Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 11:
}}
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8| ...}}
== I. ==
Vrstica 694:
ni znal.
Zavedel se je
svojem ležišču pod streho.
Vrstica 701:
Blaže je odprl oči in videl, da se nekaj sveti skoz
špranje v pažu. Ali je bila to luna, ali je bil že dan, ki
je sipal skoz
Toda v hipu ga je vzbudil nekak ropot. Odprl je zopet
oči in poslušal.
tresla in butala ob trám. In neki glas se je čul od spodaj
— bil je Posečnik:
»Blaže, vstani!«
Blažetu se je
tista nadležna misel, katere se je včeraj
ga je obletavala znova.
Blaže je spoznal svoje stanje. V hipu je vedel vse
— še preveč; toda odgovoriti ni vedel kaj in oglasiti se
ni
»Ali si prinesel kolca?« je pozvedoval Posečnik.
Vrstica 726 ⟶ 723:
»Nisem jih.«
»Nisi jih .
Namesto odgovora se je Blaže dvignil na ležišču.
Potegnil je z roko prek čela in si zasadil vilaste prste v
lase, kakor bi si hotel reči: »Gorje ti, Blaže
pomagal kes in obup!
»Zakaj jih nisi prinesel? Ali ne boš povedal
»Pozabil sem jih!« je izustil Blaže. In hoteč pozabiti
obup in nezgodo, je omahnil nazaj na
Toda ni šlo!
Odprl je zopet oči in poslušal .
Posečnik je bil obstal še nekaj čaša pod lestvico,
menda ne vede, kaj bi si mislil in kaj bi rekel. Potem pa
se je oddaljil s trdimi koraki. In bilo je zopet vse tiho .
Veter je pihal skoz paž in zibal pajčevine med tramovi .
Blažeta je zeblo.
Vrstica 753 ⟶ 750:
ko je Posečnik odšel, nikakor še ni opravljeno vse. Ko
bo zvedel vse, ko bo čul vse, ko niti orati ne bo mogel
▲potem, potem . . . Potem ga bo najpoprej ozmerjal in
naposled — izpodil.
Izpodil —
dobil delo in službo — zdaj na
Na
nobenega odgovora. Vrtelo se mu je po možganih in
A ko je le slonel na ležišču ter mislil in mislil, se
Vrstica 776 ⟶ 764:
»Ali bi on — Blaže — pri svojih osemnajstih letih
je ona pri Posečniku?«
Nove misii so se mu porajale — nove in vedno bolj
mamljive .
in tem bolj neumljivo se mu je zdelo, kako da je mogel
zadnje dni sanjariti o svoji sreči v volarski službi.
Volar — ko se lahko udinja kje v dolini, kjer bo imel
pot celo v fantovsko družbo .
»
je sklenil naposled.
In precej mu je prišlo v srcu tako veselo, tako
Skočil je po koncu in se začel napravljati.
Vrstica 799 ⟶ 785:
»Uidem!«
Vse
uidem .
Kar se znova začujejo stopinje v skednju.
Blaže je obstal in poslušal .
To je bila Posečnica.
Vrstica 815 ⟶ 801:
je bila dobra žena, ki mu ni nikdar rekla žal besede.
»Ali si vstal, Blaže? Pojdi doli,
peljal, zato ker ne bomo orali ... Da si moral pozabitl
kolca, Blaže! Sam se zdaj krega in rohni po hiši .
pa da si vsaj domov prišel po noči!«
Nič drugega mu ni rekla Posečnica tisto jutro. In
zaradi Posečnice bi bil rad še ostal. Le da bi tega
A žal, Posečnik je bil ves drugačen, pa tudi ostala
družina ni bila dosti
In še le tiste dni — tako se je zdelo Blažetu — je
spoznal docela te
== VIII. ==
Naslednje dni Posečnik po ves dan z Blažetom skoro
ni pregovoril besedice. Jezno se je držal in niti na
In družina je vedela, zakaj se buduje gospodar. Vsled
tega so se še drugi jezili nad Blažetom, in sicer však po svoje.
Zlasti
ga zbadalo za vsako malenkost!
In pa hlapec! Če je Blaže vozil z
se vola nekoliko popasla ob potu, ne da bi bil Blaže to
opazil, je že vpil nad njim:
»Ho!
gleda, ne da bi pazil na nje, in ko misii na Bog ve kaj,
a ne na to, na kar bi imel!«
Vrstica 858 ⟶ 836:
In to se je ponavljalo dan na dan!
Blažeta je to neznansko jezilo! O, to so bile
V takem ni bilo prestajati!
In tem rajši se je poslej zamislil tja doli v dolino —
tja doli
doli pri Bolantačevi hiši, ali pa jez pri Andrejevem mlinu:
vselej mu je prišlo milo pri tem in skoro zoper voljo so
mu izrekla
»Ne bo dolgo, ko bom
Kdaj ravno uide od Posečnika, tega še ni bil sklenil.
Vrstica 878 ⟶ 855:
je pričakoval.
V nedeljo popoldne je bilo — po
sijalo in se upiralo v rebra. Bilo je toplo, skoro vroče.
Blaže je sedel na vrtu pred hišo in zopet gledal pred se
v dolino. V dolini je bilo vse tako lepo, tako nedeljsko,
tako praznično .
Pa je prišlo Posečnikovo
tik za Blažetom .
najmanj!
▲»Kaj hočeš — ?« je zarezal nad njim.
»Nič.«
Vrstica 901 ⟶ 872:
zgolj prezir in zaničevanje — nič drugega.
»Kdo te je klical?
»Nihče. Saj ni, da bi me moral . . . Hm I Vidiš ga,
|