Ure kralja Mina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 394:
 
»Ne vem, če se bo obnesla,« je dvomeče rekel Urarček. »A lahko poskusiva, veličanstvo! Kar se mene tiče, bodo zjutraj vse ure tekle po novem, upočasnjenem voznem redu!«
 
Natanko tako se je tudi zgodilo. Ko se je kralj drugo jutro prebudil, so vse ure v njegovem kraljestvu tekle po novem voznem redu, kot je bil napovedal Urarček. Tekle so s prepolovljenimi pljuči, v prepolovljenem tiktaku …
 
Kralj Min je zadovoljno prisluškoval novim tiktakastim glasovom in se veselil bistroumne pasti za čas.
 
»Uspelo ti je Urarček!« je trepljal Urarčka po ramenih. »Ah, urce, urce!« je vzdihoval. »Kako sladko zveni v ušesih vaš prepolovljeni ti-ik, ta-ak …! Še slišim, kako mi doteka čas! Čisto nov, novcat čas!«
 
»Novi čas je čas, ki še ni pritekel do nas, veličanstvo!« je v dvomu dejal Urarček in preizkušal bitje ur. Za vsak slučaj, da ne bi bilo kaj narobe!
 
Druga za drugo so se oglasile ure v kraljevi sobani in zadingdongale, zabimbale, zabimbamale in zakukale muziko svojih prepolovljenih pljuč: bi-im, ba-am, di-ing, do-ong, kuu-kuu …!
 
»Tako je prav – po novem, urice!« se je veselil kralj, hodil od ure do ure ter si nabiral čas. Le takrat, ko se je znašel pred peščeno uro, se mu je obraz znova za trenutek pomračil, kajti pesek ga je zmeraj spomnil na minevanje.
 
»Ssssssss! Kar trese me! Slika kot kača sredi puščavskega peska! Prava sreča, da si ji upočasnil drsenje, Urarček! Prava sreča, da si polenil vse ure! Res si mojster, Urarček! Bravo, mojster! Bravo, urce! Saj ste pravzaprav čisto prijazne, krotke časotepkice!« je razneženo besedičil. »Kadar ne tiktakate po svoje!« je strogo dodal.
 
»Ure nikoli ne tiktakajo po svoje, veličanstvo!«
 
»Jasno, Urarček! Hotel sem reči, kadar tiktakate po moje! Urce! Kadar mi takole dobrotljivo tiktakcate čas! No, Urarček, se je past za čas zaprla ali ne?!«
 
»Zaprla že, veličanstvo …! Ali pa se je vanjo ujela tudi vaša divjad, tega pa žal ne vemo!«
»Seveda vemo!« je zmagoslavno vzkliknil kralj. »Urce vendar tiktakajo počasneje, čas pa se nabira … in zastaja v kraljevi pasti za čas! Z vsakim ti-ikga je vse ve-eč, z vsakim ta-ak je strah odve-eč!« je globoko zajemal sapo. »Ah, končno lahko brez skrbi zadiham v upočasnjeni čas! Ti-ik, ta-ak, ti-ik, ta-ak! Se že polnim s časom, s sladkim, podarjenim časom tvojih ukročenih uric, Urarček!« je trepljal Urarčka po ramenih.
 
»Me veseli, veličanstvo, če sem vam lahko kaj pomagal! Ure so včasih prava nadloga, to sam dobro vem, ko jim škrebljam po trebuhih! Čas pa je še večja! Še kocine mu ne moreš izdreti, kaj šele, da bi mu utegnil pregledati trebuh!«
 
»Pa sva ga vseeno ukanila, Urarček! In zagotovo mu bova izdrla vsaj nekaj sivih kocin iz moje brade! Zdaj, ko teče počasneje! Celo hrbet mu bova utegnila pogladiti!«
 
»Ure so ure, veličanstvo. Čas pa je čas. Čas te ne počaka, četudi ure počasneje tiktakajo! Čas čaka, da mineš, potem neha teči!«
 
»Ti si pa res pravi nejeverni Urarček! In ravno zdaj, ko nama vse leti točno kot urca! Zapomni si, kar je bilo, je bilo! Zdaj pa je cel ti-ik, ta-ak drugače!« Kralj je zadovoljno lopnil Urarčka po rami in poplesovaje po sobi na vse grlo zapel:
 
 
 
»V pesti – pasti čas stoji,
 
kot začaran piš lebdi,
 
že mu rahlo puščam kri,
 
malce prerahljam kosti!
 
 
 
Hahaha …! Pa sem ga! zdaj si pa res zasluživa zajtrk, Urarček!« je razigrano dejal in pri priči naročil kraljevski zajtrk.
 
