Redakcija: 12:37, 17. marec 2010 uredi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj →‎III. ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:39, 17. marec 2010 uredi razveljavi PipanMojca (pogovor \| prispevki) 2.252 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 215: Ali vsaki sreča ni tako mila, kot je bila Urši Kruljački! „Obhajilo je prišlo!" vpil je kaplan Peter. ~~„ Je~~„Je pa že spet kaka starikasta ženska zbolela. In se ve, koj na noč mora biti gospod! Kolikokrat sem že tem sitnicam pridigoval, če me. že hočejo gledati, naj zbole po dnevu! Urša, šivaj!" „Čehunova Meta je!" zastokal je Sku-kov Gašperček, ki je bil odprl vrata, ter prinesel žalostno vest, da je obhajilo prišlo. Vrstica 299: Slivnice nizdol pomikati. Ravnokar bila je še iskra, ali sedaj nastal je ž nje že večji goreči plamen. A sredi Slivnice bil je ta plamen že kot goreč grm, kakor ga je gledal Mojzes na gori Jetro. In bolj, ko se je ta grm pomikal proti vznožju hriba, večji so postajali plameni njegovi. Nastal je tudi vihar in podrl je ona dva na „Kozji nogi" k zemlji. A čudno, dasi sta zrla z očesi proti nebu, videla sta vendar vse, kar se je godilo v dolu! V hipu so plameni prepregli celo obnebje. A to niso bili plameni, to bila je nebeška podoba 01-rešenika! Raztezala se je po vesoljni višini in solnca se je dotikala z milobno svojo glavo ! In kakor nekdaj učenci na gori Tabor gledala sta nevredna črva stvarnika sveta. Pa le za nekaj trenutkov. Večni Bog stopil je s svojega prestola na večnem ob-nebju, in kakor je prej naraščala orjaška njegova podoba, tako se je sedaj krčila od hipa do hipa. In naša grešnika nista gledala več stvarnika v njegovi slavi, a pri vznožju „Kozje noge" vgledala sta Boga- — 38 — Vrstica 311: Potem pa sta lezla proti Ostrožnemu brdu in menila sta, da nosita Krista s sabo. Ali Krist je hodil za njima ! == V. == Vrstica 355: „Nikoli se mi na zemlji še ni tako dobro godilo!" In postrežnica jo je vprašala: „Češ kaj piti, revše ? Nekaj hruševe vode je še tu." Meta pa jo je zavrnila: „Ničesar več nočem. In tudi hruševe vode ne in naj je Vrstica 361: — 44 — še tako dobra in sladka. Vidiš, Marjeta, gospod Jezus prihaja pod mojo streho. In ž njim skupaj cdidem z Ostrožnega brda, kjer se mi ni prav dobro godilo. Res, prav dobro se mi ni godilo! Morda me ne zavrže ! Da bi le kmalu prišel, dasi nisem vredna, da stopi pod mojo streho!" Tako je vse čakalo na gospoda. Ali gospoda ni hotelo biti. Končno se je družba razšla. Šele proti jedni po polnoči zažven-kljal je zvonček v dolu. In obhajilo je prišlo do Ostrožnega brda.

Izgubljeni bog: Razlika med redakcijama