Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.707:
 
»Saj bi ti bil že zadnjič rekel, pa si tako hitel domov,«
se je opravičeval Andrej, ko je prišel Blaže po moko. Go-Govoril je pametno; zakaj Andrej je bil tudi za pametne pogovore, kadar se mu je ljubilo.
voril je pametno; zakaj Andrej je bil tudi za pametne po-
govore, kÄarse mu je Ijubilo.
 
»Nič iW^(tene dé!« je poprav Ijalpopravljal Blaže; »sem pa ta čas mar-marsikaj izkusil — pri Vilfanu sem bil v Žireh in malo je manjkalo, da me niso obdržali.«
sikaj izkusil — pri Vilfanu sem bil v Žireh in malo je manj-
kalo, da me niW obdržali.«
 
»Takó?« se je smejal Andrej in vihal brke; »ali so
ti povedali, da misii FrancéFrancè v Ameriko?«
 
»So nekaj govorili,« je rekel Blaže in pristavil takej:
Vrstica 1.724 ⟶ 1.720:
»Kar pridi, kar pridi!«
 
In po nedelji v jutro na vse zgodaj se je Blaže po-poslavljal od doma, napravljajoč se v Brode.
slavljal od doma, napravljajoč se v Brode.
 
Slovo je bilo krátkokratko; kaj je pač hotel? Spravil je
skupaj svoje reči — veliko itak ni imel — jih povezal v
culico in šel.
Vrstica 1.739 ⟶ 1.734:
»Zakaj pa v Žire ne?« je vprašala.
 
»V Žireh ni záme!« je odgovoril Blaže na krátkokratko.
 
»Zakaj n ini záte?«
 
»Ne vem —
 
»Kako to, da ne veš? Izbirčen si —
 
»Izbirčen? Zakaj bi bil izbirčen?«
 
»Zato, ker ti nikjer. ni všeč ... Pri Posečniku' ti ni
 
bilo všeč in v Žireh ti ni všeč . . . Kaj meniš, da ti v Brodeh
75
bode ? Ni gotovo, da bi ti bilo . .
 
 
 
»Izbirčen? Zakaj bi bil izbirčen?
 
»Zato, ker ti nikjer. ni všeč ... Pri Posečniku'ti ni
bilo všeč in v Žireh ti ni všeč . . . Kaj meniš, da ti v Brodeh
bode ? Ni gotovo, da bi ti bilo . . .«
 
Kako je bilo to neprijetno! Kako je peklo Blažeta!
 
Kako da mu očitáočita mati ravno to? Da bi bil izbirčen.
Zakaj? Ako mu pri PoseCnikuPosečniku ni bilo všeč in v Žireh ne — ,
ali je radi tega že izbirčen? Saj gre v Brode in tam mu
bo všeč . . .
 
In ali je čudno, ako mu pri Posečniku ni bilo všeč?
Vrstica 1.770 ⟶ 1.759:
Tisto vedno prepiranje z dekletom? Tisti vedno enaki,
vedno resni obrazi in pa tisto samotarjenje visoko gori v
gorah ?
 
In v Žireh — ? Za Žire on ni in ni, o tem ni vredno,
da bi mislil!
 
V Brodeh pa — v Brodeh bo vse drugače. Tam bo
vesel; od ondod si ne bo želel nikamor. Pri Andreju hoče
ostati stalno in ne več izbirati. Nalašč hoče poka|^ipokazati materi,
da izbirčen ni — vse drugo, če hoče — ^JÉÉlina iskren ni!
 
»lzbirčen nisem!« je zatrdil še enkrat^^P^r, kakor bi hotel
tudi materi vcepiti isto prepričanje; »izbir^|^izbirčen nisem ... In
pri Andreju bom ostal, ali verjamete ali ne^
 
»Da bi bilo le res!« je vzdihnila Rotija in še dolgo
je stala na pragu in gledala za njim, ko je odhajal.
 
== XV. ==
 
Za Rotijinega Blažeta se je začelo v Brodeh povsem
novo življenje — veselo in prijetno.
 
Hej, zjutraj je solnce že kukalo izza Žirovskega vrhávrha
in ptiči so že dávnodavno peli, ko je Blaže smel še vedno ležati,
ne da bi ga kdo budil iz sladkega spanja. Če se je pa
slučajno kdaj vzbudil poprej, kakor je po navadi vstajal, je
Vrstica 1.801 ⟶ 1.790:
prek skál in skalič v tolmun pod njegovim oknom, in
poslušal je, ali se že slišijo v spodnjih prostorih koraki:
tihi in pohlevni, kot bi se balíbali glasiti se na zunaj in buditi
tako zgodaj . . . Ako so se slišali, je bila to Micona, ki je
vsako jutro najprej pometla in pospravila po mlinu, zakurila za- kosilo, nalupila krompirja in nakrmila dve kravi
kurila za kosilo, nalupila krompirja in nakŕmila dve kravi
 
 
 
^
 
 
 
76
 
 
 
in par prašičkov. Kadar je Blaže čul Miconine korake, je
vedel, da ne bo dolgo, ko bodo zaškripale velikévelike duri, ki
vodijo v mlin, in bo prišla na prag. Kadar je bilo to, tedaj
se je Blaže navadno dvignil na postelji, odprl okno in za-zaklical Miconi:
klical Miconi:
 
»IVIiconaMicona, koliko je ura
 
In Micona je odgovorila: »Šest!« Vsaj približno toliko
je bilo vselej.
 
»Vstati bo treba, je li?« je rekel Blaže vselej potem
in se smejal Miconi, kot bi hotel reči: »Saj tako vem, da
bo treba
 
Micona pa ga ni silila.
Vrstica 1.842 ⟶ 1.818:
Med tem ko se je oblačil, je imel okno odprto in
nekam veselo je vdihaval svežo jutranjo sapo, ki je vela
po grapi ^msem od Žirov. Zdelo se mu je, kot bi mu právprav
ta sapa cHM|^a mladostne svežosti in pravega veselja
do dela, l^^^Pfe pogrešal že dokaj čaša. Res, odkar je