Primož Trubar (Anton Aškerc): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.220:
== XV ==
<poem>Nad Derendingenom zapada solnce.
Poslednji žarki pozlačujejo
rudeče mestne strehe. Tu pa tam
pogledaj o skoz okno za slovó.
Ozrli so se tudi v tiho sobo
župnišča starega in skromnega
pa poljubujejo bolnika v njej.
Na pósteli leži domači župnik,
častiti sivolasi starček Trubar.
Potrta zbrana je pri njem družina.
Ob vzglavju mu žalujeta sinova
Felicijan in Primož, a pri vznožju
ihtí objokana hči Magdalena.
Vzravná bolník se ... »Deca moja draga!« –
še težje ločim se od njega jaz.
Bog vé, če videl bodem ga še jutri.
Samí ostali smo na tujem svetu.
Ah, ona, ki vam dala je življenje,
odišla davno pred menoj je v večnost!
Le vas imam še in na jugu tam
sorodnike Slovence, brate svoje ...
Kaj pišejo prijatelji od doma?«
»»Preljubi oče!«« reče sin mu Primož —
»»prispelo pišem več je iz Ljubljane.
Pa marsikdaj pomakali pero
prijatelji so naši v kri in žolč,
in marsiktera stran na teh papirjih
s solzami poškropljena je, to vidim ...
Po vsem Slovenskem vlada nova vera,
in knjige vaše čita ljudstvo rado.
Povsod rastó iz zemlje naše
a papežu, seve, to ni pogodu ...
Le slepo vero v svojo nadoblast
to hoče, to zahteva sveti Rim ...
In tu so druga pisma, dragi oče.
Iz
pred bližajočim se viharjem črnim ...
Že švigajo vohuni Karlovi
po domovini pa priganjajo
nazaj Slovence tvoje v stari hlev«« ...
»Ne bojte se!« — globoko vzdihne Trubar
in govori s poslednjimi močmi —
»Verujte v sebe in pa v vzore svoje!
O, glejte, jaz verujem. Kakor skala
ta vera moja trdna je in stalna!
V svobodne misli jaz verujem moč,
verujem v božjo luč neugasljivo.
Nesmrtni sta resnica in pravica.
Vem, kaj vse pride nad Slovence moje.
Odpirajo oči se mi preroške
in gledajo v bodočnost našo daljno.
In gledam in vse vidim pred seboj.
Usodo vidim domovine svoje ...
Grmade bodo zopet plamenele
pa pokončavale slovenske knjige.
In truda mojega življenskega
izbrisan kmalu bo poslednji sled.
In kakor poteptajo turski konji
s kopiti težkimi slovenske njive,
tako nam pomandrajo lepo setev
prosvete narodne in evangeljske
goreči protireformatorji ...
V puščavo spremeni se domovina.
Mrtvaški mir povsod ko na grobišču!
In kamor ozre moje se oko,
noč kroginkrog. Nikjer nobene luči ...
Ubit je duh slovenski, pokopan.
Okamenelo ljudstvu je srcé.
Sto let in spet sto let bo spal Slovence
In svet pozabi nanj, na mrtveca ...
A bistre moje so oči preroške
in jasno vidim pred seboj bodočnost.
Nikoli ne umrje duh človeški ...
Mrtvaški mir po domovini naši
to je le videz za oči površne!
Duševnega življenja sveti ogenj,
ki jaz zanetil bil sem ga nekdaj,
ugasnil ni. O, neki lepi dan
užgè se iskra, tleča na skrivaj —
in vnovič
Sijalo spet bo solnce domovini,
in na perutih naglih jugovih
spet nova zlata priletí pomlad!
Tedaj pa iz grobov stoletnih svojih
vzbudijo se slovenski protestanti!
In ljudstvo naše vstane spet od mrtvih
pa pojde
In zopet čislan jezik bo slovenski
in čitale se bodo knjige naše.
In mladih bojevnikov čila četa
bo verovala v svojo svežo moč
in pa V Bogá svobode in pravice ...
In tí, Felicijan, enkrat še daj mi
ki skupaj sva prevajala jo rada!
Kaj pravi božji naš spasitelj? Citaj:
»»Če svet vas bo sovražil,
da mene je sovražil že poprej!««
In »»blagor jim, ki jih preganja svet!««
In »»blagor lačnim in pravice žejnim,
ker njihovo kraljestvo je nebeško —
in njihova velika končna zmaga!««
In dalje, kaj o sebi piše Pavel?
»»Pošteno sem se bojeval ves čas
za narod svoj zasužnjeni ubogi;
in vero sem ohranil svojo živo,
ki
In dalje: »»Ljubite se med seboj
in ne pozabite na zemlji tuji,
da oče vaš bil hraber je Slovenec! ...
Čuj, Magdalena, draga moja hči,
popravi vzglavje zdaj-le mi tako,
da videl bom lahkó večerno zarjo!
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Ti božje solnce, gledaš tam sedaj
na domovine moje daljni kraj.
Izroči moj poslednji ji pozdrav!
Slovó ji moje nesi iz daljav!
Pozdravi mi rojake, moje brate,
poljube siplji nanje svoje zlate!
Odganjaj od Slovencev mrak in noč,
v višave svetle k sebi duh jim dvigaj!
Ogrevaj srca jim, pogum jim vžigaj
in vlivaj v kri jim svojo silno moči
Ti razsvetljuj jim, kaži pot jim jasno
iz časovih neviht v bodočnost krasno!
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Objemljejo že smrtni me mrakovi ...
Po licu mrzle srage mi tekó ...
Otroci moji, čuvaj vas nebo! ...
O, Bože, ljudstvo moje blagoslovi!«
</poem> [[Kategorija:Anton Aškerc]]
| |||