Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.157:
zleze v lase in da potem govori in dela, česar bi ne smel ...
Drugič, ker je bil tako malo čaša v Brodeh in še ne znan
z vsemi fanti .
Toda vse pomisleke mu je zlahka ovrgel Bolantaček.
Vrstica 2.167 ⟶ 2.166:
»Torej, ali prideš?«
»Pa
In Blaže je dal moško besedo, da pride.
Ko je razmišljal pozneje o tem, se mu je
da je obljubil Bolantačku. Saj je ravno po veseli fantovski
druščini hrepenel; saj je
— bila v prvi vrsti fantovska druščina, ki ga je izvabila
od Posečnika v dolino ... In zdaj naj bi bil opustil lepo
▲priliko, ki se mu je nudila, in se morebiti fantom celó za-
▲Naslednje dní je mislil Blaže samo na semen) jn pa
▲na ples pri Lovrinu. Koval st je náčrte za nedeljo. Plesati
sicer ni mislil. Plesal ni še nikdar, samo enkrat na
pustni večer pri Posečniku — z metlo, a godba ga je
je iztresal iz »meha« svoje polke in valčke in kar je še
drugih znal: šotiš, ceparle, štajriš,
je nekoč, ko so se Štivranovi svatje
Tedaj je bil ves neumen od tiste godbe in odtlej si je
ohranil Bolantačka v najboljšem spominu.
»Ali
z nekim ponosom — uganite koga! — Petelinovega
S
na planinici sprijaznila popolnoma. Petelinov Tinče je tudi
vozil v Andrejev mlin in že zato ga ni smel sovražiti Blaže.
Petelinov Tinče je
malega hlapca. Pučnik je bil trgovec in je
lesom in z ogljem. Však drugi dan sta stala
voza pred Pučnikovo hišo: eden z rimelci,
S prvim je vozil velikí hlapec, z drugim pa
bil še le pred kratkim udínjal pri Pučniku. Velikí hlapec
je bil lahko čedno napravljen — seveda: les ga ni umazal.
Vrstica 2.214 ⟶ 2.204:
mesto, kamor sta vozila oglje, si ni mogel oblečí bele srajce,
ker bi bil prinesel domov črno. Zato je pa Tinče tudi
domá hodil v delavnik ves črn in umazan .
K Andreju je bil pripeljal tiste dni v mlin — črn in
zakajen kakor dimnikar ... In Blaže ga je lahko s tem
večjim ponosom vprašal, če hodí med fante; saj se Tinče
niti v nedeljo ni mogel omití in
»Med fante ne grem — nimam kaj delati med njími .
je
obrazu dokaj samozavestno.
Blaže si je moral priznati, da mu je
zapaziti na Tínčetu nekaj, česar sam ni imel in kar je zato
tolikanj bolj občudoval na drugih. Vendar se mu je čudno
zdelo, zakaj bi ravno Tinče ne maral med fante ... Zato
je ugovarjal, rekoč:
»
Pa tako
»Ne grem! Čemu, ko lahko dobim druge druščine,
če jo hočem — in boljše .
»Kakšne
»
»
»Mestne, mestne!« je ponovil Tinče; »misliš, da je ne
morem dobití? S hlapcem voziva na kolodvor; na
robavsi tukajle. Kaj veš ti, ki sveta nisi videl več kot
toliko, kolikor se ga vidi raz Žirovski vrh — in še tega
le od daleč. A mestni delavci — meniš, da so to res
▲ne ločijo od najbogatejšega gospoda. A navzlic ternu marajo
zame in radi govorijo z menoj. Z vsemi sem znan!«
»No, in kaj so ti že povedali
»Kaj —
v kratkem odpovedali delo vsi — in sicer zato, ker nočejo
biti tapice in trdo delati in klečeplaziti pred gospodarji. O,
Blaže je zmajeval z
da bi res
tako-le nič
»Boš pi še ti odpovedal delo pri Pučniku, kali?« je
vprašal Tinčeta napol resno, napol zbadljivo. Zakaj znano
je bilo, da Tinče ne vozi rad oglja in da se je ponujal
Pučniku, da
dovoljeno in ko drugje ni mogel
udinjal za oglje. Tega pa seveda Tinče ni hotel priznati .
»Jaz da bi odpovedal
▲mi bolj biti ne more. Mi ni nič hudega . . . Kadar mi pa
▲kaj práv ne bo — o tedaj pa odpovem kar naravnost!«
»Če te Pučnik sam ne bo prehitell« seje vtaknil vmes
Vrstica 2.289 ⟶ 2.269:
Vendar je hotel Tinče tudi Andreju ugovarjati.
Toda Andrej je bil že na drugem predmetu. Videl je,
da se je bil Tinče neprevidoma zadel
stal. In
»Poglej, srajco si si umazal
Tinčeta je bilo sram. Pogledal je okrog sebe, in ko
je zapažil Pučnikovo moko, je začel znašati
▲Blažetu se je práv za práv dobro zdelo in smejal bi
se bil Andrejevi opazki, a se ni hotel zameriti Tinčetu.
Zato je
In da bi potolažil Tinčetovo nevoljo,
se je pogovorii z njim in ga pridržal nekoliko.
»Vidiš, Tinče, meni se dobro godí pri Andreju,« mu
je rekel zaupno.
»Ali dobro —
»
»Meni
»Tebi, ker si mi ono
Sicer ne vem, ali bi bil zdajle tukaj ali ne.«
»Vidiš!« je dejal Tinče samozavestno in sedel na voz
»Kaj pa na harmoniko — ali še kaj godeš?« je vprašal
Blaže pri slovesu.
»Ne več. Se mi je zdela
zato sem jo prodal Muretovemu. Zdaj godem na orglice
za na
vrh voza in godem, da vse plese okrog mene in da
glave potikajo skoz okna ... O, tudi meni
Blaže zopet ni vedel, kaj bi si mislil: ali bi verjel
Tinčetu in mu zavidal srečo, ali pa neverjetno zmajal z
glavo
toda srajca je pričala — kako bi rekel — črno ...
Vrstica 2.345 ⟶ 2.318:
Tinčetom, ko se je ta odpeljal po grapi. In neka zavistna
misel mu je vstajala v duši, polagoma kakor se dviga ob
poletni vročini na jasno nebo hudouren oblaček .
In ko je prišel nazaj v mlin in ga je sprejel Andrej
z bučnim smehom, češ: »Ali si videl, da se je poznalo na
vsaki
da morebiti tak-le človek, kakoršen je Petelinov Tinče, ki
však dan vozi v mesto in nazaj, vidi in izkusi še največ .
No pa ta misel je obvladala Blažeta samo za hip. Takoj
nato je izprevidel, da je neumno, sploh misliti
Zato se je rajši nasmehnil ter pritrdil Andrejevi opazki,
rekoč:
== XVII. ==
Nedelja je prišla — semanja nedelja — in Blaže je
|