Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.338:
Nedelja je prišla — semanja nedelja — in Blaže je
bil mož-beseda. Andreju je kar naravnost povedal, da gre
na ples, in ta mu ni bránilbranil. Micona pa mu je dala denarja
in mu tudi ni bránilabranila ... In šel je.
 
Mrak se je delal in pivska soba Lovrinova je bila do
Vrstica 2.345:
fantje so že plesali in razbijali, da so deske odskakovala
od tal. Dekla je bila ravnokar poškropila po tleh; zato se
je para, pomešana s prahom, dvigala proti stropu in od-odsevala v luči, ki so jo bili ravno tedaj prižgali. Z vinom
sevala v lúči, ki so jo bili ravno tedaj prižgali. Z vinom
in pivom prenasičeni zrak je puhtel pri durih in oknih
na prosto.
 
Blaže je obstal na pragu. Tesno mu je prišlo pri. srcu
in za tisti hip se je pokesal, da se je držal obljube in
prišel . . . Tolike druščine ni bil vajen in v takem hrušču
in trušču še ni bil . . . Že se je hotel vrniti in, če treba,
se tudi zameriti Bolantačku in drugim . . .
 
Toda namenjeno je bilo drugače.
 
Bolantaček, ki je sedel v kótukotu za mizo in je bil právprav
tedaj odložil harmoniko, ga je zapažil pri durih.
 
»Blaže, ipítpit pojdi, pit!«
 
In pokazal mu je z roko na prazno mesto poleg sebe.
 
Ta opomin je vzbudil v Blažetu hipoma srčnost in
samozavest. PrériiPreril se je skoz sredo sobe in prisedel k
Bolantačku.
 
Vrstica 2.375 ⟶ 2.374:
Fantje, ki so dotlej plesali, so med tem posedli
po klopeh in dekleta tudi. In potem so peli, pili, smejali
se, hagajalinagajali si itd.
 
Pa kaj je Blažeta brigalo vse to! Njemu je bilo dovolj,
da je videl pred seboj veselévesele obraze in da je bil sam vesel
med njimi.
 
Sicer je pa imel Bolantačka poleg sebe in ta mu je
razložil, kar mu je bilo treba vedeti. Ta ga je po potrebi
seznanjal šs fanti, s katerimi se Blaže dotlej še ni poznal.
In vsakdo izmed fantov se je Blažetu prijazno nasmehnil,
ali mu vsaj namignil v pozdrav. In to je bilo Blažetu dovolj.
 
Kaj bi pravil — dosti rečeno: ni minilo pol ure in
BlažéBlaže je bil tolíkotoliko kot domač v družbi ... In to ni mala
stvar!
stvarl
 
Pa to kar je bilo došlej, to še ni bilo vse. Najlepše
 
je imelo priti. Najlepše je bilo tedaj, kadar je vzel Bolantaček harmoniko v roke in zagodel. Hej, kako je tedaj
 
I
 
J
 
 
 
87
 
 
 
Pa tOy kar je bilo došlej, to še ni bilo vse. Najlepše
je imelo priti. Najlepše je bilo tedaj, kadar je vzel Bolan-
taček harmoniko v roke in zagodel. Hej, kako je tedaj
Blažetu burno zaplalo srce in kako je bil hipoma ves drug;
kakor bi mu bil človek ognja nalil v žile namesto krvi . . .
Pa tudi na druge je delovalo. Kako je tedaj vselej zavr-završalo v družbi in kako je vse rinilo po koncu in tiščalo na
prostor sredi izbe, zbirajoč se v vrste in pare za ples!
šalo v družbi in kako je vse rinilo po koncu in tiščalo na
prostor sredi izbe, zbirajoC se v vrste in pare za ples!
 
Saj je pa bila tudi godba, ki jo je Bolantaček tako-takorekoč čaral iz harmonike, kakor nalašč za to, da je živ
rekoč čaral iz harmonike, kakor nalašč za to, da je živ
človek ni mogel pozabiti vse življenje, ako jo je poslušal
le enkrat . . . To so bili glasovi: ubrani, okrogli, globoki,
glasno doneči ... Ti glasovi so ob enem jokali in vriskali,
bobneli in doneli, pojemali in usihali ... In s temi glasovi
Vrstica 2.422 ⟶ 2.406:
in se smejale ...
 
