V mesečini: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 322:
To, Dioniz, je tvoja domovina!- O, Dioniz, kako čudno se mi zdi, da vidim resnično, z odprtimi, bdečimi očmi pred sabo to lepoto! Ali se še spominjaš, ko sva se izprehajalo v Salonu po dolgij, brezkončnih galerijah portretov, pokrajin in golih žensk? Ljubila sem tiste pokrajine in sladko mi je bilo pri srcu, ko sem jih gledala, toda zdelo se mi je, da niso resnične, temveč da so se porodile v domišliji umetnikovi tako kakor Suzana in Kleopatra in "razrušena bastilija". Kje je sijal tak mesec in kje je rastlo tako drevje in kje so dišale take cvetice? - Glej, in vendar je vse to resnično in življenje ne živi samo v gorečem prahu mestnih ulic in tesnih mansardah. Toda, povej mi, ali nuisi le sanje? Ali ni oživela samo slika umetnikova ter se izlila iz okvirja in al nisem jaz sama, kadar stojim ob oknu v tej beli obleki, samo tvoja domišlija, prav tako, kakor moji portreti na stenah, ki si jih ustvaril po moji podobi in ki žive vendar zdaj življenje zase?
 
<center> Dioniz.</center>
 
Kaj je domišlija in kaj je resnica? Pijane oči umetnika in zaljubljenca ne razločijo meje. Ali živiš bolj živo življenje nego tvoj portret v okvirju? O Hiacinta, morda bova umrla nekoč obadva, v portretu pa bo živela tvoja lepota in moja ljubezen, to se pravi življenje naju obeh, bolj živo in bolj resnično, nego je danes. - Glej, Hiacinta, v to lepoto! Še mesecx dni, in utopila se bo v sivi megli, umrla bo. Toda nikdar ni bila tako lepa in nikdar ni bolj živela, nego bo živela v tvojem srcu in v tvojem koprnenju. kaj je resnica? Ah, Hiacinta, kar vidiš in kar si, je slaboten simbol, nerazločna senca!
 
<code>Hiacinta.</code>
Če si mi pričaral to lepoto pred oči, oživi jo! Zakaj mrtva je; molči, da me je strah. Mesec plava, tako svetal, in molči; ne gane se to temno drevje, dolina tam je kakor začarana, ne vzdigne se glas in strah me je. Pokaži mi vesel obraz; umetnik si, ustvari brž prijazno štafažo!