Rotijin Blaže: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.852:
Ni bil še celi teden domá, ko pripelje nekoč — takó-le
popoldne je bilo; Blaže je drva cepil na tnali, Rotija pa je
bila šla v delo — PoseČnikovPosečnikov Štefuc doli po grapi in se
ustavi pri Blažetu.
 
»Ali si domá, Bj^žeBlaže
 
»Domá sem^ . Kaj pa ti, Štefuc, no
 
»0O nič! V mlin peljem, pa je dejala Posečnica, naj
se oglasim pri vas, ker je zvedela, da si bil nekaj bolan;
ali si še?«
Vrstica 3.867:
 
»Novega ni nič. Saj nima biti kaj novega« — in Štefuc
se je popraskal za ušesi — »jaz sem sedaj za volarja . .
 
»Kdo pa pase?«
 
»Pase pa sedaj tisto Drolovo Reze — saj poznášpoznaš otroka
 
»Poznam — . Kaj pa sedaj kaj pridelujete
 
WsakeVsake vrste . . . Krompir smo že zdavna pokopali ;
repo smo spravili; zelje je pa še na njivi ... O, dela je
dosti — Ijudijljudij je premalo . .
 
»Ljudij — ? Saj vas je dosti
 
»Ni nas ne! PoseCnicaPosečnica je naročila, ko bi ti hotel pritlpriti
 
nazaj . . . Radi bi te vzeli ... In i<oko bi ne maral biti za
 
volarja, bi pa bil za malega hlapca. Tako mi je naročílaInaročila!«
113
 
 
 
»Ni nas ne! PoseCnica je naročila, ko bi ti hotel pritl
nazaj . . . Radi bi te vzeli ... In i<o bi ne maral biti za
volarja, bi pa bil za malega hlapca. Tako mi je naročílaI«
 
Blaže je obstal. Iznenadilo ga je.
 
»Ali je res tako naročila
 
»Res.«
 
To, kar je govoril Štefuc, to je bilo tako vabljivo,
tako prijetno ... To je bila godba ... »K Posečniku —
To bi bil vrhunec željáželja njegovih; to bi bilo tisto, po Cemerčemer
mu je hrepenela vsa duša že toliko čaša, ne da bi bil vedel
za to . . . , k Posečniku, k Posečniku.
 
Blaže je pustil sekiro in polena in gnal Štefuca v hišo
Vrstica 3.908 ⟶ 3.902:
In potem je hotel čuti zagotovilo še enkrat.
 
»Tako praviSpraviš, da ti je Posečnica naročila, je li?«
 
»Pošečnica.«
 
Kaj je Štefuc vedel, kakšnega pomena je za Blažeta
novica, ki mu jo je prinesel! Niti sanjalo se mu ni o temltem!
 
»Kaj je pa Posečnik rekel?«
 
»Tudi Pa&ečnikuPosečniku bi bilo právprav, ko bi prišel,« je odgo-odgovoril Štefuc in zadnje jabolko mu je izginjalo pod zobmi;
»on je tudi naročil, da pridi. Dela boš ímelimel, če tudi bo
voril Štefuc in zadnje jabolko mu je izginjalo pod zobmi;
»on je tudi naročil, da pridi. Dela boš ímel, če tudi bo
zima. In v nedeljo po maši boš lahko ostal domá pri
materi . . . Tudi med tednom te bo pustil domov za kak
dan, če boš hotel. Tako mi je naročil.«
 
To je bilo zopet nekaj za Blažeta. Hej, potem bo
imel nedeljo prosto, potem bo celoceló med tednom — — hm,
 
imel nedeljo prosto, potem bo celo med tednom hm,
 
celo v Brode mu ne bo zaprta pot in Andreju bo lahko
izpolnil besedo, ki mu jo je dal . . .
 
