, ki ga vihar odžene.
Terden pa prestol je vatikanski,
Terden, krasen kakor strop nebeški,
Ki vzderžuje solncc, mesec, zvezde.
V sjajnem blesku gleda sveti Oče
Krog in krog daljave in širjave,
Ki razgrinja jih prostorna zemlja.
Govora se svetega spominja:
»Sever, jug, zapad, izhod bo v krilu
Vekovite, nezmagljive slave;«
Da resničen je, terdijo časi.
Po dolinah gorah evropejskih
Večnemu so cerkve posvečene.
Od Tirala tje do oceana
Sveta se razlega harmonija,
Proti nebu segajo glasovi,
Kakor žarki švigajo od neba,
Večnemu doni mogočna slava.
Po Ameriki stoletni gozdi
Razsvitljeni so kot rajske trate,
Misisipi Maranonu odmeva,
Vsemogočnega časté brodarji,
Na pokrajnah se težak odkriva,
Ko prisveti zarja od izhoda.
In oberne se na stran izhodnjo,
Gora himalajska je visoka, Nad oblake deleč se steguje,
Verha pogled bister ne zagleda.
Al kerščanstvu pota ne zastavlja, Kjer je Indus, Ganges,
Tam junaci verski Zid kitajski
Njih ne vstavlja trinoštvo japansko. Deleč je Avstralija in pusta,
Dalje vendar najde pot kerščanstvo,
Krog in krog po celi Božji zemlji
Širi sveta se nebeška slava.
V sjajnem blesku gleda sveti Oče,
In nebeška radost ga prešine,
Pred Gospoda se ponižno verže
In zamakne v rajske se višine.
Gleda visokosti in nižave,
Kak se zemlja okrog solnca suče,
Kak skerbi nebo za nizko zemljo.
Vsemogočni je na svitlem tronu,
Krog in krog stoje nebeški kori,
»Svet Gospod si!« v eno mer pojejo,
Rajska jih zveličanost navdaja.
Od nebes na temno nizko zemljo
Jasnih potov pelje brez števila,
Svitli bolj so kakor runska cesta,
Zlati bolj kakor rumena zarja,
Letajo po njih duhovi čisti,
Iz nebes na svet, s sveta v nebesa.
Večnemu prinašajo pozdrave,
Zročajo mu prošnje ino želje,
Vse besede, djanja in nehanja,
Kar počenjajo narodi zemlje.
Vsak trenutek ena trama pride,
Ena urno kakor blisk odide;
Tak versté se vedno brez nehanja.
Žalostno pa gleda truma ena,
Svitla tanina rajskih kerubinov;
Ljudstvo njeno v tamuih je nižavah,
Kamor jasna rajska luč ne sega,
Kjer neznana je nebeška slava,
Kjer prijazne zarje up ne sije,
Kjer so serca
Pa zaupno bliža se kerdelo
Tje k stopnicam večnega prestola,
Ž njim se bližajo vsi rajski kori, Augelji, vsi kori deveteri, Verste vsip izvoljenih brez broja,
In pred »Sveto, sveto, In potem Ga prosijo premilo, Večnega, mogočnega Vladarja: Milostno poslušaj prošnjo našo. Kar — in kadar Vselej si dobrotljivo uslišal, Ker je milost Tvoja preneskončna.
Lej, od vsili strani doné; glasovi
Tvoje slave od narodov zemlje;
Le en rod prekletje vedno tlači.
Naj poneha serci in jeza Tvoja,
Da prisije luč pokrajnam nilskim,
Da zamorce rajski svit zagleda,
Da spoznavši blagoslov nebeški
Hvalil bo Te z druzimi narodi,
Da pozdrave angeljske Ti trume
Bodejo od njega prinašale,
Da množi nebeško se število,
Da Ti borno pevali na veke:
»Sveto, sveto, sveto!« brez nehanja.« —
Veličastno Večni odgovarja:
»Vsim ljudém na zemlji mir ste peli,
Ko pričel je Božji Sin rešenje,
Vse obseže naj kraljestvo Moje.«
Molijo, Neskončnega častijo Angelji, vsi kori Verste vsih izvoljenih brez broja,
Da odmeva po nebeških dvorih. Sveti Oče še zamaknjen gleda,
Kar pristopi kerub iz kerdela,
Čudno sveti se in ga pozdravi,
Mile rajske govori besede:
»Zročam ti Neskončnega povelje,
Ki te zbral Si je za poglavarja.
Skerbi, da prisije luč zamorcem,
Da obsije rajska jih bliščoba,
Da spoznavši blagoslov nebeški
Hvalijo Boba v kraljestvu večnem.«
In prikazen rajska urno zgine,
Sveti Oče naglo se predrami,
Premišljuje, al je res, al sanja,
Kardinalom svojim razodevlje,
Ter jih praša, kaj mu je storiti.
Ti v dvorano svitlo se zberejo,
Prosijo Boga za razsvitljenje,
Z njimi prosi, moli sveti Oče.
Kar pristopi verli oče Rilo,
In iz dna serca jim beseduje:
»Sveti Oče! svitli kardinali:
Naj vam skrivne želje razodenem,
Ki goré že dolgo v mojem sercu.
Ljudstva vse po zemlji, vsi narodje
So poklicani v kraljestvo Božje.
Mnogo zemlje pa je še orati,
Dokaj dežela še osvojiti:
Jaz bi zbral dežele afrikanske,
Ki so do sedaj ostale tuje, Nje bi hotel Rimu pridobiti,
Tamkaj rad bi sveti križ zasadil. Blagoslovi me, o sveti Oče!
Pošlji me kot svetega vojaka Tje v dežele vroče afrikanske. Sabo pa bom vzel
Z mano pojde Soliman Abuna, Drugi vneti pojdejo tovarši, Bojevali bomo se za vero. Zveseli se zbor in odgovarja:
»Slana Večnemu bod' na višavah,
Mir ljudem po vsi široki zemlji,
In pozdravljen trikrat, oče Rilo!
Idi v boj v puščave afrikanske,
Naj te spremlja blagoslov nebeški.«
</poem>
===Rilo s tovarši na poti.===
<poem>
Že iz davnih vekov znano
Mesto je Aleksandrija,
Ki sozidal ga mogočni
Kralj je Velki macedonski,
Sin Na pobrežje pljuska morje,
In po morji barka plava,
Glasno jo pozdravlja ljudstvo,
Prišla barka je od Rima.
Zopet druga barka plava,
Urno jadra troti mestu,
Vrisk, streljanje jo pozdravlja,
Od Melite ta prijadra.
In še tretja barka plava,
Urno jadra proti mestu,
Stolp obmorski jasno sveti,
Zvezda se pri zvezdi vžiga,
Vriš in šum pozdravlja barko,
Pride od dežele svete
Z libanonskega podnožja.
Vré po mestu truma gosta,
Potniki so in brodarji,
In med njimi oče Rilo,
Verla Vinko, Pedemonte, Vsi junaci svete vere. Kakor gledajo kopači Pusto zemljo in bregovje, Gosto ternje in stermino, Ko se spravljajo na delo; Tak stermé poslanci Božji
Pri pogledu nove zemlje,
Strašnih krajev afrikanskih,
Kjer domá so divje ljudstva,
Kjer puščave so neznanske,
Tamni gozdi, v njih zverine,
Solnce vroče kakor oginj.
Misli švigajo po glavi,
Čudne misli, strah in groza,
Sveta serčiiost vse premaga.
Vzhaja zgodnja zlata zora,
Vstaja glasen šum po mestu,
Sobice jutranje razlije
Svitle žarke po valovih
Morskih, po valovih nilskih.
Dalje v kraje afiikanske
Jadrajo junaci verski.
Kakor blisk ob uri hudi
Razsvitljuje tamno obnebje,
Tak pogum po sercih šviga,
Premaguje strah in grozo.
Pred odhodom oče Rilo,
Verla misijonska glava,
Jasna kakor svitla zvezda,
Govori tovaršem svojim:
»Oj junaci, dragi bratje!
Deleč Nilovi so viri,
Gori bomo zdaj veslali.
Poslovite se od morja,
Ki rosi domovje drago,
Mirne raje evropejske.
Veter pihal bo še dalje,
Plavale še bojo barke,
Nikdar več pa nas nosile
Po valovji v domovino.
Plavale pa bojo barke,
Ki novico ponesejo
Milim bratom v domovino,
Da junaci verli padli
V oji težkem so in slavnem.
Da
Bomo hude terde boje
Zoper ljuto moč peklensko,
Zoper hude njene trume, Ki jih zbrala je na zemlji. Solnce bo nad Da bo vroča pod nogami,
Kot apnenica goreča.
Pa junaštvo vse premaga,
Le ne bojte se junaci,
Večen bo nam venec slave.« —
Reče Soliman Abuna:
»Prave so besede tvoje,
Verla glava, oče Rilo!
Da junaštvo vse premaga.
Terde boje bomo bili,
Z nami pa bo Vsemogočni,
Silen bolj kot zmaj peklenski,
Svitel bolj kot jasno sobice,
Pod Njegovim smo banderom,
On je meč nam in zastava.
Vera naša je močnejša
Kot viharji po puščavah;
Up oblake bo prediral,
Kakor plamen nočno tmino;
Bolj ljubezen nam je gorka,
Kot goreča strela v blisku.
Zdravo naj ostane morje,
Zdrava draga domovina,
Zdravi bratje tam premili.
Unstran groba vsim narodom
Ena — rajska je dežela,
V nji se združimo na večno.
Kolika bo radost naša,
Da pripeljemo zgubljene
Ovce pred obličje Božje.
Toraj bratje le pogumni,
Naj po Nilu barka plava,
Deleč so njegovi viri,
Gori bomo zdaj veslali.
Zdravo naj ostane morje,
Zdrava draga domovina,
Zdravi bratje tam prernili.« —
Glasen vriš in šum na brodu
Spremlja barko po valovih,
Rilo gre in ž njim tovarši.
Nilski begajo otoci,
Na pobrežji so samije,
Žvergolijo pevske trume,
Plašna se zverina skriva,
Ob straneh so gore sive.
Na samije solnce sveti,
Na drevesu tica peva,
Kot bi pevala početje
Slavnih dni minulih časov:
»Oj junaci, le pogumni,
Čaka setev vas bogata,
Krasen vence bode slave,
Kot je venec mož pobožnih,
Ki so bili tu pred nami,
Noč in dan Boga častili.
Večni kralj nebes in zemlje
Bival tukaj je v samoti,
Ter posvetil tužno zemljo.
Oj junaci le pogumni,
Večni bo povsod vas vodil,
Vse stvari so Stvarnikove!«
Poje tica, veter piše,
Urno lahka ladja plava,
Nilski konji, krokodili,
Dvigajo se na poveršje
In razganjajo valovje,
Kakor zrak oblaki sivi.
Po Egiptu piramide,
Silne čuda starih časov,
Na In v spominu razne misli Zbujajo se vsim junakom. Zdaj Iz daljave se pokaže, Nemo, glasno oznanuje, Da na zemlji vse preide, Kakor dim, ki v zraku zgine.
Ni kraljestva, ni bogastva, Prašnja groblja vse pokriva, Preč je slava vrat stoterih; Palma venčana žaluje, Tica žalno pesem poje,
Tužno vdira se zidovje, Po votlinah šviga groza, Med razpadom so strahovi. Urno plava lahka ladja,
Stermim se slapovom bliža,
Oj junaci, perve teže,
Silni trudi vam protijo.
Kot derči o hudi uri
Kalni potok po planini,
Tak slapovje nilsko bije,
Tje priplava urna barka.
