Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.157:
zleze v lase in da potem govori in dela, česar bi ne smel ...
Drugič, ker je bil tako malo čaša v Brodeh in še ne znan
z vsemi fanti . . . In nazadnje, ker bo treba plačati spre-sprejemnino, denarja pa ni imel ...
jemnino, denarja pa ni imel ...
 
Toda vse pomisleke mu je zlahka ovrgel Bolantaček.
Vrstica 2.167 ⟶ 2.166:
»Torej, ali prideš?«
 
»Pa prídempridem . .
 
In Blaže je dal moško besedo, da pride.
 
Ko je razmišljal pozneje o tem, se mu je právprav zdelo,
da je obljubil Bolantačku. Saj je ravno po veseli fantovski
druščini hrepenel; saj je právprav za právprav — čemu bi si tajil
— bila v prvi vrsti fantovska druščina, ki ga je izvabila
od Posečnika v dolino ... In zdaj naj bi bil opustil lepo
priliko, ki se mu je nudila, in se morebiti fantom celó za-zameril nazadnje? Ne!
 
Naslednje dní je mislil Blaže samo na semen)semenj jnin pa
 
na ples pri Lovrinu. Koval stsi je náčrtenačrte za nedeljo. Plesati
 
83
 
 
 
priliko, ki se mu je nudila, in se morebiti fantom celó za-
meril nazadnje? Ne!
 
Naslednje dní je mislil Blaže samo na semen) jn pa
na ples pri Lovrinu. Koval st je náčrte za nedeljo. Plesati
sicer ni mislil. Plesal ni še nikdar, samo enkrat na
pustni večer pri Posečniku — z metlo, a godba ga je ve-veselila in Blaže je neizmerno rad poslušal Bolantačka, kadar
selila in Blaže je neizmerno rad poslušal Bolantačka, kadar
je iztresal iz »meha« svoje polke in valčke in kar je še
drugih znal: šotiš, ceparle, štajriš, marzolínmarzolin itd. Slišal ga
je nekoč, ko so se Štivranovi svatje vracalivračali od poroke.
Tedaj je bil ves neumen od tiste godbe in odtlej si je
ohranil Bolantačka v najboljšem spominu.
 
»Ali ti kaj greš med fante ?« je vprašal Blaže tiste dni
z nekim ponosom — uganite koga! — Petelinovega TinčetalTinčeta!
 
S PeteiinovimPetelinovim Tinčetom sta se bila po onem dogodku
na planinici sprijaznila popolnoma. Petelinov Tinče je tudi
vozil v Andrejev mlin in že zato ga ni smel sovražiti Blaže.
 
Petelinov Tinče je slúžilslužil izven Brodov pri Pučniku za
malega hlapca. Pučnik je bil trgovec in je kjyp^íevalkupčeval z
lesom in z ogljem. Však drugi dan sta stala dv^dva naloženánaložena
voza pred Pučnikovo hišo: eden z rimelci, -árn^tdrugi z ogljem.
S prvim je vozil velikí hlapec, z drugim pa TThčenihče, ki se je
bil še le pred kratkim udínjal pri Pučniku. Velikí hlapec
je bil lahko čedno napravljen — seveda: les ga ni umazal.
Vrstica 2.214 ⟶ 2.204:
mesto, kamor sta vozila oglje, si ni mogel oblečí bele srajce,
ker bi bil prinesel domov črno. Zato je pa Tinče tudi
domá hodil v delavnik ves črn in umazan . . .
 
K Andreju je bil pripeljal tiste dni v mlin — črn in
zakajen kakor dimnikar ... In Blaže ga je lahko s tem
večjim ponosom vprašal, če hodí med fante; saj se Tinče
niti v nedeljo ni mogel omití in očedítiočediti, kakor bi bilo treba ...
 
»Med fante ne grem — nimam kaj delati med njími . .
je odgovorílodgovoril Tinče navzlic svoji črni srajci in zakajenemu
obrazu dokaj samozavestno.
 
Blaže si je moral priznati, da mu je právprav ta samo-samozavest na Tínčetu skoro ugajala. Najbrž zato, ker je menil
zavest na Tínčetu skoro ugajala. Najbrž zato, ker je menil
zapaziti na Tínčetu nekaj, česar sam ni imel in kar je zato
tolikanj bolj občudoval na drugih. Vendar se mu je čudno
zdelo, zakaj bi ravno Tinče ne maral med fante ... Zato
je ugovarjal, rekoč:
 
»DeIatiDelati . Saj nihče nima nič delati med fanti . . .
Pa tako pravímpravim, če kaj greš v druščino —
 
6*
 
 
 
84
 
»Ne grem! Čemu, ko lahko dobim druge druščine,
če jo hočem — in boljše . .
 
»Kakšne
 
»lVlestneIMestne!«
 
»lVlestneMestne ?« se je čudil Blaže.
 
»Mestne, mestne!« je ponovil Tinče; »misliš, da je ne
morem dobití? S hlapcem voziva na kolodvor; na kolo-kolodvoru pa so ljudje, ki so vse kaj drugega, kakor kmetiški
dvoru pa so Ijudje, ki so vse kaj drugega, kakor kmetiški
robavsi tukajle. Kaj veš ti, ki sveta nisi videl več kot
toliko, kolikor se ga vidi raz Žirovski vrh — in še tega
le od daleč. A mestni delavci — meniš, da so to res de-delavci? V delavnikih so sicer delavci, toda v nedeljo se ti
ne ločijo od najbogatejšega gospoda. A navzlic ternutemu marajo
lavci? V delavnikih so sicer delavci, toda v nedeljo se ti
ne ločijo od najbogatejšega gospoda. A navzlic ternu marajo
zame in radi govorijo z menoj. Z vsemi sem znan!«
 
»No, in kaj so ti že povedali ?« je pozvedoval Blaže.
 
