V mesečini: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 28:
Iz mraka se je vzdigala svetla noč; nebo se je razgrinjalo in že so sijale zvezde. Sence so temnele, iz sivega mraka se je prikazovalo črno drevje; ob cesti, zmerom bolj beli, so rastle iz sence svetle hiše in v oknih so se vžigale rdeče luči. Popotnik je šepal v lepo šentflorjansko dolino; počasi je hodil, ker se mu ni mudilo nikamor, in je mislil globoke misli.
 
»Žalostno in dolgočasno je dandanes življenje Zlodeja. Kaj početi? V lenobi in brezplodnem premišljevanju tako dolgi dnevi. Kar je bilo treba opraviti, je opravljeno; noben služabnik satanov bi ne pohujšali, in na Hada cvetoččihcvetočih livadah ni več prostora za debele ljudi, za krčmarje, župnike in zaslužene redoljube. Bilo bi komaj, da bi Zlodej sam učil človeštvo čednosti in dopadljivega ravnanja. Greh se je preobjedel lastne masti in sega v hropeči sitnosti po grenki medicini poštenja, ker bi drugače izgubil oblast slast in tek. O, kje so časi, ko smo šepali suhi devici Čednosti zapeljive besede v sramežljivo uho in je povešala oči in zardevala od trepetajočega poželenja! Zredila se je, nič več ne poveša oči in Zlodej sam bi zardel pred staro dovodnico. Ni več radosti med ljudmi; zmrzel in plah stojim med njimi, kakor spoznavavec med grešniki, in želim si od srca, da bi zaduhal od daleč rožico nekdanje čednosti. Vlekel sem nekoč v potu obraza koselj pohujšanja; zdaj mi še zadaj ni treba porivati in komaj ga odhajam s to šepavo nogo.
Gledal je po dolini in zmerom bolj žalosten je bil njegov obraz.
 
Vrstica 44:
 
Tam sta sedela ob tistem času Tone, lepi sin županov, in Mana, lepa štacunarjeva hči. Oba mlada, vsa solzna in ihteča.
 
»Pripravi se, Manca; še nocoj je treba, da nastpivanastopiva to težko pot. Saj ni mogoče, da bi prenašala na svetu toliko trpljenja in bridkosti.«
 
»Še nocoj! Kamor pojdeš, pojdem s tabo.«
Vrstica 54 ⟶ 55:
»Verujem.«
 
»tudiTudi jaz verujem, Manca, in tako mislim, da se najine roke nikoli ne bodo ločile; s sklenjenimi prsti, roko v roki, bova stopila pred Boga, sodnika. Milosten je in njegovo oko ne bo neprijazno, ko bo pogledal v najina srca.«
 
»Usmilil se bo najine prošnje.«
 
Vrstica 97 ⟶ 99:
In takoj mu je odgovoril Tone.
 
»Nič upanja ni več. Moj oče je začaran, uročen. Nikoli nisem verjela v coprnicecopernice, zdaj verujem. Mlinarica ga je uročila, dala mu je pijačo, ki mu je zmotila glavo in srce. Mlinarica je lepa ženska, vse copernice so lepe. In hudobna, kakor so hudobne vse copernice. Huda mačeha bi mi bila, ali potrpel bi vse in bi ne rekel nič in še molil bi zanjo, samo da bi mi pustila tebe. Kaj ji je na poti najina ljubezen? Copernicam je ljubezen veliki greh pred poglavarjem; nič drugače ne more biti. Kaj si ji storila ti in kaj sem ji storil jaz? Pravi, da imam uročne oči in o tebi govori copernica tako nekrščansko, da ti še povedati nočem. V veži, ko je bila tema, je hotela nekoč, da bi jo poljubil, jaz pa nisem hotel. Zato me ne mara. In ženiti se ne smem, ker bi rada sama gospodovala in županila; mislim, da bi mi dala komaj vode in kruha. Nič upanja ni, Manca! Kdo bi se vojskoval s copernicami?«
 
»Kovaška pravi, da jo je videla lani na kresni večer, kako je jahala na brezovi metli nad poljem ter švignila čez gozd.«
 