»Glejte, da bo imel kruh debel, zlato rumen jajčni namaz …! Brez tega ni nič! Hahaha, Urarček, zlat jajčni namaz čez najin ukročeni čas! Ni slabo, kaj?!«
 
»Mmmm, kar se jajčnega namaza tiče …, nisem imel nikoli ničesar pripomniti, veličanstvo!« je spoštljivo rekel Urarček in pomežiknil kralju v znak globokega sporazumevanja dveh pravih sladokuscev. Sedla sta za mizo in kralj je nestrpno pogledoval prosti vratom, skozi katera bi moral vsak čas stopiti kuhar z zajtrkom.
 
»Noo, bo že kaj?!« je nestrpno klical v kuhinjo.
 
»Takoj, veličanstvo! Po uri – kot zmeraj, veličanstvo!« se je slišal iz kuhinje kuharjev glas.
 
»Mar še kure lovite?!« je ihtavo kričal kralj. »So gnjati še v dimniku? Ali pa celo dirjajo s prašiči po dvorišču?!«
 
»Natančno po uri, veličanstvo! Kot zmeraj, do minutke natančno!« je potrpežljivo klical iz kuhinje kuhar in ropotal s kozicami.
 
»Meni se zdi veliko počasneje, kuhar! Strašansko počasi!« je nestrpno zagolčal kralj, da je šlo Urarčku pošteno na smeh.
 
»Veličanstvo se je pa kmalu naveličalo novega, upočasnjenega časa!« je pomenljivo pripomnil in pogledal kralju naravnost v oči.
 
»Hudiča, naveličal, Urarček!« je ta v zadregi lopnil s pestjo po mizi. »Ti me pa zmeraj ob pravem času z nihalom po glavi!«
 
Urarček se je veselo namuznil: »Pravi čas je vsak čas, ki ga lahko ujameš, veličanstvo!«
 
Kralj je začel s prsti nestrpno potrkavati po mizi, rekoč: »Seveda, saj sem ga ujel,
upočasnil … U-p-o-č-a-s-n-i-l …« Ob tem je, nevede, zmeraj hitreje bobnal po mizi.
 
»Sebe pa še niste upočasnili, veličanstvo! Še zmeraj tečete po starem!«
 
Kralj je prenehal z bobnanjem in se nejevoljno zagledal v Urarčka.
 
»Eh, kaj bi po starem, Urarček! Po novem, po novem … ti-ik, ta-ak, ti-ik, ta-ak … Hudirja, je moj zajtrk izpuhtel v zrak?! Saj ne, da bi bil neučakan,« je opravičujoče pogledal Urarčka, »kje pa, ti-ik, ta-ak, sploh ne! Pa vendar, Urarček, kar na stežaj odpri vrata v kuhinjo, da bom slišal, če pripravljajo moj zajtrk, ali bulijo v strop in čakajo, da jajca sama popadejo v ponev!«
 
Urarček je stopil k vratom in jih z globokim priklonom na stežaj odprl na vsako stran, da se je iz kuhinje zaslišalo mamljivo cvrčanje in vrenje in brbotanje ter lajšalo kralju gorje čakanja na zajtrk.
 
»No, zadovoljni, veličanstvo?! Mmmm, tudi diši prav krepko in obetavno.« Kralj je slastno razpiral nosnice in vohal kot lovec divjačino.
 
»Mmmm … diši …, mmm …, tako slastno, tako divje diši, da bom vsak čas izgubil potrpljenje!« se je komaj premagoval, da ni planil pokonci. »Ne, ne, kaj bi izgubljali potrpljenje! Potrpljenje je skušnjavec časa! In pravzaprav čisto zdrava, koristna dobrina! Tako se krepi volja!« se je udaril po prsih, »tudi kraljeva! Mmmm …, mmm …, ti-ik, ta-ak, ti-ik, ta-ak … kako dišiii …!«
 
»Naj raje zaprem vrata, veličanstvo?!« je porogljivo vprašal Urarček.
 
»Kje pa, ni treba, ni …« je kralj glasno požiral sline, »mmm, mmm, treba … Kaj si že rekel, Urarček?«
 
Urarček se je zasmejal, kolikor so mu zmogla pljuča in ustni kotički.
 
»Nič pomembnega, veličanstvo! Kar prepustite se vonjavam, saj so vendar vredne kraljevega nosu!«
 
»Že, že,« je nestrpno godrnjal kralj. »A od vohanja še nihče ni postal sit! Treba je tudi kaj pogoltniti, ne samo sline!« je glasno požiral sline, potrkaval po mizi in premagoval kraljevsko lakoto.
 