Blaže se je smejal. — Poslušal je . . . bil je vesel
prek vse mere . . . gledal je in gledal ... To mu je bilo
nekaj novega, došlej še nepoznanega.
 
PáriPari po sobi so se drevili in se sukali kakor v vihri
in Bolantačkova harmonika jih je drevila huje in huje . . .
 
In tako je tekel večer.
 
Blaže je pil . . . Polagoma je sicer srkal dobro kapljico,
a vztrajno. Žejen je bil in denárdenar je tudi imel . . . Sicer pa,
saj so drugí tudi pili!
 
In čim dalje je potekal večer, tem bolj domačega, tem
bolj prostega se je čutil. Prijaznost fantov ga je vzpod-vzpodbujala; bil je vedno zaupnejši, vedno veselejši, vedno glasnejši. Vino je storilo svoje in godba ga je navduševala
bolj in bolj ... Naposled si je upal celó izza mize. Kadar
bujala; bil je vedno zaupnejši, vedno veselejši, vedno glas-
niso plesali, je celó stopil parkrat po sobi gori in doli in
nejši. Vino je storilo svoje in godba ga je navduševala
izpregovoril par besed s tem ali onim. In ker je bilo naposled vroče v sobi, je šel tudi ven, postal nekoliko na
bolj in bolj . . . Naposled si je úpal celo izza mize. Kadar
niso plesali, je celo stopil párkrát po sobi gori in doli in
izpregovoril par besed s tem ali onim. In ker je bilo na-
posled vroče v sobi, je šel tudi ven, postal nekoliko na
vežnem pragu, gledal v tiho noč ali pa na nebo, ki je bilo
na gosto posejano z zvezdami — in potem je šel zopet
nazaj med družbo, med fante, med sebi enake . . .
 
Blaže se ni kesal, da je prišel. Blagroval je samega
sebe, v dúhuduhu objemal ves svet in bil dobre volje, da bi se
ne bil jezil niti nad Posečnikovim dekletom, ko bi bilo v
tistem hipu stopilo predenj.
Vrstica 2.454 ⟶ 2.435:
»Pleši!« ga je opomnil enkrat Bolantaček in mu že
hotel izbrati plesalko ...
 
 
 
88
 
 
 
»Tistega pa ne — plesal pa ne bom!« je rekel Blaže
odločno in sila čudno bi se mu bilo zdelo, ko bi mu bi|bil
Bolantaček res pripeljal plesalko in bi se bil zavrtel z njo
sredi sobe, če tudi le párkrátparkrat ... Ne, za ples Blaže ni bil
— to si je priznal sam.
 
Vendar tisti hip se je navzlic ternutemu pokesal, da ne
zna plesati, kakor znajo drugi ...
 
Sicer pa je tudi to bilo dovolj, kar je imel. Saj mu
je tudi brez plesa bila duša polna in mu je radosti pre-prekipevalo srce.
kipevalo srce.
 
Pil je . . .
 
In čudno, pijača ga niti omamljala ni — kakor se mu
je zdelo. ... Res se mu je jezik že zapletal nekoliko, a
komu bi se ne bil — saj je bilo treba govoriti toliko in z
vsakim . . . Vendar trezen je bil Blaže pri vsem tem in
právprav dobro je vedel, kaj dela, in zdelo se mu je, da bi
lahko dajal račun od vsake besede, ki jo je govoril.
 
Le sem pa tja je bil malo preveč domač — se mu
je zdelo — in úpalupal si je nekoliko preveč. Tako na primer,
ko je videl, da so silili drugi v Bolantačka in mu oponašali
njegov »meh«, ga je tudi Blaže enkrat podrazilpodražil nekoliko ...
Zdelo se mu je, da Bolantačku to ni bilo právprav . . . Sicer
pa — ali je bil Blaže na koga navezan? Ali ni bil kakor
drugi hdrugih kdo?
 
