Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 91:
 
Tako je živel Blaže v miru z vsemi in zadovoljen s
svojimi razmerami. Dnevi so mu potekali — lepi dňevidnevi,
dasi v hribih in dasi daleč proč od Ijudijljudij. Do zadnjega
mu ni prišlo na misel, da bi bil le za trenutek nezadovo-nezadovoljen s svojo službo ali s čimersibodi. Do zadnjega, pravim,
nazadnje pa — —
Ijen s svojo službo ali s čimersibodi. Do zadnjega, pravim,
nazadnje pa
 
ÁliAli bi vam pripovedoval o tem ali ne?
 
Naj bo! Naj vam pripovedujem, kako je právprav zdaj
proti koncu prišlo nekaj vmes, kar je bilo vzrok, da je
razmišljal Rotijin Blaže o sebi in o svojih razmerah še vse
bolj pogostoma in še vse bolj pozorno kakor došlej!
 
11== II. ==
Prišlo je takó-le — kar stopnjema . . .
 
Prišlo je takó-le — kar stopnjema . . .
Pastir Štefuc je bil nanagloma obolel. Tam neki dan
je deževalo z nalivom in Štefuc je pasel na planinici za
njivo. Je že morebiti mislil, da se bo prevleklo, zato }eje
čakal. A dež je lil in nevihta je pritískalapritiskala. Še le zvečer je
prignal domov — ves premočen. Drugi dan je moral ostatí
v postelji ; prehladil se je bil.
 
A ker je bilo jeseni — in jeseni je treba pästipasti kar
naprej — je rekel Posečnik drugi dan Blažetu:
 
»Blaže, ženi ti danes in jutri, da se otrok ozdravíozdravi.
Dolgo menda ne bo polegal . .
 
In Blaže je gnal. Zakaj bi se bil ustavljal, ko je videl,
Vrstica 125:
svojih tridesetih letih vendar ni, da bi hodil za živino.
Domače dekle pa je bilo že v dvajsetem letu in je moralo
pomagatípomagati PosečnicíPosečnici pri pletvi. Ostal je torej samo še Blaže.
 
In Blaže je gnal rad in z veseljem ; saj je bilo za
izpremembo.
ízpremembo.
 
Lepo je bilo. Solnce je sijalo ves dan ; ob solncu pa
je tako prijetno, če se more nekoliko poležati v senci. Blaže
je ležal — roke pod glavo — ter prešteval oblake nad seboj,
Vrstica 137:
Ta razgled! Že samo radi razgleda bi bilo vredno,
zameniti enkrat s Štefucem.
 
 
 
r
 
 
 
47
 
Žirovski vrh se od Posečnikove planinice znižuje strmo
Vrstica 150 ⟶ 142:
Žiri, na vznožju drugega pa Brodi. Žiri in Brodi sta dve
lični vasici v dolini. V nekakem loku se vleče dolina od
Žirov do Brodov okrog Žirovskega vrhávrha. Po dolini pelje
cesta in ob česti teče voda. Ob vodi pa se dvigajo na
vsako stránstran gore, porastle z gozdi.
 
Ti gozdi! Kako raznobojno obleko dobivajôdobivajo dolinski
gozdi na jeseňjesen! Bukve in hrasti porumené in porjavé, a
bori stojé še vedno tako lepo zeleni kakor spomladi. Koder
je listje že odpadlo z dreves, se vidi nekaka vrzel sredi
med goščavo. Izmed drevja se káže na takih mestih ali
prsteňa melina, ali pa potlačeno, malo osmojeno rpsjeresje.
Zajec se skriva med grmovjem in pok puške se čuje tu
in tam. Veverica pa zaide včas! celoCeló iz gozda na pašnik
iskat si živeža.
 
Pa to Seše ni vse! Nad vso okolico vstajajo in se
menjavajo svetloobrobljeni oblaki in oblački. Počasi se
dvigajo izza hribov, popenjajo se više in više in naposled
zopet izginjajo kje tam za tretjimi hribi. Veselje je zasle-zasledovati z očmi njih skrivnostna pota, ali pa opazovati njih
dovati z očmi njih skrivnostna pota, ali p?i opazovati njih
kretnje, tako gibke, a pri vsem tem vendar tako določne
in umerjene.
 
Blaže je mogel vse to. In kadar se je naveličal le-ležati, je vstal in hodil po pašniku ter ukal v dolino, da je
žatí, je vstal in hodil po pašniku ter ukal v dolino, da je
odmevalo od vseh stranij. Razgreval se je pri tem in pred
oči so mu zopet stopili tisti čaši, ko je §eše kot pastir pred
dvema letoma gonil živino skoro le na planinico. Moj Bog,
kje bi bil mogel misliti na kak dolg čas pri tem ! Dan mu
je minil hitro, še prehitro . . .
 
