Črtice (Cankar 1907-09): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 19:
Oglasila se je druga ženska:
»Droben je in slab; če bo sedel in študiral, Bog vedi, ali bo doštudiral! Tudi oči ima že zdaj vse rdeče... Ali se spomnite na Vagajevega? Sedem let je študiral in priden je bil; čez sedem let pa se je vrnil domov in je umrl... Bog daj zdravja vašemu!«
Mati me je pogledala in je rekla:
»Doma ni bil vajen mastnega kruha, pa je bil zdrav; Bog mu je dal življenje in dokler je božja volja, bo živel!«
Izpregovorila je tretja ženska:
»Svoje čase so dali otroke študirat le taki ljudje, ki so zmogli. Dandanašnji bi vsak bajtar rad imel gospoda v družini; zato je toliko izgubljenih študentov, ki se klatijo brez posla po svetu, v nadlego žlahti in farovžem... Nekateri imajo srečo in pamet; Bog daj oboje vašemu!«
Mati je odgovorila:
»Kaj bi z njim in kam? Za hlapca ni, saj vidite; grunta pa mu ne morem dati, ne drugega nič, nego svojo molitev; ta pojdi z njim in božji blagoslov, pa mu ne bo hudega!«
Takrat se je voznik ozrl in se zasmejal.
»Kaj tarnate sove? Saj nismo pogrebci, da bi govorili o skrbeh in nadlogah! Rajši ga zvrnimo kozarec ali dva, da pojde vse po sreči!«
Ustavil je pred krčmo, ženske pa so se jezile.
»Pijanec! Že spet bo ustavljal, da pred osmimi ne bomo v mestu!«
Voznik se ni zmenil za besede ter je stopil v vežo; ženske so šle za njim, tudi moja mati je šla, jaz pa sem ostal na vozu.
Prav tedaj se je megla nenadoma razmaknila ter je izginila tako naglo in brez sledu, kakor da jo je bilo svetlo jutranje nebo v enem samem požirku popilo. Bela cesarska cesta, senožeti, polja, hribi v daljavi, vse se je zablesketalo v prečudno lepi in čisti svetlobi. Ta topli nebeški žar je segel tudi v moje mlado srce. Smejal sem se nespametnim ženskim govoricam; gledal sem v svoje življenje in v svojo prihodnost kakor v to sončno jutranje nebo.
| |||