Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Ni bil še celi teden domá, ko pripelje nekoč — takó-le

popoldne je bilo; Blaže je drva cepil na tnali, Rotija pa je

ustavi pri Blažetu.

 

 

 

se oglasim pri vas, ker je zvedela, da si bil nekaj bolan;

ali si še?«

 

»Novega ni nič. Saj nima biti kaj novega« — in Štefuc

 

»Kdo pa pase?«

 

 

 

repo smo spravili; zelje je pa še na njivi ... O, dela je

 

 

 

Blaže je obstal. Iznenadilo ga je.

 

 

»Res.«

 

To, kar je govoril Štefuc, to je bilo tako vabljivo,

mu je hrepenela vsa duša že toliko čaša, ne da bi bil vedel

 

Blaže je pustil sekiro in polena in gnal Štefuca v hišo

In potem je hotel čuti zagotovilo še enkrat.

 

 

»Pošečnica.«

 

Kaj je Štefuc vedel, kakšnega pomena je za Blažeta

 

»Kaj je pa Posečnik rekel?«

 

zima. In v nedeljo po maši boš lahko ostal domá pri

dan, če boš hotel. Tako mi je naročil.«

 

To je bilo zopet nekaj za Blažeta. Hej, potem bo

celo v Brode mu ne bo zaprta pot in Andreju bo lahko

 

 

 

»Kdaj bi pa imel priti?«

takoj jutri.«

 

 

»Rekli.«

 

Ko je odhajal Štefuc, je zri Blaže še dolgo za njim.

tisti rešilni drog, po katerem je segal že toliko čaša, a

zaman ... In tega se je veselil. Pri srcu mu je bilo lahko,

da bi bil poletel kakor ptič. Najrajši bi bil objel ves svet

ob enem in povedal vsakemu posebej, da bo šel zopet k

 

Ko je izginil Štefuc za ovinkom, je hodil Blaže s

hítrimi koraki po sobi gori in doli. Mirovati mu ni dalo.

Predstavljal se je zopet sredi med Posečnikovo družine.

Posečnica bo malo ne jokala in mu stregla, kakor bo vedela

in znala. Hlapec bo molčal, morebiti se bo celo grdo držal;

a spoštoval ga bo. Tudi dekle bo molčalo, ker si ne bo

— ta bo ponosen na svojo volarsko službo, do katere je

 

— Blaže se je čudil, kako da mu je moglo kdaj presedati

kakor sicer!

 

Ko je prišJa Rotija proti večeru domov, je imel Blaže

 

 

In kaj bi bil mogel povedati Rotiji veselejšega kakor

to! Saj mu je že sama mislila prigovarjati k Posečniku,

prehitel Blaže sam.

 

 

 

In ko je naposled prišel Blaže v zidanico, kjer je imel

 

Blažetu se ni dalo spati. Ogrnil se je, odprl okno

 

Zadnji krajec je svetil na nebu in lep večer je bil

 

Iz okna se je videlo naravnost na Žirovski vrh. Gozde,

poteza: to je bilo sadno drevje okrog Posečnika. Izmed sence

Blaže je slonel in gledal.

 

Žirovskem vrhu, gori okrog Posečnika.

 

A najlepše je bilo takrat, kadar je sijal zadnji krajec —

kakor nocoj. Tedaj so vpadali lunini žarki bolj na redko

in napošev. Ob takih prilikah niso osvetljevali predmetov

bil zrak miren, ali da vsaj ni pihala burja. Kadar pa je

Seveda — vse kaj bolj posebnega je bilo, pogledati ob takih

prilikah ob rebrih doli proti dolini. Ta se ni majala in

Brodem in še dalje. Sredi po dolini se je plazila reka.

Zdaj pa zdaj je zalesketala v mesečini, in to v daljši ali

ki se je vzporedno z reko vila proti mestu; in pogled je

plul za njo daleč tja doli, dokler ni izginila dolina in dokler

takih večerih!

 

 

 

Blaže je slonel na oknu še dolgo — sam ni vedel

kako dolgo ... Še le ko mu je spanec silil na oči in ko

v posteljo.

 

Žirovski vrh — tja gori, kjer se na Posečnikovih svislih

bleskeče drevesno perje ob mesečnih nočeh; tja gori, kjer

nego tu spodaj.

 

 

konec, prosím pojdite in govorite z Blažetom samim. On

še živi — in rad vam bo povedal svojo povest od konca

 

O, Blaže še živi, dasi je minilo od teh dogodkov, ki

 

vas bo kdaj pot pripeljala na Žirovski vrh, le pojdite tam

mimo Posečnika in stavim, da boste naleteli na Blažeta.

V bregu nad potjo bo stal in pasel sedem ovac: tri bele

in štiri črne — in ko boste šli mimo, se bo obrnil in čudeč

pot zanesla sem gori?« In tedaj vam svetujem, da se

ustavite pri njem ter ga nagovorite.

»No, ali pasete?« tako ga vprašajte.

 

 

»Pasem, pasem! Tri bele pasem in štiri črne.«

ko bo začel govoriti tudi o sebi. Pripovedoval vam bo na

dolgo in široko svojo povest in povedal približno vse to

 

»Kaj pa sedaj?« — tako mu recite — »ali vas še

kdaj zamika v dolino?«

 

imam svojo družinico tukaj: tri bele in štiri črne? Ali bi

dolina najlepše raz Žirovski vrh? Rečem vam: vse lepše

pred mašo se rad ustavim pri družbi tam pod kostanjem.

A vendar — po pravici povem — kadar mine maša, tedaj

že zopet rad pohitim sem gori proti Žirovskemu vrhu.

 

»Ali ste bili od tistega čaša vedno pri Posečniku?«

 

za malega hlapca, potem za velikega. In ko je Posečnik

 

»In sedaj?«

»Sedaj sem sam svoj. Pred leti mi je umrla mati

in mi zapustila bajto v grapi in pa nekaj denarja. Bajto

gledam, kadar je vreme jasno. Kadar je pa megjeno, tedaj

sedim v izbi in si preganjam dolg čas s harmoniko, ki

»Kaj pa France?«

 

Dirjal je menda za njo po vsej Ameriki in tako zapravil

službe ni mogel dobiti. Moral se je udinjati v rudnike,

ga zato zasledujejo, in pa da je v nevarnosti za življenje.

 

Tako vam bo pripovedoval Rotijin Blaže in rad bo

rad.