Sploh se Blaže naposled ni bal nobenega in zdelo se
mu je, da bi se bil postavil po róburobu vsakemu, ki bi mu
bil zinil. žal besedo . . .
 
Petje in ples sta se menjavala med seboj, veselje je
naraščalo, vik in krik se je razlegal burneje. Šlo je na
polnocpolnoč ...
 
Bolantaček je godel, da so ga bolele roke, a fantje
se niso utrudili ; plesanja in drsanja ni bilo ne konca,
ne kraja.
 
Blaže je naročil Bolantačku, naj zagode »ceparle«. Ni
mu sicer dal v gosli, saj ni mislil plesati ; vendar
»ceparle« je hotel slišati še enkrat, predno gre, zakaj ravno
tega je znal zagosti Bolantaček kakor malokdo.
Vrstica 2.511 ⟶ 2.485:
 
Hej, to je veselilo Blažeta! Dvignil se je za mizo,
krilil z rokami po zraku, smejal se in dvigal rámerame po taktu . . .
 
In zraven je silil v Bolantačka:
 
»Le godilgodi! Hej, Bolantaček, le godilgodi! Ceparle godi . . .
godi . .
 
Pri tem se je primerilo, da je včasi omahnil na stran
 
 
89
 
 
 
Pri tem se je primerilo, da je včasi omahnil na strán
in se zadel ob Bolantačkovo ramo. To pa je Bolantačka
nnotilomotilo. Pogledal je Blažeta po stránistrani, češ, naj miruje . . .
 
A Blaže tega ni zapažil.
 
Ceparle je pel in fantje so plesali . . .
 
Blaže je sedel, ker noge ga niso več držale. In še
šedésedé je tiščal in rinil v Bolantačka, češ:
 
»Poglej, Bolantaček, kako plešejo . . . hej!«
 
Bolantaček pa ga je zopet gledal po stránistrani in to pot
se mu je ježajeza brala v očeh . . .
 
»lVIirujMiruj
 
Blaže pa ga ni niti slišal, niti razumel.
Vrstica 2.546 ⟶ 2.514:
In kaj je moralo še priti!
 
Blažetu je prišla na um neka novánova misel in takoj jo
je bilo treba povedati Bolantačku. To ga je pokopalo.
 
»Slišiš, Bolantaček! Slišiš: ti mi ne boš naročal har-harmonike z Dunaja ... Slišiš!« — in zraven je cukal Bolantačka za rokav. — »Slišiš: ti mi boš prodal svoj meh,
monikezato zker tako lepo poje Dunaja... Slišiš!« — in zraven je cukal Bo-
lantačka za rokav. — »Slišiš: ti mi boš prodal svoj meh,
zato ker tako lepo poje . . . Slišiš !«
 
Bolantaček je znova zavpil: »Miruj!« in godel dalje.
 
Toda Blaže ni miroval . . .
 
Tedaj pa je bilo Bolantačku dovolj.
 
»Kaj hočeš — ?« je zavpil na enkrat tja v Blažeta in
ustavil harmoniko — — —
 
PáriPari so obstali v diru in tisinatišina je zavladala po sobi
prvíprvi hip.
 
Bolantaček pa je škrtal z zobmi in divje ter nepre-nepremično upiral pogled v Blažeta. Oči so mu sijale jeze in
mično upiral pogled v Blažeta. Oči so mu sijale jeze in
grda, prsti so mu podrhtavali ob »knofkih« in »basovih«.
 
»Kaj hočeš — ?!«
 
Blaže je obsedel kakor vkopan. BiedBled je bil kakor
smrt in ústausta so se mu odprla od razočaranja in srce se
mu je krčilo strahú — —
 
Toda kakor sodnásodna trobenta je donel oni grozničavi
glas: »Kaj hočeš — ?« in prevpil ves hrum in šum, ki je
bil znova nastal med plesalci in gledalci.
 
»Kaj je, kaj je?« so izpraševali fantje in silili v
ospredje. »Zakaj ne godeš, Bolantaček? — GodilGodi!«
 
Bolantaček pa je vpil znova in vpričo fantov tiščal v
Blažeta:
 
»Zdaj povej, kar imaš! Kaj hočeš —
 
Blaže je hotel govoriti, toda glas mu je zastal v grlu;
in namestqnamesto glasú je privrel na dan piskajoč kašelj . . .
 