»Tedaj tudi Posečnik je naročil
 
»TvidiTudi. Ali boš priSelprišel
 
»Kdaj bi pa imel priti?«
Vrstica 3.940 ⟶ 3.931:
takoj jutri.«
 
»AVíAli so rekli, da takoj jutri?«
 
»Rekli.«
Vrstica 3.947 ⟶ 3.938:
 
Ko je odhajal Štefuc, je zri Blaže še dolgo za njim.
PritemPri tem so se mu menjavala čuvstva tako različna, tako
veselávesela . . . Bilo mu je, kakor da je še le ta trenutek dosegel
tisti rešilni drog, po katerem je segal že toliko čaša, a
zaman ... In tega se je veselil. Pri srcu mu je bilo lahko,
da bi bil poletel kakor ptič. Najrajši bi bil objel ves svet
 
Večernice. 55. zv. 8
 
 
 
114
 
 
 
ob enem in povedal vsakemu posebej, da bo šel zopet k
Posečniku — in to takoj jutri . . .
 
Ko je izginil Štefuc za ovinkom, je hodil Blaže s
hítrimi koraki po sobi gori in doli. Mirovati mu ni dalo.
Predstavljal se je zopet sredi med Posečnikovo družine.
Mislil je na to, ícajkaj mu bo rekel Posečnik, kaj drugi. Po-Posečnik bo sicer vesel, a skrival bo veselje in se držal resno.
sečnik bo sicer vesel, a skrival bo veselje in se držal resno.
Posečnica bo malo ne jokala in mu stregla, kakor bo vedela
in znala. Hlapec bo molčal, morebiti se bo celo grdo držal;
a spoštoval ga bo. Tudi dekle bo molčalo, ker si ne bo
upalo dražiti ga vpriCovpričo Posečnika in Posečnice. In Štefuc
 
— ta bo ponosen na svojo volarsko službo, do katere je
prišel tako zgodaj in na tako lep način . . . Hej, to bo lepo!
 
— Blaže se je čudil, kako da mu je moglo kdaj presedati
življenje vrh Žirovskega vrhá in kako da ga je mogla ob-obvladati nezadovoljnost in mržnja do Posečnikovih ljudij.
O, fata dan, ta trenutek je videl stvari v drugi in lepši lúčiluči
vladati nezadovoljnost in mržnja do PoseCnikovih Ijudij.
O, fa dan, ta trenutek je videl stvari v drugi in lepši lúči
kakor sicer!
 
Ko je prišJa Rotija proti večeru domov, je imel Blaže
vsaj koga, da mu je mogel povedati vse, kar mu je ogre-ogrevalo dušo in mu polnilo srce.
valo dušo in mu polnilo srce.
 
Materi je povedal ves dogodek in ves pogovor s Šte-Štefucem — in tudi o svojem namenu ni molčal.
fucem — in tudi o svojem namenu ni molčal.
 
In kaj bi bil mogel povedati Rotiji veselejšega kakor
to! Saj mu je že sama mislila prigovarjati k Posečniku,
pa se je bálabala, da bi ga ne razdražila. No in sedaj jo je
prehitel Blaže sam.
 
»0O le k Posečniku, Blaže! Nikamor drugam kakor
k Posečniku
 
Razume se, da sta po večerji sedela še dolgo ter go-govorila in ukrepala o Blažetovi sreči.
vorila in ukrepaía o Blažetovi sreči.
 
In ko je naposled prišel Blaže v zidanico, kjer je imel
Vrstica 4.008 ⟶ 3.984:
 
Blažetu se ni dalo spati. Ogrnil se je, odprl okno
in gledal venka)venkaj v mesečno noč.
 
Zadnji krajec je svetil na nebu in lep večer je bil
Vrstica 4.014 ⟶ 3.990:
 
Iz okna se je videlo naravnost na Žirovski vrh. Gozde,
ki so se vlekli proti vrhu, je osvetljeval mešecmesec le za silo.
Na vrhu pa, kjer so gozdi ponehali in se pričeli travníkitravniki iin senožeti tam je izdala mesečna luč; tu se je ločila vsaka
senca, vsako drevesce, ako je stalo na samem. PrávPrav po
 
vrhu najvišje senožeti se je vleklávlekla podolgovata senčnata
 
 
115
 
 
 
in senožeti) tam je izdala mesečna luč; tu se je ločila vsaka
senca, vsako drevesce, ako je stalo na samem. Práv po
vrhu najvišje senožeti se je vleklá podolgovata senčnata
poteza: to je bilo sadno drevje okrog Posečnika. Izmed sence
pa se je nekaj belilo, in to je bila Posečnikova hiša . . .
Blaže je slonel in gledal.
 