Zdaj brodarji se zverstijo
Po pečevji, po stermini,
Verv pri vervi je napeta,
Krog in krog pa vrisk odmeva,
Da prihaja černo ljudstvo
Šum in hrup in čudo gledat.
Barka pleza, se obrača,
Kot peresce po vertincu,
Vzplava kviško in se zmakne,
Hrup do neba se dviguje.
Pa pristopijo zamorci,
Hrup iz nova se zažene,
Barka skoči na verh slapa,
Kakor jastrob na višino,
Glasna radost se razlega.
Tak se slap versti za slapom,
Lahka barka vse premaga,
Jadra čversto so napete.
Kakor grom bobne; viharji,
Peni, širi se valovje,
Barka mirno dalje plava,
Verski zapojo junaci:
»Slavljen, hvaljen bodi Večni,
Varno je zavete Tvoje,
Vklanjajo se Ti viharji,
In pokorno je valovje,
Ti si srečne nas ohranil,
Vekomaj nam hvaljen bodi!« —
</poem>
===Somenj v Hartumu.===
<poem>
Višnjeva in Bela reka
Stekati se v Nil mogočni,
Na pritoku stoji mesto,
Tvoje mesto, Mehmed-Ali!
Ki Hartum se imenuje.
Tje se zbirajo kerdela
Iz pokrajin afrikanskih,
Tot Arabec v Meko roma
Častit svojega preroka.
Tu somenjski hrup razlega
Krog in krog se po puščavi.
Močno je valov šumenje,
Pa glasneje hrup udarja,
Mergolijo goste trume.
Kaj godi se na somenji,
Kaj na tergu se prodaja?
Al je dura, drugo seme,
Razne žita in pridelki,
Ki rodi jih plodna zemlja?
Dura ni in drugo seme,
Razne žita in pridelki,
Kar rodi jih plodna zemlja.
Al so šibki gladki konji
Al rejene so goveda,
Ino druge drobne čede,
Ki pasó se po ledinah?
Niso šibki gladki konji
In goveda ne rejene,
Niso druge drobne čede,
Ki pasó se po ledinah?
Al izdelki rok umetnih
Iz zlata, srebra kovani —
Al so svilnate tančice,
Drugo tanko mehko tkanje?
Ni izdelkov rok umetnih,
Iz zlata, srebra kovanih,
Niso svilnate tančice,
In ne drugo mehko tkanje.
Blago čudno, poslušajte,
Groza naj serce prešinja,
Zbuja jok in miločutje.
Tam v Hartumu se prodaja
Človek, zakovan v verige,
Robstvo ga v železje kuje,
Dela mu skeleče rane,
Vtrinja solze mu kervave,
V serce mu obup prinaša.
Hodil mož po ravnem polji,
Gledal je rumeno klasje,
Radoval se blagoslova.
Kar iz gozda ropar plane,
Kakor jastrob na goloba,
»Hodi z mano!« ljuto vpije,
Nečloveško tepe, bije,
Žene ga na terg na prodaj.
V mirni koči mati biva,
Milo boža malo dete,
Dete se ljubó ji smeja,
Gleda bratce in sestrice,
Serca vsim sladi veselje. —
Prilomasti divja truma,
Dete zgrabi, mater vleče,
Smert mu žuga, kdor se brani,
Jok in vpitje ne pomaga,
Bič, želežje poka, stiska,
Hodi, hodi brž na prodaj;
Oj osoda grozovita!
Po dobravi deček teka,
In s tovarši se raduje.
Al prijezdi mož neznanski,
Časa dečku ni bežati,
Že ga ropar privezuje,
Kot žival leteti mora,
Če se vtrudi, šiba poje,
Nečloveško ropar bije,
Žene ga na prodaj v robstvo,
Nikdar več ne viol mame,
Ne očeta, ne domovja.
Hrup odmeva po Hartumu,
Tu se brat od brata loči,
Oče več ne vidi sina,
Mati britko izdihuje,
Vzeli so ji ljubo dete.
To je vpitje, trepetanje,
Stiskajo kervavi žulji
In skelé boleče rane.
Strah po revnih sercih šviga,
Kak obupnost, groza tare
Pretepene in vkovane.
Roparji pa nečloveški,
Prodajavci, kupčevavci,
Ti na glas se krohotajo,
Terde serca nečloveške,
Brezi usmiljenja in čutja,
Kot na bregu terda skala.
Barka gre po Beli reki,
Težka je in obložena,
Proti mesta jo zavije,
Pred Hartumom tam se vstavi;
Celo mesto hrup zažene,
Tu je groza, trepetanje,
Tam krohot in divja radost,
Lidija odpre predale,
Da pokaže blago svoje.
Iz poskritih tamnih kotov
Leze truma, tužna, bleda,
Lica smcrti so podobne,
Vse razpraskane telesa,
Žvenketá verig železje,
»Hajd na prodaj!« se razlega,
Poka bič, železle stiska.
Oj kak deleč nečloveške
Serca gazijo v hudobi! —
Truma v trumo se zapleta,
Mož zagleda svojo ženo,
Mati hčer in sestra brata;
Le oko očesu miga,
Pogled rani kakor britev,
Dano ni jim govoriti —
V roke seči si k slovésu.
Ta se rob na zemljo meče,
Drugi stermo zre v nebesa,
Tretji ném stoji kot kamen,
Odervenel je v osodi.
Zdaj odide cela truma,
Truma prenesrečnih robov,
V barko tamno, v skrite kote,
Nečloveštvo jih seganja, Tam jih zlaga, kakor ribič
Zlaga ribe nalovljene. Tužno gleda bleda truma,
Ko odrine težka ladja, In odide v daljne kraje
Z brati, znanci in prijatli,
Ki predrage domovine Vidili nič več ne bojo.
Prodajavci, kupčevavci
Pa se divje krohotajo,
Zopet vrisk in hrup odmeva.
Kar po Nilu od Egipta Druga nova ladja plava, Urno jadra proti mestu, Pred
Celo mesto hrup zažene, Tu
Tam krohot in divja radost. In iz barke veličastno
Stopajo možaki verli,
Gledat grejo trume blede,
Vse jih tiho, mirno gleda,
Radovedno pričakuje,
Kaj prikazen nova hoče.
Veselé se prodajavci,
Kažejo jim trame blede,
Tresejo stvari se revne,
V groznem strahu trepetajo.
Kdo možaki ti so verli,
Prišli na somenj kartumski?
To kerščanski so junaci,
Bistra glava, oče Rilo,
Ž njim pa Soliman Abuna,
Verja Vinko, Pedemonte,
In tovarši drugi hrabri.
Ko stojijo med druhaljo,
Med trepetom in krohotom,
Reče Rilo Solitnanu:
»Soliman, tovarš junaški!
Krepke so besede tvoje,
Razodeni bledi trumi,
Kakšen posel nas pripelje.«
Stopi Soliman Abuna
K množici in beseduje:
»Poslušajte, tužne trume,
Poslušajte, kupčevavci:
Bog nebeški nas poslal je,
Mene in tovarše moje,
Bog, ki vse človeštvo ljubi,
Ker otroci smo Njegovi.
Mir in radost smo prinesli.
Razdrobijo se verige,
Ktere sekajo kervave
Rane narodom zamorskim.
Vi hudobni kupčevavci
Več ne bodete lovili
Po samoti trum nedolžnih.
Velik Bog je, luč nebeška
V te pokrajne bo svetila,
Mir vam bodi, blede trume!« —
Kakor solnčni svit prešine.
Tamni svet po hudi uri,
Tak obsije z začudenjem
Sladka nada blede lica.
Tiha groza vse obhaja,
Vse se čudi prerokvanju.
Ljudstvo černo se razide,
Vsi tovarši pa z Abunom
Svetega Boga častijo.
</poem>
===Hrepenenje po svetem kerstu.===
<poem>
Pevaj struna, kak spomlad prisije
V kraje, kjer ni nikdar pred sijala,
Kak rosi na tla nebeška mana,
Kjer so bili pred ledeni mrazi,
Kak bliščoba rajska se razširja,
Kjer plazila se je tužna tmina,
Tužna tmina tisučere leta. —
Terdih se verig je iznebila
Bleda truma, prosta zopet diha,
Prišla v mirno varno je zavetje,
Sveti so sprejeli jo junaci.
Lepa, draga prostost je telesna,
Kakor roža, ki cvete na vertu;
Lepša, dražja prostost je duhovna,
Lepša je kot svitla, zlata. zvezda.
Černa truma, truma oproščena,
Tebi mila; zlata zvezda vzhaja,
Bliža duhu prostost se nebeška:
Kakor Modre betlehemska zvezda,
Tak previdnost sveta spremljevala
Deleč k tebi verske je junake.
Zbrano starih mladih je število,
Poslušavicem govori Abuna:
»Čujte dragi bratje afrikanski!
Poslušajte stari me in mladi!
Pravil bom velike čuda Božje.
Mnogokrat ste vidili obnebje,
Kak tam gori zlato solnce sije,
Kak migljajo zvezde, luna sveti.
Zmirom vidite prostorno zemljo,
Morje, reke, gozde in planjave,
Pod obnebjem pa oblake sive,
Ki vetrovi silni jih dervijo.
Bili pa so enkrat tamni časi,
Ni obnebja še in zemlje bilo,
Takrat Bitje bilo je le eno,
Večno Bitje, Bog se imenuje.
Bog je rekel v tamne čase: Bodi!
In na enkrat solnce je svetilo,
Zvezde so na nebu zamigljale,
Zemlja berž pod solnce je stopila,
Ter pognala cvetje in zelenje.
Zaplavale ribe so po vodi,
Po vsi zemlji se razšle živali,
In vse to stvarna je beseda
Veste li sedaj, kdo
Verjete besedi? Černa truma, truma začudena,
Verje čudo, glasno odgovarja:
»Verujemo, Soliman Abuna!
Bog nebo je vstvaril ino zemljo,
Hvaljen bodi Bog na večne čase!« —
Mine noč in drugi dan napoči,
Zgodaj pride truma k Solimanu,
Poslušavicem govori Abuna:
Bila sta nebo in zemlja v redu,
Večni vstvaril zadnjič je človeka,
Perva bila sta Adam in kava,
Vsi otroci njeni smo na svetu.
Djal
Kjer nobene bilo Vedno lepa In človeka bila
Prišla pa je kača, Gluh hudoben, In stvari nedolžni zapeljala, Da Boga sta svetega žalila.
Bog poslal je njima hude kazni,
Morala iz raja sta Stiskalo ji je
Prišle so bolezni, hude leta, Našla pot je lorda slnert na zemljo. –
Bog preklel je svet zavolj človeka,
Vendar milost
Božji Sin prišel je sam na zemljo, Križati dal grešnemu Ter odrešil revnega človeka. Zopet je odperta pot v nebesa, Gor nad zvezdami v deželo srečno,
Kjer Mogočni vekomaj stanuje; Vse narode cele zemlje vabi; Naj pred sveto pridejo obličje.
Gori hoče tudi vas Da pripeljem vas, poslal je mene,
Prišli z mano verli so Hočete Govorite in odgovor dajte!« — Černa truma glasno odgovarja:
»Hvaljen bodi Bog na večne čase,
Da poslal je svetu Rešenika,
Pelji nas, Abuna, gor v nebesa!« —
Tak razlaga vsaki dan Abuna,
Verli mu pomagajo tovarši,
Vérno jih poslušajo zamorci.
In približa god se vsih svetnikov,
Govoriti jame spet Abuna;,
Poslušavce Černe nagovarja:
»Čudno sveto je kraljestvo Božje,
Ki obsega zemljo in nebesa.
