Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 278:
strahopetno umikali močnejšim ...
 
Prav tako tudi misiimisli v Blažetovi duši! Tudi te so
se podile. Izginjale so, pa zopet vstajale; prehitevale so
se in izpodrivale druga drugo — in vse skupaj so drevile
Vrstica 301:
vendar ne novih ...
 
== III. ==
Večernice. 55. zv. 4
 
 
 
50
 
III.
 
Ali to veste, da je imela Rotija, mati Blažetova, dva
sinásina? Blažeta in Franceta je imela, le da je bil France
za celih pet let starejši ko Blaže.
 
Vrstica 316 ⟶ 310:
ga je mati pestovala, se je primerilo, da jo je obiskala ta
ali ona soseda in — moj Bog, kaj sta govorili med seboj?
Nič drugega kakor le- o njem, o tem otroku — o Francetu.
 
Ko je bil otrok nekoliko odrastel, ga je Rotija poslala
v šolo. NádejalaNadejala se je Bog ve česa — no, pa tega ni
povedala nikomur . . .
 
Domača šola je bila tedaj v Žireh. Ta vas je odda-oddaljena dobre pol ure od Rotijine koče. Zato je hodil Francek
Ijena dobre pol ure od Rotijine koče. Zato je hodil Francek
sprva le po enkrat na dan, namreč dopoldne. Pozneje pa
se je otrok — Bog vedi kako — seznanil z Vilfanovo rod-rodbino v Žireh. Vilfan je bil trgovec, bogat in malo bolehen.
bino v Žireh. Vilfan je bil trgovec, bogat in malo bolehen.
Francetovega očeta je dobro poznal in otrok sam se mu
je s svojim odkritim, malo samozavestnim značajem v
kratkem času prikúpilprikupil. In ker je bil France že kot otrok
gibčen in je znal biti — kadar je bilo treba — tudi postre-postrežen, uljuden, zgovoren ... je mogel že takoj v začetku tu
žen, uljuden, zgovoren ... je mogel že takoj v začetku tu
pa tam v prodajalni poprijeti za delo. Skratka, že kot
otrok je bil France malo ne domač pri Vilfanu.
Vrstica 341 ⟶ 332:
 
Šolali so ga naprej, dali so ga v mestne šole. Vilfan
ga je podpiral, oče Francetov, ki je bil v Ameriki in tani tam
dobg^dobro slúžilslužil, je pošiljal denárdenar, mati Rotija pa si je slúžilaslužila
krajcarje z dnino in jih pošiljala Francetu v mesto.
 
France se je učil dobro. Vsako leto je prihajal na
počitnice. Kako gosposki je bilibil! Lepo črno obleko je imel,
počesane lase, svetle škornje . . . Ljudje so rekli, da bo
gospod ... In mati ga je bila veselávesela, da ni vedela, s čim
bi mu bolje postregla.
 
Vrstica 355 ⟶ 346:
takrat marsikaj. Med drugim se mu je videlo, da mati
Rotija vidi Franceta vse rajši nego njega. A Blaže se zato
ni menil posebno. »Že mora tako bitilbiti!« si je mislil in
materi ni zameril. Samo Francetu je zameril. Videl je, da
ga še najbolj nezavidi France sam. To se mu ni zdelo
právprav. Zato se je v Blažetovem srcu rodilo že v zgodnji
 
 
 
51
 
 
 
mladosti nekaj, kar sicer ni bilo sovraštvo in tudi mržnja
ne, pač pa ga je nekaj odtujevalo in gnalo proč iz Francetove
Vrstica 371 ⟶ 355:
 
Sploh pa Blaže že kot otrok ni bil prijatelj družbe.
Najrajši je rake lovil po domači grapi; to mu je bila dru-druščina in zabava. S privihanimi rokavi in mokrimi hlačami
ščina in zabáva. S privihanimi rokavi in mokrimi hlačami
do kolen je lazil ob vodi in gledal, kje in pod katero skalo
bi tičal rak. Imel je lepo nastavíjene skale, umetno pri-prislonjene h grivi, kamor so se mu poskrili raki črez noč.
slonjene h grivi, kamor so se mu poskrili raki Crez noč.
To je bilo veselje, če je dobil včasi po dva ali še več pod
eno skalo.
Vrstica 381 ⟶ 363:
A niti tega veselja mu ni privoščil France!
 
Nekoč je bil Blaže zasačil raka velikánavelikana in ga vlekel
izpod grive. Že ga je bil privlekel na dan in se veselil
svojega plénaplena, držeč ga v roki po koncu. Kar se oglasi
nekdo za njim glasno in strogo:
 
Vrstica 391 ⟶ 373:
na počitnice.
 
Blaže je osupnil. Ravno tedaj se ga je nádejalnadejal naj-najmanj. Vendar se mu je zdelo, da bo najboljše, če mu odgovorl mirno in prijazno. France je bil vedno hud, kadar
manj. Vendar se mu je zdelo, da bo najboljše, če mu od-
govorl mimo in prijazno. France je bil vedno hud, kadar
se mu je Blaže odgovarjal.
 
»Rake lovim,« mu je odgovoril Blaže mirno in pre-preprosto, »vidiš ...«
prosto, »vidiš . . .«
 
In z veseljem mu je molil raka, kakor bi bil hotel
Vrstica 409 ⟶ 388:
miruje. Toda kako je mogel mirovati? Otresal je — in
otresel raka Francetu na novo, črno obleko. Rak pa je
bil ves travnat in blaten. In blato in trávatrava se je na debelo
oprijela Francetove suknje ... To je bila nesreča!
 
»Kaj — ? Da ti pokažem . . . Čakaj — !«
 
In z lepo palico, ki je imela srebrno bunko na koncu,
je priložil Blažetu črez plecapleča eno, dve.
 
To je bilo preveč! Blažetu je vzkipela kri:
Vrstica 423 ⟶ 402:
In zagrabil je pest peska ter ga telebil Francetu v
obleko.
 
4*
 
 
 
52
 
 
 
In zbežal je po bregu.