Wikivir

Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 2.903:
ali on od Pučnika.
 
In Pučnik je dvignil levo brko — to je navadno pri-privzdigoval, kadar je govoril — ter vprašal:
vzdigoval, kadar je govoril — ter vprašal:
 
»Si li prišel služit? Hm! Hm! Služit, služit!«
 
Zraven se mu je tolsti obraz zategnil v tisoč gub, pol
resnih, pol smehljajočih. In malémale oči so mu bodle v Blažeta,
kakor želo ...
 
Vrstica 2.917 ⟶ 2.916:
In Blaže se je čutil prisiljenega in je rekel:
 
»Služit sem prišel !«
 
»Služit — « je ponovil Pučnik in tiste gube, ki so bile
dotlej prijazne, so hipoma izgubile vso mehkobo in postala
resne in odurne . . .
 
»Idita!« je zapovedal Blažetu iri Tinčetu ter pokazal
na vrátavrata; »oglje je priprav ljenopripravljeno!<<«
 
Tinče je prijel Blažeta za roko in šla sta.
 
Pred hišo sta stala dva vozová, do vrhávrha napolnjena z
ogljem, in dva mršava konja sta bila vprežena spredaj . . .
 
»Kaj bo — ?« se je zavzel Blaže, gledajoč pred seboj
konja in vozovávozova. Nič dobrega ni slutil ... S plašnim po-pogledom se je ozrl na belo srajco, ki mu jo je bila Micona
gledom se je ozrl na belo srajco, ki mu jo je bila Micona
oprala in izlikala pri odhodu od Andreja. Kamižole ni imel
in klobúkaklobuka tudi ne.
 
»V mesto bova peljala — na kolodvor!« mu je raz-razlagal Tinče s prijaznimi besedami, kakor bi hotel s prijaznostjo
lagal Tinče s prijaznimi besedami, kakor bi hotel s prijaznóstjo
popraviti slab vtisk, ki sta ga na Blažeta napravila konja
in vozovávozova.
 
»Ali bom tudi jaz peljal, kali?«
Vrstica 2.950 ⟶ 2.947:
 
»Nič ne dé. Jaz sem jo tudi imel — še včeraj. A
poglej me danes . . . Sicer pa bela srajca ni vse.«
 
»Vendar, kaj bi rekla Micona, ko bi videla? In Andrej
bi se norčeval . . .«
 
»Zató se ne brigaj, Blaže, in potolažen bodi;« — pri
teh besedah je Tinče pósegelposegel v žep — »poglej, tukaj imam
orglice; igrala bodeva po poti.«
 
 
 
97
 
 
 
»Ali bodeva?«
Vrstica 2.969 ⟶ 2.960:
In Blaže je bil takoj voljan.
 
Sedla sta na vozovévozove in pognala . . .
 
Toda ta vožnja — ta ni šla počasípočasi, kakor bi bil člo-človek mislil prej, sodeč po težkih vozovih in mršavih konjih.
vek mislil prej, sodeč po težkih vozovih in mršavih konjih.
Hu! To je drevilo že takoj s početka kakor za stavo! Šlo
je kakor veter in strela — in vrh tega še v klance, ki so
Vrstica 2.980 ⟶ 2.970:
bičem je švigal po konju, da je odskakoval in letel kakor
lastovica. In čim huje je drevil Tinčetov konj, tem huje je
Blaže priganjal svojega. Nekaj mu je reklo, da mora Tin-Tinčeta na však način preteči. A ravno preteči se Tinče ni
četa na však način preteči. A ravno preteči se Tinče ni
dal. Kadar je bil Blaže že blizu in menil smukniti mimo
njega, vselej se je ozrl Tinče nazaj, počil z bičem in udaril
Vrstica 2.987 ⟶ 2.976:
metrov dolga.
 
»Tinče, Tinče !« je vpil Blaže z drugega voza in sapa
mu je zastajala vsled hitre vožnje. »Počasi vozilvozi! Sicer
se nama vse razbije . . . T1ličelTinče!«
 
Toda Tinče je drevil huje in huje in vozovávozova sta od-odskakovala. Pokrajina je kar plesala pred njima.
skakovala. Pokrajina je kar plesala pred njima.
 
