Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.121:
== V ==
<poem>Svoj god praznuje danes Primož Trubar,
kanonikus ljubljanski v hiši svoji.
Prijatelji so prišli mu častitat,
za mizoj mu sedijo gostoljubnoj:
kanonikus kolega, Pavel Vinar
pa doktor Lenart Mertlic, stolni prošt,
pa Jurij Dragolič, vikar škofijski,
kaplani mestni: Jurij Juričič
Rokavec Gašpar in Andrej Latomus.
Tu tudi sta: pisar deželni Klombnar
in pa meščan ljubljanski, mladi Pregelj.
 
Veselo trkajo prijatelji
za zdravje godovnjaku s čašami.
Vipavčan sladki jim razgreva srca ...
 
»Bog žívi, Primož, te, tovariš moj!« —
napiva Trubarju kanonik Vinar —
»In zopet te imamo med seboj!
 
Veš, bal sem se že zate in za nas,
da več se ne povrneš iz pregnanstva,
iz tiste svoje Loke tam ob Savi!
O, to so bili pač prelepi čašičasi,
ko skupaj sva se trudila obá
deset let celih, dokler tebe ni
odnesla burja tja na Štajersko.
Res, bal sem se, da tam se nam pokmetiš,
da preveč krave boš redil in junce
in premarljivo boš sejal pšenico,
senó kosil in pa otavo sočno —
na stare pa pozabil ideale!
Pa ne zamerilzameri! ZalilŽalil bi te lahko.
O, kdor za Trubarja se piše, tá
ne izneveri se prepričanju
in ta ne izgubi izpred očij
naloge svoje in načrtov svojih.
In spet si naš tovariš! Škof Kacjanar,
svobodoljubni naš pastir tedanji,
posta vilpostavil bil te zopet je na svečnik,
s katerega te vrgel bil je prednik
njegov in prejšnji tvoj zaščitnik Ravbar.
Kako zgodilo se je pravzaprav
to čudo v času našem zmešanem,
ko polnijo se ječe krivovercev,
ko na grmadah zopet nam sežiga
kristjane sveta inkvizicija!« ...
 
In zazvenčale čaše so peneče.
Pa ne zameril Zalil bi te lahko.
In stolni prost, učeni doktor Mertlic,
O, kdor za Trubarja se piše, tá
se vzdigne, ozre z bistrimi očmi
ne izneveri se prepričanju
se skoz naočnike po družbi ter
in ta ne izgubi izpred očij
z nekakim tajnopolnim pravi glasom:
naloge svoje in načrtov svojih.
»Predragi bratje! Mislim, da smo vsi,
In spet si naš tovariš! Škof Kacjanar,
kar nas je zbranih tukaj, jedne misli
svobodoljubni naš pastir tedanji,
in jednega srcá. Zanašam se,
posta vil bil te zopet je na svečnik,
da pač med nami ni ga Iškarjota!
s katerega te vrgel bil je prednik
In menim tudi, da med nami nihče
njegov in prejšnji tvoj zaščitnik Ravbar.
ne ljubi ječ, ne batin, ne grmad!
Kako zgodilo se je pravzaprav
A če nekoliko svobodneje
to čudo v času našem zmešanem,
spet smemo dihati, komu zahvalo
ko polnijo se ječe krivovercev,
smo dolžni, bratje? I, nevernim Turkom!
ko na grmadah zopet nam sežiga
Pred kratkim je obljubil stari cesar
kristjane sveta inkvizicija!« ...
vsem protestantom več svobode verske,
 
če bodo mu pomagali zato
In zazvenčale čaše so peneče.
odganjati Osmane od očine ...
In stolni prost, učeni doktor Mertlic,
Pa to že veste! Tega pa ne veste,
se vzdigne, ozre z bistrimi očmi
se skoz naočnike po družbi ter
z nekakim tajnopolnim pravi glasom:
»Predragi bratje! Mislim, da smo vsi,
kar nas je zbranih tukaj, jedne misli
in jednega srcá. Zanašam se,
da pač med nami ni ga Iškarjota!
In menim tudi, da med nami nihče
ne ljubi ječ, ne batin, ne grmad!
A če nekoliko svobodneje
spet smemo dihati, komu zahvalo
smo dolžni, bratje? I, nevernim Turkom!
Pred kratkim je obljubil stari cesar
vsem protestantom več svobode verske,
če bodo mu pomagali zato
odganjati Osmane od očine ...
Pa to že veste! Tega pa ne veste,
kako je prišel spet v Ljubljano Trubar! ...
To bilo menda je pred dobrim letom.
Tedaj pokliče mene in kolego,
vikarja Dragoliča škof Kacjanar
pred sebe v dvorec na pomenek nujen.
Tam sedel je na mehkem naslonjaču
celsissimus Franciscus, poleg njega
sedela midva sva s tovarišem ...
 