Bolantaček pa je le vpil, da je odmevalo od sten:
 
 
^
 
 
 
90
 
 
 
BolantaCek pa je le vpil, da je odmevalo od sten:
 
»Zdaj govori!«
 
Kaj je hotel govoritígovoriti, ko mu pametna stvar ni prišla
na misel in ko je mislíl, da se udirajo tla pod njim!
 
Vrstica 2.611 ⟶ 2.566:
Bolantačku:
 
»Godi! — Kaj imata?! — Ako ne zaigraš takoj . .
 
In tudi kletvica se je čula vmes.
 
Bolantaček pa se ni dal oplašiti. Kričal je v enomervenomer:
 
»Pri miru naj me pusti! Čemu sploh pride ... Za
napotje je, pokveka nerodna! .Niti plesati ne zna . . . V
hribih naj bi ostal pri ovcah in kozlih — za ondi je . .
 
In še je vpil — še dolgo je vpil!
 
Blaže ni več vedel jasno, kaj se godi okrog njega.
Videl je sicer vse, a razumel ni vsega; poslušal je, a be-besede so hitele brez vtiska mimo njega ...
sede so hitele brez vtiska mimo njega . . .
 
Miza, soba, strop, okna — vse se je zasukalo pred
Vrstica 2.631 ⟶ 2.585:
tem ko je krog njega vse vršelo in kričalo, vpilo in ruvalo.
 
To so bili grozni trenutki za Blažeta, navzlic témutemu,
da se jih ni zavedal popolnoma. In to je trpelo celo grozno
večnost ...
 
Kar zahrešči harmonika znova Bolantaček je
 
nadaljeval svoj »ceparle«.
 
Blažetu je odleglo a ob enemobenem mu je bilo dovolj,.
 
dovolj
 
Segel je v žep, treščil pest drobiža na mizo, pustil
klobúkklobuk in kamižolo, ki jo je bil odložil takoj pri vstopu,
in odbežal venkaj na prosto.
 
In tam zunaj je bila polnocpolnoč. Po okolici se je raz-razgrinjal lunin svit kakor čisto srebro in voda je bobnela
grinjal lunin svit kakor čisto srebro in voda je bobnela
tja v tiho noč, in veter, ki je bil narastel, je tudi pihal tja
v tiho noč . . .
 
Blažetu je bilo, kakor da se je prebudil iz sanj —
mučnih in težkih . . .
 
Obstal je spodaj pod stopnicami. Zazijal je, potegnílpotegnil
zraka vásevase — in izprevidel hipoma vso groznost in usodnost
nocojšnjega večera.
 
»Sramota! O gorje, gorje mi!«
Vrstica 2.663 ⟶ 2.613:
In poklical si je dogodke površno zopet v spomin.
 
»Torej ne za med Ijudiljudi, ampak —
 
Tega mu ni bilo prenesti — to je bilo pregrozno.
 
Zavrtelo se mu je v glavi, noge so se mu pošibile
 
in moral je sesti na stopnico.
 
91
 
 
 
Zavrtelo se mu je v glaví, noge so se mu pošibile
in moral je sestí na stopnico.
 
Glavo je podptral z roko; a jasno ni mogel misliti.
Vrstica 2.681 ⟶ 2.625:
nekega središča, krog neke misii, ki je bila izmed vseh
najhujša in ki se mu je divje in brezsrčno rezala v obraz
zopet in zopet . . .
 
»Ne za med Ijudiljudi, ampak za v hribe — . Za v hribe . . .
za med ovce in koziekozle . .
 
Stresnilo ga je.
 
Hotel se je dvigniti, toda grozna zavest, da mu je en
trenutek podrl vse, vse — ta zavest ga je tišCalatiščala kakor
móramôra proti tlom.
 
Vendar — vstati je hotel, je moral, ker je sapa pihala
in mraz je bilo . . .
 