Štefuc pa le ni ozdravel. Polegal je drugi dan, tretji
dan, četrti dan ... in Posečnik je redno však -večer prosil
Blažeta:
 
»Blaže, jutri še ženi, samo še jutriljutri!«
 
In Blaže je zopet gonil brez kakega ugovora in brez
Vrstica 195 ⟶ 185:
Nedelja je bila pred durmi, nedelja. Kdo ne vé, da je
nedelja na kmetih prost dan, dan, ko se delavni človek
oddahne in odpočije, nikar da bi se mučil in trudil po ne-nepotrebnem.
potrebnem.
 
»lnIn vendar — kaj ko bi prišlo Posečniku na misel, da
 
bi mi tudi v soboto zvečer rekel kakor po navadi: ^enilŽeni!"
 
AHAli bi gnallgnal!«
48
 
 
 
»ln vendar — kaj ko bi prišlo Posečniku na misel, da
bi mi tudi v soboto zvečer rekel kakor po navadi: ^enil"
AH bi gnall«
 
Blaže je bil v zadregi sam pred seboj.
 
»Ali bi gna!gnal
 
»Ne
 
Ne, v nedeljo pa ne — ta sklep je bil tako trden in
gotov kot ne vem kaj. V nedeljo pa ne, če tudi bi imela
priti s Posečnikom popolnoma navzkriž. Ne I! — In kakor
nekaka svojeglavnost se je hotela lotiti Blažeta.
 
Pa ravno to nedeljo naj bi pasel? Hm! Ravno to.
nedeljo, ko ga je imel obiskati Petelinov Tinče. Petelinov
Tinče je bil kúpilkupil zadnjo nedeljo na loškem semnju har-harmoniko — harmoniko na tri glase. S to harmoniko bo
retovprišel v nedeljo popoldne k Muretu v gore, da ga bo Muretov Andrejček učil gosti. Med potjo pa se bo Tinče oglasil
moniko — harmoniko na tri glase. S to harmoniko bo
prišel v nedeljo popoldne k Muretu v gore, da ga bo Mu-
retov Andrejček učil gosti. Med potjo pa se bo Tinče oglasil
pri Blažetu in vzel tudi njega s seboj. In potem se bodo
učili pri Muretu . . . Hej, saj sta se dogovorila s Tinčetom,
da bo tako!
 
In da bi táko prílikopriliko zamudil? Da bi besedo prelomil
Posečniku na Ijuboljubo?
 
»Ne
 
Kakor rečeno, Blažetov sklep je bil trden in gotov.
 
Toda ko je prišel sobote večer, kaj mislite, da je bilo
tedaj iz vseh Blažetovih sklepov in naíclepovnaklepov? NičíNič! Po-Posečnik ga je naprosil kakor po navadi: »Ali boš —?« in
sečnikBlaže gamu je naprosilodgovoril kakor po navadi: »Ali bošBom ?!« in
Blaže mu je odgovoril kakor po navadi: »Bom — !«
 
In drugi dan — lep dan je bil; v nedeljo popoldne
— je res gnal, jezen sam násenase.
 
»Morebiti me pa obišče Tinče na planinici.« Ta misel
Vrstica 252 ⟶ 232:
 
Pozno popoldne je že bilo. Blaže je ležal pod orehom
in gledal po senožeti. Na enkrat se pokaže nekdo vrh gre-grebena. Bil je Tinče s harmoniko. Blaže ga je spoznal takoj.
bena. Bil je Tinče s harmoniko. Blaže ga je spoznal takoj.
 
»Tinče, Tinče, pojdi doli!«
 
Tudi Tinče ga je zapažil. In kaj je storil Tinče ? Raz-Razkoračil se je na róbu senožeti, si položil obe dlani na lice,
koračil se je na róbu senožeti, si položil obe dlani na lice,
da bi se bolje čulo, in je zavpil nad Blažetom :
 
»Pastir
 
Ali ni bil ta glas zaničljiv? Ali ni donelo to porogJjívoporogljivo?
Vendar Blaže še ni obupal.
 
 
 
49
 
 
 
»Tinče, ali greš k Muretu?«
 
Tinče pa se je namesto odgovora zopet razkoračil in
zavpil še bolj glasno in še bolj porogljivo:
 
Vrstica 280 ⟶ 252:
 
In potem je izginil za ovinkom, ne da bi se bil ozrl
vsaj enkrat po Blažetu . . .
 
Blaže pa — ta je ostal sam, tako sam s svojimi mi-