Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 416:
== II ==
<poem>Po glavnem trgu v Celju starodavnem
stojijo beli kramarski šatori.
Okoli njih se gnete množica
in ogleduje robo pisano.
Trgovci hvalijo blagó naglas
in kmetje vlačijo iz žepov mošnje,
odpirajo jih s skopimi rokami
in štejejo denarje srebrnjake.
Medičar toči tam pijačo sladko
in mladež sreblje jo iz čaš s slastjó.
Tam skregal se je hribovec s trgovcem
in vrgel sukno mu nazaj predrago.
In ko bi trenil, je pristopil Jud
ter mu ponudil z laskavoj besedoj
izza umazane nahrbtne cule —
cenejšega in lepšega blagá.
Tam v kotu fant stoji z dekletom svojim
pa ji kupuje ruto svileno,
uhanov svetlih par kupuje ji
in prstan s kamnom kakor kri rudečim.
Po sredi trga gonijo živino.
To muka, kruli, cvili in rezgeče!
Živahen sejm je danes v Celju, res.
Jesensko solnce z žarki toplimi
z nebá obseva sliko pestrobojno.
Na senčnem vrtu tam pred »črnim grozdom«
ob Graški ulici sedijo pivci.
Krčmar si mane roke zadovoljen.
Že dolgo ni iztočil toliko
ko danes. Komaj jim donaša sproti
na mizo za bokalom nov bokal.
Razgrelo je sejmarje rujno vince,
razvezalo jezike jim okorne.
Razgovor plete se med njimi glasen.
<small>Prvi sejmar.
Hej, to je sejm! Ze več let nisem videl
na dan današnji kupčev toliko.
Kaj prišlo je Hrvatov, Nemcev, Lahov!
Kar trgaj o za našo se živino.
Prav dobro sem prodal voličke svoje.
<small>Drugi sejmar.
Resnica je! Veš, sosed, tudi jaz
ponesem nekaj si domov dobička;
ko bi le ves ostal pod mojoj strehoj!
A davki, davki! Kmeta molze vse.
In dokler Turek nam ne da miru,
za vojsko gre dohodkov polovica.
Grajščak odira nas za desetino,
in če upreš se, vklenejo te v klado.
In ko so te izstradali po ječah,
ženó te lačnega na trdo tlako.
<small>Tretji sejmar.
Pomagaj, siromak si, če si moreš!
Pa nekaj si pozabil, ljubi boter!
Na cerkev si pozabil! Mašniki
za nas so sila dragi, — takšni namreč,
ki nam pošiljajo sedaj jih škofi
na fare za pastirje ...
<small>Vsi.
Res je, res je!
<small>Četrti sejmar.
Naš župnik, na primer, kaj mislite,
nedeljo za nedeljo bere nam
le tisto tiho mašo. Evangelj
prevaja sproti nam iz mašnih bukev.
Namesto pridige pa nam oznanja
le biro svojo kar izpred oltarja.
Na leco si ne upa tolsti mož;
podrla bi nemara se pod njim ...
<small>Peti sejmar.
Kaj župnik vaš! Lahko ste zadovoljni.
Rojak je vaš in z vami govorí
In kadar bere sveti evangelj,
vsa smeje cerkev godlji se njegovi
slovensko-nemški. To je služba božja!
<small>Šesti sejmar.
Naš fajmošter pa črn je neki Lah.
In lepo mlado ženko vam ima
pa kup otrok, hahahaha! Za nas
ne briga se veliko. Ne uči nas,
pa tudi nas ne zmerja. Ne utegne!
Hihi, naš fajmošter, gospod Džovani
in pa njegova kuharica Mica!
Lep par, prijatelji, lep par! No, pijmo!
<small>Sedmi sejmar.
A vi Celjani menda ste srečnejši.
Pred svetim Maksimilijanom davi
vse
ki silili so v cerkev k opravilu.
Pri vratih sem postal bil radoveden
in pridige celo ujel sem kos.
Govoril je slovensko mašnik mlad.
Odkod je prišel k vam ta beli vran?
<small>Krčmar.
Ta mladi pridigar gospod je Primož
in piše se za Trubarja, da veste!
Pri nas kaplan je šele leto dnij
in vse ga čisla, ljubi, obožava.
Učen je in goreč. Beseda naša
iz ust mu teče kakor laško olje.
Poslušati ga nam je prava slast.
Vse Sveto pismo menda zna na pamet.
Tako govoril v Celju ni še nihče.
Sam Bog ve, v čem je pravzaprav prečudna
ne slišim le besed iz ust njegovih,
jaz tudi čutim, veste, v srcu čutim,
kar ta duhovnik mladi govori.
In zdi se mi, da gleda mi v dno duše
in ve za grehe moje in slabosti.
Pa ne da bi me zmerjal in obsojal
na pekla dno gorečega ko drugi —
naš dobri Primož dviga me le k sebi,
tolaži me, z usmiljenoj rokój
mi kaže sam rešilno pot pokore ...
In za bokalom vina nov bokal
prihajal je na mizo. Dobre volje
so kmetje, in čimdalje, tem glasneje
prerešetavajo današnji sejm,
visoke davke in grajščake svoje
pa desetino in duhovščino,
pa turške boje in pa Trubarja,
gorečega kaplana celjskega ...
* * *
V nadstropju prvem stare hiše svoje
ima lekarnar Klaus nocoj spet goste.
Prijatelja sedita pri večerji
mu dva. In jeden je baron Ungnad,
glavar grofije celjske, vicedom —
a drugi gost kaplan je Primož Trubar.
Veselo sveče razsvetljujejo
omizje imenitno v nizki sobi.
In gospodinja z mladoj hčerkoj Barboj
se trudita postreči gostoma
z vsem, kar premore kuhinja in klet.
