V mesečini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 699:
„Da jo je Zlodej vzel."
„Prekanjen si, poštar, ampak premalo si prekanjen. Jaz sem ga videl, tistega Zlodeja, ko sem bil zadnjič v Ljubljani. Škric je, naočnike nosi, lepodišeče cigare kadi, za babnicami hodi in denarja ima kakor pečka."
„Pijan si, dacar!"
Dacar se je zvrnil na klop in je zaspal, poštar se je zvrnil poleg njega. To je bilo tisti dan, ko je stopal v hrib stari in nadložni pismonoša. Veliko pismo je nosil s seboj, debelo zapečateno. Popil je bil na svatbi, ko je šel mimo, bokal vina, učitelj Šviligoj pa mu je izročil veliko pismo, debelo zapečateno. „Nesi ga," je rekel, „nesi ga in nikar ga ne izgubi!" Nato so mu pali naočniki na tla in tudi sam se je zgrudil.
„Nesi! Nesi!" je govoril nadložni pismonoša.
zdelo se mu je, da sije mesec. Šel je, šel, prišel na jaso, stopil pred hišo, pred duri.
„Odprite!"
In glej, duri so bile odprte. Toda veža je bila prazna, prazna je bila izba, človeka nikjer.
„Oglasite se!"
Glasu ni bilo. Zamolklo so odmevale prazne stene. Pismonoša je legel na tla in je zaspal.
I.
Pri Sv. Roku je odbilo polnoči. Po ulicah so motno brlele svetiljke, okoli njih so plesale goste, velike snežinke. Tlak je bil umazan, sneg se je tajal ob njem in pod kapom so se poznali sledovi stopinj. Okoli vogalov je semtertja zavriščala
burja. Bežala je sama pred seboj ... Tačas se je nenadoma zbudil iz nemirnega spanja gospod Volec. Sklonil se je kvišku in se je podprl z rokami. Njegove majhne oči so izstopile iz jamic, strmele so v kot. Glava se je nekoliko nagnila, ustnice so
trepetale. Prisluškaval je.
„Ali ne hodi zopet? ... Bos je, in njegove stopinje so rahle ... Ali čul sem jih vendar," je pomislil Volec. Zaškripala so tla, zazibala so se komaj čutno. Kakor bi mu kdo izpodnesel roke, tako je padel gospod Volec v blazine. Zamižal je, a njegova ušesa so bila napeta, čula so vsako stopinjo. Stopinje pa so se bližale njegovi postelji, tihe, bose stopinje. In tla so škripala, komaj čutno so se zibala. Gospod Volec je preplašeno zopet odprl oči. Iztegnil je roke pred sebe. Hotel se je braniti.
„Milost! ... Čemu me preganjaš? ... Sam si bil kriv, moje roke so nedolžne!" A okoli njega je hodilo, bližalo se je vedno bolj.
Mrzel pot je oblil čelo gospodu Volcu.
„Pusti me! ... Beži! ..."
Stokal je starec, srce, se mu je treslo v prsih, redki sivi lasje so se jezili. Nočna svetiljka ob postelji je vzplapolala. Nekdo jo je hotel ugasniti.
„Pusti mi luč! .
Luč pa je vnovič vztrepetala, zazibal se je plamen kakor ob močnem prepihu.
„Ali ne veš, da ne morem živeti brez luči? ... Usmili se!" je tarnal starec in iztegnil roko proti luči. Stopinje so se začule prav tik postelje, starec je preplašen umeknil roko.
„Ali me hočeš zadaviti?" je viknil hripavo. „Saj nisem kriv, dobro veš, da nisem kriv! Ali sem ti jaz potisnil revolver v roko? — Lažeš! Jaz nisem kriv!"
Luč je v tem hipu nenadoma ugasnila. Črna tema je nastala v sobi. Bose stopinje so se oddaljevale, tla so škripala in so se zibala. V kotu so se stopinje zopet obrnile in neznanec je stopal vnovič proti postelji. Starec se je tresel, ni se upal dvigniti, da bi prižgal luč.
„In še za mašo sem bil dal te dni, da bi tvoja duša našla večni mir. A zato me preganjaš in mučiš ponoči! Ali je to hvaležnost? ... Pusti me samega, beži!"
Burja je zunaj zatulila in na okno je zaškropilo.
„Huj, kako je hudo!" je zavpil starec ter skočil s postelje. Začel je iskati vžigalic. Na nočno omaro jih je bil položil snoči. Njegova roka pa je pretipala vse okoli in okoli, toda vžigalic ni bilo.