Tužna zemlja vedno se bojuje,
Večno se nebesa veselijo.
Al terpljenje le prinaša venec,
Slavni venec glorije nebeške,
Ki ljubó na veke bo cvetela.
Jutri bratje zapustimo zemljo,
Ter zamaknemo se v rajsko mesto,
V mesto večno radosti nebeške.
Trume so izvoljene pred Bogom,
Sveto pojejo nebeški kori,
Sladka jih zveličanost navdaja,
Sveti dan, nikoli ni nočne taline.
Gori bomo, bratje afrikanski!
Enkrat se na veke radovali;
Vabijo nas angelji nebeški,
Vabijo izvoljene nas trume,
Vabi Božja mati in Kraljica —
Vabi sveta mila nas Marija.
Da dosežete veselje rajsko;
Morate imeti oblačilo
Belo kakor sneg, in čisto dušo,
V svetem kerstu novo prerojeno. Jutri naj napoči dan Hočem vas v nebesa zapisati, Dati
In zamorska truma odgovarja:
»Hvaljen bodi Bog na večne čase,
Da poslal s tovarši je Abuna;
Oj Abuna,, prosi ti pri Bogu,
Da še eno jutro nam napoči.«
Pozna noč je, v miru vse počiva,
Milo svetijo nebeške zvezde,
Višnjeva bobni in Bela reka,
Sveta harmonija se razlega,
Od višav nebeških doli na zemljo.
Trume so zveličane vesele.
Srečnih zmag in vekovite slave,
Rade bi narodom jih odkrile,
Ki še tavajo po tužni zemlji.
In v Hartumu pozno truma moli,
Černa truma, truma oproščena,
Hrepeneča zgodnje zarje čaka,
Svitle zarje, glorije nebeške. —
Gre poslušat Soliman Abuna
Dečke mlade in obličja nježne,
Al so mirni v pozni svitli noči,
Al oči jim stiska sladko spanje. —
Sladko spanje jim oči ne stiska,
Tiho hrepené po svitli zarji,
Svitli zarji, gloriji nebeški,
Glas pošiljajo nad jasne zvezde,
Svete jih poslušajo :::::Oj nebeščanje presrečni,
:::::Kak se dobro vam godí,
:::::Oj prosite, da meti vami
:::::Skoraj bomo revni mi.
:::::Naj prisije zgodnja zarja,
:::::Naj napoči beli dan,
:::::Da nam bele oblačila
:::::Dá Abuna Soliman.
:::::O Marija, Mati Božja,
:::::Prosi, prosi ti za nas,
:::::Da napoči skoraj jutro,
:::::Pride zaželeni čas.
:::::Še otroci jeze Božje
:::::Z grehom smo obloženi,
:::::Jutri bomo pa umiti,
:::::Presojeni in novi.
:::::O Marija, prosi, prosi,
:::::Da sram dojde beli dan,
:::::Da stori otroke tvoje
:::::Nas Abuna Soliman.
:::::Ti si dobra, ti si mila,
:::::Le pri Bogu prosi zdaj,
:::::Radi zvesto te častili
:::::Bodemo na vekomaj! —
Pride svitla zarja, vzhaja solnce,
Serčno se raduje černa truma,
Zgodaj prot nebesom se ozira,
Gori rulade serca povzdiguje,
Mlade serca, polne hrepenenja.
Kar pristopi Soliman Abuna,
Spremljalo častiti ga tovarši,
V roci imajo bele oblačila,
Sveče bele svitlo jim gorijo.
Ide truma, truma hrepeneča,
Pred Marijo, pred Kraljico milo,
In besede svete izgovarja,
Zvestost svetemu Bogu obeta,
Čudijo se krog in krog gleedavci.
Spet pristopi Soliman Abuna,
In z vodó jih sveto vse obliva,
Govori besede pomenljive:
»Kerstim vas sedaj v imenu Božjem,
Bele vam izročam oblačila,
Neomadežane ohranite,
Čiste ponesite pred Gospoda.«
Radost sveta šviga v mlade serca,
Glasno Večnemu pojejo slavo,
Hvala se nebeščanom razlega,
In češčenje blaženi Mariji.
Kakor prosti revež se raduje,
Če h kraljevi mizi smé presesti,
Tak in še neskončno bolj veseli
Novokeršenci so in — pervenci
Solimanovega misijona. —
Pride večer, zarja pozna sveti,
Višnjeva bobni in Bera reka,
Sveta harmonija se razlega
Od višav nebeških dol na zemljo.
Celi svet spoštljivo odgovarja,
In nebeščanom prepeva pesmi,
Ž njimi strinja se hartumsko petje,
Soliman s pervenci glasno poje,
Da glasovi deleč krog donijo:
:::::Hvalite Gospoda, narodje po zemlji,
:::::Naj hvali ga zemlja, bregovje, morjé;
:::::Slavite Gospoda vse reke, potoki,
:::::Naj v času Ga dnevi in leta časté.
:::::Hvalite Gospoda, vé zvezde nebeške,
:::::Naj hvali Ga solnčni in lunin žar,
:::::Slavite oblaki Ga sivi z vetrovi,
:::::Donijo naj pevski glasovi mu v dar.
:::::Slavite Gospoda, vi kori nebeški,
:::::Kerubov in Serafov svitle versté,
:::::Vesoljno stvarjenje Gospoda naj hvali
:::::Od jutra do mraka, od mraka do dné!
</poem>
===Rilo slovo jemlje.===
<poem>
»Kaj sem pravil tebi,
Soliman Abuna?
Svitlo solnce peče,
Béli hladno zemljo,
Rumení se trava,
In vení zelenje,
Viri se sušijo,
Hudi so viharji,
Grozne so puščave.
Roka se mi trese, Moč me je pustila, Merzel pot po čelu Smert mi naznanuje, Oj tovarši, z Bogom!
Skupaj smo veslali, Bil sem
Preč je delo moje, Grob se Tebi, moj Abuna!
Zročam te dežele,
Dalje mi razširjaj
Ti kraljestvo Božje,
Zvesto pomagajte
Mili mu tovarši.
Boji so težavni,
Huda je vročina,
Oster veter brije, Strašne so puščave. Vendar se ne bojte, Bog vam bo pomagal; Verna pomagala Bode vam Evropa, Z vami radovala
Božja se nevesta. —
Nilovi valovi
Bojo vam šumeli,
Hladna zemlja krila
Bode lica meni,
Grob se že odpira,
Zadnja ura bliža.
Ko gomili hladni
Kmalo me zročite,
Srečno potovajte,
Černi rod učite.
Ti pa, moj Abuna,
Blaga modra glava,
Ki Bogu posvetil
Male si pervence,
Živi mnoge leta,
Bodi zdrav in srečen,
Bog vas vse obvaruj!« —
Tako oče Rilo,
Misijonska glava;
Bratom beseduje,
In oči zatisne.
Daroval življenje
Pervi je za ljudstvo
Černo afrikansko.
Že ga spremlja truma
Novo prerojena,
Spremlja ga v gomilo
Hladne tihe zemlje;
Soliman s tovarši
Poje miserere.
Glasen zvon ne poje,
Znanca pri pogrebu
Ni in rodovine;
Ni mertvaških križev,
Ni pokojnih mertvih,
Ena le gomila
Je v samotnem vertu,
Rilo tam počiva.
Venčana ga palma
Sama obžaluje,
Tica afrikanska
Milo mu prepeva,
In nebeška zvezda
Sladki mit mu lije.
Hodi černa truma,
Novo prerojena,
Pod samotno palmo,
Na gomilo hladno,
Hodi ž njo Abuna,
Mladi trumi pravi:
»Tako bomo enkrat
V tihem grobu spali,
Angelji nebeški
Bojo zapiskali,
In iz tihih grobov
Bomo se zbudili, Večno veselili. Nilovo valovje
Bije na bregovje,
Zgodnja zarja vzhaja,
Pozni zor zahaja, Tica Jutranja Hladni grob odeva, V tihem grobu spava
Misijonska, glava,
Slavni oče Rilo,
Spanje mu je milo.
</poem>
===Abuna sam.===
<poem>
Tedaj počiva v tihem grobu Rilo,
Dežela vroča vživa pervi dar.
Kako junaško mu je serce bilo,
Junaštvo sveto bilo mu je mar.
Prezgodaj mu življenje je vgasnilo,
Ne smem soditi jaz, uboga svar,
Stemnim in molim, vdá se pamet moja,
Prečudna je Gospod! previdnost Tvoja.
Nezmožen sem, samota me obdaja,
Oči mi kažejo na vse strani.
Sercé pogumnost rajska mi navdaja,
Prikazen ljutih vendar se boji;
V trenutku pervem zmago spet obhaja,
Ker svesto si neskončne je moči,
Ker Vsemogočni je izvolil mene,
Naj mila bo tedaj mi roka Tvoja,
Pogumen nove jadra spet napnem;
Da najdem kraj prihodnjega si boja,
Dežele čudovite gledat grem.
Pa zmaga Tvoja bo, Gospod! ne moja,
Ti Večni dajaš slabim moč ljudem,
Koló obračaš večne zgodovine,
Pošiljaš luč med tužne; goste tmine.
V domovje gori pa čem glas poslati,.
Da čuje ga mogočna Avstrija;
In da ga čujejo slovenski brati,
Da sprejme verna ga Evropa vsa,
Da sever pošlje zor v bliščobi zlati,
Da narod černi rajsko luč spozná,
Poprej pit jadra zopet se napnite,
Dežele nepoznane mi odkrite.
</poem>
===Vožnja po Beli reki.===
<poem>
Pošlje barke Haled paša,
Pošlje jih po Beli reki,
Od Hartuma preč veslajo
Med zamorce na kupčijo.
Ž njimi Soliman Abuna
V kraje notranje odrine,
V kraje vroče, nepoznane,
Kjer brez sence sonce sije,
Kadar vzplava na verh neba.
Močne jadra so napete,
Silni piskajo vetrovi,
Oster glas ušesom žvižga,
Kot kobilce bi cverčale,
Kadar siloviti roji
Skrivajo bliščobo solnčno.
Nepokojno je valovje,
Kot morjé široka reka,
Zibljejo se težke barke,
Les, železje se stresuje,
Sever v čversti stéženj buta,
In napenja močne jadra,
Urno goni proti jugu,
Med zamorce, narod černi.
Gleda krog in krog Abuna,
Proti nebu in po zemlji,
Pred očmi prikazni nove
Se versté, serce budijo.
Kakor gleda vojskovodja
Gore, griče in planjave,
Gleda, kaj sovražnik dela,
Kam postavil bi kerdela,
Da doseže slavno zmago:
Tako Soliman Abuna
Méri z bistrimi očesi
Čudno zemljo afrikansko,
Kjer postavljal černim ljudstvom
Bo zastavo večne slave.
Kaže razno se bregovje,
Gosta trava ga zarašča,
Bolj kot dolga rež velika,
Pase v njej se černa truma,
Truma slonov afrikanskih.
Tam stojé stoletni gozdi,
Solnčni žar jih ne predira,
Varna je po njih zverina
Po berlogih, v nočni senci.
Pevske trume, drobne tice
Letajo po tamarindah,
Sveti pisano se pelje,
Tanki kljuni žvergolijo.
Tu labud po Nilu plava,
Tamkej truma opic skače,
In žirafa vrat vzdiguje.
Zadaj se skalovje dviga,
Dim vali se proti nebu,
Barke ljudstvu krog oznanja.
Že prihaja černo ljudstvo,
Čudi se brodarjem belim,
»Mata da doto« prepeva:
Dobro nam imej se Sultan!
Barke jadra spet napnejo,
Plavajo po Beli reki
Vedno dalje proti jugu.
