Wikivir

Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 1.819:
nekam veselo je vdihaval svežo jutranjo sapo, ki je vela
po grapi sem od Žirov. Zdelo se mu je, kot bi mu prav
ta sapa cHM|^adonšala mladostne svežosti in pravega veselja
do dela, l^^^Pfekaterega je pogrešal že dokaj čaša. Res, odkar je
bil pri Andrejt^eAndreju, je bil dobil Blaže neko veselje, neko no-notranjo moč, ki ga je gnala in priganjala, da bi delal kar
tranjo moč, W^ je gnala in priganjala, da bi delal kar
naprej, opravil vse čim natančneje in hitreje, in to brez
prigôvarjanjaprigovarjanja ... Kaj takega — vsaj spominjati se ni mogel
— še ni čutil dotlej v svojem življenju, dasi len in površen
delavec ni bil nikdar ... O, takó-le v dolini med Ijudmiljudmi,
med prijaznimi Ijudmiljudmi je lahko delatildelati! Blaže je bil dosegel,
po čemer je hrepenel.
 
Kdo ga je tukaj kaj nezávidelnezavidel, kakor ga je pri Po-Posečniku v gorah? Nihče!
sečniku v gorah? Nihče!
 
Micona — ? O to je bila pohlevna dušica; žal be-besedice ni izpregovorila; kaj še, da bi bila silila tja v človeka, kakor tisto Posečnikovo deklè. Neumorno je delala.
sedice ni izpregovorila; kaj še, da bi bila silila tja v člo-
veka, kakor tisto Posečnikovo deklé Neumorno je delala.
Ali je bila na njivi, ki sta jo z Andrejem imela v bregu,
pet minútminut od hiše; ali pa je čedila po mlinu in kŕmilakrmila
živino. Hotela je storiti vse sama in pomagati vsakemu
in povsod
 
Ali pa Andrej — ali ga je mar Andrej závidelzavidel? Kaj
še! Blaže in Andrej sta bila od dne do dne bolj prijatelja,
od dne do dne bolj navezana drug na drugega.
 
Res, to je bilo življenje za Blažeta: življenje med
Ijudmiljudmi, med veselimi Ijudmiljudmi. ^
 
O takú-le v dolini med ljudmi, med veselimi in prijaznimi ljudmi je lahko delati!
 
Sicer pa delo, katero je opravljal Blaže, ni bito posebno težavno.
 
Večjidel je bil v mlinu. Iztrkaval je vreče ter sipal
77
v stope, kar je bilo treba: päenico, proso, rž, kašo, ječmen
 
— sploh, kar so nanosili in navozili ljudje. Včasi je kako
O takú-le v dolini med Ijudmi, med veseiimí in pri-
jaznimi Ijudmi je laliko delatil
 
STcer pa delo, katero je opravljal Blaže, ni bito po-
sebno težavno.
 
Večjidel je bil v mlinu. Iztrkaval je vrece ter sipal
v stope, kar je bilo treba: päenico, proso, rž, kaäo, jeCmen
— sploh, kar so nanosili in navozili Ijudje. Včasi je kako
vrečo prestavil, pazil na vodo in pa podložil lubja pod tri
stope, ki so na drugi stránistrani ceste posebej tolkle in mlele
posušene smrekovésmrekove omajke . . . Vsega tega se je bil pri-privadil takoj prve dni.
vadil takoj prvé dni.
 
Ob tem, ko je imel opraviti po mlinu, sta se iahkolahko z
Micono že zjutraj na vse zgodaj pogovarjala to in ono.
 
Saj je Micona govorila rada, jako rada.
 
