Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8| ...}}
 
== I. ==
Vrstica 694:
ni znal.
 
Zavedel se je Seše le drugo jutro, ko se je vzbudil na
svojem ležišču pod streho.
 
Vrstica 701:
Blaže je odprl oči in videl, da se nekaj sveti skoz
špranje v pažu. Ali je bila to luna, ali je bil že dan, ki
je sipal skoz pôkepoke svojo luč, tega Blaže ni utegnil piie-premišljati. Trepalnice so mu bile težke. Zatisnil je oči ...
mišljati. Trepalnice so mu bile težke. Zatisnil je oči . . .
Toda v hipu ga je vzbudil nekak ropot. Odprl je zopet
oči in poslušal. LestvícaLestvica, ki je držala pod streho, se je
tresla in butala ob trám. In neki glas se je čul od spodaj
 
— bil je Posečnik:
 
»Blaže, vstani!«
 
Blažetu se je vracalavračala zavest. »Ali sem res — ?« In
tista nadležna misel, katere se je včeraj bránilbranil na vso moč,
ga je obletavala znova.
 
}>»Blaže, orat bomo šlílšli! Ali spiš?«
 
Blaže je spoznal svoje stanje. V hipu je vedel vse
 
— še preveč; toda odgovoriti ni vedel kaj in oglasiti se
ni úpalupal.
 
»Ali si prinesel kolca?« je pozvedoval Posečnik.
Vrstica 726 ⟶ 723:
»Nisem jih.«
 
»Nisi jih . . . Zakaj jih nisi?«
 
Namesto odgovora se je Blaže dvignil na ležišču.
Potegnil je z roko prek čela in si zasadil vilaste prste v
lase, kakor bi si hotel reči: »Gorje ti, Blaže !« A kaj mu je
pomagal kes in obup!
 
»Zakaj jih nisi prinesel? Ali ne boš povedal
 
»Pozabil sem jih!« je izustil Blaže. In hoteč pozabiti
obup in nezgodo, je omahnil nazaj na ležíščeležišče, da bi zaspal . . .
 
Toda ni šlo!
 
Odprl je zopet oči in poslušal . . .
 
Posečnik je bil obstal še nekaj čaša pod lestvico,
menda ne vede, kaj bi si mislil in kaj bi rekel. Potem pa
se je oddaljil s trdimi koraki. In bilo je zopet vse tiho . . .
Veter je pihal skoz paž in zibal pajčevine med tramovi . . .
 
Blažeta je zeblo.
Vrstica 753 ⟶ 750:
ko je Posečnik odšel, nikakor še ni opravljeno vse. Ko
bo zvedel vse, ko bo čul vse, ko niti orati ne bo mogel
potem, potem . . . Potem ga bo najpoprej ozmerjal in
 
 
 
58
 
 
 
potem, potem . . . Potem ga bo najpoprej ozmerjal in
 
naposled — izpodil.
 
Izpodil — ? In kaj bo počel Blaže potem? Kje bo
dobil delo in službo — zdaj na jeseňjesen?
 
Na takátaka in slična vprašanja si Blaže sprva ni vedel
nobenega odgovora. Vrtelo se mu je po možganih in pri-prihodnjost mu je ležala tako temno in tako nejasno pred dušo.
hodnjost mu je ležala tako temno in tako nejasno pred dušo.
 
A ko je le slonel na ležišču ter mislil in mislil, se
Vrstica 776 ⟶ 764:
 
»Ali bi on — Blaže — pri svojih osemnajstih letih
résres ne mogel dobiti službe, in sicer boljše službe, kakor
je ona pri Posečniku?«
 
Nove misii so se mu porajale — nove in vedno bolj
mamljive . . . Blaže se jih je oklepal bolj in bolj. In ko-kolikor bolj se jih je oklepal, tem lažji se mu je zdel odgovor
likor bolj se jih je oklepal, tem lažji se mu je zdel odgovor
in tem bolj neumljivo se mu je zdelo, kako da je mogel
zadnje dni sanjariti o svoji sreči v volarski službi.
 
Volar — ko se lahko udinja kje v dolini, kjer bo imel
denárdenar in bo mogel zahajati med Ijudiljudi, kjer mu bo odprta
pot celo v fantovsko družbo . . .
 
»UidemlUidem! Ne da bi me podil — uidem sam!« tako
je sklenil naposled.
 