Pridrevila sta do vrh klancev.
 
»Zdaj — ? Kaj bo zdaj?« je mislil Blaže.
 
Pot je držala navzdol in ako bosta drevila še dalje
s tako naglico —
 
Blažeta je izpreletela groza. Že je mislil skočitískočiti raz
voz, že je bil iztegnil nogo — kar se obrne Tinče nazaj
in zavpije:
 
»Zdaj bom zaigral na orglice — in okna se bodo
odpirala . . .«
 
To je pridržalo Blažeta. Nogo je potegnil nazaj in
Vrstica 3.013 ⟶ 3.001:
 
Na prvem vozu pa je zadonel poskočni »ceparle«.
Tinče je igral tako milo, tako globoko, tako mogočno . . .
Blaže še ni čul kaj takega. To je bila godba! Ti glasovi
so doneli in bobneli tja v jasni zrak, da so oglušili ropot
vozov in hrskanje konj . . .
 
Blažeta je mamilo. Sedel je vrh voza — a ni vedel,
kje je; voz je odskakoval, a Blaže tega ni čutil. Videl in
sltšalslišal je samo — Tinčeta! In niti ni opazil, da so se od-odpirala okna pri hišah zaporedoma drugo za drugim in da
pirala okna pri hišah zaporedoma drugo za drugim in da
 
Večernice. 55. zv. 7
 
 
 
98
 
so na vseh oglih tiščale radovedne glave na piano. Še le
ko se je začul šklefet šípešipe právprav poleg njega, še le tedaj se
je ozrl Blaže in videl, da je nespretna roka, odpiraje okno,
ubila steklo in da so ostanki popadali na tlak pred hišo.
 
»Blagor tebi, TinCeTinče! O, tebi ni hudega!«
 
Pa Tinče ga ni slišal. Pihal je v orglice, da so se
Vrstica 3.040 ⟶ 3.020:
menil za vso slavo in za vse priznanje.
 
In »ceparle« je donel dalje. Blaže bi ga bil posluSalposlušal
vso večnosťvečnost . . .
 
Toda nekaj je bilo, kar je obrnilo Blažetovo pozornosťpozornost
drugam.
 
Blaže je z grozo zapažil, da odskakujejo ogljene vreCevreče
na vozu; in kolikor bolj odskakujejo, tolikanj večja globel
se dela pod njim; on pa se pogreza v voz niže in niže;
in vrecevreče se kopičijo okrog njega . . . Pogreznil se je bil že
nizko. VreceVreče so ga bile pokrile do pasúpasu; in od pasúpasu däljedalje
se je Žeže mazala bela srajca . . . Krog njega pa se je še vedno
vse gibalo in odskakovalo, grozeč ga pokriti črez in črez . . .
 
Blaže si je hotel opomoči. Napel je mocimoči ter se hotel
izvleči iz votUne. A ni šlo. VreceVreče so ga pritiskale s silo.
Vse je tiščalo proti središču, se skladalo više in viSeviše. In
ga zakrivalo bolj in bolj . . .
 
»Kaj, če me pokrije popolnoma?«
Vrstica 3.063 ⟶ 3.043:
Obraz se mu je zategnil groze in strahú. Že se mu
je omazala srajca do ramen; že mu je šel v nos ogljeni
prah ter ga dusildušil in silil h kašlju, a Blaže se ni mogel ga-ganiti; noge so mu tičale globoko nekje notri med vrečami ...
niti; noge so mu tičale globoko nekje notri med vrečami. ..
 
»0O Bog, zadusilozadušilo me bo!«
 
Blaže je obupaval. Menil je, da se bori s smrtjo . . .
 
Voza pa sta drevila ih Tinče je godel in vrecevreče so od-odskakovale po taktu ...
skakovale po taktu . . .
 
Blaže je zavpil na pomoč.
Vrstica 3.078 ⟶ 3.056:
 
Blaže je hlastal po sapi. Bili so že zadnji trenutki.
Zdaj in zdaj je imelo biti konec vsega — —
 
Toda — upanjelupanje!
 
Blaže je pogledal še enkrat krog sebe; oči so mu Seše
služile . . .
 
