Redakcija: 23:45, 14. oktober 2009 uredi Nina Stankovic (pogovor \| prispevki) 300 urejanj →‎VII ← Starejše urejanje		Redakcija: 23:46, 14. oktober 2009 uredi razveljavi Nina Stankovic (pogovor \| prispevki) 300 urejanj →‎VIII Novejše urejanje →
Vrstica 1.745: == VIII == <poem>Nad mestom Rotenburgom pada sneg Vv kosmičih gostih, da se dela mrak. In starka Zima, sključena in bleda naganja z ulic prebivalce in zapira vrata, mane si roké in puha vanje, pokašljuje suho po mestu gor in dol in godrnjá ... Ej, zebe, zebe sitno, suho starko! SeŠe novi župnik bežal je pred zimoj pa se zaprl je v toplo hišo svojo. Pri oknu poleg mlade žene svoje sedí zamišljen, zroč na snežni ples in metež, ki po cestah ga ~~vrti~~ vrtí in ž njim igrá se hudomušni sever. Po dolgem molku reče župnik ženi: »Glej, in sedaj si moja. Barbara! Več nisem sam na bivališču novem. A tam hribovje tisto zasnežêno domače gore naše ~~nišo~~niso to — ne, to je nemški svet! In mesto to-le ni naše; ni Ljubljana niti Celje. Kako je tuj, kaj ne, ta Rotenburg! Tam, vidiš, reka teče po dolini — pa to ni Sava niti je ~~Savinal~~ Savina! Ta tuja voda, to je Taubera ... Oh, daleč, daleč tam na jugu doli leží očina draga najina! In jaz sem moral bežati od tam ko tat, ko Kajn morilec; ko razbojnik sem moral bežati iz domovine ... O, to ti bil je beg iz Šent Jarneja, odkoder pisal sem ti zadnjikrat. Prijatelj Juričič me bil je rešil beričev škofovih. Prijahal je po noči k meni, in še tisto uro zajezdila vsak svojega sva konja. Viharna noč je bila. Lil je dež. In midva jahala sva dalje, dalje ... Nad nama grom razlegal se je strašen in strele so udarjale ognjene ter cepile okoli naju drevje ... In zdaj pa zdaj razsvetil nama blisk je pot, in konja sta preplašena se vzpenjala na zadnji nogi iskra pa hrskala in strigla sta z ušesi ... Naprej ves drugi dan in drugo noč ... Le pri drvarjih, po pastirskih kočah sva povedrila, si počila malko, potem pa spet na konja in naprej ko divja lovca dva ... A tretje jutro, glej, zableščí se nama pred očmí — jadransko morje! Prvi solnčni žarki pozlačevali sinji so Kvarnér, in pod nogama videla sva Reko ... O, Reka! Tukaj sem ti hodil v šolo ... Oh, kolikrat posedal sem ob bregu pa gledal, gledal tja po plani morski! In včasi je ležalo morje krasno pred mano ko ogromno ogledalo, in mirno plavale po njem so ladje. A drugikrat razsajal je vihar in premetavali so se valovi peneči se visoko po zalivu. Gorjé mornarjem v hipih strašnih takih! Oh, tiste dneve pač še nisem vedel, da morje tudi je življenje naše. In slutil nisem še, da sam kedaj bom stal ob morju svojem ko mornar, ki ladjo mu razbil vihar je ljuti, in jaz ko plah begunec stal bom tam, vesel, da rešil sem si iz nevihte življenje golo na obalo suho ... Oddahnila sva si s prijateljem, otrla znoj si s čel pa stopala sva dobre volje tam po prašni cesti Vv prijazno mesto. Tukaj se je ločil od mene moj tovariš Juričič, a jaz odpotoval sem proti Trstu ... A tisti, ki sem ljubil ga tako, ki bil moj vzor je in dobrotnik moj — ~~umri~~umrl bil dobri je vladika Peter Bonomo! Jokal sem se na gomili njegovi sveži ko nesrečen sin, ki mu zagrebli v