Izgubljeni bog: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 27:
No pa ji ni mnogo škodilo, Urši Kruljačevi! Bila je tiste dni še vedno prav čedna ženska, dobro razvita na zgornjem telesu in tudi drugod ne napačna. „Gospodje" so jo radi imeli, tudi kaplanu Petru je padlo oko na njo, in vzel jo je za prodajalko v svojo konsumno „zadrego". Sicer to ni bilo všeč nekaternicam, ki bi bile tudi radi hodile na trg za našega Petra, pa so se kmalo pomirile. Naš Peter je znal z žensko govoriti, in kmalo je potolažil vsako telo, ki je pod krilom hodilo po fari Moravški.
 
In če je bil gospod Peter kako nedeljo, aiiali kak praznik v hitrici „pomečkal", kakor se pravi, kršanski nauk, hitel je takoj v društveno prodajalnico. Z Uršo v družbi bilo ga je kaj lepo gledati za „pudelnom". Ginljiv prizor! bi pisal „Slovenec"! Hvalila sta konsumno blago kakor rojena zida; posebno pri svilnatih ruticah je bil Peter pravi mojster: če je le bilo mogoče, jo je obesil na dekleta, mej tem, ko je Urša hvalila fantom blago za spodnje in gornje hlače, in druge jednake potrebščine. Da, v istini! Peter in Urša sta se za „pudelnom" jedinila v krasno harmonijo ; bila sta veličasten akord, ki je mogočno prikipel z gospodarsko organiziranih orgel naše katoliško narodne stranke! A gospod Peter je vedel tudi ceniti vrednost svoje konsumne tovar-šicetovaršice. Ljudstvo, mesto da je po popoludanski božji službi opravilo še križev pot, kakor je bila prej Moravčanov navada, se je zateklo raje v Petrovo kramarijo, kjer so se posebno fantje z lačnimi pogledi pasli ob tresočih se delih Urškinega gornjega telesa, mej tem ko so dekleta z vdano pobožnostjo visela na rožnocvetočem obrazu g. Petra.
 
Pri takih prilikah se je "ladelček„ladelček" kaj urno napolnil z bakrenim, srebrnem in tudi papirnatim denarjem, tako da je velika zadovoljnost čisto preplula gospoda Petra. In ponosno vskliknil:
_ 7 —
 
mej tem ko so dekleta z vdano pobož-nostjo visela na rožnocvetočem obrazu g. Petra.
 
Pri takih prilikah se je "ladelček" kaj urno napolnil z bakrenim, srebrnem in tudi papirnatim denarjem, tako da je velika zadovoljnost čisto preplula gospoda Petra. In ponosno vskliknil:
 
„Dobro gre, Urša! — prav dobro!"
 
To rekši, je tlesknil z blagoslovljeno roko Kruljačevi po tistem kosu telesu, na katerega se je brez dvoma spominjal Dobrepoljski Jaklič, ko se mu je v povesti „pri Košičkovih peč podirala". Prav res, tlesknil je gospod Peter vpričo zbranega ljudstva Uršo po tistem oddelku človeškega telesa, ki ne nosi v spodobni družbi nika-ceganikacega imena, ki pa ima vzlic temu za življenje večji pomen od romantike, kar čuti Dobrepoljski vrlina istotako dobro, kadar vtepa s palčico Dobrepoljski mladeži kr-šanstvokršanstvo in katoličanstvo!
 
Pa menite, da mu je narod kaj ta-cegatacega štel v zlo ? Bog ne daj! Urša se je smejala, da se je na nji vse treslo, kar se je moglo tresti. In smejala so se tudi dekleta in ženice in občna sodba je bila, da tako poljudnega in prijaznega gospoda Moravče še niso imele, kakor ga imajo v gospodu Petru.
 
Ko je Presvitli nekdaj birmoval v Moravčah, je odpadel debel žarek njegove posebne milosti na gospoda Petra. Pri mizi, kjer so obedovali dekani, župniki in kapelani, je spregovoril Presvitli tudi o potrebi, veliki potrebi konsumnih društev. Z jedrnato, a prekrasno besedo je pohvalil gospoda Petra, češ, da je ž njim nad vse zadovoljen, „ker deluje v narodu za zarod, to se reče, za narod, in sicer tako uspešno !"
— 8 —
 
smejala, da se je na nji vse treslo, kar se je moglo tresti. In smejala so se tudi dekleta in ženice in občna sodba je bila, da tako poljudnega in prijaznega gospoda Moravče še niso imele, kakor ga imajo v gospodu Petru.
 
Ko je Presvitli nekdaj birmoval v Moravčah, je odpadel debel žarek njegove posebne milosti na gospoda Petra. Pri mizi, kjer so obedovali dekani, župniki in kapelani, je spregovoril Presvitli tudi o potrebi, veliki potrebi konsumnih društev. Z jedrnato, a prekrasno besedo je pohvalil gospoda Petra, češ, da je ž njim nad vse zadovoljen, „ker deluje v narodu za zarod, to se reče, za narod, in sicer tako uspešno !"
 
Ravno takrat pa se je v velikem palcu desne noge domačemu župniku gospodu Andreju zbudila putika, da je hipoma občutil vse muke peklenske žerjavice. Od bolečin ga je pograbila nekaka togota, da se je spozabil in spregovoril:
 
„Pa bo treba, Presvitli, alumne od sedaj poučevati v dvojnem knjigovodstvu, v zakonih vatla in vage, ter sploh v kramariji, katero je nekdaj Gospod pregnal iz svojega tempelja!"
 
— 9 —
 
v zakonih vatla in vage, ter sploh v kra-mariji, katero je nekdaj Gospod pregnal iz svojega tempelja!"
 
Presvitli je nervozno prevrgel dvakrat tja in sem rudečo kapico vrhu svoje glave, potem pa je z roko vsekal po mizi, da so kupe in kupice na nji kar zažven-ketalezažvenketale.
 
»Gospod„Gospod Andrej", spregovoril je ne-milostnonemilostno, „zdi se mi, da ste že skoraj prestari. Mi smo proti oderuštvu ter hočemo pomagati izstradanemu ljudstvu. Mi vemo, kaj je lakot!"
 
To rekši, zmetal si je na krožnik veliki dve rudečepikasti postrvi, ter jih povžil z blagoslovljenim apetitom.
Vrstica 63 ⟶ 51:
Prošt Lambert, star nemškutar, ki je sedel tik škofa, pa je domačega župnika vprašal:
 
„Herr Pfarrer, kommt heute kein HosHôs auf den Tisch?"
 
Ko je na to družba izvedela, da pride tudi zajec na mizo, zasukal se je razgovor k drugim predmetom.