In kaj je videl? Ali je videl právprav? Glej, mestno
zidovje se je kázalokazalo iz daljave . . . Zvoniki so štrlelíštrleli navpik in nad kolodvorom se je kadilo na-— —
vpik in nad kolodvorom se je kadilo
 
O Bog, o da bi ga Seše ne pokrile vrece 1vreče! Da bi vztrajal ▼
Seše dotlej! ▼
 
O Bog, o Bog — že. so ga tiščale v lícalica; oglje ga je ▼
bodlo v brado in prah ga je duSildušil — — ▼
 
Kar utihne »ceparle« in vozovávozova obstaneta. Bila sta ▼
99
na kolodvoru . . . ▼
 
»PomagajtelPomagajte!« je še zavpil Blaže ter se onesvestil. ▼
 
Tinče in kolodvorski delavci so ga slišali. ŠesťŠest rok se ▼
 
je stegnilo in ga s trudom in náporomnaporom izvleklo izmed vreč . . . ▼
▲O Bog, o da bi ga Se ne pokrile vrece 1 Da bi vztrajal
▲Se dotlej!
 
▲O Bog, o Bog — že. so ga tiščale v líca; oglje ga je
▲bodlo v brado in prah ga je duSil
 
▲Kar utihne »ceparle« in vozová obstaneta. Bila sta
▲na kolodvoru . . .
 
▲»Pomagajtel« je še zavpil Blaže ter se onesvestil.
 
▲Tinče in kolodvorski delavci so ga slišali. Šesť rok se
▲je stegnilo in ga s trudom in náporom izvleklo izmed vreč . . .
 
Blaže je izpregledal. Zadihal je prosteje in moč se
mu je vracalavračala v ude. A po koncu se ni mogel držati. Noge
ga niso nosile in glava mu je lezla na prsi.
 
»Ali boš mogel razkladatiparazkladati pa ga je vprašal Tinče s
sočutjem in neznansko mu je bilo žal radi Blažeta.
 
In skoro jokal je.
 
Blaže pa je sedel na kup hlodov, ki so bili .zloženi
na kolodvoru, in vzdihnil:
 
Vrstica 3.125 ⟶ 3.096:
A kolodvorski delavci so se mu grohotali v obraz.
 
»Bolan. Ha-ha-halha! Od česa neki?«
 
»Kaj ne bo bolankbolan,« ga je zagovarjal Tinče; »saj je
lahko bolan, ker klobúkaklobuka in kamižole ni imellimel!«
 
»Klobuka in kamižole, ha-ha-ha!« se je norCevalnorčeval zopet
nekdo!
nekdol
 
»In pa vajen ni takega dela!« ga je zopet opravičeval
Tinče; »ko se privadi nove službe, mu tudi oglje ne bo
škodovalo . . .«
 
»Ha-ha-haIha!« je ugovarjal prvi. »Kako sem pa jaz
vajen? Jaz, ki dan na dan požiram oglje za kosilo in za
večerjo — a?«
Vrstica 3.146 ⟶ 3.117:
Blažeta. Rekel je:
 
, »Res, kdor je vajen, za tistega je tako delo. In kdor
Jeje ustvarjen za to, ta se tudi privadi takega. A za vsakega
ni . . . In za kogar ni, ta se ne privadi vse življenje.«
 
Kako pametno in kako lepo so donele te besede!
Vrstica 3.158 ⟶ 3.129:
 
Dvignil je glavo, a ni mogel ločiti nikogar med delavci.
- Vsi so bili enaki, vsi enako napravljeni . . .
 
. 7*
 
 
 
100
 
 
 
Vendar ta glas, s katerim je govoril oni, ta glas se
je zdel Blažetu tako znan, tako domač . . .
 
»Ali ne govori Muha \z BaíenBačen tako?«
 
Blaže je verjel, da je čul samega Muho, in pritrjeval
Vrstica 3.189 ⟶ 3.152:
domu.
 
»Nič ne verjami onému 1onemu!« se je obrnil Tinče s prvega
voza in mislil pri tem na delavca z Muhovim glasom;
»oni ne vé nič. Ti moraš meni verjeti. Jaz vem, da se
Vrstica 3.196 ⟶ 3.159:
Tinčetov glas je donel zapovedujoče in Blaže se mu
ni mogel ustavljati. Sam je naposled verjel Tinčetu in mu
pritrdil, češ: * .
 
