Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 923:
== IV ==
<poem>»Let dolgih je deset preteklo v večnost,
odkar ostavili ste Celje naše.
Oh, kolikrat želela sem ta čas
Vas zopet videti — in, glejte, zdaj
približali ste znancem se samí!
Zato sem prišla danes Vas obiskat,
gospod častiti Trubar, naskrivaj;
premagati se dalje nisem mogla ...«
»»Bog živi te, predraga Barbara!
Kdo bil bi mislil, da se snideva
kdaj v Loki tukaj! Čudesne so poti,
po kterih vodi vse nas roka božja ...
Kaj vidim? Ko odhajal sem od vas,
bila cvetlica si še nežna v popju,
a zdaj si roža bujna, razcvetela!
In lepa si ko tista Sulamit
v visoki pesmi Salomonovi.««
»Povejte mi, kako se Vam godilo
je v letih teh in kaj ste doživeli?
Iz ljubih Vaših ust beseda živa
mi razodene več ko mrtva črka.
In pisali mi tudi niste često.«
»»To čudna bo povest, preljuba Barba!
Tu sédiva na klop pod jablano!
Pod nama, vidiš, teče bistra Sava,
in kresno solnce tam suši seno
po travnikih. Glej, Trubar vaš je župnik
in kmet obenem. In sedaj poslušaj,
kaj vse pretrpel sem v Ljubljani beli! ...
O, naglo udomačil sem se bil
v prijetnem in prijaznem mestu kranjskem.
Prijateljev sem štel čedalje več,
somišljenikov sem si pridobival
med ljudstvom in meščanstvom, in sam škof
rad imel me je in me odlikóval,
saj katedrala svetega Miklavža
pretesna bila vsako je nedeljo,
kadar na leci stal sem in govoril.
O, Barbara, ko vedela bi ti,
kako nebeški to je dušni vžitek,
ko vidiš ukaželjno množico
pri glavi glavo zbrano pod seboj!
Veš, zdi se mi, da vidim širno njivo,
baš izorano pred seboj rujavo,
in jaz sejavec sem, ki v brazde sveže
semena meče plemenitega ...
Tako sejal sem tam resnice seme
nedeljo za nedeljo ... Neki dan
pokliče k sebi knezoškof me Ravbar.
Pogleda ostro mi v očí — to veš,
da mož vojak bil svoje dni je tudi
ter bojeval se z divjimi je Turki —
pa reče mi z oblastnim glasom: »Primož,
poslej mi pridigal ne bodeš več
v veliki cerkvi moji katedralni!
Častita leca svetega Miklavža
za pridigarje je katoliške,
a ti sedaj si drugi Luter Martin!
Pozabil menda že si na ukaze
cesarja Ferdinanda našega —
čast, slava bodi njega veličanstvu! —
zastran razširjevalcev krive vere.
Lahko bi dal zapreti te pri priči,
pa za sedaj ti rečem samo to:
V škofovski cerkvi mi ne boš sejal
več ljulike heretične! Bog s tabo!«
Nemilostno pokazal mi je vrata.
Potrt sem bil, zares, premagan ne!
In pridigal sem tudi še poslej
Z veseljem mi odprl bil dver je njeno
svobodoljubni magistrat ljubljanski.
In hudi Krištof Ravbar? Oh, saj on
prebival rajši ti je v Gornjem gradu,
na Dunaju pa pečal se s skrbmí
visokimi državnimi. Ljubljano
prepuščal Lutru je slovenskemu
deset let celih ...««
»In naposled kdo
pregnal Vas je iz mesta sem na kmete?«
»»Nazadnje se je spomnil Ravbar spet,
da škof je pravzaprav ljubljanski še.
Naščuval proti meni je cesarja
in me prisilil, da otresel sem
ljubljanskih ulic prah bil s črevljev svojih
pa se umaknil semkaj v to tišino ...««
»In tukaj srečni ste med kmeti, Primož?«
»»Miru uživat nisem prišel sèm!
Orožje bojno moje ne počiva,
ne rjaví, preljuba Barba moja!