»Lahko, da jo je videla. Koliko moških je že uročila, Bog se usmili; najbrž po zapovedi satanovi. Kaj niso zalotili celo cerkovnika, ki je drugače pobožen človek, ko je lezel zjutraj po lestvici, bos in golorok, iz njenega okna? Žalost in sramota je, da se gode take reči na svetu. Toda sami naj odgovarjajo grešniki pred Bogom; midva pa nisva grešnika, najina duša ni obremenjena in vendar se je tako zgodilo, kakor da trpiva hudo kazen za vse grehe šentflorjanske doline. Zato bova stopila z vedrim obrazom pred sodnika, oni pa, ki so debeli in srečni v svojem grehu, bodo trepetali. Nič se ne boj, manca; samo še to kratko uro trpljenja, nato pa večna radost. Copernice in njih hlapci naj ostanejo, kjer so; midva bova gledala nanje iznad zvezd in bova srećnasrečna. – Mesec se je prikazal; čas je, Manca!«
 
Velik in rdeč se je prikazal mesec nad črnim poljem, ves še mrzel in brez žarkov; vzdigal se je hitro in zvezde so bežale.
 
Manca in Tone sta vstala, tesno oklenjena sta šla preko vrta, utonila sta v senci jablan in daleč v temi so zaškripale duri v plotu.
 
Tudi Zlodej je vstal in se je preleknil, ker mu je bila zaspala šepava noga.
 
Vrstica 120 ⟶ 123:
In nič manj osorno niso gledali poštar in dacar in vsi drugi rodoljubni gostje, celo učitelj Šviligoj je zavzdihnil natihoma, ko je izpraznil kozarec.
 
To se je pripetilo, da je prišlo pohujšanje v šentflorjansko dolino. ZaplejivecZapeljivec ne izbira ne kraja ne ljudi, temveč plane iz zasede, kakor požrešna zver in napade prvega, ki pride mimo. Ne vpraša, kako je človeku ime in če je iz dobre hiše, tudi ne vpraša po gruntu, stanu, časteh in zaslugah; in celo pred županskim stolom se ne ustavi.
 
Župan pa je zbral svoje misli in je izpregovoril.
Vrstica 156 ⟶ 159:
Zlodej pa se je vzradostil.
 
»Torej ti si tukaj, fant moj ljubljeni, Dioniz? Zato mi je zadišalo tako prijetno, ko sem stal na hribu. Kaj te je privedlo, o Dioniz, v te kraje, ki niso zate? Rade bi te že ugledale moje oči.«
 
Kaj te je privedlo, o Dioniz, v te kraje, ki niso zate? Rade bi te že ugledale moje oči.«
 
»Poslušajte ter se pokrižajte, če ste kristjani!« se je razsrdil dacar slovesno. »Ta malopridni človek malopridnega imena se je priklatil v našo lepo šentflorjansko dolino. Počemu je prišel? Zato je prišel, da bi zasejal v to dolino šentflorjansko ljuljiko greha in nečistosti. V tisti kajžu na hribu, kjer se je ubrložil in ki se gode reči, ki jih spodoben jezik ne more dopovedati. Zakaj Antikrist ni prišel sam, temveč privlekel je s seboj svojo priležnico. Ljudje, ime ji je Hiacinta.«
Vrstica 166 ⟶ 167:
Zlodej pa se je hudo vzradostil.
 
»kajKaj tudi ti si tukaj, sladka Hiacnita, mojega srca veselje, luč mojih oči? Zato mi je zadišalo tako čez vse prijetno, ko sem stal na hribu. Sladka Hiacinta, kaj te je rpivedloprivedlo v te kraje, ki so zate tako malo, kakor slana in mraz za tvojo nežno botrico?«
 
»Ljudje, ne maram si oskruniti jezika, da bi govoril o tistih rečeh, ki se gode na hribu. Snoči je šel tam mimo pijanec, Bog vedi kakšna izkušnjava ga je bila zapihala na taka pota; šel je mimo, pogledal je, pijanec, v svoji neumnosti skozi okno, ki je bilo svetlo in odprto, in se je tako grozno prestrašil, da se je mahoma streznil, se prekrižal ter planil nizdol tako jadrno, da se je drevje lomilo za njim.«
Vrstica 174 ⟶ 175:
»Ne govorimo, ljudje krščanski, ne govorimo! Ampak če preudarim te reči. Vam lahko rečem, da so se igrali v Sodomi in Gomori slepe miši. Lasje se ježe človeku, kadar pomisli, da je doletelo kaj takega to lepo dolino šentflorjansko. Zgodi se lahko, da se Bog ne bo ozrl ne na desno in ne na levo in da ne bo izbiral dopadljivih družin ter jim pokazal po rešitve, kadar pošlje zasluženo kazen. Povem vam naravnost, da me je strah.«
 
Zlodej se je nejevoljno namrgodil in je pljunil na tla.
 