'Povejta mi, gospoda!' — je dejal —
'kaj naj ukrenem z našim Trubarjem?
Nadarjen mož je to, govornik vrl.
Le škoda zanj, da starih grehov svojih
otresti se ne more! Krivo vero
mi trosi zopet tam med kmečkim ljudstvom!
Razmišljal sem, verujta mi, veliko
in molil zanj pa klical na pomoč
duhá sem svetega, da bi razsvetil
mi pamet, kaj sedaj naj počnem ž njim.
In mislil sem in mislil, in, gospoda,
kaj šine v glavo mi? Pokličem ga
v Ljubljano za kanonika! Kaj ne da,
časti je lakomen nesrečni mašnik.
In ko doseže stópinjo visoko,
nemara s tem si pridobim srcé
njegovo, našenase ga priklenem bolje.
In več ne izneveri se mi mož ...
Kaj mislita o tem načrtu mojem?'
 
Pogledal naj unaju škof je radoveden
z očmí sokoljimi, prav kakor da
z obrazov najinih bi htel bil brati
nazore najine. Z desnicoj svojoj
igral se je na prsih z zla timzlatim križcem.
Tedaj pa oglasi se naš vikar
in pravi: 'Vaš ukrep, častiti knez,
je moder, in nobeden diplomat
ne mogel boljše bi postopati!
Res, mojsterska je ta odločba Vaša!'
 
Izjasnilo se škofu je obličje
in zadovoljen se je nasmehljal
ter kimal z glavoj svojoj sivolasoj ...
'In, doktor vi? Kaj pravite, vi prošt?'
„Jaz strinjam se popolnoma s kolegom!" —
nedolžno rekel sem Kacjanarju —
„V Ljubljano spet povrne naj se Trubar,
in vse bo dobro, prečastiti škof!"
 
In vstal je škof Kacjanar, si oddahnil:
'Napišite dekret mu, pa še danes!
In brž ko more, naj pripelje se
iz Loke Trubar! ... Dominus vobiscum!'
In ko sva stopala po ulici,
kaj ne, tovariš Dragolič, obá
molčala sva od radosti takrat
pa méla si roké, saj borec hrabri,
naš godovnjak se spet povrne k nam! ...«
 
In vse omizje trknilo veselo
s kozarci je za zdravje Trubarju,
a škofu rajnemu Kacjanarju
za srečni pokoj in za večno luč ...
 
In Trubar prime za svoj vrč pa pravi:
»Prelepa hvala vam, tovariši!
Pomogli meni ste in dobri stvari!
Kaj hočemo? Svoj čisti evangelj
brez záplat tujih, brez primesi krive!
Ubogo ljudstvo našel Kdo uči
ga? Kdo se briga zanj? Pastirjev ni,
ki bi vodili ga na zdravo pašo!
Slovencu vse je tuje, grad in cerkev!
In mora biti to tako na veke?!
Zakaj bi tudi človek naš ne bral
v jeziku materinem biblije?
Zakaj pač kmet slovenski in meščan
ne smela bi imeti svojih bukev?
Za naše ljudstvo vse: Bogá in zemljo
pa čisto vero in vesti svobodo!
Bog sam je duše moje gospodar.
A kdor duhá mi vklepa v jarem svoj,
sovražnik moj je, ne pa moj voditelj!«
»»Tako je, Trubar!«« Vsi objamejo
veseli ga in ga poljubijo ...
»»Mi vsi smo tvoji! Bodi naš vodnikvodník,
in kamor hočeš, pojdemo za tabo!
Pa naj Urbanus, naš sedanji škof,
jezijezí se in repenči kakor hoče!««
In čaše so zvenčale in zvenčale ...
 
In vrata se odpró. Pred družbo vstopi
levit ponižni, Janez Varaždin,
prikloni se pa reče s suhim glasom:
»Premilostni vladika naš, Urbanus
pripeljal se je z Dunaja to uro
in prosi Vas, gospod kanonik Trubar,
da bi nemudoma potrudili
se k njemu v hišo na razgovor kratek!«
In zginil je levit ko duh med vrati.
 