Dvignil se je s silo in s težavo.
Vrstica 2.702 ⟶ 2.646:
proti Andreju je hotel. Storil je par korakov, opotekal se
je ... a zgrešil je pot in zašel na stransko stezo. In steza
je peljala nekam navzgor. Po koncu ni mogel . . . Sesedel
se je sredi pota in obsedel v bregu za Lovrinovo hišo. Iz
Lovrinove sobe pa je sijala luč skoz okna in Blaže je videl
Vrstica 2.709 ⟶ 2.653:
»Čemu sem šel med nje, čemu!?«
 
Tako je vzdihoval sam pri sebí sebi; toda mešecmesec na nebu
mu ni odgovarjal in voda je brezčutno drevila po grapi
mimo njega . . .
 
»Čemu si prišel?« — takátako mu je govoril neki tajen
glas — »čemu si prišel, ko bi bil lahko vedel, da nisi za
tOyto, da nisi za družbo.«
 
In zopet so mu prišli pred dušo spomini — spomini,
ki jih je obnavljal že tolikokrättolikokrat, ki ga pa navzlic ternutemu še
niso bili spametovali: spomini na brata Franceta . . .
 
O, nima ga — nima ga Francetovega srcá, in to je
groznolgrozno! — Kaj bi bil na primer France odgovoril nocoj,
kako se obnášalobnašal proti Bolantačku?
 
Ha, France bi se ne bil vdal kar tako; France bi bil
ravnal drugačeldrugače!
 
»Kaj hočem — !?« tako bi bil vprašal France Bolan-
tačka in ga pogledal nazaj takisto jezno: »Kaj hočem!?
To hočem, da gódil Ali si za kaj drugega tukaj, kakor
 
 
 
92
 
»Kaj hočem —!?« tako bi bil vprašal France Bolantačka in ga pogledal nazaj takisto jezno: »Kaj hočem!?
To hočem, da godi! Ali si za kaj drugega tukaj, kakor
da godeš? Čemu smo te najeli, če ne za to, da godeš?
In ako se bojiš, da ti ne bom dal v gosli — tu imaš!«
 
In France bi bil vzel krono iz žepa in jo vrgel Bo-Bolantačku pod nos. In vsi fantje bi ga bili pohvalili zato!
lantačku pod nos. In vsi fantje bi ga bili pohvalili zato!
 
Kaj pa Blaže? Ali je on zinil katero? Niti enelene! In
to je bilo grozno.
 
Prevara! Čemu se je silil med fante, čemu je sa-sanjaril o Bog ve čem, za kar ni ustvarjen, za kar nima niti
njaril o Bog ve čem, za kar ni ustvarjen, za kar nima niti
zmožnosti, niti poklica ...
 
Vrstica 2.752 ⟶ 2.688:
 
Kako bo prenesel udarec, kako bo pozabil sramoto!
Zdaj je prepožnoprepozno . . .
 
»Prepozno — ?« je vpraševal zopet drug glas, »pre-prepozno? Saj ni prepožno ... Ako ga fantje ne marajo, ako
pozno? Saj ni prepožno . . . Ako ga fantje ne marajo, ako
za ples ni in za vpitje in krik — ali potem sploh za
Ijudiljudi ni?«
 
Blaže je dvignil glavo in novo upanje mu je podžgalo
Vrstica 2.766 ⟶ 2.701:
»Ali ga je gnalo samo med fante, ko se je trgal od
Posečnika in od Žirovskih hribov, hrepeneč v dolino? Ali
ne med Ijudiljudi sploh? — In ali so samo fantje Ijudjeljudje? ...
Ako ga ne marajo fantje — dobro! Ga pa marajo drugi!
Saj mara zanj Andrej, njegova sestra Micona — saj mara
zanj Petelinov Tinče . .
 
Petelinov Tinče — .
 