»Ali si se že privadil pri nas, B!ažeBlaže?« ga ji^praSalaje prašala
tistctiste prvéprve dni in se mu nasmejala po svoji na'fljrfinavadi, kakor
bi hotela reči: »Gotovo si selse!« Zraven pa je popravljala
za njim to in ono pri stopah ali sploh v mlinu, kar more-morebiti takoj s početka še ni bil prav nikoli.
biti takoj s početka še ni bil práv n k
 
»Kako bi se ne bil privadil? Si li takó-le
 
med kake tuje Ijudi . . . Sevéda sen «
 
Tako je odgovarjal Blaže in z kako bo
 
popravila Micona za njim. Vedel je, opozoriti
 
»Kako bi se ne bil privadil? Sam sem prišel takó-le
kar naravnost, boječ se, da ne bi g akoj prvé
med kake tuje ljudi ... Sevéda sem se.«
 
Tako je odgovarjal Blaže in zvedel kako bo
dni. In práv to je bodrilo Blažeta še bolj, da se je hotel
popravila Micona za njim. Vedel je, da je treba opozoriti
kar naravnost, boječ se, da ne bi ga ne zapodili takoj prve
dni. In prav to je bodrilo Blažeta še bolj, da se je hotel
priučiti popolnoma.
 
»Pri Posečniku ti je bilo bolje,« je pripomnila Micona.
 
»Kdo pravi? Ali mi ťukajtukaj ni dobro? Saj mi bolje
biti ne more . . .«
 
»Postreže ti nobeden ne.«
 
nPostreže»Postreže — ? Saj nisem cesarlcesar!« se je Šalilšalil BlaŽeBlaže.
 
»Pa vendar . . . Na kosilo moraš čakati, na malico
zopet. Saj bi rada pripravila včasi, pa ne utegnem, ker
je toliko dela. Ko bi vsaj te njive ne bilo . . . Zelnik sva
imela že poprej; pred Štirinajstimištirinajstimi dnevi pa je äeše njivo
kúpilkupil od Fortuna,. In zdaj je dela Črezčrez glavo, z Andrejem
pa nič ni: v mlinu bi !ele ležal in spal . . .«
 
Micona se je nasmejala in se ozrla v Blažeta, kakor
ibibi hotela reči: »Saj ga sam poznášpoznaš, kakäenkakšen je; saj ga vidiš.«
 
Blaže pa jo je tolažil, češ:
 
»Saj mu ni nič reči — Andreju . . .«
 
»0O — nič rečil*reči!« je hitela Micona, »ga boäboš Žeže Šeše
spoznal! NakúpilNakupil bi vsega in privleke!privlekel k hiSihiši, a da bi se
resno lotil kakega dela, tega ne! Pa saj ga vidíš; ali kaj
 
 
 
78
 
resno lotil kakega dela, tega nel Pa saj ga vidíš; ali kaj
drugega dela, nego spi?«
 
»lI, kajpak da dela . . .« se je smejal Blaže.
 
»No, ícajkaj dela?«
 
»1I, zatvornice odpira in zapira — .« BIa2eBlaže drugega
res ntni vedel povedati. In oba z Micono sta se smejala.
 
V resnici se ni moglo reíireči o Andreju, da bi kaj dru-drugega delal, nego spal in pa skrbel za svoje zatvornice.
gega delal, nego spal in pa skrbel za svoje zatvornice.
 
Na klopi je navadno ležal po ves dan; brigal se je
za vse in za níCnič; govoril je z vsakim človekom in o vsem;
a povedal je malo, ali pa nič . . . Tak je bilibil!
 
»Blaže, ali si že opazi)opazil, da imam tukajle malo linico
— ali vidia vidiš?« je vpraäalvprašal nekoč Blažeta in mu kázalkazal malo,
za prst Širokoširoko luknjico, ki je bila napeljana skoz zid ven
na vo^^vodo. Linica je bila tik pri zglavju, kjer je navadno
ležal ^ffirejAndrej, in človek Jeje na prvi mah niti zapažil ni.
 
