Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 711:
== III ==
 
<poem>Ljubljana koplje v jútranjem se solncu.
Nedelja je, prelep poletni dan.
Sam zrak, se zdi ti, danes je drugačen
ko drugikrat ob delavnikih težkih.
In kogar srečaš, vsakdo je oblečen
po pražnje, in z oblekoj svojoj hodnoj
je vrgel s sebe jarem včerajšnji,
saj danes je nedelja, dan Gospodov,
svobode dan, počitka in veselja!
Z zvonikov se oglašajo zvonovi.
Zdaj tu, zdaj tamkaj zapojó vabeč
z ubranoj pesmijo k molitvi ljudstvo
in spremljajoč obrede mašne v cerkvah.
 
Iz lične cerkve svete Lizabete
v Špitalski ulici se vsiplje baš
meščanov gosta pestra množica.
Minula ravnokar je služba božja.
Po tesni ulici se gnete ljudstvo
in tu pa tam se zbira znancev gruča.
Zakaj prav danes živo je tako
na cesti tej in kaj tako naglas
ljudje se razgovarjajo gredoč?
 
Zdaj stopila s cerkvenega sta praga
deželni tajnik Klombnar in prijatelj
njegov, ugledni mestni svetnik Pregelj.
In komaj se pokrije zunaj Pregelj,
pa reče: »Jeli, to je pridigar
ta Trubar! Takega doslej nikjer
še nisem slišal! Mestni svet ljubljanski
lehkó ponaša s svojim se kaplanom,
in ni mu treba biti žal zato,
če cerkvico prepustil mu je to-le,
kjer danes pridigal je prvikrat.«
»»Ubogi Krištof Ravbar! Kaj pomaga,
če škof ljubljanski je in pa pastir
dežele kranjske! Ta-le mladi Trubar
vso zmeša čredo mu katoliško,
in predno mine leto dnij, boš videl,
ovác preskoči dobra polovica
Vv hlev luteranski k njemu radovoljna.
In stari škof kesal se bo še bridko,
da Primoža poklical je iz Celja ...««
 
»»Veš, kar se mene tiče, moram recireči,
da protestant sem že od nog do glave,
odkar poslušat hodim Trubarja.
Popolnoma pridobil me je zase.
In, stavim glavo, vsi Ljubljančani,
ki slišali so danes z nama vred
prelepo pridigo, so izgubljeni
za škofa Ravbarja ... Poglej, tovariš,
še zmerom se vali iz cerkve ljudstvo,
in vsem pozna na licih se veselje,
ki vliva v dušo ga ta nova vera!«
 
Počasi stopala sta proti mostu,
kjer stale so ob desni in ob levi
kolibe kramarske in kjer naglas
blago ponujali so pisano
zgovorni prodajalci ko na sejmu ...
 
»Odpustkar, hoj, odpustkar!« zakričí
za hrbtom Klombnarju in Preglju nekdo.
 
Tam sredi množice prikaže se
menih, ki z gromovitim basom svojim
namah prevpije kramarje na mostu:
»Le vkup, le vkup, kristjani dragi moji!
Le jedna sama reši nasvas pomoč
iz strašnih vic — to sveti so odpustki,
ki vam deli jih sveti papež rimski!
In jaz prodajam jih, poslušajte!
Odpustki, hoj, odpustki! Kdo jih kupi?
Sto dnij za groš srebrn, sto dnij, sto dnij!
Odpustki! Prav po ceni, prav po ceni!«
 
»»Odpustkar, živio, menih odpustkar!««
iz množice so orili se kriki.
Pri priči so obsuli ga ljudje
gredoč iz cerkve svete Lizabete.
Osupel tolsti je obstal menih,
ne da bi vedel revež prvi hip,
pozdravljajo ga li katoličani,
al dražijo ga zlobni luterani.
Čimdalje bolj narašča množica
okoli njega, on pa sliši krike:
 
<small>Prvi meščan. </small>
Ná groš ti za odpustek, sveti mož!
Oh, grehov siromak imam poln koš!
 
<small>Drugi meščan. </small>
Oh, meni tudi! Ná ti groš srebrn!
Od samih grehov že ko vrag sem črn.
 
<small>Tretji meščan. </small>
Ná groš, pobožni ti, debeli stric!
Jaz tudi se bojim gorečih vic.
 
<small>Četrti meščan. </small>
Hehe, res, imenitna barantija!
Najboljša v hudih časih je kupčija!
Tvoj papež v Rimu jo razume, da!
Nebeški raj prodaje in Bogá!
 
<small>Peti meščan. </small>
I, boter, ne zavidaj ga nikar!
Potreben tudi nama je denar.
Pomisli: ženske pa cel kup otrok!
Za košček kruha tucat prosi rok.
Saj veš, kaj so očetovske skrbiskrbí!
Velika hiša — no, to šala ni!
 
Vse vprek kriči in sili se k menihu.
In jeden kaže bosopetcu jezik,
tam drugi vleče ga za kuto, tretji
prijel ga je za dolgo sivo brado
pa smeje se mu in mu kaže norca.
Četrti pa udaril je s pestjó
po hrbtu starega odpustkarja ...
 
«0O, krivoverci! Bog vas naj kaznuje!»
Med protestanti suče se menih,
vzdihuje, stoče, vpije na pomoč,
da znoj že curkoma mu kaplje s čela,
pa skuša se izmuzniti iz gneče,
uiti splošnemu zasmehovanju ...
 
In že od svetega Miklavža sèm
vali ljudij nov tok se proti mostu.
In zdaj je butnil živi val ob val.
»Pustite v miru svetega možá!« —
zasliši se iz vrst katoličanov —
»Vi krivoverci, divji antikristi!«
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Papisti, Rimci! Vi malikovalci!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Brezverci in Bogá zasmehovalci!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Kaj, za odpustke pamet ste prodali?!
Rim roga vam se in se z vami šali!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Odpadniki pregrešni! Vi pagani!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Duševni sužnji vi zaničevani!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Vi puntarji, predrzni prekucuhi!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Vi vseh trinogov hlapci dolgouhi!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Vi zdražbarji in vi podpihovalci!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Komedijanti smešni! Vi hinavci!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Divjaki ste!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
In vi bedaki!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Reve!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Vi strahopetne, bojažljivebojazljive šleve!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Na boj!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Pa si zavihnimo rokave!
 
<small>Na katoliški strani. </small>
Poskusimo, kdo trse ima glave:
katoličani ali luterani!
 
<small>Na luteranski strani. </small>
Hej, na korajžo, bratje, someščani!
 
In boj se vname, prvi ljuti boj
med protestanti in papisti. Glej,
kako žaré obličja jim razgreta!
 
Kakó grozijo, mahajo s pestmí!
Kako vihtijo palice po glavah,
in težke padaj o že batine
po hrbtih križem kražem ko po taktu,
da vse kadi se ... Ženske vpijejo
in vijejo z rokami, in otroci
kričijo in bežijo plahi v stran.
V zmešnjavi pa pobegnil je menih
odpustkar neopažen, ves zaprašen
in s habitom raztrganim, ves kuštrav
in pa z bolečim hrbtom v klošter svoj.
A boj divjal je dalje, dokler glave
nabite nišoniso bile in krvave.
</poem>
 
== IV ==