»Kako ti govori! Satana samega bi prekanil, da mu ne gleda greh iz golih oči. In vendar je skoro prijetno poslušati, kako visoko je povzdignil umetnost laži in hinavščine. Da je bil rojen pod ugodno zvezdo, bi bil danes narodov vodnik in slaven rodoljub. Pljunil bi predenj in okljub temu je vreden občudovanja in sočutja.«
Vrstica 184 ⟶ 185:
»Kdo? Kaj ni moj posel in moja dolžnost, da se brigam za prebivavce te lepe doline in za njih početje? Ti sediš doma in paseš lenobo in se rediš, zato ne moreš vedeti, koliko jajc je znesla Drmaškova koklja. Le požri očitek, ki si ga mislil izgolčiti, posebno zdaj, ko se gre za blagor doline in nas vseh in za dobro letino!«
 
»Ne laže se!« je pomislil Zlodej. »Ni je na svetu bolj opravljive babe od tega dacarja. Če je okno še bolj zapaženo, on vidi skozenj. Da je bil rojen pod ugodno zvezdo, bi bil tudi lahko imeniten pisatelj: ne vidi samo stvari, ki ga nič ne brigajo, temveč ceni in tehta jih tudi glede lepote in koristi ter prevrne naposled njih ceno in težo po ceniku in tehtnici svoje malopridnosti. Škoda!«
 
Župan je izpregovoril s tihim glasom in ves zamišlenzamišljen, kakor da se je bil zdramil iz sanj.
Škoda!«
 
Župan je izpregovoril s tihim glasom in ves zamišlen, kakor da se je bil zdramil iz sanj.
 
»Tista ženska, ki jo je bil Antikrist privlekel s seboj, praviš, dacar, da je vlačuga in vseh nečistosti polna?«
Vrstica 200 ⟶ 199:
Dacar je izpil in je vstal.
 
»Res, pozno je že in ne spodobi se krščanskmeukrščanskemu človekičloveku, da bi posedal v krčmi do kasne noči.«
 
In je šel.
Vrstica 216 ⟶ 215:
Zašumel je potok ob cesti, izza črnih vrb se je zasvetil mlin; pravkar se je bila izlila mesečina nanj in ga vsega pozlatila. Zlodej se je ozrl na okno; odprto je bilo in izba je bila svetla.
 
»Tako služita greh in malopridnost dopadljivemu početju!« se je nasmehnil. Osleparjen je naposled nečistež in sebičnež. Po svoji volji, je mislil, da si je ustvaril svet, in sebi v prilog. Zgodilo pa se je baš narobe: svet, ki je čednost, si ga je bil ustvaril, falota, v svojo korist. Kako zelo bi se načudil zaslužni rodoljub, če bi zvedel, da je njegovo nehanje zares služilo narodu! – No, mlinarica ni napačna ženska in Zlodeju, dasi se je postaral, še ni oledenela kri . . .

»Kaj?«
 
Odkril se je in povohal po zraku. Njegov obraz je bil v mesečini rumen kakor od voska.
Vrstica 226 ⟶ 227:
Zlodej je stal in poslušal.
 
»Ne boj se, HacientaHiacinta! – O prijatelj moj kozjebradi, koderkoli hodiš po svojih malopridnih poteh: stoj, ozri se in poslušaj in ubogaj! Nad črnim poljem se vzdignil mesec in komaj je z zaspanimi očmi pogledal na dolino šentflorjansko, so zašumeli bori in iz mraka zavzdihnila je zdramljena bolest, iz ranjene ljubezni prerojena. Ob oknu sva slonela; Hiacinta (ki ti sporoča lep pozdrav) in jaz. In njeno srce, vseh sladkosti polno in lepih čednosti, je vztrepetalo in njen obraz, tako neskončno bel, da so v primeri z nji vse lilije na svetu sami črni tulipani, pomisli, ta obraz je prebledel! Ne mudi se, ne premišljuj, ne čakaj, ne stoj! Za boga, že je padla rosa, na teh oči nebesa, angelji, ki jih je v njih sedmero legijonov, beže pred to povodnjo, solnce blago, ki sije v njih, se skriva za oblake trepalnic orošenih. O prijatelj, še ta večer, to uro še, ta hip ukaži vetru in ukaži borom in mescu, zvezdam, rožam, lilijam, vsem kreaturam zemlje in nebes in te doline lepe šentflorjanske, da zapojo takoj veselo pesem, veselo-sladko pesem svatovsko na večjo čast kraljice Hiacinte!- Napoti se, prikaži se, kjer si!«
 
»O mladost!« je vzdihnil Zlodej in se je nasmehnil sočutno. »Kaj nisi že dovolj sveta preromal, Dioniz? Ne še okusil dovolj bridkosti? Ne še občutil dovolj udarcev? Star in razoran je že tvoj obraz, tvoje oči so že mlačne in roke se ti tresejo - stopi v pokoj in uživaj penzijo, kakor star igravec, ki ogleduje s krmežljavimi očmi oprašene vence na steni in je slaven. Blizu je že tvoj čas in kmalu pride ura, ko se bo treba odločiti: ali vrv, ali slavna onemoglost. Odloči se za poslednje, Dioniz, za poslednje se odloči! Koliko je slavnih penzionistiov v teh lepih krajih, in vsi so češčeni! Nekateri so še v najboljših letih, lasje jim še niso osiveli, roke se jim še ne tresejo, ozirajo se celo še po ženskah. Poznal sem nekoga, ki mu je bilo komaj dvajset let, pa je bil že slaven penzionist. Tak zrak je tukaj v teh lepih krajih, da človeku čudo hitro izsesa in izsuši mozeg in mladost; komaj si bil nastavil kozarec, pa je že prazen, in tvoje neumne oči se čudijo. Nič škode, nič žalosti! Prijetno je življenje penzijonista. Ljudje ga ljubijo, kakor ga niso ljubili prej nikoli, in časte njegovo onemoglost, kakor niso mogle njegove moči nikoli častili.Zakaj zobje so mu otopeli, škrbast je in len in komoden, ne grize več in komaj da še včasih zalaja, če mu je češčenja premalo. Kmalu, kmalu, o Dioniz, bo ta lepa dolindolina ašentflorjanskašentflorjanska dolina, dolina rejenih penzionistov in takrat napoči paradiž. Tudi tebi bodo zobje oškrbeli in stopil boš s hriba!«
 
»Ne mudi se, ne premišljuj, ne čakaj, ne stoj! ...«
Vrstica 257 ⟶ 258:
»Ne poznam te, gospod, ampak zdi se mi, da sem te že videla nekoč, ali pa se mi je le sanjalo o tebi. Bodi mi pozdravljen, sedi in večerjaj z mano!«
 
Zlodej jo je naprej poljubil na lepa, rdeča lica, nato jo je prijel za roko ter jo povedel k mizi. Očitno mu je bila mlinarica zelo pogodi, kar ni bilo popolnoma nič čudno. Niti sence sentimentalnosti in poezije ni bilo na njej, zato pa toliko več vedrega življenja in kadar je pogledal v njene rjave oči, kakor da se je napil močnega vina, in zavriskal bi sredi ceste, sebi v nečast in dolini šentforjanski v pohujšanje.
 
»Poznaš me, lepa mlinarica! Nisi me videla samo v sanjah, srečala si me že mnogoterikrat in v mislih sem blbil zmerom pri tebi. Še en poljub, devica, nato pa mi natoči, zakaj žejen sem!«
 
In Zlodej je pil. Ko je napol zatisnil drobne oči in se mu je razlila po rumenih licih blaženost uživanja, se je zazdelo mlinarici, da ga je bila resnično že videla, natanko takega, kakor je bil v tem trenutku: oči napol zastisnjene, na rumenih licih blaženost uživanja. Spoznala je tudi njegovo obleko; črno na hrbtu in na komolcih nekoliko ogoljeno sukno, ozke hlače, visoki cilinder s privihanimi krajci.
Vrstica 267 ⟶ 268:
Zlodej si je obliznil ustnice, nato se je pomeknil bliže k mlinarici ter jo je objel okoli vratu.
 
»Zdaj pa se malo pogovoriva, ko sva tako lepo sama! Ali si že ugenilauganila, kdo sem? Zlodej mi je ime.«
 
Mlinarica se je zvonko zasmejala.
Vrstica 277 ⟶ 278:
»Kako si uganil mojo misel?«
 
»Uganil sem tvoje misli, ko sem bil sto ur hoda od tebe, pa jih ne bi uganil, ko si v mojem naročju? Ne, ljubica, jaz smesem veliki gospod in moje posestvo je večje in večje in lepše od cesarjevega. V tem črnem fraku hodim po svetu samo iz ponnižnostiponižnosti in pa zategalj, ker se mi njaboljnajbolj poda. Nocoj sem prišel k tebi, kakor sem nameraval že zdavnjazdavnaj. Zato sem prišel k tebi, lepa mlinarica, da te vzamem na svoj dom.«
 
Mlinarica se je hudo začudila, toda veseli je bilo njeno srce.
Vrstica 287 ⟶ 288:
»O ženska, o zvestoba! In šele včeraj si je nataknila poročno obleko! Lahko je služiti tvojim ukanam, Dioniz!«
 
»Ne, mlinarica, čakati ni mogoče; tako veliko je moje koprnenje! Uzpijva to vino, pa na pot! – Resnično, srce moje, zelo sem hrepenel po tebi! In kako natanko sem vedel, da pojdeš z mano, če ti porečem! Kaj pa tebi ta lepa dolina šentflorjanska? Tvoja rdeča lica, tvoje vesele oči, tvoje srce, ki je polno ljubezni – kaj bi s tem blagom, kjer kupcev ni? Tihotapiti je treba z njim, ob gluhi polnočni uri, z opreznimi koraki, plahimi očmi; in podnevi se ne poznata več branjevka in kupec, ki sta mešetarila do zore. Ali te ni sram? Pojdi, mlinarica, v tiste kraje, kjer boš prodajala svoje blago ob belem dnevi, s častjo in slavo in stoterim dobičkom!«
 
Navdušil se je bil Zlodej in mlinarica ga je poslušala z zamaknjenimi očmi.
Vrstica 300 ⟶ 301:
 
Urno se je oblekla lepa mlinarica, prepasala si je srebrn pas, čipkasto ruto si je ovila okoli glave, ogrnila si je teman plašč.
 
»Pripravljen sem, gospod!«
 
Vrstica 310 ⟶ 312:
»Kako lepa je noč!« je vzdihnila mlinarica in se je privila tesno k njemu. Zlodej se je sklonil in jo je poljubil na lice.
 
Ob gozdni stezi, na prostrani jasi, visoko nad temnimi bori je stala samotna nizka koča. Vsa jasa se je čudovito svetilavsvetila v mesečini, nebo je odsevalo na njej kakor v vodi. Tudi koča sama se je svetila v žarki svetlobi, kakor luč, prižgana nad dolino šentflorjansko. Pod kočo se je razprostiral gozda šumeči mrak daleč do obzorja v trepetajoččotrepetajočo mesečino. In tam pod mrakom, jasna in razločna kakor na dlani, se je svetila dolina šentflorjanska. Hiše so čudno majhne, kakor otroške igrače, in čudno blizu, da bi iztegnil človek roko ter jih pokril z dlanjo. Neizmerno nebo, svetlo, veselo, lepe sanje sanjajoče, se je bočilo nad božjo zemljo; tutam se je zalesketala zvezda; njena plaha, trepetajoča luč je prodrla komaj iz vesoljne svetlobe.
 
Ob gozdni stezi, na prostrani jasi, visoko nad temnimi bori je stala samotna nizka koča. Vsa jasa se je čudovito svetilav mesečini, nebo je odsevalo na njej kakor v vodi. Tudi koča sama se je svetila v žarki svetlobi, kakor luč, prižgana nad dolino šentflorjansko. Pod kočo se je razprostiral gozda šumeči mrak daleč do obzorja v trepetajoččo mesečino. In tam pod mrakom, jasna in razločna kakor na dlani, se je svetila dolina šentflorjanska. Hiše so čudno majhne, kakor otroške igrače, in čudno blizu, da bi iztegnil človek roko ter jih pokril z dlanjo. Neizmerno nebo, svetlo, veselo, lepe sanje sanjajoče, se je bočilo nad božjo zemljo; tutam se je zalesketala zvezda; njena plaha, trepetajoča luč je prodrla komaj iz vesoljne svetlobe.
 
Ob oknu sta slonela, obraz ob obrazu; mesec jima je sijal v lica, svetila so se kakor prozorna, oči pa so bile globoke in temne. Vsa izba je bila polna mesečine. In iz mraka so stopali v belo svetlobo čudno lepi, beli obrazi, vsi enaki in vsi podobni čudno lepemu, belemu obrazu, ki je slonel ob oknu. Stopali so iz pozlačenih okvirjev, smehljali so se in gledali plaho z velikimi, začudenimi očmi.
 
Molčala sta dolgo in sta gledala v nebo - kakor s strme visočine v morje; obšla ju je sladka omotica, srce se je širilo, misli so bežale. Zapihal je veter in je zdramil gozd in Dioniza in Hiacinto.
 
<center>Hiacinta.</center>