zemljo so očeta ... Od tam sem smel črez nekaj tednov spet Vv Ljubljano povrniti se nazaj. Ime pa moje škof je bil proklel. In na vogalih čital sem lepake: 'Anathema haereticus sit Trubar!' Bolelo me srcé je, veš, bolelo. Več ljudstvu pridigati nisem smel. Molčati pa ti nisem maral dolgo. Potikati se nisem hotel dalje po hišah pri prijateljih na skrivnem ko gost nadležen, ko sumnjiv berač ... In sedel sem na konja spet pa hajd na sever črez Gorenjsko in Tirolsko, Vv deželo nemško Lutrovo svobodno! Po dnevi in po noči bežal sem po skrivnih potih. Škofovi beriči in pa cesarjevi vohuni zviti so bili za petami mi ves čas. Si slišala že kdaj pravljico čudno o večnem Judu Ahasveru? Glej, tak Ahasver nestalen tvoj je Trubar! ... A ti, predraga Barbara, povej, kaj novega si slišala gredoč iz Celja preko Dunaja do mene?« »»0O, blagor ti, da si ušel na Nemško! Ko bil bi dalje še ostal v Ljubljani, težko da bi sedela danes skupaj! Bržčas bi doletela bila te usoda prosta Mertlica in pa kanonika vikarja Dragoliča!«« Vrstica 1.867: »»Izginila obá sta brez sledú na Dunaju, in pravili so mi, da V Dunavu obá je potopila na tihem sveta inkvizicija. Tako šepečejo si med seboj, naglas ne upajo si govoriti«« ... »O, to je groza! ... Kje je Pavel Vinar?« »»Na Sedmograškem! Ta jim je ušel iz ječe ravno še ob pravem času«« ... »In drugi?« ... »»Skrivajo se po gradovih plemenitašev kranjskih in primorskih in štajerskih ko temni tihotapci. Škof Tekstor je bolan, in ko umrje, vse nadeja svobodnejše se sape«« ... In še globočje se zamisli Trubar, potem soprogo prime za rokó, pogleda ji v oči pa reče mirno: »Novosti strašne mi prinašaš, Barba, a presenetila me ž njimi nisi! Kar svet stoji, tako je bilo zmerom. Kdaj priborila si ideja kaka veliko zmago svojo je brez borbe, brez žrtev in brez svojih mučenikov? - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - Visoke misli čar je čudovit! Ko na obzorju temnem bliskov svit nastopi hipoma — ne veš, odkod, in ne, katero si izvoli pot. In množica jo gleda in ~~strmi~~strmí. In tisti dan si razdeli ljudi v dva tabora, sovražna med seboj. In boj se vname, veličasten boj! Ljudje izbrani, dobri, duhoviti takoj za njo v boj planejo srditi. Velika misel pa pred njimi hodi, od zmage jih do druge zmage vodi. Če padaj o ob desni in ob levi junaki njeni hrabri — kaj zató! Borilcev novih brž priskoči sto in sto, ki dalje se boré ko levi. Saj iz krví pogumnih mučenikov ji porodí se mladih bojevnikov. A misel kakor boginja častita koraka proti cilju zmagovita ... - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - Ti, Barba, veš, da tudi jaz prisegel na sveti prapor sem vodnice svoje svobode evangelja in mišljenja ... Veliko vzel že res mi je sovražnik. Oplenil me je lastne hiše moje in mojih knjig. Tovariše predrage mi vzel je, vzel mi domovino sámo — prepričanja mi vzeti mogel ni in ne gorečega srcá iz prsij, srcá, ki plamení za ideal, srcá, ki ljubi narod svoj slovenski. Srcé prinesel svoje sem s seboj pa glavo svojo. Kar sem bil, sem še. Ne! Vzrasel sem v preganjanju, to čutim. In moč narašča mi od dne do dne. Tó moč posvetim vso rojakom svojim! ... V nevednosti