»Res, jaz tudi vem, da se bom privadil in da bom
Vrstica 3.204 ⟶ 3.167:
metrov pred Blažetovim.
 
Cesta se je vleklávlekla. Ob česticesti je tekla voda; na obeh
straneh pa so se kopičile gore, kakor da stražijo dolino.
Burja je vleklávlekla in hrastovje ob česticesti je šumelo.
 
Blaže se je prepustil veselímveselim mislim. NádejalNadejal se je^
da bo lahko in brez težave obstal pri Pučniku, ako bositabosta
s Tinčetom vozila vedno takó-le zložno in počasi. In za-zadovoljnost se mu je brala na obrazu.
dovoljnost se mu je brala na obrazu.
 
Pa ga doteče France — brat France . . .
 
DáDà, brat France ga je dotekel in mu kar na enkrat
podrl vse veselévesele misiimisli in mu jih obrnil drugam.
 
Brat France se je namreč vracal iz Amerike. Lepo
je bil oblečen; zeleňzelen telovnik je imel in srebrna veriga mu
je visela od žepa. Blaže ga je komaj spoznal.
 
»0jOj, ali si ti, France? Ali prideš iz Amerike ?«
 
France se je čudil, kdo ga kliče tako domače, in de-debelo je gledal Blažeta; ni ga bil spoznal. Zato mu je Blaže
sam priskočil na pomoč. ' ▼
belo je gledal Blažeta; ni ga bil spoznal. Zato mu je Blaže
▲sam priskočil na pomoč. '
 
»Jaz sem!« mu je rekel; »ali me ne poznášpoznaš? Tvoj'
brat Blaže sem!« •
 
»Ti — ? Moj brat — ?« ▼
 
»ResIRes! Jaz sem Rotijin B]ažeBlaže!« ▼
 
 
 
 
101
 
 
 
▲»Ti — ? Moj brat — ?«
 
▲»ResI Jaz sem Rotijin B]aže!«
 
Še le potem ga je France spoznal. A sramoval se
ga Jeje — sramoval se ga je radi črne srajce in pa radi
zakajenega obraza.
 
»Kje si zdaj — ? Kaj delaš — ?«
 
»Pri Pučnii<uPučniku sem in oglje vozim — —«
 
»Kai<oKako to, da si pri Pučniku? — Zakaj pri Posečniku
nlsinisi več?«
 
»Gori ni zámézáme, ker je v gorah. Gori po ves tédenteden
ne prídem med Ijudiljudi. A tukaj — ne veš, kako je pri
Pučniku prijetno! S Petelinovim Tinčetom voziva v mesto
in s kolodvorskimi delavci- govoriva . . . Koliko človek vidi
in sliši takó-le po svetu !«
 
»Vidi in sliši, ha-ha-halha!« se je zagrohotal France na
vse grlo in pozabil celoceló, da ima pred seboj Blažeta, ki bi
se ga imel sramovati -r- »vidi in sliši .. . Takó-le po
svetu . . . Teh par ur od doma . . .«
 
»Saj je daleč v mesto,« si je úpalupal ugovarjati Blaže.
 
»Ha-ha-halha! Se ti vidi, da ne veš, kaj je daleč ...
Ali veš, kje je Amerika? Ko bi vedel, kje je Amerika, bi
ne govoril tako . . . Ha, v Ameriki se kaj vidi in sliši —
to ti rečemlrečem!«
 
»V Ameriki — . V Ameriki — .«
 
Tako je ponavljal Blaže sam pri sebi in mislil Fran-Franceta še nekaj vprašati.
ceta še nekaj vprašati.
 
Toda France je bil že deset korakov naprej in jo
Vrstica 3.282 ⟶ 3.233:
mora sramovati Blažeta.
 
»CakajlČakaj! Ne bcšboš me zaničeval!« je zamrmral Blaže in*
dvjgnildvignil pest za Francetom; »ne boš me! Tudi jaz nekaj
premorem, to ti hočem pokazati . . . Jaz bom šel v AmefikolAmeriko!«
 
V Ameriko! To je bil sklep, ki ga je naredil Blaže hitro
in ga imel izvršiti v kratkem in práv gotovo . . .
 
