Izgubljeni bog: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp poglavja; opomba "Historično!"
PipanMojca (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 61:
== II. ==
 
Po poludanski božji službi je bilo Kaplan Peter je hitro odpravil kopico starih ženskih, ki so mu prinesle nekaj za maše, nekaj pa za očenaše. Denar je sicer spravil, a vendar se je jezil nad ženicami, češ, da niso prišle dopoludne pred deseto mašo, ko vendar dobro vedo, da popoludne nima niti trenutka prostega časa. Na to jo je odpihal proti Podreparju, kjer so se bili vtaborili s konsumnim društvom. Spredaj je bila prodajalnica z velikim napisom: „Svoji k svojim". Nad napisom pa sta se blesketali pozlačeni roki, jedna v drugi: orjaška pest je stiskala manjšo, slaborejeno. Prva je bila prej kot ne pest naših konsum-nikovkonsumnikov-duhovnikov, druga, tanka in shujšana, pa tvoja pest, ubogi slovenski kmet. NišeNi se vedelo, stiska li prva drugo radi prijateljstva, ali pa samo v namenu, da bi tolsti prsti iztisnili ti zadajo kapljico krvi iz drobnih in žuljavih prstkov! Jedenkrat že sprevidiš, „mukotrpni" kmetič moj, da to ni bilo prijateljstvo, nego iztiskanje zadnje kapljice krvi! In to tako gotovo, kakor mi Bog pomagaj!
 
— 11 —
 
vedelo, stiska li prva drugo radi prijateljstva, ali pa samo v namenu, da bi tolsti prsti iztisnili ti zadajo kapljico krvi iz drobnih in žuljavih prstkov! Jedenkrat že sprevidiš, "mukotrpni" kmetič moj, da to ni bilo prijateljstvo, nego iztiskanje zadnje kapljice krvi! In to tako gotovo, kakor mi Bog pomagaj!
 
Za štacunico je tičala prav prijazna mala čumnata: pravo svetišče moravškega konsumnega društva, kjer so se zbirali odborniki v seje, in kjer je imel kaplan Peter svoje absolutno kraljestvo. Mala čumnata je to bila, z okajenim stropom in z veliko, v kotu stoječo omaro, katero je bil sam gospod Peter „pod izgubo" prodal mlademu konsumu. Tik omare je stala v sobici še velika, rumena miza in stoli okrog nje. Stene so bili dali čedno pobeliti, ter so jih okrasili s podobami, vmes s podobo Jezusa ob jezeru, ko blagoslavlja kruhe. Na tramove pri stropu je bila blizu male peči pribita tako imenovana „štanga", katero opazujete še dandanes v vsaki kmetski
 
— 12 —
 
„hiši". Tudi to „štango" je znal gospod Peter spretno uporabljati, kakor bodemo videli pozneje.
 
V ti sobici na stoleh okrog rumene mizice so sedeli tisto popoludne štirje odborniki Moravškega konsumnega društva. Bil je to tako imenovani čisti cvet moravškega gospodarskega razuma. Še predno je prišel gospod Peter, se je bila „seja" že pričela. To se pravi, Uršika je prinašala liter za literčkom na veliko rumeno mizo in očetje odborniki so jako pridno pili, ker je pri „sejah" šla pijača na račun društva. In vselej, kadar je Uršika prinesla nove zaloge, izpila je tudi sama kozarček črnine, pa ne samo par kapljic, temveč izpila je do dna, da ni ostalo kapljice v kupici. Zategadelj ni čuda, da so ji goreli kresovi na licih, in da sta se ji iskrili očesi nekam zaljubljeno! V belih, „nabranih" rokavcah se je sukala okrog mize, okrog prsi pa si je bila privezala lepo židano rutico, katero ji je bil sam gospod Peter o Veliki noči kupil iz konsumne zaloge. In ta rutica se
 
— 13 —
 
je gibala doli in gori, ker je bila Uršika vsled zavžite črnine že močno razburjena, ter je hitro sopla; to gibanje pa je pobožnim odbornikom prav zelo dopadlo, skrivoma so Uršo pogledovali od strani ter imeli nad njo svoje odborniško veselje!
 