»Zakaj imaš to?«
 
»Poglej,« je začel razlagali Andrej, »iiana vodo gledam. Zatvornice sem napravil še le pred letom. Po novem, tako da jih dvignem z
mački imel takih, in ljudje so me čudno
in pa I . Zatvornice sem napravil ie le pred
gledali kaj sem zapravljal, a jaz sem vedel, da si
bom prihranil mnogo truda. In res sem si ga.
Blaže poslusi dvigniti z njimi — boš videl ...«
 
»Kaj pa linica, Andrej ?«
letom. 30 novem, tako da jih dvignem z
 
»Linica —« in Andrej je bil zopet v ognju; o svojih
„mački imel takih, in Ijudje so me čudno
napravah je govoril rad — »linica? Zavoljo, otrok! Ko
 
so otroci videli, da so zatvornice lahke, so mi izpuščali
gledali lapravljal, A Jaz sem vedel, da si
vodo ... Jaz pa sem si prevrtal zid in jih opazoval na
 
bom p ki" mnogo truda. In res sem si ga,
 
Bláže 1 dvigniti z njimi — boä videl . . .«
 
»1 ca, Andrej ?«
 
sLinica — « in Andrej je bil zopet v ognju; o svojih
napravah je govoril rad — »linica? Zavoljo, otrokl Ko
so otroci videli, da so zatvornice lahke, so mi izpuSčali
vodo . . . Jaz pa sem si prevŕtal zid in jih opazova! na
skrivnem. In še zdaj ml hodi linica v prid. Na vodo
gledam, da vidim, kdaj je ali preveliká ali premajhna, da
mi ni treba vstajati . . .«
 
»Pred letom, praviSpraviš, si napravil zatvornice?« je po-pzvedoval Blaže, ne tolíko iz radovednosti, kakor bolj radi
zvedoval Blaže, ne tolíko iz radovednosti, kakor bolj radi
tega, da je dal Andreju priliko govoriti in razkazovati se.
 
»Pred letom sem jih napravil,"« je pritrdil Andrej; toda
tisti trenutek se ga je Žeže príjemalaprijemala lenoba in spanec.
 
»Kaj je pa Micona rekla natona to?« je silil Blaže.
 
»Micona — ?«
 
»Radi zatvornic, dáldà«
 
»Ha-ha-halha!« se je zasmejal Andrej in bil hipoma
zopet v prejänjemprejšjem ognju; »kaj bo rekla? To, kar drugi:
da tratim denárdenar. A da so zatvornice trdne in da ne pu-puščajo — tega ne pomislil In da je vedno vode dovolj in
da vedno lahko meljem — tega tudi ne pomisli.«
 
»Pa njivo si tudi- kupil ...«
 
»Njivo —. Ali ti je pravila?« je povzel Andrej in
 
äčajo — tega ne pomislil In da je vedno vode dovolj in
da vedno lahko meljem — tega tudi ne pomjsli.*
 
»Pa njivo si tudi- kúpil . . .«
 
»Njivo — . Ali ti je pravila?* je povzel Andrej in
zopet se mu je dobro zdeio; »tudi njivo sem kupil. Micona
zdaj vedno tarna, kolike ima dela. Zakaj je pa pri hiäihiši,
če ne za delo?«
 
Blaže mu ni vedel kaj odgovoriti.
 
»Čuden ílovekčlovek!« si je mislil sam pri sebi in se mu
smejal.
 
Pa še neki drug »čuden človek*« je bi!bil v Andrejovi
hiši. Bila je starástara SpelaŠpela, beračica in napol neumna, ki
jDjo je srenja redila in ki je ravno tiste dni stanovala pri
Andreju.
 