V Ameriko — .
 
In v hipu mu je bilo jasno, da se pri Pučniku ne bo
privadil tudi pri počasni vožnji ne.
 
V Ameriko — .
 
In kar naravnost bi bil najrajši povedal Tinčetu, da
pri Pučniku ne bo več dolgo in da bo šel po svetu daleč,
daleč . . . tja, kjer se kaj vidi in sliši.
 
To bi bil povedal Tinčetu — in kar naravnost; toda
vozovávozova st^sta Qbstalaobstala in Blaže in Tinč^Tinče sta bila domá.
 
»NOyNo, ali sta prišla, ali sta prišla ?« ju je sprejemal ▼
 
 
102
 
 
 
▲»NOy ali sta prišla, ali sta prišla ?« ju je sprejemal
Pučnik s smehljajočim obrazom stoječ na pragu; zopet je
v kratkih presledkih dvigal levo brko; »ali sta prišla? Da
Vrstica 3.316 ⟶ 3.261:
Andreju boš peljal.«
 
»Kaj — ? K Andreju ?« se je zavzel Blaže in ježajeza mu
je vstajala in upor se mu je budil.
 
Vrstica 3.322 ⟶ 3.267:
mudi. Večer bo.«
 
»K Andreju — ? V tejle črni srajci?«
 
»Zakaj ne? Saj Andrej se ti ne bo posmehoval.
Obljubil je, da se ti ne bo . . .«
 
Blaže je omahoval ...
 
)»Ali se mi res ne bo posmehoval ?«
 
»Res se ti ne bo!«
 
In Blažeta je preŕnagalopremagalo. Zapregel je in odpeljal.
 
Dolgo, dolgo se je vleklávlekla pot proti Andreju. KonJKonj je
bil. izmučen, voz nenamazan. Pot je bila razorana od
zadnjega deževja in ogibati se je bilo treba voznikom.
 
Blažeta je vso pot skrbelo, kaj bo rekel Andrej. Že
ga je videl v dúhuduhu pred seboj, kako nabira ústausta v posmeh
in ícakokako prešteva črna rebra po vrecivreči . . . Jasno je bilo, da
se bo Andrej norčeval navzlic témutemu, da je obetal Pučnik,
da se ne bo.
 
Blažetu je šla kri v lica . . .
 
»Kaj bi storil — ?«
 
Že mu je prišla misel, da bi obrnil, a bal se je Pučnika.
 
Šlo je naprej. Bil je na pol poti. Pri srcu mu je
bilo tesneje in tesneje . . .
 
Ljudje so ga srečevali in se mu posmehovali. Celo
Bolantaček ga je srečal in se ga sramoval . . .
 
Blaže bi bil najrajši izginil s površja, udri se v zemljo . . .
 
A konj }eje vlekel dalje, dalje . . .
 
Že se je videl mlin . . . stope so ropotale . . .
 
Blaže je ločil, kako se je vrtelo veliko kolo ter brizgalo
Vrstica 3.367 ⟶ 3.312:
in ga pričakuje.
 
»Kdo je oni? Kdo ga pričakuje ?«
 
Napenjal je oči, da bi ga spoznal. A ni videl právprav
natanko. Toliko je ločil, da Andrej ni . . . Ne; to je bila
ženskáženska ...
 
»Ali je Micona?«
 
 
 
103
 
 
 
Tudi Micona ni bila. In vendar se mu je zdela tako
Vrstica 3.385 ⟶ 3.324:
 
Blaže se je približal za dvajset korakov. Postava na
pragu se je zganila . . . hitela mu je naproti.
 
»Ali je — ?«
 
DáDà, to je bila Rotija, mati Blažetova, ki mu je pri-pritekla naproti, sklenila roke nad glavo ter vzkliknila presenečenja:
tekla naproti, sklenila roke nad glavo ter vzkliknila pre-
senečenja:
 
»Ah, Blaže, kakó — kakó si zdelan!«
 
== XX. ==
 
Blaže je odprl oči. Čudil sé je in gledal krog sebe.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Rotijin_Blaže«