Vrstica 4.033 ⟶ 4.001:
Žirovskem vrhu, gori okrog Posečnika.
 
Kako je bilo lepo takó-le ob meseCnihmesečnih večerih tam
gorílgori! Ob takih večerih je Blaže vselej slonel na lini gori
na Posečnikovih svislih, in pozno v noč zrizrl venkaj v pri-prirodo. Kako bi se z veseljem ne spominjal tistih večerov!
rodo. Kako bi se z veseljem ne spominjal tistih večerov!
A najlepše je bilo takrat, kadar je sijal zadnji krajec —
kakor nocoj. Tedaj so vpadali lunini žarki bolj na redko
in napošev. Ob takih prilikah niso osvetljevali predmetov
povse jasno, ampak le bolj v nedoločnih, razmočenih obrisih.ob- In vendar je odsevalo po drevesnih listih, ako je
risih. In vendar je odsevalo po drevesnih listih, ako je
bil zrak miren, ali da vsaj ni pihala burja. Kadar pa je
bilo vetrovno, tedaj so se peresa zibala in tedaj je bilo lepo I!
Seveda — vse kaj bolj posebnega je bilo, pogledati ob takih
prilikah ob rebrih doli proti dolini. Ta se ni majala in
Vrstica 4.050 ⟶ 4.016:
Brodem in še dalje. Sredi po dolini se je plazila reka.
Zdaj pa zdaj je zalesketala v mesečini, in to v daljši ali
v krajšíkrajši progi, kakor je naneslo. Tudi cesto je bilo ločiti,
ki se je vzporedno z reko vila proti mestu; in pogled je
plul za njo daleč tja doli, dokler ni izginila dolina in dokler
se nista reka in cesta izgubili v megli, ki se je počasípočasi dvi-dvigala izmed vasij in gričev ... Dà, to je bil lep prizor ob
gala izmed vasíj in gričev . . . Dá, to je bil lep prizor ob
takih večerih!
 
In nocoj je bil právprav tak večer.
 
Kdo bi tak večer mislil na spanjelspanje! Kdo bi se ne
mudil pri tako lepih spominihlspominih!
 
Blaže je slonel na oknu še dolgo — sam ni vedel
kako dolgo ... Še le ko mu je spanec silil na oči in ko
je začel bití nočnínočni hlad občutljiv, je zapri okno in zlezel
v posteljo.
 
Potem pa so ga ponesieponesle sanje kakor na perotih na
Žirovski vrh — tja gori, kjer se na Posečnikovih svislih
ziblje pajčevina med ožganimi trámovítramovi; tja gori, kjer se
bleskeče drevesno perje ob mesečnih nočeh; tja gori, kjer
živéžive Ijudjeljudje življenje lepo in mirno, še vse lepše in mirnejše
 
8*
 
 
 
116
 
 
 
živé Ijudje življenje lepo in mirno, še vse lepše in mirnejše
 
nego tu spodaj.
 
<center> * * * </center>
*
 
Ne bom vam pravil dalje; ako bi vas zanimal §eše
konec, prosím pojdite in govorite z Blažetom samim. On
še živi — in rad vam bo povedal svojo povest od konca
Vrstica 4.092 ⟶ 4.047:
 
O, Blaže še živi, dasi je minilo od teh dogodkov, ki
sem vam jiiijih pripovedoval, nič manj ko trideset let.
 
Vrh Žirovskega vrhávrha dobite Blažeta še vedno. Če
vas bo kdaj pot pripeljala na Žirovski vrh, le pojdite tam
mimo Posečnika in stavim, da boste naleteli na Blažeta.
V bregu nad potjo bo stal in pasel sedem ovac: tri bele
in štiri črne — in ko boste šli mimo, se bo obrnil in čudeč
se gledal za vami, kakor bi hotel vprašati: »Kako da vas je
pot zanesla sem gori?« In tedaj vam svetujem, da se
ustavite pri njem ter ga nagovorite.
Vrstica 4.105 ⟶ 4.060:
»No, ali pasete?« tako ga vprašajte.
 
