Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Nato je izginil za grmovjem in se izgubil v gozdu.

 

 

France je zeleň od jeze gledal za njim in si brisal

 

In hipoma je bila v ognju kakor včasi, ko je bil Blaže

 

Toda — žal! Blaže ni bil več otrok. Od one nedelje,

Rotija se je čudila. Kako si je hotela razlagati Blažetov nastop? Tako odločnega ga še ni videla dotlej.

 

 

na stopnice, ki so peljale iz veže na vrh. »Ne grem, pa

drugam ne grem. Domá bom!«

 

»Domá boš,« je povzela Rotija, in sicer mirneje, ker

je izprevidela, da bo tako najbolje. »Blaže, bodi pameten.

Nič; še sama ga nimam. In kako te bom redila!«

 

»Saj imate denar.«

 

kar imam — poglej, to bo enkrat tvoje. France je preskrbljen;

on ne potrebuje ničesar. Oče tudi zaslúži v Ameriki. Torej

bo tvoje, vse bo tvoje. A Blaže, zdaj vendar moraš delati

 

Blaže ni vedel kaj odgovoriti. Kar je trdila mati, je

 

»Saj te ne silim, Blaže. Če ne maraš k Posečniku —

 

In ko Blaže zopet ni ugovarjal, je ponovila Rotija

še enkrat:

 

 

 

Rotijin Blaže je bil torej domá. Minil je en dan, dva

 

Sploh pa ni bilo niti misliti na to, da bi bil šel

neugodno. Deževalo sicer ni, a nebo je bilo prevlečeno z

oblaki in le zdaj pa zdaj je posijalo solnce. V jutrih je

rosilo iz megle, ki je visela nad grapo; proti večeru pa se

 

Blaže se je dolgočasil domá. Včasi mu je že prišla

želja, da bi kar sam napeljal govor na to, ali naj gre kam

 

zinila o tem. Delala se je, kakor bi ji niti od daleč ne

njenega vedenja.

 

mati nekaj namerava z njim, o tem ni več dvomil. A kaj,

to je bila uganka.

 

 

Bilo je peti dan, odkar je bil Blaže domá, ko mu reče

mati neko jutro:

 

treba za kruh.«

 

»Bom pa,« je dejal Blaže in bil je takoj voljen. »Zakaj

 

Rotija pa je takoj posegla dalje:

 

»Veš kaj, Blaže, v Brode pelji. Ali veš, da sem z

 

mlin mu je bil znan, saj je tja vozil od Posečnika. In

Andreja je poznal. Malo čudne narave je sicer bil ta

Andrej, a prijazen človek. Pa Micona, Andrejeva sestra,

je tudi prijazna. Andrej in Micona samá gospodarita. Pri

in materin nasvet se mu je videl pameten.

 

 

»Rekel. In rad te vzame!« je hitro pritrdila Rotija,

ki je bila že skoro v strahu, kaj stori Blaže.

 

 

S tem je bilo dogovorjeno. Rotija je naložila pšenico

 

Nekam čudno mu je bilo pri srcu. Vesel je bil, a ob

da se bo z onim dnem, ko se udinja v Brodeh, začelo zanj

neko popolnoma novo življenje; in ta misel se mu je zdela

pastirja pri Posečniku ga ni veselilo. Ko je pasel mesto

je bil volar, si je želel proč od Posečnika: v dolino med

zahajal v druščino. A pri vsem tem, ali bo srečen, ali bo

 

S takimi mislími se je bližal Brodem in sam ni vedel

 

Pred mlinom je ustavil voziček, zadel pšenico in

stopil v mlin.

 

ko ni opazil žive duše v mlinu. Gledal je okrog sebe, a

 

 

Na klopi pri oknu se je nekaj premaknilo. Andrej je

bil. Ležal je in najbrž spal. Blaže ga je opazil še le tedaj.

 

 

»Jaz sem.«

 

zazdehal, kakor bi hotel reči: »Čemu me budiš; ali je

 

»Andrej, pšenico sem pripeljal.«

 

 

 

In potem sta molčala oba. Andrej si je popravljal

roke pod glavo in gledal v strop. Blaže pa se je oziral

okrog po prostoru. Voda je šumela pod oknom in padala

 

Opazoval je zdaj mlin, zdaj mlinarja — in nekam

čuden se mu je zdel Andrej.

 

Ta postava, dolga in trščata, ta lenost in malomarnost:

 

»Andrej, pšenico sem pripeljal.«

 

»A, pšenico si pripeljal?« je odgovoril Andrej, kakor

Blaže. Sklonil se je po koncu in gledal okrog sebe. Blaže

je mislil, da bo vstal in mu presul pšenico, a kaj še? Legel

je zopet nazaj, si del roke pod glavo in vprašal:

 

 

»V Žireh,« je odgovoril Blaže.

»Kdo se ti zdi?«

 

 

 

»Takó-le, vidišl« in Andrej se je preložil na klopi in

pogledal Blažetu v obraz. »Prehitro se je izrinil tako daleč

 

Blaže ni odgovoril nič.

 

je videl, da se Blaže z nekim zanimanjem ozira po prostoru.

 

 

govoré o njem in mu zavidajo, češ, vse bo imel po Vilfanu.

A čemu? Goba je! In kaj je goba? Hitro zraste in hitro

Blaže je molčal. O Francetu ni govoril rad.

 

 

 

»Ker stope ropotajo.«

 

 

 

»Sem pojdi!« je zaklical Andrej.

 

»Boš že videl!« se mu je odrezala Micona in začela

 

Andrej pa se je delal silno jeznega in je zopet kričal:

 

 

kjer je ležal brat. Pometala je hitro in močno; prah in

moka sta sula kakor drobcen sneg na Andreja. Andrej je

trpel; ali delal se je, kakor bi se ne zmenil za to. Miconi

Pod Andrejevo klopjo je ležal šoln, ki mu je bil ušel raz

A to je bila prilika za Andreja. Stegnil se je z roko in

hitreje, kot bi mu bil človek zaupal, je potegnil od vzadi

 

»Pusti!« je rekla sestra in se mu hotela izviti. A ker

 

»No, kaj boš skuhala?«

 

je popravljala lase ...

 

odhajal od Andreja.

 

besede ni bilo prišlo.

 

»Na pajkelj!« je odvrnil Blaže in postal nekoliko.

 

 

 

»Ravno prav.«

takrat pomenila.«

 

proti domu.

 

 

»No, Blaže !« je pozdravljala Rotija Blažeta ter ga ča-