Borba je bila huda in Urarčka ni prav nič presenetilo, ko je kraljevska volja popustila pred kraljevsko lakoto in je lačni kralj zarjovel kot lačni lev:
 
»Tole, Urarček, so pa prehudi čakalni roki za moj želodec! Takega nesramno dolgega časovnega zamika pa moj trebuh ne more prenesti!«
 
»Vse je najprej v glavi, veličanstvo!« se je smejal Urarček. »Časovni zamik je, če se nam čas v glavi zamakne!«
 
»Zdajle res nimam časa za urarske domislice!« je prhnil kralj. »In čisto vseeno mi je, kje se kaj zamakne! Meni se je zdajle zataknilo! Ne morem pogoltniti praznine v trebuhu … Kuhaaar, kuhaaar …!« je jezno klical skozi vrata.
 
Iz kuhinje se je slišalo žvenketanje pribora, potlej je ves rdeč pritekel kuhar, priklanjaje se pred kraljem: »Želite, veličanstvo?!«
 
Kralju je zavrela lakota udarila na jezo. Besno je oponašal nič hudega slutečega kuharja: »Želiiite, veličaaanstvooo! Želim,« je planil kvišku, »da takoj postavite predme moj zajtrk, če ne, se bom zdaj zdaj prelevil v divječanstvo!«
 
Kuhar je v strahu izpustil prtiček.
 
»Takoj, divje … ee … veličanstvo …! Že prihajam …! Takole …! Ste zadovoljni s pogrinjkom, veličanstvo?« je zmedeno jecljal. Kralj je nestrpno odrinil skodelico, da se je s treskom razbila i zatulil:
 
»Ne izzivaj svoje usode s pogrinjkom, kuhar! Daj zajtrk na mizo!«
 
»Razzummemm, ddivječčanstvo!« je med begom v kuhinjo jecljal prestrašeni kuhar.
 
Iz kuhinje je bilo slišati urne korake, nekaj je padlo na tla, se razbilo, potlej pa se je končno prikazal služabnik Alfred, dostojanstveno nesoč kraljev zajtrk. Spremljal ga je kuhar, še ves iz sebe zaradi kraljeve jeze.
 
»Vvaš … zzajtrk, dddivječččanstvo …!« je zajecljal in brž izginil v kuhinjo.
 
Kralju so se poželjivo razširile nosnice, usta so se mu razvlekla v najširši kraljevski nasmeh in zakrohotal se je naglo, kot se je prej razjezil.
 
»Hahaha! Tega sem pa do sitega prestrašil! Hahaha! Ampak zajtrk sem pa le dočakal! Saj sva ga pošteno zaslužila, mar ne, Urarček?! Zdaj pa dober tek! Mmmm …! Se zavedaš, Urarček, da je to najin prvi zajtrk v novem, upočasnjenem času?! Mmm, pa dajva!«
 
Brez besed sta vonjala slastne vonjave, odpirala pokrovčke in pokušala kraljevski zajtrk. Čez nekaj časa pa je kralj neznansko skremžil obraz, odložil pribor in zgroženo pogledal Urarčka.
»Ti, Urarček! Ali okušaš to, kar jaz, ali pa se mi samo dozdeva?« je glasno prežvekoval zalogaj, kot da ga ne bi mogel pogoltniti.
 
»Če mislite jajčni namaz, veličanstvo, je resda nekoliko …« se je izmikal Urarček in smehljaje zmigoval z rameni.
 
»Kaj nekoliko! Nič prizanesljivosti, Urarček!« Kralj je besno izpljunil zalogaj. »Ne morem verjeti – prvi zajtrk v novem, ukročenem, upočasnjenem času je popolna neužitna polomija!« je besno odrival krožnike. »To sploh ni jajčni namaz! To je … jajčni beton! To niso kosmiči, ampak kamniči! To ni vanilijeva pena, ampak stena! Ki je ne bi predrl niti z vrtalnim strojem, kaj šele z žlico! Da o čaju, dobrem starem čaju, sploh ne govorim! To, Urarček, že ne more biti čaj! Nak! To je polivka iz posušenih ptičjih kakcev! Kuharrr! Kuharrr!« je ihtavo zarjovel razočarani kralj.
 
»Pssst! Veličanstvo!« si je Urarček pomirljivo položil prst na usta. »Veličanstvo, dovolite mi, da vam nekaj zaupnega zaupam! Med nama, seve!«
 
Kralj je prenehal rjoveti in se z zanimanjem zastrmel v Urarčka.
 
»No, povej, Urarček!« je bolj umirjeno zagodrnjal. »A hitro, kajti potlej me čaka neodložljiv opravek s kuharjem!« je spet grozeče zamrmral.
 
»Saj ravno za to gre, veličanstvo!« se je nasmehnil Urarček.
 
»Kuhar ni nič kriv! Krive so ure. Ste pozabili, veličanstvo, da sem jih na vašo izrecno zahtevo upočasnil?! Zdaj pač tečejo počasneje! Natanko tako, kot ste hoteli! In kuhar se je ravnal natanko po uri, ko je pripravljal zajtrk – kakor zmeraj! Le da se je vse, tudi čaj, kuhalo po novih urah. Veliko predolgo, da bi bil zajtrk lahko užiten.«
 
»Hudiča, spet si me naravnost z nihalom po glavi, Urarček!« je prepadeno zamomljal kralj. »Neužitnost zajtrka je torej premosorazmerna z upočasnitvijo ur! Nič zato, nič zato …! Se bomo že počasi navadili na ukročeni, upočasnjeni čas!«
 
»Ravno v tem vidim zadrego, veličanstvo! Čas je eno, ure – so pa drugo! Upočasnjene ure še ne pomenijo, da je tudi čas ukročen!«
 
Kralju je hušknila čez lica senca dvoma, a je vseeno porogljivo pogledal Urarčka in zagodrnjal: »Hočeš reči, da je moja past za čas prazna?! Da nisem ujel divjadi?!«
 
»Hočem reči, da vse potrebuje svoj čas, veličanstvo! Tudi zajtrk!« je pomenljivo dejal Urarček.
 
Kralj je z olajšanjem raztegnil usta v kisel nasmešek.
 
»Seveda … Seveda, tudi zajtrk! Se bomo že počasi navadili na novi ti-ik, ta-ak …! Vsak začetek je težak!« je z vzdihom dodal in vstal od mize.
 
Naenkrat je namreč začutil nezadržno potrebo po gibanju na svežem zraku. Poklical je služabnika Alfreda in mu naročil, naj pripelje konjarja …
 
»Konjar, prinesi mi jahalno obleko in pripravi konje za lov! Ko si razgibljem kosti, laže mravljinčim možgane. Tudi tebi ne bi škodovalo, Urarček. Osedlaj še konja za Urarčka, konjar!« je naročal kralj.
 
»Z veseljem grem z vami na lov, veličanstvo, samo ne vem, če je zdajle ravno pravi čas …,« je z dvomom v glasu previdno ugovarjal Urarček.
 
»Kaj ne bi bil! Saj si sam rekel, da je pravi čas vsak čas, ki ga lahko ujameš!« je trmoglavil kralj, da se je Urarček raje vdal in se le molče priklonil.
 
Konjar je sporočil, da so konji nared. Že so nameravali odjezditi, ko se je kralj spomnil, da je pravzaprav še brez zajtrka. Zato so se spotoma ustavili pri najbližjem kiosku s pomfritom in si vsi skupaj podložili prazne želodce – na kraljev račun, seve!
 
»Bolje pomfrit kot lačna rit!« je dobre volje razlagal zadevo kralj, Urarčku je šlo na smeh, udeleženci lova pa so navdušeno vzklikali:
 
»Naj živi kralj! Naj živi pomfrit!«
 
»Si slišal, Urarček?!« je kralj zadovoljno dregnil Urarčka pod rebri in spodbodel konja. »Tale pomfrit je rešil polomijo kraljevega zajtrka in kakofonijo kruljenja v mojem želodcu, hahaha! Zdaj pa naprej – v Škrlatni gozd!« je zarjovel in konji so iz nemirnega kopitljanja zdrveli v lahen drnec.
 
Čeprav je bilo po urah še jutro, je sonce že neusmiljeno pripekalo. Kralj je pojezdil ob Urarčku in med galopom zadihano zaklical:
 
»Čudno, da ob tej uri skorajda ni več rose! Sonce pa žge kot opoldne! To bo vroč dan, Urarček!« je spodbodel konja in oddirjal dalje.
 
»Dajmo, malo hitreje, Jupiter,« je priganjal svojega ognjenodlakca, da bi čim prej prišel v zaslon dreves.
 
»Uf, se prileže malce sence! To bo vroč dan, Urarček!« je zaklical Urarčku, ki je pravkar prijezdil vštric.
 
»Je že, veličanstvo, je že!«
 
»Jupiter se je že trikrat spotaknil,« je upehano in zaskrbljeno zaklical kralj, božajoč svojega rdečedlakca po ognjeni grivi. »Kaj ti je, prijatelj stari? Greva malce počasneje!« mu je nežno privil vajeti.
 
»Ta preklicana vročina! Le kam je izpuhtela rosna svežina jutra?! Hej, Urarček, je tudi tebi tako vroče?!«
 
»Kaj mi ne bi bilo, veličanstvo!« je zaklical Urarček, kajti vročina je bila bolj in bolj neusmiljena.
 
Konji so hrzali, se spotikali in se vzpenjali na zadnje noge, kot bi se branili iti naprej. Celo lovski psi so počasi pozabili na radosten lajež in cvileč, z do tal visečimi jeziki so komajda še sledili konjem.
 
Tam, kjer je ježo spremljala senca dreves, je še šlo, ko pa so prijezdili na čistino, v visoko valujočo travo, so konji zmeraj bolj utrujeno preskakovali jarke in podrta debla na poti.