Zvezde severne bežijo,
Nove zvezde se na jugu
V žarni kažejo bliščobi.
Pod obnebjem nad puščavo
Zračne švigajo zercala,
Gozdi, reke, vasi, mesta,
Zvezde, morje, ljudske trume,
Švigajo ti pred očesom,
Zginjajo kot bela pena,
Nove trume vrejo k barkam,
Borci, Čirci in Vajaci,
Kiki, Berci in Arolci,
In še ljudstev druzih mnogo,
Staro bliža se in mlado.
Černo ljudstvo glasno In pozdravlja vse brodarje;
Pride ž njimi kralj Nigila, Černi kralj k Novih gostov »Zdrave barke gospodarja, Zdravi bodite brodarji, Daljni bratje, bratje beli, Vse na suho gre iz barke,
Gre tud Soliman Abuna,
Radovedno ljudstvo gleda
In spoštljivo ga pozdravlja.
Zdaj pričenja se kupčija,
Daj »bakšiš, bakšiš«, darilo,
Dajte svitlih nam kristalov!
Černo ljudstvo prosi, vpije.
Dajo turki steklenine,
Slonokostje pa zamorci
Urno nosijo na
Mirno gleda jih
Prime pa ga kralj Nigila, In poprosi za darilo, Svitle
Razdeljuje jo med ljudstvo. Černo ljudstvo Ploska, skače in prepeva: »Živi, Soliman Abuna!«
In po nilskih se deželah
Krog in krog en glas razlega:
»Prišel oče je, Abuna,
Beli mož med narod černi,
Dal je svitlih nam kristalov,
Živi, Soliman Abuna!«
Gleda Soliman Abuna,
Kak se ljudstvo ga raduje,
Prime citre, vdan v strune,
Mili glasi zadonijo
Da odreva po dobravah.
Će tud Nigila udriha, Glasba mična vse Radostni pojo zamorci: Zmiraj ti pri nas ostani,
Ti kraljuj v deželah naših!
Vse potihne, na tla sede,
Ko pomigne jim Abuna,
Govori besede take:
»Prišel k vam sem, černi bratje,
Zmirom čem pri vas ostati;
Gor nad zvezdami dežela
Je nebeškega Očeta;
Vekomaj on v njej kraljuje,
Tam so vsi narodje zbrani,
Kar jih bilo je na zemlji.
Prišel k vam sem, černi bratje,
Da vam gori pot pokažem.
Vernem se, pa zopet pridem,
Z mano pridejo tovarši,
Ž njimi sreča in veselje.
Ti pa Nigila, govori,
Odgovôri mi vse ljudstvo!
Bote radi nas imeli?« —
Odgovarja kralj in ljudstvo:
»Radi bomo vas imeli, Vaše bo kraljestvo naše.
Govori in se raduje
Nigila zdaj kralj, in ljudstvo,
Sega v roke Al skrivaj se turek vmeša,
Ino straši černo ljudstvo,
Vrag poslal ga je peklenski,
Da hudobnež beseduje:
»Nigila, ti kralj, in ljudstvo,
Bojte vsi se bele kože!.
Če Abuna tu ostane,
Več rosil vam dež ne bode,
Zemlja ne sadu rodila,
Bolj kot zdaj bo solnce peklo,
Jedli bojo vanj otroke —
Tak Abuna, kot tovarši.«
Razserdi se truma černa,
Jezno Solimanu vpije:
»To kibó: le berž na barko,
Spravi se od nas Abuna!«
Močne jadra so napete,
Barka spet na séver plava,
Verne se v Hartum Abuna.
Černo ljudstvo tiho gleda,
Nigila pa zbranim reče:
»Vselej turek rad se laže,
Mož pravičen je Abuna,
Naj ostane, da pokaže
Pot v deželo nam nad zvezde,.
Da nam dela radost, srečo.«
Poterjuje černa truma,
»Živi Soliman!« zavpije,
In za barko urno steče.
Nigila doide barko
Od bregovja z ljudstvom kliče:
»Stoj in verni se, Abuna!
Turek naj domu pobegne,
Živi, Soliman Abuna!«
Potolaži jih Abuna:
K Grem, Ta čas zdravi ostanite; Drugo leto vam
Pot v deželo gor nad zvezde, Srečo, radost varat prinesem. Veter piše, barka plava,
Černo ljudstvo glasno kliče:
»Živi, Soliman Abuna,
Kmal prinesi radost, srečo!«
</poem>
===Klic po domovini.===
<poem>
Jadranski mirno pljuskajo valovi,
Domu veslá Abuna Soliman;
Že skrivajo se Adrije bregovi,
Slovenija odpira hrib in plan.
Pokaže spet se jasni verh Triglava,
Ljubljana bela mu roko podá,
Dolencem oznanuje bistra Sava:
O blagor vam, ki imate aposteljna.
Nekdanja radost serca povzdiguje,
Ljubezen prejšnja vnovič plameni,
»Abuna Soliman!« — povsod se čuje,
Veselih glasov kraja, konca ni.
Slovenska svetu kaže domovina,
Da zdaj apostelj slavni je domá.
Kak veseli junaškega se sina —
Pozdravlja glasno ga Slovenija.
Al časa ni se dolgo radovati,
Poklic nebeški je Abunu mar;
Domovju mora spet roko podati,
Serčnosti sveti je ločenje dar. Prišel je pravit čudno zgodovino,
Kak v černem je potomstvu revež
In glas doni čez mirno domovino, Naj zida ž njim mogočne slave hram.
Kot blisk, ki na goré visoke šviga,
In strele meče tud v globoke dna,
Tak z glasom svojim vse Abuna vžiga,
Iskreni klic predira do serca.
Prešinja krepki zemljo glas domačo,
Posluša z Avstrijo Evropa vsa,
In glas odmeva v kočo ni palačo,
Beseda slavnega aposteljna:
»Pozdravljam zopet vas, slovenski brati!
Tovarši mili milih mladih let,
Ni dano nam se skupaj radovati,
Odločim se, kot ločil sem se pred.
Al prosim vas, darov mi prinesite,
Pokažite, da vera vam veljá,
Na bregu nilske reke silovite
Slovenske naj zaklade Bog
»Darovi prekosijo piramide,
Ki ni razdrobil še jih časov zob.
Kar stvarja verno serce, ne preide,
Močnejše je, kot tisučletni dob.
Ko več ne bo gorenskega Triglava,
Ko zgine zlati z zvezdami obok,
Slovela bo, rojaki! vaša slava
V osrečenji zaverženih otrók.«
»Pomoč tedaj, predraga domovina,
Pomagaj mi, mogočna Avstrija;
Ko mene terla huda je vročina,
Junaško ti si vrage zmagala.
Al zmaga tvoja bo še bolj slovela,
Če posvetiš v puščavi svet altar,
V spominu bo te Afrika imela,
Na veke boš zamorcem rajski dar.«
»Bog blagoslovil moč je avstrijansko,
Od nekdaj varovalo jo nebo;
Na vek bandero naj ji bo kerščansko,
Zvestoba svitli kroni biser bo.
In ker jadransko morje spet miruje,
Prinesi čez valovje blagodar,
Kraljestvo Božje naj se razširjuje,
Pod varstvom tvojimi, vesli mladi car!«
»Še dalje naj glasovi ti donijo,
Naj sliši verna jih Evropa vsa,
Za slavo Božjo serca naj gorijo,
Naj vžiga se ljubezen bratovska.
Moč združena bo čudeže zidala,
Njih bliš prekosil stari Babilon,
Na veke sveta Cerkev bode stala,
Zamorskim bratom pel kerščanski zvon.«
»In komur serce v persih krepko bije,
Pokažem mu v dežele vroče pot;
Naj loči se od drage domačije,
Ves svet v posestvo dade mu Gospod.
V duhovnem svetu mavrica bo krasna Razpenjala od tod se v Afriko, Zamorska bo dežela rajsko jasna, Evropo pa bo venčalo »Na boj tedaj! Gospod na delo vabi,
Odpira nam vinograd se Njegov.
Domovje! bratov svojih ne pozabi,
Od tebe naj izvira blagoslov!
Ne moj, Gospodov glas naj vas prešine,
Za večne čase delo to velja;
Odpirajo nebeške se višine,
Poganjaj
Doné glasovi, domovina čuje,
Posluša vsa mogočna Avstrija;
Kot jeklo iskrice ob kremen kuje,
Tak sega glas do vsacega serca.
Beseda v koče in palače šviga,
Aposteljnu pomaga kmet in car,
Pogum junakom mladim serca vžiga,
Življenje njih je apostoljski dar.
</poem>
===Mariji.===
<poem>
Spet glas povzdigne Soliman Abuna,
Povzdigne do nebes mogočni klic,
Boga za narod černi prosi — Muna,
Zročuje ga kraljici vsih kraljic,
Stoji Abuna v krilu domovine,
»Donele zemlji so besede moje,
Ter segale kerščanskim sercem v dno,
Al revna stvar sem brez pomoči tvoje,
Zato obračani k tebi se, nebo!
Poslušaj me, mogočni, pomočnica,
Poslušaj zemlje in nebes Kraljica!«
»Tvoj duh je poveličeval Gospoda,
In glas preroški svetu se glasil,
Da bode od izhoda do zahoda
Po zemlji te človeški rod častil.
Razgernjene široke so dobrave,
Razlega se po njih: Marija ave!«
»Al tužna je zamorska domačija,
Slavi te le pervencev malih glas,
Prosili so te pervikrat: Marija!
Usmili se; usmili ti se nas;
Naj zarija razlije žarke svoje,
Da sprejme krilo milosti nas tvoje!
»Tedaj, Marija! tebi zročam varstvo
Početja revnega človeških rok,
Naj milost tvoja vodi poglavarstvo,
Usmili ti se Kamovih otrók,
Pošiljaj, morska zvezda! žarke svoje,
Razširja naj se veličanstvo tvoje.«
»Mogočna je pri Bogu prošnja tvoja,
Saj si z Zveličal jem rešila svet,
Dobrot narodom dodeliš brez broja,
Izvir je v tebi, srečnih, milih let.
Po tebi rajske vrata so odkrite,
In v tebi moč za dela zmagovite.«
»Naj širi tvoje se tedaj češčenje,
Da širi slavo večnega Boga,
Nesrečnim pride rajska luč, življenje,
Ki bolečine, smerti ne pozná;
Naj prerodi zamorska se dežela,
Da pomožé nebeške se kerdela.«
»Kar delajo dežele posvečene,
V katerih sije tvoj nebeški bliš,
Kjer čast doni Device prečeščene,
Kjer cvete svetega rešena križ,
To bo v deželah nilskih se godilo,
Imé Kraljice večne se častilo.«
»Boga bo molil in častil Marijo,
Ki tisuč let je v tmini, Kamov rod.
Nebo bo čulo sveto harmonijo,
Ki Tebi slavo pela bo, Gospod!
Ne bojo puste, tihe več dobrave,
Donelo bo po njih: Marija ave!«
»Ne bo več prazna, žalostna dolina,
Prepeval bo po njej Marijin zvon,
Samotna jasnih gor ne bo višina,
Razlegal ž njih se bo večerni don,
Prinašal blagoslove dan Gospodov
V nebeško radost Afrike narodov.«
»Nad zvezdami zakrite še višine
Zagledalo bo slepo zdaj okó,
Odkrit bo žar nebeške domovine,
In bile serca bojo Ti zvestó,
Poganjale v puščavah rajske klice,
Junaško bojevale se Device.«
»Zato iz serčne kličem globočine,
Pošiljam k tebi, o Kraljica! glas,
Naj milost Tvoja tužni svet prešine,
Da pride zemlji lepši, zlati čas,
Da bojo vsi narodi te častili,
Veseli svetega Boga molili!