pogubnem mraku tava še ljudstvo naše. Jezik lepi naš — kdo govori ga? Kmet zaničevani. V jeziku tujem ~~govori~~govorí mu grad Vv jeziku tujem ~~govori~~govorí mu cerkev, in knjige pišejo mu sami tujci. Odkar umolknila sta sveta brata Ciril in pa Metod v gomilah svojih, potlačen duh je naš in ž njim vred jezik stoletja dolga že. Nobena zvezda ne sveti ljudstvu našemu na pot, po kteri vlači jarem svoj tlačanski. Le kadar bič grajščakov je preoster, zabliska gneva žar se mu v očeh in pest se stiska žuljava ... Gorjé brezsrčnim gospodarjem! In jaz vidim, da v ljudstvu našem še živi ponos človeški ... In naj pride divji Turek, kako se hrabro zakadijo vanj in brani jo očetov svojih zemljo! In zopet vidim: ljudstvo še živí, njegova duša zdrava je in krepka. In kaka jasna pamet in modrost odseva često v domovini naši iz take-le tlačanske duše proste! ... Talent je zakopan ta narod naš. Zakaj ne dvigne nihče ga na dan? In žlahten kamen je to dobro ljudstvo. Zakaj ga nihče ne obrusi? Glej, tako sem premišlja val čestokrat. In Vv težki neki in brezsneni noči zaslišim tajen glas: 'Ti začni sam! Na delo, Trubar! Kaj še omahuješ?' In premišljaval sem in premišljaval. In našel sem čarovni tisti ključ, s katerim odprem bratom svojim vrata k prosveti in svobodi. In ta ključ je jezik naš! In tam, kjer sta prestala apostola slovanska pred stoletji, nadaljeval bom jaz veliko delo. In vzora moja sta Ciril, Metod. Razumeš, draga — v maternem jeziku bom pisal knjige ljudstvu svojemu. Svoj plug zasadil v brazdo sem te dni. Celina je načeta ... Prve liste dobil sem danes iz tiskarne, glej! Veliko preudarjal sem in mislil, kako naj pišem, jezik svoj slovenski in v kakšne črke vlivam naj besede, ki ljudstvo izgovarja jih domá ... Najdražji božji dar je jezik naš, odsev, odmev je našega duhá. Kaj torej naj oznanjam najpoprej v domačih knjigah svojih? Ali ne besedo božjo sámo med rojaki? Čimbolj pa se poglabljam v Sveto pismo, čimdalje pišem, veš, tembolj in bolj ugaja mi beseda materna. Saj ta beseda sladka mi je zdaj duhovna tista močna zlata nit, ki veže me na domovino mojo. In ta beseda mi predrami brate. S slovenskoj knjigoj rešim jih mrakú in jih privedem k luči in svobodi« ... Se bliže sede k ženi svoji Trubar, globočje se zagleda ji v oči, pa reče: »In ko me utrudita naporno delo in duševni boj s sovražniki, tedaj pa pridem k tebi, da mi pogladiš vroče čelo moje z rokój ljubečoj, glej, saj tudi tebe imam še! Najine ljubezni čiste razdreti tudi mogel ni sovražnik. Kako sem ti hvaležen, da prispela iz domovine si mi na pomoč!« »»Ko prvič sem zagledala te v cerkvi na leci svetega Maksimiljana, začutila sem v mladem srcu svojem, da poti združita se najini prej ali slej, in da življenje moje bo posvečeno nekdaj samo tebi! Boriti hočem se ob strani tvoji in veseliti tvojih se pobed. Trpeti sem pripravljena s teboj. Tvoj pot do cilja tudi pot je moj!«« In nem poljub je strnil jima usta. In zunaj naletaval gost je sneg, zapadal tuji dol in tuji breg, in belil trg in ulico in cesto — ves Rotenburg, to tuje nemško mesto ... </poem> == IX ==

Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama