Črtice (Cankar 1907-09): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
I
Predvečer tistega dne, ko sem se prvikrat napotil v
Ljubljano, je bil zame kakor velika sobota ali sveti večer. Moja otroška mladost ni bila prijazna. Spominjam se do svojega tretjega leta; a če mislim in štejem, naštejem le malo veselih dni.<br /> Morda so moje oči prezgodaj izpregledale, je moje srce prezgodaj dozorelo, tako da sem videl in občutil trpljenje že v tistem času,<br /> ko sije drugim še sama brezmadežna pomlad. Zgodaj sem ugledal materine solze in zgodaj sem jih razumel.▼
Moja otroška mladost ni bila prijazna. Spominjam se
Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo - iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar<br /> mahoma konec vseh skrbi, da se bo to oblačno nebo zjasnilo ne samo nad menoj, temveč nad nami vsemi in nad vsemi blagimi ljudmi.<br /> Tisto noč dolgo nisem mogel zaspati od samih prijetnih misli; in ko sem zaspal, so bile moje sanje svetle in sladke. Prav nič,<br /> niti sence ni bilo v mojem srcu tiste bolečine, ki jo občutijo drugi ob slovesu od rodnega doma in od zgodnje mladosti.▼
▲
▲ Pot v Ljubljano mi je bila kakor potovanje v obljubljeno deželo - iz bridkosti v veselje, iz teme v luč. Zdelo se mi je, da bo kar
Zjutraj sem se vzdramil zelo rano, še preden je sijalo sonce. Hladno jesensko jutro je bilo, nebo so zastirale goste bele megle.<br /> Kar nakratko sem se poslovil od očeta, od bratov in sester, komaj da sem jih pogledal; kajti mislil sem ves čas le na obljubljeno<br /> deželo ter sem gledal, govoril in hodil kakor v lepih sanjah. Nikoli mi niso bile noge tako lahke in poskočne, kakor takrat,<br /> ko sva šla z materjo k vozniku, veseljaškemu starcu, ki je vozil vsaki teden po dvakrat v mesto. Napregal je, ko sva prišla.<br /> Na vozu je sedelo že troje žensk s culami in zavoji, nazadnje pa je prisopla še četrta. »Prostora je za deset ljudi<br /> in več!« je rekel voznik; meni pa se je zdelo, da ga še za štiri ni med vso to ropotijo in brkljarijo, ki je bila<br /> nakopičena med nami; tista ženska, ki je bila prišla poslednja, je imela pred seboj velik kurnik s čivkajočimi piščanci. Jaz sem<br /> sedel na svojo culo, materi pred kolena, in sem gledal proti nebu, v tiste bele megle, ki so se počasi bistrile in razmikale.
Voz je majaje in drdraje zavil na belo, široko cesarsko cesto.
|