Spogledali so se prijatelji
in vstali izza miže; za slovó
vsak seže v roko Trubarju po vrsti.
A Pavel Vinar nasmehljá se še
in pravi prijemaje že za kljuko:
»Želim ti sreče! Na grmado menda
ne vrže te še danes Urban Tekstor,
čeprav je strožji, nego bila sta
oba njegova prednika slovita.
Mož hoče biti, zdi se, tudi škof,
ne samo knez in pa uradnik dvorski.
Ej, nova metla pač pometa dobro!
Na svidenje na svetu tem gotovo!
Pa — moja ženka mlada te pozdravlja!« ...
 
V palači svoji, pri pisalni mizi
sprejel je Trubarja škof Urban Tekstor.
 
»Poklicali ste me, častiti knez.
K uslugam Vašim tu stojim pred Vami!«
 
»»Pozdravljeni, gospod kanonik Primož!««
Vzravnal se je, približal se mu škof
z elastičnimi, lahkimi koraki,
nabral obličje v gube je prijazne
ter sedež mu ponudil zraven sebe.
 
»»Pozval sem Vas in Vi ste danes prvi,
ki ga sprejemam po prihodu svojem.
Saj veste, kakšne vodijo skrbi
me često iz Ljubljane in škofije
na dvor cesarski. Cesar Ferdinand
imeti hoče zmerom me pri sebi.
Ubogi cesar! Koliko preglavic
mu dela vladanje! Zdaj turskiturški boji,
zdaj verske homatije v domovini!
Vse maje se in trese in razpada.
Oh, ljudstvo naše dobro in pokorno
okužil tudi že je Lutrov duh.
Saj veste Vi še bolje nego jaz,
kako preroki krivi že povsod
zavajajo ljudi na pot pogube.
Kaj rečem naj o ljubem mestu našem?
Očitno se oznanja kriva vera
v Ljubljani že po cerkvah nekaterih.
In mašniki katoliški samí
odpadajo že drug za drugim, žal!
Oh, milosten je cesar Ferdinand,
okookó zatisne rad, skoz prste gleda
otrokom svojim, in zato trpí
Vv Ljubljani sami zmoto luteransko ...
Pa kaj sem hotel reči? ...««
 
In tedaj
obtičala beseda je za hip
vladiki v grlu, in v obraz naravnost
pogledal Trubarju je, a nato
mu rekel z glasom spremenjenim: »»Primož,
potrdil sem Vas bil za pridigarja
Vv prestolni svoji cerkvi, kakor veste,
po slavnem svojem predniku Frančišku.
In Vi izpolnjevali v letih teh
svoj posel s tákoj ste gorečnostjo,
da prav zelo potrebni ste počitka!
Utrudila Vas leca je ljubljanska,
tako sem slišal, in da ste bolní,
izvedel sem na Dunaju pred kratkim.
Zato Vas prosim nujno, da čimprej
odidete tjadoli v Šent Jarnej
na faro svojo novo! Na deželi
okrevate gotovo mi počasi.
Predolgo pač živite že v Ljubljani,
a škof Kacjanar, raj nirajni prednik moj,
prehitro bil poklical Vas je s kmetov.
Tu vse Vas nadleguje, in povsod
Vas silijo v ospredje, žalibog!
In to razburja Vas in Vam škoduje!
Počijte si v tišini na Dolenjskem!
Svež zrak tam piha in pomirja živce
in glavo Vam hladi razbeljeno.
In kakšna zdrava tam izvira voda
izpod Gorjancev! Lek naravni, božji!
Jaz sam bi se umaknil rad iz hrupa
in truda mestnega, ko bi utegnil!
Ne, lepše fare, dragi moj kanonik,
ne mogel bi Vam dati! Vidite,
kako Vas ljubim! Če Vam je mogoče,
odidite že jutri v Šent Jarnej!
Težko pogrešajo tam župnika«« ...
 
»Razumem Vas, častiti knez in škof!
Odidem, saj nazadnje je vse jedno,
kje pridigujem. Ali jaz ostanem
tam doli v Šent Jarneju tudi Trubar!«
 
Za Trubarjem zaprla so se vrata.
In za pisalno mizo sede spet
v globokih mislih škof Urbanus Tekstor.
Nasloni čelo v levo dlan, strmí
pred sebe v daljo nem in bobna z desnoj
po mizi pa zmaj ujezmajuje z vročoj glavoj ...
Peró pomoči — vrže ga na stran.
Pa res, to zanj je prav nesrečen dan!
Moliti hoče, čitati brevir —
a kje je dušna zbranost, kje je mir?
In česarkoli škof se danes loti,
povsod kanonik ga heretik moti.
</poem>
 
== VI ==