Tak moli hrabri Soliman Abuna,
Povzdiga do nebés mogočni klic,
Boga za narod černi prosi — Muna,
Zročuje ga Kraljici vsih kraljic,
Doni med zvezde v rajske glas višine,
Abuna zopet gre iz domovine.
Njegov glas čule serca so kerščanske,
Pobožna čela ga Slovenija,
Odmeval je v pokrajne avstrijanske,
Da čuje verna ga Evropa vsa;
Abunov glas ponavlja večno mesto,
Po sercih se budí češčenje zvesto.
Prijatelji Abuna so sprejmili,
Razlega pa se sveti glas povsod:
Da srečen bo, zveličan Kamov rod!
Pomoč narodom vsim je hči sijonska., </poem>
===Materna zahvala.===
<poem>
Satoji stoji zelena gora,
Na gori cerkvica je zala,
Sozidana na čast Marije,
Prelepa cerkvica na Stopnem.
Napravi se pobožna mati,
Odpravi se o svitli zarji,
K Mariji sveti gre na goro,
Na lepo Božjo pot na Stopno.
Že pride na želeno goro,
Že solnce zlato jo obsije,
V altarji je nebeška Mati,
Devica blažena Marija.
Poklekne tje pobožna mati,
Roké k Mariji povzdiguje,
K nebés Kraljici glasno moli:
:::::Marija! sprosila
:::::Si milost mi to,
:::::Da zopet podala
:::::Sem sinu roko.
:::::Pred tvojim obličjem
:::::Opravljal je dar,
:::::Ko serce nebeški
:::::Mi vžigal je žar.
:::::Ko mano nebeško
:::::Je ustom podal,
:::::Prečuden je plamen
:::::Ljubezen mi vžgal.
:::::Naj toraj, Marija,
:::::Ti hvala doní,
:::::Naj serce hvaležno
:::::Te večno časti!
:::::Odšel spet Abuna
:::::In vzel je slovó,
:::::Po mirnem domovji
:::::O spremljaj ga zvesto
:::::Marija vse dni,
:::::Za Božjo naj slavo
:::::Serce mu gori.
:::::Saj unstran v nebesih
:::::Ga vidila bom,
:::::Tam gor brez ločenja,
:::::Brez smerti je dom.
:::::Za milost, Marija,
:::::Pa hvala doni,
:::::In serce hvaležno
:::::Ti vedno gori.
Tako pobožna mati moli,
K
»Češčena bodi, o Marija!«
Izgovorí pobožna mati,
In zapusti zeleno goro,
Prelepo cerkvico na Stopnem.
Po sinjem molji barka plava,
Po morji se Abuna vozi,
Veslá nazaj v dežele vroče.
Ko solnce jutranje prisije,
Ozira se v slovenske kraje,
Zakriva morsko jih bregovje. Abuna Soliman odide, </poem>
===»Zgodnja danica.«===
<poem>
Glasen hrum doni na brodu,
Tam na Nilu pri Kairi,
Ljudstva mnogo je na suhem,
Ljudstva dokaj na valovji,
Na valovji nilskem v barki.
Kaj pomeni taka radost,
Kaj pomeni strel in godba?
Al se vozi turški paša
Po deželah afrikanskih?
Ali poglavar Efendi,
Morda se v Egiptu ženi?
Strel in godba ne pozdravlja
Paša turškega na brodu,
In Efendi se ne ženi.
Čujte: Soliman Abuna,
Iz Evrope se vernivši,
Jadral bo v dežele daljne,
Deleč gori med zamorce,
Pelje novih jim tovaršev,
Božja čast je vsim zastava.
Njim odmeva Strel in godba,
Solimanu in tovaršem,
In bandera njim vihrajo,
ljudstvo glasno njih pozdravlja.
Čudu novemu se čudi.
Nil šumi, mogočna reka,
Na valovji stoji barka,
Barka nova pašatova,
Iz železja je skovana,
Sveti se kot čisto srebro,
Stoženj je visok kot gora,
Jadra bele kakor svila,
Močne so vervi kot jeklo,
Vesla čverste kakor ruda,
Težko sidro kakor svinec.
Pride Soliman Abuna,
Tako paša nagovarja:
»Daj mi, paša! barko novo,
Vozil bodem se s tovarši,
Poveslamo gor po Nilu,
Med narode afrikanske.«
Solimanu reče paša:
Ne bi dal za zlate kupe, Vendar Soliman Abuna Naj ima jo v nizko ceno. Naj ti dobro, dolgo služi, Srečno se s tovarši vozi. Krasna barka pašatova, Iz železja vsa skovana,
Ki se sveti kakor srebro, Jadra bele kakor svila, Močne so vervi kot jeklo, Vesla čverste kakor ruda, Težko sidro kakor svinec, Lepa barka pašatova Naj Abuna tvoja bode,
Srečen vozi se po Nilu, Do narodov afrikanskih. Soliman prevzame barko,
Krasno barko pašatovo,
In tovaršem beseduje:
Bo po Nilu nas vozila; Mi Bogu smo posvečeni,
Barka pa bo zvezda naša, Luč narodom čemim nese, Žar ljubezni Tak Abuna beseduje,
Vse se giblje, vse se ziblje,
Ljudstvo se na bregu tare, Poka strel in vrisk odmeva, In na barki je Abuna, Barko novo blagoslovlja. Zdaj bandera misijonske, Nad banderom naj visočim
Zablišči se zlata zvezda, To je
Té Abuna blagoslovlja, Posvečuje ga Kraljici Rajski, Materi Mariji. Tje postavi nje podobo Lepo kakor bliš nebeški. In na barki pred Marijo K
Sveti dar Rogu opravlja; Rajska godba se razlega, Ter odmeva glasno petje: »Bog pred Tvojim veličastvom, Molimo te Tu v samoti: Da se širi Tvoja Krog in krog po celi zemlji. Dokončana je slovesnost,
Barka nova posvečena,
Strel in vrisk doni na Brodu,
Žarke širi zlata zvezda,
Hladni piš vihrá bandera.
Že k odhodu tromba poje,
Bele jadra so napete,
In izurjeni brodarji
Vsi
Zdaj oglasi se Abuna, Slovo jemlje od Kaire, In tovaršem beseduje:
»Glejte vi tovarši moji,
Kak se sveti zlata zvezda.
Svitla zvezda je danica, In danica krasna banka, Ki po Nilu nas ponese Gori med narode Černe.
Zgodnja zvezda poznih časov Rajske žarke bo razlila Na obnilske vse pokrajne,
Ker mogočna morska zvezda Kot danica dan naznanja,
Tak prinese barka naša Beli dan narodom černim. Verli bodite brodarji, Zdrav nam, paša, zdravo ljudstvo,
In pogumni vi tovarši Vozi
Bog, Marija, bodi z nami! Tak Abuna beseduje,
Tromba zadnjikrat zapoje,
Nova barka pa odrine,
Glasno zadoné pozdravi,
Sreča! z Bogom! se razlega.
Zopet godba se oglasi,
Močno je valov šumenje,
Glasi pa doné močneje,
Verski zapojó junaci,
Z zgodnje se glasi Danice:
:::::Zdrava morska zvezda,
:::::Blaga Božja mati,
:::::Vekomaj devica,
:::::Srečne rajske vrata.
:::::Gabriel pozdravljal,
:::::Rekel ti je: zdrava!
:::::Daj nam mir Kraljica,
:::::Svetu druga Eva.
:::::Grešnike oprosti,
:::::Luč prinesi slepim,
:::::Podi hudobije,
:::::Dajaj nam dobrote.
:::::Kaži, da si Mati,
:::::Sinu prošnje zročaj,
:::::Ki za nas je rojen,
:::::Tvoj se imenuje.
:::::Čudna si, devica,
:::::In med vsimi mila,
:::::Reši nas od grehov,
:::::Stori mile, čiste.
:::::Čisto daj življenje,
:::::Potovanje varno,
:::::Jezusa pokaži,
:::::Da se veselimo.
:::::Čast Bogu Očetu,
:::::Vélikemu Kristu,
:::::In svetemu Duhu,
:::::Trem edina slava!
Barka je na sredi Nila,
Zadnji glasi zadonijo,
Na bregovji klic odmeva,
Ljudstvo sluša, barki maha,
Jemljejo slovó brodarji,
Sveti zgodnja se danica,
Svitla, krasna zlata zvezda,
Zgodnja zvezda poznih časov.
Od Kaire do Hartuma
Glas razširja se ob Nilu:
»V svitli barki iz železja
Pride Soliman Abuna,
Glejte, glejte novo čudo!«
In po Nilu barka plava,
Vrejo k Nilu černe trume,
Čudijo se zlati zvezdi,
In pozdravljajo Abuna.
Vstavi zgodnja se danica,
K njej Abuna ljudstvo vabi,
In pokaže v rajskem svitu
Zemlje in nebes Kraljico.
Spet v pokrajnah vsip obnilskih
Krog in krog se glas razširja:
»V svitli barki iz železja
Pride Soliman Abuna,
V barki sveta je Marija,
Zemlje in nebes Kraljica, Glejmo, Vrejo k barki trume nove, Gledajo nebes Kraljico, Z mično godbo pesem glasno
Verski :::::Zdrava morska zvezda,
:::::Blaga Božja mati,
:::::Vekomaj Devica,
:::::Srečne rajske vrata! —
Veter piše, barka nova
Po valovji mirno plava,
Čverste vesla se vertijo,
Zlata zvezda milo sveti,
Na pobrežji ljudstvo vriska,
Z barke godba ga pozdravlja, Vse se veseli z Abunom. Pade tiha noč na zemljo,
In nebo v bliščobi zlati
Mokro pot brodarjem kaže.
Težka barka se ne vstavi,
Po valovji dalje jadra,
V nočnem blesku na poveršji.
Radosten stoji Abuna.
Zdaj od juga se priplazi
Gosta megliti pod obnebjem,
In gosti se kakor tetina
O večernem, hladnem mraku.
Zlato zvezdje se poskrije,
Vse na hip obdá tamota.
In vihar strašán potegne,
Da se stresne težka barka
Grozno zašumi Valovje,
Da prešine strah brodarje.
Blisk in grom skoz tmino šviga,
Vsiplje se naliv kot toča, In vihar
Da se suče težka barka Kakor lahki list po zraku. Vesla sučejo brodniki, Al vihar jih vse premaga,
Bele jadra jim poterga, V
Ob skalovje barka bije, Lije dež, valovje pljuska,
Z bliskom spet germijo strele,
Šviga strah po sercih v stiski, Nagne barka se, pogrezne, Da v predale votla lije, Pokajo vervi in Vendar zopet se povzdigne, Zopet pa ob skale bije, Zopet kviško voda pljuska.
Vse v trepetu strašnem zdiha, Smertna groza vse obhaja, Stresa z barko se, nagiblje, In oči v nebo upira. Sčasoma vihar pojenja,
Raztepejo se oblaki,
In pomiri se valovje. Zopet sučejo se vesla, Bele jadra so napete, Mirno zgodnja gre Danica, V barki zapojo junaci
Pred Marijo morsko zvezdo:
Hvaljena nebes Kraljica! Mirno zopet barka plava, Ker mogočno varstvo Božje
In premile je Device,
Hvala naj doni na veke! </poem>
===Po puščavi.===
<poem>
Tromba poje, trop se giblje,
Obloženi so velblodi,
Zvirajo se pod zaboji,
Omahujejo mehovi,
Jezditi povzdignejo se,
Kot pastirji na zibalki.