Zvenčijo polne čaše v pozno noč.
In reče vmes se marsikaka modra.
»Ad multos annos, capellane Prime!«
napiva mu Ungnad — »še dolgo let
ostanite pri nas, in ljudstvo naše,
pri moji duši, izpregleda končno,
kaj evangelj je in kaj prazna vera!«
»»Resnico govori gospod baron,
moj ljubi Primož!«« pritrdi lekarnar —
»»ti naš si prerok in ti up si naš!
Spoštujejo te pametni ljudje,
a če črtijo te bedaki, no,
ponašaj se pa — hodi svojo pot!
Mi vemo, da je ta edino prava.
Tovariši te gledajo po strani,
ker ljudstvo hodi le poslušat tebe
tja k Maksimilijanu. V farni cerkvi
pa govoré pred praznimi klopmi.
Zavist, prijatelj, to je huda strast.
Zato nazivajo te krivoverca.
Ni bil li farizejem in pismarjem
sam Kristus krivoverec svoje dni?
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Gost v hiši moji nisi prvikrat.
In kadarkoli prideš, si mi ljubši.
Poznam te, Trubar. Kremenit značaj
si. Čislam te in ljubim dolgo že
ko svojega prijatelja. Mi vsi
smo tvoji, tvojega mišljenja, brate!
Sami smo med seboj in stene té
izdale nišo še pomenkov naših
nikoli in nikomur. Vodi nas
in mi korakamo za tabo vsi,
makari skoz nevihto in vihar! ...««
»Prijatelji, jaz mislim« — pravi Ungnad —
»da škof ljubljanski, modri Krištof Ravbar,
vrednost priznava Vašo, dragi Trubar!
Glas o govorniškem talentu Vašem
dospel je tudi njemu do ušes.
Zvoniti slišal nekaj sem nekje,
Celjanom pa utegne biti žal,
če uresniči se, kar pravijo,
da pridete v Ljubljano. V stolno cerkev
poklicati Vas bojda hoče škof ...«
Vsa družba je umolknila osupla
po teh besedah vicedomovih,
in vsi otožni so ozrli se
na Trubarja, ki tudi sam je nem
in resen gledal pred seboj na mizo.
»Somišljeniki!« — zdaj spregovori —
»vem, da me ljubite, in hvala vam!
Rad sem med vami, in če obistini
se, kar je slišal naš gospod baron,
težko zares bi ločil se od Celja ...
Učiti ljudstvo — to poklic je moj.
In kaj pač naj učim, če ne resnico
in pa ljubezen! Ako prosi hleba
slovenska srenja me, naj dam ji kamen?
In če sam vidim z jasnimi očmi,
al nisem dolžen, da pokažem drugim,
kod vodi prava pot iz teme zmot?
Gorje jim pa, če slepce vodi slepec!
Največje zlo med našim dobrim ljudstvom,
studenec kalni, iz katerega
izvira toliko nesreč na svetu,
nevednost je, neizobraženost!
Oh, ko bi vedelo omizje slavno,
kaj vse izkusil sem to kratko dobo,
odkar pastir duhovni sem med vami!
Ljudje imajo me za čarovnika,
ne za vodnika in učitelja.
No, jeden hoče, da mu zagovarjam
modrasov vgriz strupeni, drugi pa,
da volčič bi mu zvračil v kravjih parkljih.
In tretjemu tam dvignem naj zaklad
z molitvami. Četrti spet bi rad,
da čuvam njivo in vinograd mu
pred točoj in nevihtoj. Čarovnice
preženem z blagoslovljenoj vodój
naj iz oblakov. Petemu čudaku
obsedel ženo bojda je hudič,
in jaz naj molim krepek eksorcizem,
da ženka ozdravela bi božjastna ...
In šesti hoče, da mu za denar
naj čitam maso in zakaj? Zato,
da bi sovražnik mu poginil kmalu!
Nedavno prišla k meni je kmetica
pa pravila mi z glasom je skrivnostnim
o čudesu velikem. Zraven hiše
tam blizu celjskega gradu stoji
visoka smreka in na smreki tej
o mraku prikazuje se — o, čujte
in preveč se ne smejte mi nikar! —
ji sama Mati božja, ki želí,
da cerkev romarska se tam sezida!
Kmetica ta je namreč krčmarica.
In kmalu bil na čistem sem, zakaj
bi žena rada, da pred pragom njenim
bi zbirali se romarji pobožni
ter pili njeno vino. A sleparko
zaslepljeno poučil sem, nato
pokazal sem ji vrata. Hahaha!
Ne, ne, prijatelji, to ni za smeh!
Rojaki moji so in bratje moji ...
Moj cilj je jasen. Le resnica čista
nas more rešiti. In kar na njivi
krščanske vere prave evangeljske
primešalo se ljulike je zmot,
to mora se popleti iz pšenice! ...
Očí odpreti hočem jaz rojakom,
da vidijo, da sije solnce božje!
Jaz hočem, da spozna Slovenec tudi,
pokaj ustvaril glavo mu je Bog ...
A ne bojim se. Pride naj karkoli,
pripravljen sem na boj za narod svoj!«
Razgrel se je kaplan Maksimiljanski.
Oči navdušene so plamenele
in bliskale se mu izpod obrvij
in tresla skoro se mu je desnica,
ko za kozarec zopet je prijel,
da trkne z družboj, ki očarana
poslušala izpoved je njegovo.
Pod vtiskom silnih besedij preroških
zavladala tišina je slovesna.
In Klaus, njegova žena in baron
Ungnad — vsi gledajo zamišljeni
Najgloblje pa zamaknjena je vanj
lekarnarjeva šestnajstletna hči,
prelepa Barba s črnimi očmi.
</poem> == III ==
| |||