In odgovoril vam bo takoj in z najveCjimnajvečjim veseljem:
 
»Pasem, pasem! Tri bele pasem in štiri črne.«
Vrstica 4.113 ⟶ 4.068:
ko bo začel govoriti tudi o sebi. Pripovedoval vam bo na
dolgo in široko svojo povest in povedal približno vse to
in tako, kakor sem vam povedal jaz, samo da §eše bolje.
In ko bo končal tam, kjer sem končal jaz, potem ga iz-izprašujte še dalje:
prašujte še dalje;
 
»Kaj pa sedaj?« — tako mu recite — »ali vas še
kdaj zamika v dolino?«
 
»Kaj vam vse ne pride na mar?« tako vam bo od-odgovoril in vas pogledal z začudenjem; »ali ne vidite, da
govoril in vas pogledal z začudenjem; »ali ne vidíte, da
imam svojo družinico tukaj: tri bele in štiri črne? Ali bi
jih mogel pustiti kar tako? In dolina — ? Ali se ne vidívidi
dolina najlepše raz Žirovski vrh? Rečem vam: vse lepše
kot od blizulblizu! O, rad gledam tja doli, a le od daleč; v
dolino me ne mika . . . Pač! V íiedeljonedeljo grem k maši in
pred mašo se rad ustavim pri družbi tam pod kostanjem.
Zakaj ne — saj so dolinci tudi Ijudjeljudje in ne sovražim jih!
A vendar — po pravici povem — kadar mine maša, tedaj
že zopet rad pohitim sem gori proti Žirovskemu vrhu.
Res, tako jelje!«
 
 
 
»Ali ste bili od tistega čaša vedno pri Posečniku?«
 
•Vedno»Vedno. Kaj sem hotel drugače! Sprva sem slúžilslužil
za malega hlapca, potem za velikega. In ko je Posečnik
umriumrl in se je dekle omožilo, sem bil äeše vedno za hlapca.«
 
»In sedaj?«
Vrstica 4.145 ⟶ 4.096:
»Sedaj sem sam svoj. Pred leti mi je umrla mati
in mi zapustila bajto v grapi in pa nekaj denarja. Bajto
sem prodal; kaj bi počenjal tam doli? Za denárdenar pa sem
si kúpilkupil kôt pri Posečniku in pa tó-le družinico sem si
napravil: tri bele in ätirištiri írnečrne. Pasem in pa v dolino
gledam, kadar je vreme jasno. Kadar je pa megjeno, tedaj
sedim v izbi in si preganjam dolg čas s harmoniko, ki
Vrstica 4.158 ⟶ 4.109:
»Kaj pa France?«
 
sFrance»France . Hm! Tinačeva Marica ga ni hotela.
Dirjal je menda za njo po vsej Ameriki in tako zapravil
denárdenar, kar ga je ímel. Potem pa pravijo, da 5eše dôstojnedostojne
službe ni mogel dobiti. Moral se je udinjati v rudnike,
kakor kdo drug. Domov ni písalpisal nič; mislili sirosmo, da je
že dávnodavno mrtev. A ono leto, ko je nastala v Ameriki
tista velikávelika stávkastavka, sniosmo zvedelí, da on vodi stavko in da
ga zato zasledujejo, in pa da je v nevarnosti za življenje.
Po tistem pa nismo čulíčuli o njem nič več.«
 
Tako vam bo pripovedoval Rotijin Blaže in rad bo
govoril. Vprašajte ga, kar ga hočete, na vse vam bo od-odgovarjal. Samo o Francetu, vam svetujem, ga ne izprašujte
govarjal.veliko; Samozakaj o bratu Francetu, vamBlaže svetujem,še gavedno ne izpraäujtegovori
veliko; zakaj o bratú Francetu Blaže še vedno ne govori
rad.