Zdrava barka in tovarši,
Nam odpira se puščava,
Snidemo se pri Hartumu.
Aló, sproži trop voditelj,
Pred velblodi jo koraka,
Tromba poje, trop se ziblje,
Zad gonitelji dervijo.
In Arabec prot nebesom
Moli in na pomoč kliče:
»Oj pomagaj, Abd-el-Kader,
Srečne, zdrave nas ohrani,
Naj velblodi srečni bojo,
Naj blago se ne pokvari
In ne škoduje puščava;
Ti odganjaj nam strahove,
Varno vodi, Abd-el-Kader!«
Al z Abunom vsi junaki
Tako molijo k nebesom:
»Večni Bog! Ti srečno vodil
Jakopa si po samoti;
Izrael je bil mogočen
Ko iz
Čuda delal mu v puščavi; Vodi Večni, Premogočni, Tudi nas po varni poti, Zdrave srečne nas ohrani, Dober Ti si, Vsemogočni! Jezdi trop, šumi valovje,
Reka se mogočna skrije
In odgerne se puščava.
Kakor lovec, ko doseže
Stermi verh visoke gore,
In zagleda deleč Morje,
Čudi se, stemni, in misli,
Ker ne vidi daljne meje,
Vse nezmerna je planjava:
Tak junaki svete vere
Čudijo se in stermijo,
Ko odgerne se puščava.
Vse je mirno, vse je tiho,
Ni rastline, ni živali,
Ne odmeva glasna reka,
Ne šumljajo hladni viri:
Gledata nebo in zemlja
Gola se v nezmernem krogu,
Vmes praznota je neskončna.
Tak v samoti trop se giblje,
Pések se kot snég izmiče,
Po velblodih šiba treska,
Trop za tropom se
In z gonitelji Dan tihotni z
Na velblodih bela truma. Pa vesele pesmi poje,
Glasi severni v puščavi
Afrikanski zadonijo, Po okolici neznanski.
Više vzhaja zlato solnce,
Jarki padajo v puščavo,
Pesek belijo po zemlji,
Da vročina trop premaga.
Stojte! zakriči voditelj,
In velblodi obstojijo,
Potniki na tleh so vročih.
Zdaj razgernejo šotore,
Da odganjajo vročino,
Vse počitka se raduje.
Solnce bega, hlad prihaja,
Spet zapoje glasna tromba,
Trop se vzdigne in se giblje,
Zopet petje se razlega,
Zopet molijo kerdela:
Zadnji žarek solnčni skrije
Za puščavo se v daljavi,
Zamigljajo zlate zvezde.
Kot večerni zvon zapoje
Z močnim glasom svitla tromba,
Proti nebu harmonija V čast doni Kraljici rajski:
:::::Zdrava morska zvezda,
:::::Blaga Božja mati,
:::::Vekomaj Devica,
:::::Srečne rajske vrata!
Pozna noč je, trop se vstavi,
In razpne šotore varne;
Zdaj zakurijo Arabci,
Proti nebu plamen šviga,
Sveti nočna se puščava.
Potniki se veselijo,
Šum odmeva med tihoto,
Radostne glase se pesmi.
Lahko noč! so zadnji glasi,
Jek je krog in krog potihnil,
Obmolknilo govorjenje.
Sladko spava trudna truma,
Za poročnega čuvaja
Zvesta jim je tiha luna.
Bliža dan se, in danita
Zgodaj potnike predrami.
Tromba poje, trop se giblje,
Dalje hodi po puščavi.
Tak preide dan za dnevom,
Kar se zopet Nil pokaže,
Spet šumé valovi mokri,
Vert hartumski hlad ponuja,
Tromba zadnjikrat zapoje,
Glasna radost ji odmeva.
</poem>
===Vojska vstavljena.===
<poem>
Pride sel k Belenijanu,
Tje v Nigilovo kraljestvo,
Vojsko Barcem napovedat,
Tako ljudstvu beseduje:
»Poslušajte, kaj vam pravim:
Jezni berski so glavarji,
Hudi bevski so vojaci,
Njim pogum gori kot
Hočejo vas v boj imeti; Okrog Po deželi in po mestu
Tromba pole, boben bije, Kri junaška v boj se spravlja;
Solnce trikrat ne zaide, Da vam, nečloveški Barei!
Bojo psi kosti lizali. Sel izreče in
Zdaj po barski se deželi
Širi hrup: na boj vojaci,
Primite orožje v roke,
Da pokažete pesjanom,
Kako hudo so se spekli,
Da so vojsko z nami vžgali.
Solnce trikrat ne zaide,
Da odbijemo jim glave,
Prebodemo jim trebuhe,
Da zapalimo jim koče,
In poberemo vse blago.
Širi glas se po deželi,
Tromba poje, boben bije,
Vse na boj se ljuti zbira.
Tri dni ljudstvu tromba poje,
Tri dni glasen boben bije,
Meče brusijo vojaci,
V strup pomačejo
Loke mažejo z mazilom, Tule polnijo z železjem, Krepijo pesti si močne, Zbirajo si terde kije, In za trombo se podajo
Ter za bobnom k poglavarju.
Tretji večer, zadnji večer
Pride truma brezštevilna,
Vre k ponočni veselici.
Vsak vojak orožje nese,
Desno pa derži visoko,
V njej navezano je dračje,
Težka butara, visoka,
Proti nebu platnen šviga,
Težka bakla je prižgana.
Kakor svetijo plameni,
Če se morska vojska vname,
Ko zažgane barke čudilo
Zibljejo se po valovji:
Tak se križajo goreče
Bakle s svitlimi kresovi,
V močnih rokah jih zamorski
Čversti nosijo vojaci.
Z vojsko šotor se napolni,
Sred šotora oginj šviga,
Luč se krog in krog razširja,
Kakor sobice jasno sveti.
Tam glavar stoji z orožjem,
Mladi so okrog vojaci,
V desni bakle jim gorijo.
Zraven ljudstvo je v okrogu,
Ženstvo, starci in otroci,
Vse se giblje in prepeva,
Vmes odmeva glasna tromba,
Boben bije in rogovi
Trobijo prečudne viže,
Zdaj se poglavar oglasi,
Vse potihne, ko pomigne,
Zbranim tole beseduje:
»Poslušajte, stari, mladi!
Kaj bom poglavar govoril.
Jezni berski so glavarji,
Hudi berski so vojaci,
Hočejo vas v boj imeti.
Jutri zgodaj boj se vname,
Hočemo jim pokazati,
Kaj premore kri junaška.
Danes pa se veselimo,
Krepimo si močne ude,
Boj prinese Barcem slavo,
Zmaga dojde nam z bogastvom.
Zdaj v kolesu se vertimo,
Jutri bomo tacat plesali,
Kjer bo tekla kri junaška,
Radost naša bo velika.«
»Doto mátat!« <ref>Blagor poglavarju!</ref> ljudstvo vpije,
»Zmaga naša mora biti!«
In vojaci svitle bakle
Stegnejo nad glave ženstvu,
Starcem Ter z orožjem zarožljajo, Na vse gerlo
Bodemo za Tekla bode kri junaška, Zmaga naša mora biti! Zdaj se pari zavertijo,
Vse se giblje, vse se ziblje,
Glasno petje se razlega,
Tromba poje, boben bije,
Vmes odmevajo rogovi.
Svetijo se krog ognjišča,
Kviško švigajo plameni,
Krog pa trume se vertijo. —
Dan napoči, boj se bliža,
Zadnjič divje zavertijo
Krog plamenov se v kolesu.
Spet se poglavar oglasi,
Vse potihne, ko pomigne,
Tako zbranim beseduje:
»Poslušajte, stari, mladi,
Kaj bom poglavar govoril.
H koncu zdaj je veselica,
Čas je, da se v boj podamo,
Že prihajajo pesjani.
Zvečer pa bo zmaga naša,
Zopet bodemo veseli,
Bolj kot zdaj se radovali,
Ko potolčemo Berjane.
To pa moramo storiti,
Nikdar niso dedje naši
Dali se pesjanom v roke,
Nikdar se mi ne vdajmo.
Vi mladenči, le pogtumni!
Zmaga naša nora biti,
Glejte, matere, sestre vam
Pletle slavne bojo vence,
Ko se vernete iz boja.
Pasti mora, kdor se bliža,
Idimo na boj junaci!«
Zopet silni boben bije,
Tromba poje in rogovi.
Vsaka koča boben tolče,
Vsaka koča v trombo piska,
Ko zasliši velki boben.
Silna vojska se pomiče,
Vse se meša za vojaci,
Ženstvo, starci in otroci,
Širi hrup se po planjavah,
Da odmeva od bregovja.
Tak valé se silni Barci,
Bližajo se jezni Berci,
Huda vojska se pričenja.
Že razpenjajo se loki,
In natikajo pušice,
Vzdigajo se suljce, kiji,
Eden sproži, drugi meri, Tretji Kar zavriska
»Čujte, glejte, belokožnik; Prišlo je božanstvo sveto, Hudo Bel mož v černem oblačilu
Stopi med kerdela ljute,
Skoz legat tako zatrobi:
»Kaj se bijete zamorci,
Večni Bog če mir imeti!
Če se bote vojskovali,
Dež ne bo rosil na zemljo,
Več ne bo vam rasla dura,
Žeja, lakota morila
Bo nemilo po deželi.
Spravite se, mir storite,
Odložite berž orožje,
Tako sveti Bog veleva,
Ki visoko je v nebesih,
Gor nad zvezdami, nad solncem,
Ki pa zmirom dobro vidi,
Kaj počenjate na zemlji.
Toraj urno mir storite,
Da ne pošlje hodili kazni!«
Vse stermé govor posluša,
Že odlagajo orožje,
Sulice in težke kije,
In podajajo si roke,
K možu belemu hitijo,
Ter priklanjajo se nizko.
Pridejo vsi poglavarji, Trume barske, trume berske,
Vse zgleduje se in čudi.
Zopet jame govoriti
Beli Vse potihne, ko pomigne, Tako trumam Barka k Sèm Bog poslal me je nebeški, Ki ga vi še ne poznate, Da vam srečo, mir prinesem.
Zdaj pristopi kralj Nigila,
Serčno belega objame,
Černi trumi beseduje:
»Poslušajte stari, mladi!
Vidil jaz može sem bele,
Ki so zopet se vernili,
Šli v domovje po tovaršev.
Bil je Soliman Abuna,
Dal nam svitlih je kristalov,
In obljubil, da še pride,
Pot v nebesa nam pokaže,
In prinese srečo, radost.
Beli mož, povej mi urno,
Kje je Soliman Abuna,
Al si ti izmed tovaršev?«
Belokožnik odgovarja:
»Verli, dragi kralj Nigila,
Slišal sem o slavi tvoji,
Pravil mi je sam Abuna,
Ki preserčno te pozdravlja.
Kmalo spet v dežele vaše Pride Soliman Abuna. Jaz tovarš njegov sem Vinko,
Moje sveto je povelje, Da mirujete z orožjem,
Kmalo bo pri vas Abuna,
In pokaže pot v nebesa. Zveseli se černa truma,
Vmiri in domú se verne,
Sabo Vinkota povabi,
Čuda Božje ta jim pravi,
Svete vere luč prižiga.
</poem>
<references />
===Varstvo Božje.===
====I.====
<poem>
Med narodom zamorskim
Potuje elan na dan
Apostelj, slavni Vinko,
Za sveto vero vžgan.
Prihaja černo ljudstvo,
In sveti mož uči,
Kdor veruje besedi,
Apostelj ga kersti.