In precej mu je prišlo v srcu tako veselo, tako pri-prijetno, tako lahko ... V hipu je pozabil vse drugo.
jetno, tako lahko ... V hipu je pozabil vse drugo.
 
Skočil je po koncu in se začel napravljati.
Vrstica 799 ⟶ 785:
»Uidem!«
 
Vse misiimisli so se mu sukale okrog edinega središča
uidem . . .
 
Kar se znova začujejo stopinje v skednju.
 
Blaže je obstal in poslušal . . .
 
To je bila Posečnica.
Vrstica 815 ⟶ 801:
je bila dobra žena, ki mu ni nikdar rekla žal besede.
 
»Ali si vstal, Blaže? Pojdi doli, pojdilpojdi! V mlin boSboš
peljal, zato ker ne bomo orali ... Da si moral pozabitl
kolca, Blaže! Sam se zdaj krega in rohni po hiši . . . No,
pa da si vsaj domov prišel po noči!«
 
Nič drugega mu ni rekla Posečnica tisto jutro. In
zaradi Posečnice bi bil rad še ostal. Le da bi tega Po-Posečnika ne bilo!
sečnika ne bilo!
 
 
 
59
 
 
 
A žal, Posečnik je bil ves drugačen, pa tudi ostala
družina ni bila dosti pridáprida.
 
In še le tiste dni — tako se je zdelo Blažetu — je
spoznal docela te PoseCnikovePosečnikove Ijudiljudi!
 
== VIII. ==
 
Naslednje dni Posečnik po ves dan z Blažetom skoro
ni pregovoril besedice. Jezno se je držal in niti na vpra-vprašanja mu ni odgovarjal. Bil je kakor pravcato jesensko jutro.
Sanja mu ni odgovarjal. Bil je kakor pravcato jesensko jutro.
 
In družina je vedela, zakaj se buduje gospodar. Vsled
tega so se še drugi jezili nad Blažetom, in sicer však po svoje.
 
Zlasti deklédekle — u, kako ga je to gledalo po stránistrani in
ga zbadalo za vsako malenkost!
 
In pa hlapec! Če je Blaže vozil z vôlivoli domov in sta
se vola nekoliko popasla ob potu, ne da bi bil Blaže to
opazil, je že vpil nad njim:
 
»Ho! VôliVoli se pasejo! Ni čuda, če se, ko v dolino
gleda, ne da bi pazil na nje, in ko misii na Bog ve kaj,
a ne na to, na kar bi imel!«
Vrstica 858 ⟶ 836:
In to se je ponavljalo dan na dan!
 
Blažeta je to neznansko jezilo! O, to so bile múkemuke!
V takem ni bilo prestajati!
 
In tem rajši se je poslej zamislil tja doli v dolino —
tja doli yv Brode. Vselej, ko je videl, kako je solnce ob-obsevalo reko, vijočo se med travniki, ali pa lužo in ribnjak
sevalo reko, vijočo se med travniki, ali pa lužo in ribnjak
doli pri Bolantačevi hiši, ali pa jez pri Andrejevem mlinu:
vselej mu je prišlo milo pri tem in skoro zoper voljo so
mu izrekla ústausta, kar je mislilo srce:
 
»Ne bo dolgo, ko bom slúžilslužil kje tam-le doli!«
 
Kdaj ravno uide od Posečnika, tega še ni bil sklenil.
Vrstica 878 ⟶ 855:
je pričakoval.
 
V nedeljo popoldne je bilo — po náukunauku. Solnce je
sijalo in se upiralo v rebra. Bilo je toplo, skoro vroče.
Blaže je sedel na vrtu pred hišo in zopet gledal pred se
v dolino. V dolini je bilo vse tako lepo, tako nedeljsko,
tako praznično . . .
 
Pa je prišlo Posečnikovo deklédekle sem za hišo in obstalo
tik za Blažetom . . . Tedaj si je želel Blaže tega dekleta
najmanj!
 
»Kaj hočeš — ?« je zarezal nad njim.
 
 
60
 
 
 
»Kaj hočeš — ?« je zarezal nad njim.
 
»Nič.«
Vrstica 901 ⟶ 872:
zgolj prezir in zaničevanje — nič drugega.
 
»Kdo te je klical?I«
 
»Nihče. Saj ni, da bi me moral . . . Hm I Vidiš ga,