Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Nedelja je prišla — semanja nedelja — in Blaže je

bil mož-beseda. Andreju je kar naravnost povedal, da gre

 

Mrak se je delal in pivska soba Lovrinova je bila do

fantje so že plesali in razbijali, da so deske odskakovala

od tal. Dekla je bila ravnokar poškropila po tleh; zato se

in pivom prenasičeni zrak je puhtel pri durih in oknih

na prosto.

 

in za tisti hip se je pokesal, da se je držal obljube in

 

Toda namenjeno je bilo drugače.

 

tedaj odložil harmoniko, ga je zapažil pri durih.

 

 

In pokazal mu je z roko na prazno mesto poleg sebe.

 

Ta opomin je vzbudil v Blažetu hipoma srčnost in

Bolantačku.

 

Fantje, ki so dotlej plesali, so med tem posedli

po klopeh in dekleta tudi. In potem so peli, pili, smejali

 

Pa kaj je Blažeta brigalo vse to! Njemu je bilo dovolj,

med njimi.

 

Sicer je pa imel Bolantačka poleg sebe in ta mu je

razložil, kar mu je bilo treba vedeti. Ta ga je po potrebi

In vsakdo izmed fantov se je Blažetu prijazno nasmehnil,

ali mu vsaj namignil v pozdrav. In to je bilo Blažetu dovolj.

 

Kaj bi pravil — dosti rečeno: ni minilo pol ure in

 

Blažetu burno zaplalo srce in kako je bil hipoma ves drug;

 

človek ni mogel pozabiti vse življenje, ako jo je poslušal

glasno doneči ... Ti glasovi so ob enem jokali in vriskali,

bobneli in doneli, pojemali in usihali ... In s temi glasovi

in se smejale ...

 

nekaj novega, došlej še nepoznanega.

 

 

In tako je tekel večer.

 

saj so drugí tudi pili!

 

In čim dalje je potekal večer, tem bolj domačega, tem

vežnem pragu, gledal v tiho noč ali pa na nebo, ki je bilo

na gosto posejano z zvezdami — in potem je šel zopet

 

Blaže se ni kesal, da je prišel. Blagroval je samega

ne bil jezil niti nad Posečnikovim dekletom, ko bi bilo v

tistem hipu stopilo predenj.

»Pleši!« ga je opomnil enkrat Bolantaček in mu že

hotel izbrati plesalko ...

 

»Tistega pa ne — plesal pa ne bom!« je rekel Blaže

Bolantaček res pripeljal plesalko in bi se bil zavrtel z njo

— to si je priznal sam.

 

zna plesati, kakor znajo drugi ...

 

Sicer pa je tudi to bilo dovolj, kar je imel. Saj mu

 

 

In čudno, pijača ga niti omamljala ni — kakor se mu

komu bi se ne bil — saj je bilo treba govoriti toliko in z

lahko dajal račun od vsake besede, ki jo je govoril.

 

Le sem pa tja je bil malo preveč domač — se mu

ko je videl, da so silili drugi v Bolantačka in mu oponašali

pa — ali je bil Blaže na koga navezan? Ali ni bil kakor

 

Sploh se Blaže naposled ni bal nobenega in zdelo se

 

Petje in ples sta se menjavala med seboj, veselje je

naraščalo, vik in krik se je razlegal burneje. Šlo je na

 

Bolantaček je godel, da so ga bolele roke, a fantje

ne kraja.

 

Blaže je naročil Bolantačku, naj zagode »ceparle«. Ni

»ceparle« je hotel slišati še enkrat, predno gre, zakaj ravno

tega je znal zagosti Bolantaček kakor malokdo.

 

Hej, to je veselilo Blažeta! Dvignil se je za mizo,

 

In zraven je silil v Bolantačka:

 

 

in se zadel ob Bolantačkovo ramo. To pa je Bolantačka

 

A Blaže tega ni zapažil.

 

 

Blaže je sedel, ker noge ga niso več držale. In še

 

 

 

 

Blaže pa ga ni niti slišal, niti razumel.

In kaj je moralo še priti!

 

je bilo treba povedati Bolantačku. To ga je pokopalo.

 

 

Bolantaček je znova zavpil: »Miruj!« in godel dalje.

 

 

Tedaj pa je bilo Bolantačku dovolj.

 

 

 

grda, prsti so mu podrhtavali ob »knofkih« in »basovih«.

 

 

 

bil znova nastal med plesalci in gledalci.

 

»Kaj je, kaj je?« so izpraševali fantje in silili v

 

Bolantaček pa je vpil znova in vpričo fantov tiščal v

Blažeta:

 

 

Blaže je hotel govoriti, toda glas mu je zastal v grlu;

 

 

»Zdaj govori!«

 

na misel in ko je mislíl, da se udirajo tla pod njim!