Vse ljubi ga, spoštuje,
Le berski poglavar
Jezi se in repenči,
Sovraži belo stvar.
»Jaz čem, da pasti mora,
Če glavo mi veljá,
Sovražim belo kožo,
Pokoja mi ne dá!« —
Izgovori in vzame
Pušico ostro v dlan,
Aposteljna gre čakat Na hrib
Tam Vinko se sprehaja,
Zamorec prime lok, Za germom skrit pomeri,
Al — strel ne gre iz rok. Neznanska groza strese
Hudobnežu roké,
Serce mu čudno bije,
In lica obledé.
K aposteljnu počasu
Prileze tje na plan,
Tako mu beseduje
Objokan in skesan:
Prehudo S pušico nate meril,
Ko v germu skrit
Al groza me obhaja, Ko vidim tvoj obraz;
Ti Hudobna stvar sem jaz. Apostelj odgovaa ja:
Jaz nisem, — Vsemogočni Izmaknil ti je lok. Povem ti, da
Moči Njegove več, Sicer strašno zadene
Te maščevanja meč.
</poem>
====II.====
<poem>
Napoti se med Berce
Apostelj neki dan,
In truma černa spremlja
Ga čez Belenijan.
Hudo pripeka solnce,
In žeja vse mori,
Na potu ni studenca,
Ki žejo pogasí.
Zastonj po tleh ozira
Skaljeno se oko,
Od solnca les se vžiga,
Vse jasno je nebó.
Apostelj omaguje,
Naprej ne more več,
Omagala je truma,
Življenja moč je preč.
Povzdigne pa k nebesom
Roké ino oči
Apostelj, k Bogu moli,
Naj vsmili se stvari.
In zdajci se prikaže
Oblak nad goro siv,
Trenutkov malo mine,
In vsuje se naliv.
Dež vročo zemljo moči,
Da urno se hladí,
Po jamah vode dosti
Popotnikom stojí.
Vročina ne pritiska,
Poverne spet se moč,
Apostelj spremljevavicem
Spregovori, rekoč:
Kaj Božja moč Pobožna kaj molitev Pri svetem Bogu Mogočne so nebesa, Življenje daja Bob, Naj žuga pogubljenje, On reši iz nadlog. Potuje spet apostelj,
Za sveto vero vžgan.
In truma černa spremlja
Ga čez Belenijan. Vse Božjo moč spoznava,
Apostelj jih uči, V zamorskih sercih vero,
Ljubezen oživi. </poem>
====III.====
<poem>
Po gozdu velikanskem
Apostelj gre domú,
In černi spremljevavci
Bojijo se strahu.
Zahaja pozno solnce,
Na zemljo pade noč,
In gozd je prenočišče,
Naprej ni iti moč.
Bliščobe svit nebeške,
Jim gozda verh tamni,
Zakurijo zamorci,
In grejejo si kri.
Al gostje prenevarni
Po Ferfrajo nočne tipe, Zverine tulijo. Smerčijo divji sloni,
In lévi se budé,
Nad ognjem grozen tiger
Pokaže jim zobé.
Popotnike na čelu
Pomoči smertni pót,
Apostelj tiho moli:
»Usmili se, Gospod!«
Visoko plamen švigne,
In sproži se požar,
V plamenu drevje poka,
Podira ga vihar.
Zverine pa zbežijo,
In tulijo strašnó,
Požar se razširjaje,
Da svitlo je nebó.
Odide nočna groza,
Napoči beli dan,
S popotniki apostelj,
Za sveto vero vžgan,
Naprej domu potuje,
Nevarnosti več ni,
Po poti spremljevavcem
Besede govori:
»Vesoljnost je pokorna
Neskončnemu Bogú,
In v nar bolj ljutem boji
Smo svesti si mirú.
Gospod kroti zverino,
Odganja divjo strast,
In Njemu le razlega
Naj slava se in čast.« —
</poem>
===Abuna Soliman med Barci.===
<poem>
Barka gre po Beli reki,
Sveti zgodnja se Danica,
Jadra proti Gondokori,
Ljudstvu prihod strel naznanja.
Zbirajo se urni Barci,
In med njimi kralj Nigila;
Naglo bližajo se barki,
Tak pozdravljajo Abuna:
»Dótó, Sólímán Ábúná! <ref>Doto, zdrav! Dobro došel!</ref>
Prišel k nam si z barko novo,
Kak se sveti zlata zvezda,
Upi nam so se spolnili,
Doto, Soliman Abuna!« —
Pride barka k Gondokori,
Sveti zgodnja se Danica,
Gleda čudo barsko ljudstvo, Staro, mlado In prepeva glasne pesmi.
Soliman jim Dá jim Nove kaže Tako zbranim beseduje:
Pripeljám tovaršev novih,
Z nami sreča je in radost,
Hočemo pri vas ostati,
In kazati pot v nebesa,
Odkrivati čuda Božje.
Barsko ljudstvo glasno kliče:
»Živi Soliman Abuna,
Zdravi vsi tovarši beli,
Ki so prišli v kraje naše,
In prinesli steklenine.
In med nami ostanite,
Da v deželo lepo, srečno,
Pot pokažete v nebesa.« —
Zbere mesto si
Da postavi hišo sebi, Hišo sebi in tovaršem, Da sozida belo cerkev Sveti Materi Mariji. Černo ljudstvo tje prihaja
Vsaki dan o svitli zarji;
Ko se solnce ponižuje,
Radostno domú odhaja,
In domačim oznanuje
Božji
Tak se širi sveta vera
Po deželah afrikanskih,
In raduje se Abuna,
Ž njim veseli so tovarši,
Veselijo se zamorci,
Sveti kerst jih posvečuje.
</poem>
<references />
===Tri nove rože v Afriki.===
<poem>
Zvezda nebeška,
Zgodnja Danica,
Srečno priplava
V mesto Hartum.
Narod zamorski
Barko pozdravlja,
Petje odmeva
Radostnih trum.
Božja je slava
Sveto bandero,
Serčnim junakom
Večno veljá.
V zgodnji Danici
Vpričo Marije
Verli Abuna
Hvali Bogá.
Zgodnja Danica
Dalje odrine,
Zvezdo na Nilu
Gleda ves svet.
V nilske dežele
Žarki letijo,
Zemlja razvija
Pervič nov cvet.
Cvetje poganja,
Širi dišave,
Milo duhtijo
Rožice tri.
Mana nebeška
Rože napaja, Vidila lepših
Afrika ni.
Višnjeva reka
Z
Potnikom deleč Pot je odpert. Tamkaj Abuna
V kraji prijetnem
Pervi zadelal.
Roži je vert.
Dalje na jugu,
Kjer ti dežele
Nilske odkriva
Belenijan,
Drugo je rajsko
Rožo zasadil
V zemlji zamorski
Soliman.
V sredi ob Nilu
Roža je tretja,
Sestram enaka,
Milo duhtí.
Njo zasadile
Tudi so roke
Blagega serca Slovenske Rože ob Jordanu
Niso tak zale,
Cedri, cipresi
Tolik ni kras.
Venčane palme
In tamarinde
Morajo skriti
Ponosni obraz.
Lepša od zlata
Je korenina,
Bolj kakor srebro se
Perje blišči. Niso enake
Zvezde nebeške,
Solnce enako Bunčici ni. Rajske dišave
Iz rožič puhtijo,
Barcem odpira se
Sveto nebo.
Srečni so Kiki,
In drugi zamorci,
Abuna prinesel
Srečo je to.
Zgodnja Danica
Plava po Nilu,
Z rožami strinja
Zlati se bliš,
Tam '''Gondokora,'''
Tukaj Hartum je,
Vmes povzdiguje
Sveti se križ.
</poem>
===Prošnja za dež.===
<poem>
Móž zamorskih gosta truma
Vola černega pritira,
Nese polne vreče dure,
In pridelkov
Da V tamni koči čarnik biva,
Glasna truma ga predrami,
Tako njemu beseduje:
»Djubek čarnik! ná darila,
Dežja skoraj nam naredi,
Ker suši se ravno polje,
Dura noče obroditi,
Vse vročina huda jemlje,
Toraj dežja nam naredi,
Ti si umen in mogočen.«
Vzame čarnik vse darila,
Govori besede skrivne,
Gosti trumi beseduje:
»Hranil lepe sem darila;
In besede izgovoril,
Nekaj ur še naj preide,
Dež pomoči ravno polje.«
Idejo domú zamorci,
Ure minejo in dnevi,
Huje solnce žge in pali,
Ravno polje bolj razpoka,
Dura noče obroditi,
Vse vročina huda jemlje.
Zopet pridejo Zamorci
K Djubeku in govorijo:
Lepe dali smo darila,
Dežja pa naredil nisi!
Še en dan ti je odloga.
Če ne pošlješ dežja polju,
Djubek čarnik odgovarja:
»Dežja ni, al vi ste krivi,
Kaj ste vzeli belo kožo,
V Gondokori tam prebiva,
Dež odganja naši zemlji.
In nesrečo vsim pripravlja.
Belokožnika izpodite,
Iz dežele naj se spravi,
In rosil bo dež na zemljo.
Razserdi se černa truma,
Gre z orožjem v Gondokoro,
Solimanu tak zabavlja:
»Belokožnik, iz dežele! .
Ti odganjaš dež od zemlje,
Tako Djubek časnik pravi.
Toraj spravi se in hodi,
Ustno naše je orožje,
Reče Soliman Abuna:
Čudne so besede vaše,
Čudne misli vam rojijo
Po neumni, slclii glavi.
Dežja nima Djubek čarnik,
In ne zná ga narediti.
Vsi ljudje po celi zemlji
Revne so stvari nezmožne;
Kdo doseže svitlo solnce,
Kdo do zvezd nebeških pride,
Kdo z oblaki jih zakriva?
Tega nihče nas ne more;
Velik Bog je in mogočen,
On je vstvaril solnce, zvezde,
Vse, kar vidite po zemlji,
On pošilja nam oblake,
On pošilja dež in roso,
On nareja lepo vreme.
Djubek čarnik je goljufen,
Kakor vi on nič ne more.
Svetega Boga molite,
Opustite boj, prepire,
Vse po bratovsko ljubite;
In prišel bo dež na zemljo,
Polje vaše bo rodilo,
Lepi bojo vsi pridelki.
Molil bom
Da Da vročina huda neha. In potem
On je dober, svet, mogočen,
Kar ga bodete Vselej bode vam dodelil.
Černa truma odgovarja:
»Živi, Soliman Abuna!
Prave so besede tvoje;
Djubek čarnik je goljufen,
Dati dežja nam ne more,
Bog je dober, svet, mogočen,
Njega bodemo prosili,
In rosil bo dež na zemljo,
Prosi tudi ti Abuna,
Živi in pri nas ostani,
Ti si dober in razumen,
Živi, Soliman Abuna!
Zdaj odidejo zamorci,
Soliman pa k Bogu moli;
Pridejo oblaki mokri,
Dež na vročo zemljo pada,
Zelení se ravno polje,
Černo ljudstvo se raduje,
Bogu svetemu prepeva:
»Velik Bog je in mogočen;
Kterega Abuna moli,
Njega bodemo molili,
Njemu čast veljá in slava,
Hvaljen bodi Bog mogočni!«
</poem>
===Barski učenci.===
<poem>
O poznem večeru zamorski učenci
Zapuščajo šolo, in jutranji zor
Povablja dih zopet v hišo misjonsko,
Abuna s tovarši pozdravlja njih zbor.