Za mrtvi pokoj Trubar rojen ni!
Za boj se vadim neprenehoma,
za boj veliki, ki me čaka še
v bodočih dnevih v domovini naši.
In prilike je dosti tudi tukaj
za boj z ostudnim zmajem sedmoglavim,
ki praznoverstvo mu ime je grdo
in ki nevednost mu je stara mati.
Odsekaj glavo jedno tej pošasti —
in drugih šest se dvigne proti tebi!
Nekoč napadu kmetje so me v noči,
ko vračal sem po cesti se domov.
'Nevernik!' 'Krivoverec!' 'Luter Martin!'
Tako psovali so me zapeljanci
in hteli me celo so se lotiti!
Ubogo ljudstvo! Smili se mi v srce!
Pa
nemalo bistrih glav, poštenih duš,
značajev moških našel sem odkritih,
ki ljubijo me in so mi udani.
Mož takih najdeš tukaj v moji fari,
na Laškem in v Toplicah ob Savini
in
Glej, takšno je življenje moje — boj!
Kdor ljubi, ta trpi. In jaz trpim,
ker ljubim ljudstvo svoje, ker želim
osrečiti ga in privesti k luči.
In kadar se borim z nevednostjo
in kadar me preganja zlobni svet,
spominjam se apostolov pogumnih,
ki jih iz kraja v kraj vse žive dni
gonila je usoda, mučenike ...
In pa še nekoga spominjam se,
ko sam sedim v trenutkih težkih. Tebe
spominjam se in nate mislim, Barba!
Odkar sem spoznal te v domači hiši
in videl te, kako si vsakikrat
s sočutjem zrla name, od tedaj
ne greš mi iz spomina in
Oči mi tvoje govorijo več
ko vse nališpane besede sladke ...««
»Da, ljubim te, veliki vzor moj, Primož!
In če trpiš zarad resnice tí,
še jaz trpim s teboj na tem naj svetu!«
▲<poem>»»Čas ni še prišel, ura ni odbila
▲združitvi najini veseli, Barba!
Dobojevati moram boj poprej,
boj velikanski. Izvršiti moram
nalogo svojo, ki jo nosim v glavi
in v srcu svojem. Glej, naloga tá
ljubezen moja prva je — tí druga!
In kadar dovršim načrte svoje,
tedaj družica moja bodeš, Barba.
Ljubila pa ne bova se na skrivnem
in hlinila ne bova se pred svetom
ko dva, ki jesta prepovedan sad ...
Pokaj? Kaj ni ustvaril modri Bog
možá in ženo? Vcepil jima ni
ljubezni svoje v dušah stvarnik sam?
Ljubezen tisti močni je stožer,
okrog katerega se suče svet.
Čigavo delo je priroda čista?
In kdo se drzne delo to grditi
ter pačiti naravne zákone?
Kdo srne tajiti vekovečni red,
ki ga zapisal s prstom vsemogočnim
Bog sam je, oče naš in gospodar,
globoko v srca naša, v našo kri!?
Ne! Skrival jaz ne bom ljubezni svoje.
O belem dnevu stopim ti pred lice
pa te poprosim: 'Pojdi z mano, Barba,
pa spremljaj me po svetu, skoz življenje!'
Očitno bom nazival te soprogo
in vsakomur takrat povem v obraz:
Glej, to je moja žena Barbara!
In rakom žvižgat pojde celibat! ...««
Seno dišalo je na travniku
in solnce je žarelo na obzorju
in lilo po dolini žar svoj kresni.
Pod strmim bregom je šumela Sava,
jablan pa nad klopjó je šepetala
z zelenim listjem novo si skrivnost
o tihi sreči dveh sorodnih src,
dveh bitij rajsko blaženost čutečih
in po stopitvi večni hrepenečih.
Umolknil jezik je. Le iz očij
zdaj čuvstvo jima sámo govorí ...
Goreč poljub spojil je jima duši
v zavezo, ki je svet več ne razruši.
</poem> == V ==
| |||