»Kaj — ? Marsikaj! To že, da bodo na kolodvoru
v kratkem odpovedali delo vsi — in sicer zato, ker nočejo
biti tapice in trdo delati in klečeplaziti pred gospodarji. O,
itiestnimestni ^éI^vcídelavci so drugačni gospodje kakor kmetiški 1!«
 
Blaže je zmajeval z glávoglavo. To mu ni šlo v glavo,
da bi res samiKsamo mestni delavec bil kaj , kmetiški pa kar
tako-le nič ľr\...
 
»Boš pi še ti odpovedal delo pri Pučniku, kali?« je
vprašal Tinčeta napol resno, napol zbadljivo. Zakaj znano
je bilo, da Tinče ne vozi rad oglja in da se je ponujal
Pučniku, da h\bi vozil les, a ne oglja; še íele ko mu' ni bilo
dovoljeno in ko drugje ni mogel dóbitidobiti službe, se je bájebaje
udinjal za oglje. Tega pa seveda Tinče ni hotel priznati . . .
 
»Jaz da bi odpovedal ?« je rekel hana Blažetovo pri-pripomnjo; »saj nimam zakaj ... Pri Pučniku mi je všeč, da
mi bolj biti ne more. Mi ni nič hudega . . . Kadar mi pa
pomnjo; »saj nimam zakaj ... Pri Pučniku mi je všeč, da
kaj právprav ne bo — o tedaj pa odpovem kar naravnost!«
mi bolj biti ne more. Mi ni nič hudega . . . Kadar mi pa
kaj práv ne bo — o tedaj pa odpovem kar naravnost!«
 
»Če te Pučnik sam ne bo prehitell« seje vtaknil vmes
Vrstica 2.289 ⟶ 2.269:
Vendar je hotel Tinče tudi Andreju ugovarjati.
 
o^»Pučňik, da bi mi ^ — .«
 
Toda Andrej je bil že na drugem predmetu. Videl je,
da se je bil Tinče neprevidoma zadel vrecevreče, ob kateri je
stal. In takojgatakoj ga je opómnilopomnil, češ:
 
»Poglej, srajco si si umazal
 
Tinčeta je bilo sram. Pogledal je okrog sebe, in ko
je zapažil Pučnikovo moko, je začel znašati vrecevreče na voz.
 
Blažetu se je právprav za právprav dobro zdelo in smejal bi
 
 
85
 
 
 
Blažetu se je práv za práv dobro zdelo in smejal bi
se bil Andrejevi opazki, a se ni hotel zameriti Tinčetu.
Zato je šqIšel rajši ven in pomagal Tinčetu nakladati.
 
In da bi potolažil Tinčetovo nevoljo, Ceče je je kaj bilo,
se je pogovorii z njim in ga pridržal nekoliko.
 
»Vidiš, Tinče, meni se dobro godí pri Andreju,« mu
je rekel zaupno. ,
 
»Ali dobro — ? No, saj je právprav, da se t\Mti.«
 
»\nIn ravno tebi, Tinče, se imam zahvaliti za to.«
 
»Meni
 
»Tebi, ker si mi ono ijedeljonedeljo, ko sem pasel na Po-Posečnikovi planinici, rekel ,pástir'. — Takrat si mi odprl oči ...
sečnikovi planinici, rekel ,pástiť. — Takrat si mi odprl oči...
Sicer ne vem, ali bi bil zdajle tukaj ali ne.«
 
»Vidiš!« je dejal Tinče samozavestno in sedel na voz,.
 
»Kaj pa na harmoniko — ali še kaj godeš?« je vprašal
Blaže pri slovesu.
 
»Ne več. Se mi je zdela prevelikáprevelika in prenerodna,
zato sem jo prodal Muretovemu. Zdaj godem na orglice
za na ústausta — je bolj prijetno ... Ko vozim v mesto, sedim
vrh voza in godem, da vse plese okrog mene in da Ijudjeljudje
glave potikajo skoz okna ... O, tudi meni ni nič hudegaLhudega!«
 
Blaže zopet ni vedel, kaj bi si mislil: ali bi verjel
Tinčetu in mu zavidal srečo, ali pa neverjetno zmajal z
glavo ipin ga zavrnil. Tinčetove besede so sicer zvenele lepo,
toda srajca je pričala — kako bi rekel — črno ...
 
Vrstica 2.345 ⟶ 2.318:
Tinčetom, ko se je ta odpeljal po grapi. In neka zavistna
misel mu je vstajala v duši, polagoma kakor se dviga ob
poletni vročini na jasno nebo hudouren oblaček . . .
 
In ko je prišel nazaj v mlin in ga je sprejel Andrej
z bučnim smehom, češ: »Ali si videl, da se je poznalo na
vsaki vrecivreči najmanj šest njegovih reber?« s-ese mu Blaže
. sprva ni smejal. PrávPrav tisti trenutek mu je prišlo na misel,
da morebiti tak-le človek, kakoršen je Petelinov Tinče, ki
však dan vozi v mesto in nazaj, vidi in izkusi še največ . . .
No pa ta misel je obvladala Blažeta samo za hip. Takoj
nato je izprevidel, da je neumno, sploh misliti po tem.
Zato se je rajši nasmehnil ter pritrdil Andrejevi opazki,
rekoč:
 
.»Prav gotovo : — šest reber se mu je poznalo in ���eše pleča
pleca povrh . .
 
 
 
86
 
== XVII. ==
 
Nedelja je prišla — semanja nedelja — in Blaže je