„Padle so gotovo na tla," si je dejal in se sklonil. Res, vžigalice so bile na tleh. Željno jih je pograbil in se dvignil. Toda z glavo je zadel ob kameniti rob nočne omarice in skoraj se je onesvestil. Zaječal
je ... stopinje je začul prav tik sebe. Roka mu je odrevenela, ni je mogel premekniti.
„In tvoji hčeri sem tudi včeraj pomagal. Glej, skoro bosa je bila in napol naga. Rumena je bila njena polt in lakota ji je gledala iz oči. Morda bi bila ostala kje za plotom, da ji ni priskočila na pomoč moja darežljiva roka. Morda bi bila morala prodati svojo mladost, da je nisem dvignil jaz. In zato me nadleguješ, zato mi zastrupljaš noči, da se vlačijo mimo mene kakor neskončna, temna večnost? Pusti me in beži!"
Starec je vzdihnil globoko in nekoliko mu je odleglo. S tresočo roko je prižigal luč.
„Eh, pozabil sem snoči, da bi nalil olja," je dejal, ko se je zasvetila vžigalica. „Zato je ugasnila. Glej, po nepotrebnem sem te obdolžil."
Izkušal se je nasmejati, a njegov glas je bil čudno votel in hripav.
„In vendar je napolnjena z oljem," je dejal, ko se je zasvetilo drugič.
Stisnilo ga je zopet nekaj v notranjosti in preplašeno se je ozrl. Stopinje so odmevale po sobi semintja.
Vzplamtela je zopet luč, starec je zlezel v posteljo. Zagrnil se je čez glavo in se prekrižal. Težko je dihal, njegovo telo se je krčilo in vilo ... Polagoma, prav polagoma so se proti jutru oddaljevale bose stopinje. Starcu pa je legel tačas spanec
na oči. Zunaj se je že delal dan, snežilo je in vozovi so zaropotali po ulicah ...
*
Komaj je vlačil Volec noge za seboj, ko je stopal ob palici po mestnem tlaku proti svoji navadni gostilni, kjer je zajtrkoval skoro sleherni dan. Njegov hrbet je bil upognjen, njegovo telo je bilo trudno in izmučeno. Moral je semintja postajati, da je ujel sapo, ki mu je uhajala. Palica se mu je tresla v roki, včasi je izpodrsnila ob opolzlem tlaku. Njegovo oko je begalo nemirno po mimoidočih ter opazovalo obraze, ki so ga srečavali. Videti je bilo, kakor bi iskalo nekoga, kakor bi hrepenelo po njem, da ga vidi. A ni ga bilo!
„Ponoči zopet pride," mu je dejalo nekaj, in starec se je ustrašil tega glasu.
„Prav gotovo pride! Takoj pride, ko odbije ura pri Sv. Roku polnoči ..."
Starec se je zavil tesneje v svoj plašč ter oprezno stopal dalje. Stresel je z glavo, hotel se je otresti takšnih misli.
Nekdo ga je pozdravil.
„Dober dan, gospod Volec! Ah, še tako čvrsti in zdravi! No, to je lepo. Čestitam Vam!"
Odšel je dalje, a starec se je ustavil ter gledal za njim.
„Kdo je to?" je pomislil. „Nisem ga še videl, a on me pozdravlja. Sitno je to, ako človeka poznajo vsi ..."
Na gostilniškem pragu ga je pozdravila natakarica, mlada, brhka punca.
„Dober dan, gospod Volec, nekam pozni ste danes. Drugi so že vsi notri."
„Vsi? Kdo vsi?"
Starec je bil zamišljen, ni se mogel spomniti, kdo so ti vsi.
„Ali me poznajo, dekle?"
„Seveda Vas poznajo," se je zasmejala natakarica. „Kaj bi Vas ne poznali? Kako čudni ste danes, gospod Volec!"
Pogledal jo je v obraz in takoj se je spomnil, kje da je. Preložil je palico čez prag in stopal mimo natakarice v sobo ...
Pri okrogli mizi v kotu so sedeli trije gostje. Sivi so že bili vsi trije in plešasti. Privzdignili so glave, ko je vstopil Volec in s kimanjem so ga pozdravili.
„Danes ste jo pa dolgo potegnili, gospod Volec," je rekel penzijonist Gabrovec, ko je Volec odložil klobuk in prisedel.
„Eh, blagor mu, kdor lahko dobro in dolgo spi," je pristavil trgovec Šiška. „Jaz na priliko že osem noči skoro ne zatisnem očesa. Včasi sem zaspal vsaj proti jutru nekoliko, a zdaj je minilo še to."
„Kaj boš, Šiška, spokori se in ne odiraj ljudi, pa
boš zopet lehko spal," se je oglasil upokojeni profesor
| |||