Razlagajo njim se večne resnice,
In
Ko solnce izhaja, na potu prepeva. Vesela truma, Marijo časti. Na potu večernem po barski deželi,
Kjer nikdar častil se pred sveti ni Bog,
Prepevajo čast in slavo učenci,
Da glas se razlega okrog in okrog:
»Hvalite Gospoda narodje po zemlji,
Naj hvali Ga zemlja, bregovje, morjé,
Slavite Gospoda vse reke, potoki,
Naj v času Ga dnevi in leta časté.
Hvalite Gospoda, ve zvezde nebeške,
Naj hvali Ga solnčni in lunin žar,
Slavite oblaki Ga sivi z vetrovi,
Donijo naj pevski glasovi mu v dar.
Slavite Gospoda vi kori nebeški,
Kerubov in serafov svitle verste,
Vesoljno stvarjenje Gospoda naj hvali,
Od jutra do mraka, od mraka do dné!«
</poem>
<poem>
Po kerščanskih vsih deželah
Slava Večnemu doní,
Svetu je Zveličar rojen,
Verni rod se veseli.
Sveti večer se praznuje,
Glasne pesmi se pojo,
V sercih plameni ljubezen,
Žar pošilja jim nebó.
In po Nilu barka plava,
V njej Abuna Soliman
Po deželah afrikanskih
Jadra na večerno stran.
Vstavi zgodnja se Danica,
Truden černi je brodar;
Gre Abuna pred Marijo
Večnemu opravljat dar.
Ura polnoči odbije,
Zlata zvezda se blišči,
Milo sveti tiha luna, Brez števila zvezd gori. Poka strel pokrajnam nilskim,
Zbuja se zamorski rod, Ljudstvo k zgodnji vre Danici, Oživi se nočni brod. Ko Abuna dar opravi,
Gre med ljudstvo tje na plan,
Petje ga in strel pozdravlja: Živi, oče Soliman Vžgejo luči spremljevavci,
Kviško dvigajo Proti nebu pa rakete
Kakor zvezdice
In po nebezu plameni
Vtrinjajo se svitle zvezde, Zlati pasi so povsod. Spet prižigajo brodarji,
Černo ljudstvo pa Plamen dvojni se srečuje, In Abuna govori: »Danes je Zveličar rojen,
Velik je in svet spomin,
V rajske vabi nas višave
Naš rešitelj, Božji Sin.
Vsim ljudem je mir prinesel,
Slava mu doni povsod,
Milijoni Ga častijo,
Môli ga zamorski rod!«
</poem>
===Novi zvonovi.===
<poem>
V beli Ljubljani zliti zvonovi,
Milo kot rajske strune doné,
Slušajo glase nilski bregovi,
Časi Orfejevi se ponové. —
Plava po Nilu »zgodnja Danica«,
Bele reke valovje šumi,
Bronasta visi na barki trojnica,
Zraven se zvezda zlata blišči.
In ko napoči svitla zarja,
Zgodnja Danica jadra napne,
Tromba k veslu vabi brodarja,
Glasni zvonovi razlegajo se.
Kadar visoko solnce vzplava,
Diha vročino poldansko nebo,
Potna je ob Nilu narava,
Zopet mogočno zvonovi pojo:
Hlad pihljajo sape večerne,
Solnce poniža se v zaton,
Zvezde prižgó se tisučerne,
Poje mogočno na barki zvon.
Tak po širokem glasi donijo,
Godba nebeška odmeva povsod,
Nilski valovi obmolčijo,
Čuje zvonjenje Kamov rod.
Černi oblak si germeti ne upa,
Vstavlja bliskanje solnčni svit,
Nilski konji ne delajo hrupa,
Krokodil v globočini je skrit.
Gozdov ne tresejo silni vetrovi,
Pesmi molčijo krilatih trum,
Mirni ostajajo sivi verhovi,
Vtihnil med ljudstvom černim je šum.
Ribič do kraja čolnič porine,
Lemež na brazdo potegne ratar,
Lovec sede na verhu višine,
Glasi budijo sleherno stvar.
Lepše strune niso zapele,
Kadar je Orfej za citre prijel,
Bolj Apolove niso slovele,
Kadar je rajski Olimp vnel.
Milo so peli kraljevi glasovi,
Vnemal je David Kanaan;
Lepše pojejo nilski zvonovi,
Spremlja Abuna jih Soliman.
Radost zbudijo nebeški korí,
Ko se Rešitelj sveta rodí,
Radost budi se po Gondokori,
Novo zvonjenje se oglasi.
Plava po Nilu zgodnja Danica,
Bele reke valovje šumi,
Bronasta visi na barki trojnica,
Zraven se zvezda zlata blišči.
»Živi, dragi oče Abuna!«
Hvalo pojejo učenci Bogu,
Pojó zvonovi kot rajska struna,
Glasi nebeškega mirú.
Zgodnja Danica h kraju odrine,
Urno povzdigne oder se nov,
Grejo po vervi zvonovi v višine,
Spremlja jih sveti blagoslov.
In po deželi barski zvonjenje
Vbrano premilo, glasno doní,
Zmago obhaja kerščansko življenje,
Novih se časov dôba daní.
Truma zamorska se rajsko raduje,
V čudni sladkosti se serca tope,
Glas po deželi se razširjuje,
Novi zvonovi mogočno zvone.
Pervič doni kerščanska tam struna,
Zlata se zvezda drugič blišči;
Stopi na oder visok Abuna,
Množici zbrani govori:
:::::»Naj donijo sladki vam glasovi,
:::::Naj ogreva serca rajski svit,
:::::Resni, kratki so življenja dnovi,
:::::Že pomen je njihov vam odkrit.
:::::Iz dremote smertne godba mila
:::::Zvesto bode vsaki dale budila,
:::::Širil bo zvonov se novih glas
:::::Po dolinah; gorah tje do vas.
:::::Kdor ga čuje, naj ne zibi,
:::::Da Gospod na delo vabi,
:::::Ko napoči beli dan;
:::::Svete naj časti postave,
:::::In opravlja dela prave,
:::::Čas prihodnji je neznan,
:::::Kdaj bo zadnjič zvon zapel,
:::::Ni Gospod nam razodel.
:::::In ko pride dan Gospodov,
:::::Rajska slava vsih narodov,
:::::Milo glasni zvon zapoje,
:::::Takrat pusti dela svoje,
:::::V svetih mislih rad miruj;
:::::Bogu dela posvečuj.
Če požuga smert ti bela,
Glasna godba bo donela,
V večnost spremljal mili glas.
Zgine v rajske duh višave,
Zvon bo peval čez dobrave,
Da potekel ti je čas.
Ko na grobu mah porase,
Solnce vžge prihodnje čase,
Barski rod bo poznih let
Vernih dedov se spominjal,
Tihi grob mu bo odgrinjal
Prišlii časov zali cvet.
:::::Kogar glasni zvon budi,
:::::Naj se serčno veseli;
:::::Kot donijo Zdaj glasovi,
:::::Ko tekó nam kratki dnovi,
:::::Tak in lepše bomo peli,
:::::Mi med angelji veseli,
:::::Kadar zgine groba noč,
:::::In trohnobe silna moč.
:::::Barci pa se veselite,
:::::Zvesto Večnega molite,
:::::Kadar novi glas doni;
:::::Naj življenje posvečuje,
:::::Verne serca povzdiguje,
:::::K rajski sreči vas budi!«
Truma posluša, sklene Abuna,
Zopet zapoje glas iz višav,
Poje premilo kot rajska struna,
Jek odmeva od daljnih dobrav.
Tak po deželi barski zvonjenje
Vbrano premilo, glasno doni,
Zmago obhaja kerščansko življenje,
Zarija novih se časov žari.
</poem>
===Štiri želje.===
<poem>
Pride poglavar od Kikov
Tje k Abunu Solimanu,
In tako mu beseduje:
»Slavni Soliman Abuna,
Zvedil sem v deželo daljno
Velikost, mogočnost tvojo,
In početje čudodelno.
Pridem toraj in odkrivam
Tebi vroče svoje želje,
Ki so v sercu mi globocem.
Prosim te, poslušaj prošnjo,
Perva ta je želja moja:
»Naj množi se zarod meni,
Ker mogočna je dežela,
Po kateri jaz kraljujem,
In v deželi tej kraljuje
Dolgo naj potomstvo moje.«
Reče Soliman Abuna:
»Dragi poglavar zamorski,
Taka ni mogočnost moja.
Solnce se po nebu vozi,
Gor migljajo svitle zvezde,
In nad zvezdami v nebesih
Vsemogočni Kralj kraljuje,
On je sveti Bog življenja,
On si voli poglavarje
In prestole cele zemlje.
Njemu željo razodeni,
Dober je in vsemogočen.«
Dalje poglavar zamorski
Solimanu beseduje:
»Dobro, Soliman Abuna,
Vsemogočnega bom prosil.
Spolni pa mi željo drugo:
Bila vojska je v deželi,
In hudobneži pobili
So mi dobrega očeta,
Naj morivice smert zadene.«
Odgovarja mu Abuna:
»Dragi poglavar zamorski,
Prošnje take ne poslušam,
Kralju večnemu se studi.
Bog nebeški ljubi zemljo,
On človeku smert pošilja,
Dobro djanje blagoslovlja,
Hudobijo pa kaznuje.«
Reče poglavar zamorski,
»Dobro; Soliman Abuna,
Bog hudobneže kaznuje.
Spolni pa mi željo tretjo:
Daj, da v boji vselej zmagam,
In protivnike pobijem.«
Odgovarja spet Abuna:
»Bog nebeški, vsemogočni,
Čigar stvar sem jaz nezmožna,
Zmagovit je brez prilike:
On vladarjem zmago daja,
On, ki celi svet obrača,
Dal ti zmago bo in srečo,
Njemu prošnjo razodeni.«
Reče poglavar zamorski:
»Dobro, Soliman Abuna,
Bogu prošnjo razodenem.
Spolni pa četerto željo:
Huda rana je na glavi,
V zadnjem sem dobil jo boji,
Rano hudo mi zaceli.«
Spet Abuna odgovarja:
»Tudi zdravje Bog nebeški
Sam imá v mogočni roki,
On človeku ga daruje.
Vendar bistri um človeški,
Ki je Božje dar modrosti,
Ni v bolezni brez pomoči;
Dam zdravilskega mazila,
Hudo rano si namaži,
Kmalo zgine bolečina.«
Vzame poglavar zdravilo,
In Abunu beseduje:
»Dobro, Soliman Abuna,
Hvala serčna za zdravilo.
Preden pa domú se vernem,
Spolni še mi željo eno:
Kodi pelje pot v nebesa,
Da izročil želje vroče
Vsemogočnemu bi Bogu?«
Soliman mu odgovarja:
»Previsoke so nebesa,
Dokler luč življenja sveti,
Ni do njih ti pot odperta.
Vendar čakaj — ná svetinjo,
Na svetinji jeodoba
Svete Matere Marije,
In Marija je kraljica,
Svetega Boga nevesta,
Njej izročaj prošnje svoje,
Vse pri Bogu bo sprosila.«
Dá Abuna mu svetinjo,
Da si jo na vrat obesi,
Poglavar pa se raduje,
Pri slovesu izgovarja:
Dobro, Soliman Abuna,
Prosil bom nebes Kraljico,
Naj pri Bogu zame prosi.
Hvala tebi, zdrav Abuna,
Živi mnogo let na zemlji!«
Reče in domú odide.
Gleda Abuna za glavarjem,
Ko izpred oči mu zgine,
Prot nebesom se oberne,
K Materi nebeški moli:
»O Marija, glas poslušaj,
Prosi večnega Očeta,
Da bo Kamov rod zveličan.«
</poem>
RAZJASNJENJA. *)
Nebo odperto,
| |||