Blaže si je v dúhuduhu poklical v spomin zadnji pogovor,
ki ga je imel s Petelinovim Tinčetom. Pretehtal je vsako
besedo njegovo. Jasno ga je videl pred seboj, kako šedisedi
na vozu visoko gori vrh ogljenih vreč in kako igra na
»orglice«. Zdelo se mu je, da sliši celoceló, kako se okna
odpirajo ob cestah in kako Ijudjeljudje potikajo glave na prosto,
čudeč se in ugibajoč, kako more kdo na tako malo orodje
igrati tako lepo ... In Petelinov Tinče — tako se je zdelo
Blažetu — se napol smeje skoz orglice in oči se mu svetijo
veselja in ponosa, češ-: »0O, meni ni nič hudega!« . . .
 
Ob teh mislih že ni več Blažetu klonila glava na
prsi, roka se mu ni tresla in kolena se mu niso šibila.
Nasprotno, začutil je novo moč po udih in življenje se
mu je vracalovračalo v dušo.
 
Dvignil se je . . . Zavedel se je popolnoma^ pred dušo
mu je bilo jasno.
 
Poiskal je pot, ki pelje od Lovrina proti Andreju, in
 
 
93
 
 
 
Pofskal je pot, ki pelje od Lovrina proti Andreju, in
se napravil naravnost proti mlinu, da domá v postelji še
enkrat in še natanCnejenatančneje razmisli vso stvar.
 
Hitel je — in lahko mu je bilo hiteti . . . Veter, ki
je vel po grapi, mu je hladil razgreto čelo, in na pot mu
ni bilo treba pažiti, saj je luna sijala in noč je bila tako
svetla, tako jasnájasna . . .
 
Hitel je — pohitel bi bil lahko na konec sveta, ko bi
bilo treba. Hitel bi bil, pohitel bi bil naravnost k Tinčetu,
objel ga in mu povedal, da se ne bo norčeval iz njegove
čmečrne srajce nikdar več; da se ne bo smejal Andrejevi sališali
nikdar več in da bi se črne srajce ne sramoval niti sam,
ko bi imelo priti do tega.
 
V tem je dospel do mlina — brez klobúkaklobuka in brez
kamižole. Toda kaj! Ali je imel Blaže čas, misliti
 
na klobuk in na kamižolo? In ko bi bil tudi opazíl, da
kamižole . Toda kaj! Ali je imel Blaže čas, misliti
nima klobuka in kamižole — kaj bi mu bilo zato? Nič!
 
na klobúk in na kamižolo? In ko bi bil tudi opazíl, da
nima klobúka in kamižole — kaj bi mu bilo zato? Nič!
Blaže je imel novo misel, novo nado, ki mu sicer še ni
bila popolnoma jasnájasna, katere se je pa navzlic ťemutemu že
oklepal z vso silo, z vso strastjo in z vsemi močmi svoje
duše ... In ta misel, ta nadá je zadostovala Blažetu po-popolnoma.
polnoma.
 
»Kje sem vendar?« se je vpraševal in se čudil, ko se
Vrstica 2.831 ⟶ 2.757:
 
Gledal je krog sebe in videl, da je voda tekla po
rakah kakor po navadi, da je vélikoveliko kolo stalo kakor
vselej po nocinoči in da so valovívalovi bruhali visoko, zaletavajoč
se v lopate kakor vselej.
 
»Hvala Bogu — domá sem!« je vzdihnil Blaže in pri
srcu mu je bilo, kakor da se je po dolgem trudu réšilrešil iz
valov, ki so ga že požirali in ga z neodoljivo močjo tirali
v globino.
 
Dä — bil je domá!
 
In* mešec je sijal še vedno in listje, kar ga je bilo še
po vejah, je šuštelo in veter je vel . . . Izza gorá pa so
vstajale nove zvezde in pričenjale dolgo, dolgo pot po ne-
besnem svodu ... A mlado jutro je še spalo in niti zarja
se še ni bila dvignila na obzor . . .
 
 
Dá — bil je domá!
 
In mesec je sijal še vedno in listje, kar ga je bilo še
94
po vejah, je šuštelo in veter je vel ... Izza gorá pa so
vstajale nove zvezde in pričenjale dolgo, dolgo pot po nebesnem svodu ... A mlado jutro je še spalo in niti zarja
se še ni bila dvignila na obzor ...
 
== XVIII. ==
XVIIL
 
Drugo jutro je bil Blaže bolan, resno bolan ...