 

Bolantačku:

 

 

In tudi kletvica se je čula vmes.

 

 

 

In še je vpil — še dolgo je vpil!

 

Blaže ni več vedel jasno, kaj se godi okrog njega.

 

Miza, soba, strop, okna — vse se je zasukalo pred

tem ko je krog njega vse vršelo in kričalo, vpilo in ruvalo.

 

da se jih ni zavedal popolnoma. In to je trpelo celo grozno

večnost ...

 

Kar zahrešči harmonika znova Bolantaček je

nadaljeval svoj »ceparle«.

 

 

Segel je v žep, treščil pest drobiža na mizo, pustil

in odbežal venkaj na prosto.

 

tja v tiho noč, in veter, ki je bil narastel, je tudi pihal tja

 

Blažetu je bilo, kakor da se je prebudil iz sanj —

 

 

»Sramota! O gorje, gorje mi!«

In poklical si je dogodke površno zopet v spomin.

 

 

Tega mu ni bilo prenesti — to je bilo pregrozno.

 

 

Glavo je podptral z roko; a jasno ni mogel misliti.

nekega središča, krog neke misii, ki je bila izmed vseh

najhujša in ki se mu je divje in brezsrčno rezala v obraz

 

 

Stresnilo ga je.

 

Hotel se je dvigniti, toda grozna zavest, da mu je en

 

Vendar — vstati je hotel, je moral, ker je sapa pihala

 

Dvignil se je s silo in s težavo.

proti Andreju je hotel. Storil je par korakov, opotekal se

je ... a zgrešil je pot in zašel na stransko stezo. In steza

se je sredi pota in obsedel v bregu za Lovrinovo hišo. Iz

Lovrinove sobe pa je sijala luč skoz okna in Blaže je videl

»Čemu sem šel med nje, čemu!?«

 

mu ni odgovarjal in voda je brezčutno drevila po grapi

 

glas — »čemu si prišel, ko bi bil lahko vedel, da nisi za

 

In zopet so mu prišli pred dušo spomini — spomini,

 

O, nima ga — nima ga Francetovega srcá, in to je

 

Ha, France bi se ne bil vdal kar tako; France bi bil

 

da godeš? Čemu smo te najeli, če ne za to, da godeš?

 

 

to je bilo grozno.

 

zmožnosti, niti poklica ...

 

 

Kako bo prenesel udarec, kako bo pozabil sramoto!

 

za ples ni in za vpitje in krik — ali potem sploh za

 

Blaže je dvignil glavo in novo upanje mu je podžgalo

»Ali ga je gnalo samo med fante, ko se je trgal od

Posečnika in od Žirovskih hribov, hrepeneč v dolino? Ali

Ako ga ne marajo fantje — dobro! Ga pa marajo drugi!

Saj mara zanj Andrej, njegova sestra Micona — saj mara

 

 

ki ga je imel s Petelinovim Tinčetom. Pretehtal je vsako

na vozu visoko gori vrh ogljenih vreč in kako igra na

čudeč se in ugibajoč, kako more kdo na tako malo orodje

igrati tako lepo ... In Petelinov Tinče — tako se je zdelo

Blažetu — se napol smeje skoz orglice in oči se mu svetijo

 

Ob teh mislih že ni več Blažetu klonila glava na

prsi, roka se mu ni tresla in kolena se mu niso šibila.

Nasprotno, začutil je novo moč po udih in življenje se

 

mu je bilo jasno.

 

se napravil naravnost proti mlinu, da domá v postelji še

 

je vel po grapi, mu je hladil razgreto čelo, in na pot mu

ni bilo treba pažiti, saj je luna sijala in noč je bila tako

 

Hitel je — pohitel bi bil lahko na konec sveta, ko bi

bilo treba. Hitel bi bil, pohitel bi bil naravnost k Tinčetu,

objel ga in mu povedal, da se ne bo norčeval iz njegove

nikdar več in da bi se črne srajce ne sramoval niti sam,

ko bi imelo priti do tega.

 

Blaže je imel novo misel, novo nado, ki mu sicer še ni

oklepal z vso silo, z vso strastjo in z vsemi močmi svoje

 

»Kje sem vendar?« se je vpraševal in se čudil, ko se

 

Gledal je krog sebe in videl, da je voda tekla po

se v lopate kakor vselej.

 

»Hvala Bogu — domá sem!« je vzdihnil Blaže in pri

valov, ki so ga že požirali in ga z neodoljivo močjo tirali

 

 

 

 

Drugo jutro je bil Blaže bolan, resno bolan ...