„Proklicano je še ,štavtna'!" spregovoril je prvi odbornik, Boštjan Kremen. V mladosti je kradel v nočeh klajo s tujih kopic po travnikih in snopje iz tujih kozolcev, sedaj pa — nabravši si tako z gospodarskim svojim razumom nekaj grošev — je bil društva prvi odbornik in takorekoč njega prva moč za gospodom Petrom.
 
„Proklicano je še ,štavtna'l!" zdihnil je Kremen, ko je bila Uršika ravno odšla s praznim litrom, „moja„<b>moja</b> pa je kot polomljen koš!"
 
„Prav govoriš!" oglasi se Miha Krta-čarKrtačar, drugi odbornik, „in moja je kot kozolec, ki ga je sneg podrl. To je Bog pomagaj!"
 
Tudi drugi odbornik, Miha Krtačar, je bil poštenjak. Imel je sicer kopico nezakon-nezakonskih otrok, ali gospod Peter mu tega ni štel v zlo, češ, da se kaj tacega lahko pripeti vsakemu pametnemu človeku!
 
— 14 —
 
skih otrok, ali gospod Peter mu tega ni štel v zlo, češ, da se kaj tacega lahko pripeti vsakemu pametnemu človeku!
 
„Kaj boš ti govoril!" zavrne Kremen Krtačarja, „ti si pomagaš, jaz sem pa revež!"
 
In tu je oče Kremen s svojim revnim duhom poletel tja pod Lesno brdo, kjer sameva pod zelenim holmom bela koča, do katere vodi od občinskega pota v gostem leskovju skrita stezica, da se tako lahko ne opazi, kdo hodi po nji. V ti koči je živela Mina Čuklja, brhka gospodinja. Njen mož je mučil svoje kosti po Pitsburških premogokopih, da si je prislužil kruha ženi in otrokom. Doma pa se je dolgočasila Mina Čuklja, in prav lepo je bilo, da jo je časih obiskal naš Miha Krtačar. Seve največkrat iz radovednosti, da bi izvedel kaj novic iz Amerike. Ko se je končno povrnil oni iz Amerike, se mu mej tem sicer ni bilo pomnožilo imetje, in tudi denar, poslan iz tujega sveta, je bil šel svoja pota, ali v veliko začudenje Jakoba Čuklje pa se mu je
 
— 15 —
 
bilo pomnožilo številce njegove rodbine! Ker pa se je delal Miba Krtačar nedolžnega, je bil gotovo tudi nedolžen.
 
Na vse to je mislil Kremen tedaj, ko je zaupil nad Krtačarjem: „Ti si pomagaš, jaz sem pa revež!"
 
Nato pa je mislil tudi Krtačar, in beseda veljavnega soodbornika ga je spekla, da ga je zagrelo okrog srca, in da je postal rudeč kot puran. Tedaj je posegel vmes tretji odbornik Luka Kaša, največji in naj-neusmiljenejšinajneusmiljenejši oderuh cele fare. Stiskal je beraške dolžnike ter jih objedal, kakor ob-jedaobjeda kozel solato, če je všel v zelnik. Pri gospodih pa se je odkupil s tem, da je kupil in plačal velik luster, ki še danes visi sredi moravške cerkve, in pa tudi s tem, da se je poprijel nove gospodarske organizacije, ter postal vnet člen konsumne »zadrege„zadrege". Zvit lisjak je bil oče Kaša, in dobro je vedel, da ga puste v miru pri njegovi gospodarski organizaciji, samo da pristopi k „novi" gospodarski organizaciji. Zategadelj je pred gospodom Petrom ležal
na tleh, nekako tako, kakor se valja v prahu Dobrepoljski Jaklič pred častito duhovščino. „Kar bodo gospod rekli, tisto je prav!" Ta beseda mu je ležala neprestano na jeziku in rabil jo je ob vsaki priliki, bodisi pri prilični, bodisi pri neprilični. Sedaj pa je opazi)opazil, da bi utegnil Krtačar prekipeti in bleknil je vmes:
 