Kako je iznenadilo BlaŽetaBlažeta, ko je videl, ozirong sliSalslišal
to žensko prvič! ■:,!.■ «
 
Ravno prvi dan je bilo, ko je bil Blaže pri Andreju.
Kosili so v zgornji hiši: on, Andrej in Micona, ter se po-pogovarjali med seboj. Komaj so začeli
kar se oglasi izza peci čuden, pisk in se je
govarjali med seboj. Komaj je : liko,
ozrl, toda niti zapaziti ni mogel ničesar.
A nekaj živega se je premikalo in pelo.
In vselej, kadar se je zagibalo in se je oglasil
tisti piskajoči glas:
 
»Voda, oh voda ...«
kar se oglasi izza peci čuden, pi; ;e je
 
»Ali je voda. Špela?« je vprašal Andrej izza mize.
ozrl, toda niti zapaziti ni mogel n i£no.
 
Glas za pečjo je hipoma utihnil.
A nekaj živega se je premikalo i pela.
 
Blaže je gledal. Iz tmine se je vedno bolj videl koščeni in nagubani Špelin obraz s šilastjm nosom in s suhimi,
In vselej, kadar se je zagibalo in lasil
kot črta tankimi ustnicami.
 
lístí piskajoči glas:
 
»Voda, oh voda . . .«
 
»Ali je voda. Spela ?« je vprašal Andrej izza mize.
 
Glas ta peŕjo je hípoitia utihnil.
 
Blaže je gledal. Iz tmine se je vedno bolj videl ko-
Sčeni in nagubani Spelin obraz s šilastjm nosom in s suhimi,
kot Črta tankimi ustnicami.
 
»Kdo je to?« je vprašal Blaže.
 
»Špela je,« je pojasnjevala Micona in se ozirala za
peč, »vedno govori o vodi ... Ni domá v tem kraju, am-ampak s Koroškega je prišla. Otroka je imela in ta otrok ji
pak s KoroSkega je prišla. Otroka je imela in ta otrok jí
je utonil v vodi. Potem je znorela — in zdaj govori le
o vodi.«
 
»Vod3Voda, oh voda . . .« se je začulo zopet izza pecipeči —
— »voda, in ta ni povsod enaka ... Včasi je zelena, huš!
 
— »voda,v intaki tatonejo ni povsod enakaljudje . . . Včasi je zelenarjavkasta, penasta, huä!ki
mehurčke žene in se s sipo kali ... To je voda ... Kako
 
žeja, uh — kako žeja! A voda dere po strugah, dere ...
— v taki tonejo Ijudje . . . Včasi je rjavkasta, penasta, ki
dere ...«
mehurčke žene in se s sipo kalí ... To je voda . . . Kako
Žeja, uh — kako žeja! A voda dere po strugah, dere . . .
dere . . .«
 
»Ali dere?« je vprašal Andrej.
 
In glas za pečjo je zopet utihnil ...
 
Še le, ko se je za mizo oživil pogovor in zopet utihnil, še le potem se je začulo izza peči:
 
»Voda, oh voda ...«
In glas za pečjo je zopet uíihnil . . .
 
Se le, ko se je za mizo oživil pogovor in zopet utih-
nil, äe le potem se je začulo izza peCi:
 
»Voda, oh voda . . .«
 
In to se je ponavjjalo vedno znova, vedno enako,
vedno v istem glasu . . .
 
Kako je Blažeta vse to zanimalo.
 
V gorah na samoti ni tako, da bi človek naletel však
čas na kaj novega, nenavadnega ... No in brez tega ílovekčlovek
ne zve nič, ne izkusi nič . , .. V dolini, med Ijudmiljudmi — tu
človek kaj ■vídividi in izkusi. DáDà, to je življenje, ki je vredno,
da ga človek živi: življenje v dolini, med Ijudmiljudmi, med svetom.
 
In pri tem — kako bi bil mogel misliti na kak dolg
čas, ko so mu vendar tekli dnevi, kot bi jih podil z biCembičem,
in ko J|jje minil prvíprvi tedeliteden, da Blaže sam ni vedel, kdaj
in káKoikako.
 
== XVI. ==
ijin Blaže v Brodeh , je imel priliko
občev iiajrazliCnejšimi Ijudmi, ki so nosili,
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Rotijin_Blaže«