— 16 —
 
na tleh, nekako tako, kakor se valja v prahu Dobrepoljski Jaklič pred častito duhovščino. „Kar bodo gospod rekli, tisto je prav!" Ta beseda mu je ležala neprestano na jeziku in rabil jo je ob vsaki priliki, bodisi pri prilični, bodisi pri neprilični. Sedaj pa je opazi), da bi utegnil Krtačar prekipeti in bleknil je vmes:
 
„Ne prepirajte se, kar bodo gospod rekli, bo pa prav!"
Vrstica 112 ⟶ 92:
 
Te zadnje besede pa si spregovoril ti, Tinče Kozica, moravške cerkve slavni cerkovnik! Bil je to četrti odbornik našega društva. Četudi vitek kot dreta, bil je še vender v letih, ko je človek za ženitev še pripraven. In odkar so ljudje Tinčeta poznali, vedeli so tudi, da se v njem neprestano kuha neprestana želja po ženitvi. V največji spodobnosti — časih še celo, kadar je po cerkvi luči prižigal — padalo je; njegovo oko na to, ali ono spodobno devico. Pa do sedaj ni imel posebne sreče, prej kot
ne zategadelj, ker je tik poštenih devic ljubil tudi pošteno vino. Najrajši bi bil stopil v dotiko s kuharico v farovžu, no, pa so mu gospodje delali zapreke, seve radi tega., da se ni dajalo pohujšanje! Končno pa mu je obtičalo ljubeznipolno oko nad Uršo Kruljačevo. In ta bi ga bila tudi vzela, ali v tem slučaju se je Valentin Kožica v veliko začudenje slavnega moravškega občinstva skesal, ter je ni hotel vzeti. In vsa fara se je popraševala: zakaj je ne vzame ?
 
Nekdaj se je Kozica pri Čadetovih napil. Ko so ga povpraševali po vzrokih, se je malo popraskal za levim ušesom, ter se skušal vprašanju izogniti z besedami:
- 17 —
 
ne zategadelj, ker je tik poštenih devic ljubil tudi pošteno vino. Najrajši bi bil stopil v dotiko s kuharico v farovžu, no, pa so mu gospodje delali zapreke, seve radi tega. da se ni dajalo pohujšanje! Končno pa mu je obtičalo ljubeznipolno oko nad Uršo Kruljačevo. In ta bi ga bila tudi vzela, ali v tem slučaju se je Valentin Kožica v veliko začudenje slavnega moravškega občinstva skesal, ter je ni hotel vzeti. In vsa fara se je popraševala: zakaj je ne vzame ?
 
Nekdaj se je Kozica pri Čadetovih napil Ko so ga povpraševali po vzrokih, se je malo popraskal za levim ušesom, ter se skušal vprašanju izogniti z besedami:
 
„Krščanski možje, ta ženska je zame predebela, takorekoč preobširna!"
 
In ko so ljudje le vanj silili, je Kožica zvito proti stropu pogledal, malo zažvižgal, se popraskal za desnim ušesom ter spregovoril :
 
„Krščanski možje, ta ženska je zame predebela, takorekoč <b>preobširna</b>!"
„Po pravici rečeno, gospod Peter so malo preveč silili v to ženitev! Taka je, ljudje božji!
 
In ko so ljudje le vanj silili, je Kožica zvito proti stropu pogledal, malo zažvižgal, se popraskal za desnim ušesom ter spregovoril :
. 2
 
„Po pravici rečeno, gospod Peter so malo preveč <b>silili</b> v to ženitev! Taka je, ljudje božji!"
- 18 —
 
Proti Krtačarju, ki je takrat tudi bil v pivski družbi pri Čudetu, ter je posebno silil v Kožico, se je pa zadri: